Nič bat’, kljub naslovu glose cenjenega bralstva ne bom znova nadlegoval s papeži, kardinali in vsem, kar je še podobne zalege. Nikakor si namreč ne bi želel nakopati očitka, da se grem nasilno rekatolizacijo te lepe prosvetljene dežele, kakor se v zadnjih tednih v pomanjkanju drugih zunanjih sovražnikov znova dozdeva nekaterim predvsem sivolasim mojstrom peresa. Žal si ne morem na prsi pripeti značke, da tega nisem kdaj poprej res počel, a to se je, kot naj nemudoma pribijem, dogajalo scela nevede in brez zle misli, s katero bi hotel namenoma pohujšati katerega teh karantanskih malih.
Če bom torej tudi tokrat rabil besede in naslove, ki jih naše v jedru zdravo ljudstvo ne le z gnusom prezira, marveč jih za svoj dušni blagor niti slišati noče, da ga z luči ne bi nemara potegnili nazaj v komaj premagano mrakobo, bo do omenjene neljube okoliščine prišlo zgolj zategadelj, ker sem moral med obiskovanjem scela laične osnovne in srednje šole prebirati tudi nekega Trubarja in nekega Cankarja, ki žal še nista vedela, da s sejanjem terminološke nesnage neke nepomembne palestinske sekte zgolj kužita klene rojake.
A kot rečeno, je globinski strah odveč. Za zgolj navidezno sumljivi naslov me je navdihnila stara, ob studencu rimske volkulje izvirajoča modrost, da se kardinal, ki v konklave odide kot papež, vrne iz njega kot kardinal. (Za tri po nasilni rekatolizaciji zaudarjajoče besede v prejšnji povedi se bom kajpak vestno prebičal, če pa bi se komu še to zdelo preveč rekatolizacijsko, bom raje čisto civilno pretekel tri kroge po poljanskem stadionu, ko skopni sneg, se razume.) In res, tja od jeseni leta Gospodovega 2012 do zime leta Gospodovega (ups, še dva kroga!) 2014 so se v srednji Evropi kar štirje možakarji na predsedniške volitve odpravili že kot predsedniki, z njih pa so se vsaj trije vrnili, no ja, človek bi rad rekel, da kot navadni državljani, a mu nekako ne gre z jezika. Dva med njimi še vedno grejeta fotelja ministrskih predsednikov, tretji bo menda z malo sreče v poročilih nastopal tam, kjer je danes govor o Ban Ki Munu. Ker tiskar v trenutku, ko na Gospodovo razglašenje (ups, še en ali celo dva kroga) že kuri pod petami uredniku, urednik pa seveda meni, ne morem počakati niti tako dolgo, da bi videl, ali bo četrti junak, ki si je v mislih že podaljšal najemnino na zagrebškem Pantovčaku, res sploh izseljen iz njega in bo našo sosedo prvič vodila ženska. Če se mož izvleče, bo moje sijajno zastavljeno besedilo ostalo dobesedno brez slehernega smisla.
Ali pa vendarle ne. Sicer utegne kdo poreči, da slovaškega primera in poraza dolgoletnega predsednika vlade ne kaže tlačiti v isti koš z ostalimi. Ni namreč moč zanesljivo ugotoviti, ali se niso morda volivke in volivci raje odločili, da bodo še naprej imeli ljubljenega premierja, kakor da bi dobili ljubljenega predsednika. Poleg tega je izvoljeni srečnež, milijonar Kiska, še naprej precej velika neznanka, kar je bil celo za tiste, ki so glasovali zanj.
Toda nepričakovani razpleti izbiranj predsednika v Sloveniji, Romuniji in nazadnje na Hrvaškem imajo pomembno skupno lastnost. V vseh primerih je bil poražen ali vsaj uspešen manj kot pričakovano kandidat, ki se je čutil nekako aboniranega na stolček. V romunskem primeru je kot del abonmaja veljalo celo svojevoljno spreminjanje volilnih pravil. Na podoben način so za priškrnitev možnosti za glasovanje pri vladajoči opciji nepriljubljene diaspore poskrbeli tudi pri naših južnih sosedih, a večji uspeh ukrepa je kljub bistveno manjšemu številu volivcev v Bosni in Hercegovini očitno izostal.
Posebej pri nas in sosedih je nekako vedno veljalo, da aboniranost določene opcije na predsedniški položaj pogojuje obvladovanje »obrti«, ki se je posebej kazalo v tako imenovani uglajenosti. Danilo Türk in Ivo Josipović sta kot nekaka dvojčka dajala vtis, da v javnosti pač nikoli ne spuščata vetrov. Kar naj bi bilo na moč evropsko. Malo manj jasno je, kako je za aboniranega in samoumevnega nosilca evropskosti in demokratičnih vrednot lahko obveljal Josipovićev predhodnik, ki je bil milo rečeno, če že kaj, eden poglavitnih evropskih robavsov. Najbolj zabavno je bilo potem v obeh primerih opazovati, kaj se zgodi z evropskostjo in olikanostjo, ko volilno telo dotlej samoumevni abonma postavi pod vprašaj. Ne hrvaški ne slovenski predsednik sicer tudi takrat nista spustila vetrov, sta se pa v delčku sekunde prelevila iz velikih Evropejcev in demokratov v razvajena otročaja, ki jima je neka hudoba polomila Duplov živalski vrt. Ne brez razloga prihodnjega generalnega sekretarja Združenih narodov po drugem krogu njegovi svetovalci lep čas niso spustili pred kamere. Žal vam, kot že potoženo, ne morem povedati, ali se bo na Hrvaškem zgodba ponovila.
Vsekakor imajo tam z nasilno rekatolizacijo še več težav kot v naši lepi domovini. Njihov abonirani predsednik se je moral, ko je strašil z zmago hudobne protikandidatke, sklicevati na kri branilcev iz domovinske vojne, medtem ko se je moral poleti celo tako ponižati, da je poromal v Marijo Bistrico. Kaj bi kak naš mojster peresa porekel šele na ta odmik od razsvetljenskih idealov?