Morda najbolj znana Shelleyjeva pesem govori o propadu države. Njegov Ozymandias je zgoščena podoba antičnega kipa, ki ga podrtega in okrušenega zasipava puščavski pesek, na podstavku pa popotnik še lahko razbere ošaben napis: »Ime mi je Ozymandias, kralj kraljev«.
Slovenci o minevanju držav nekaj vemo. Po razpadu Jugoslavije smo v fukuyamovski konec zgodovine verjeli še kako poldrugo desetletje po sprejemu demokratične ustave. Razumljivo, približevanje in vstopanje v evroatlantske povezave je imelo izjemen utopičen naboj, ki je nekdanji socialistični guberniji določal cilj in tudi pot, po kateri mora hoditi. Drugače kot v drugih postjugoslovanskih državah je bila pri nas o tej poti ves čas visoka stopnja konsenza med političnimi elitami.
Ti časi so zdaj minili. Recesija je razkadila nerealna pričakovanja in nekdanji optimizem, ki je prekrival resne strukturne težave. Zdaj je čas črnogledosti in tudi fatalizma. Pri nas je filozof Ivo Kerže pred kratkim izpostavil aktualnost Spenglerjevega dela Zaton zahoda (knjige, ki je izšla v dveh delih l. 1918 in 1923; prevod Slovenska matica, 2009). Kerže govori pretežno o problemu slovenske in evropske demografije, toda Spengler ima še druge dimenzije.
Spengler je bil prepričan, da je zahodna kultura že dosegla svoj vrhunec in da je s tem prevesila v obdobje »civilizacije«, kar v njegovi terminologiji pomeni tudi njeno nujno zamiranje in končno zaton. Gotovo, Spenglerjev pristop k motrenju zgodovine skozi optiko vzponov in padcev kulturnocivilizacijskih krogov je imel pomemben vpliv na kasnejše zgodovinopisje; vendar ni mogoče spregledati vprašljivega konteksta Spenglerjevega pisanja. V obdobju med obema vojnama je to imelo močno noto kritike liberalizma in parlamentarizma weimarske republike. Glede tega je bil ta konservativni zastopnik starega nemškega militarizma soroden svojim sodobnikom na levici: demokracijo, ki je po Spenglerju gola plutokracija, je dojemal kot orodje kapitalističnega denarnega stroja. Ta je bil po njegovem prepričanju izrazito destruktiven; zato je menil, da lahko diktaturo denarne ekonomije preseže le »pravi pruski socializem«.
Danes kljub vsemu ne živimo v tako turbulentnem času, kot je bil tisti med obema vojnama; toda kriza, v kateri se nahajamo, vedno bolj spominja na tisto iz tridesetih let. Ob dokončno nasedlem slovenskem razvojnem modelu je končno stekla tudi razprava o bistvenih vprašanjih. Namreč, kakšen je naš družbeni dogovor in v kakšni družbi sploh hočemo živeti. Nastopil je kritični trenutek, v katerem se bo potrebno odločiti, kakšen naj bo naš institucionalni okvir.
Prej omenjeni motivi, ki jih najdemo pri Spenglerju, zvenijo slovenskim ušesom nenavadno znano. V takšnih ali drugačnih različicah jih namreč brez posebnega problematiziranja proizvajajo in razširjajo dominantni mediji, oblikovalci javnega mnenja in sindikati. »Ni suverenosti držav, parlamenti, ki so izvoljeni, nimajo nobene moči, razen, da potrjujejo. In kolonizatorji so v prispodobi trojke, ki jo predstavljajo Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka, ob veliki podpori bonitetnih hiš, ki z istimi mikroekonomskimi kriteriji ocenjujejo konkurenčnost narodov, kot da smo podjetje.« Tako je novembra med pripravami na sindikalne proteste govoril predsednik Svobodnih sindikatov.
Seveda, sindikalno nasprotovanje reformnim poskusom ni omejeno le na Slovenijo. Nenazadnje so novembra stavkali celo uslužbenci institucij EU (sic!) v Bruslju in Luksemburgu, sicer med najbolje plačanimi uradniki na svetu. Slovenska posebnost je v tem, da retorika nasprotovanja reformam prehaja ne le v splošno kritiko evropskih institucij in politik, pač pa zmeraj pogosteje in zmeraj bolj odkrito tudi v kritiko temeljnih postulatov tržnega gospodarstva kot takega. Pri tem se ukrepe, potrebne za izhod z krize, ki so vendarle dokaj jasni in priporočeni s strani institucij in mednarodnih organizacij (Evropska komisija, OECD, IMF), vedno pogosteje in povsem nekritično odpravlja kot gole ideologeme v funkciji nekakšne neoliberalne razgradnje evropskega sveta oz. socialne države, kakršno smo poznali.
Ne, nobenega spenglerjanskega neizogibnega somraka ni pred nami. Je pa nekaj križišč, nekaj odločitev, od katerih je odvisno, ali bo naša družba dinamična in tekmovalna ali pa bomo na krilih prazne retorike nepovratno zaostali. Spengler je na prava vprašanja dajal pretežno napačne odgovore; njegov Zaton usodno trpi za značilnimi hibami svoje dobe, ki so vedno bolj tudi hibe našega časa. Nasprotno Shelley v pesniški govorici ne daje nobenih odgovorov.
Daje samo dramatično svarilo.