Trinajstega septembra 2019 je po dolgi bolezni v šestinosemdesetem letu starosti umrl György Konrád. Novica je prišla le dva dni po smrti Lászla Rajka Mlajšega (ki je ravnokar dopolnil 70 let) in manj kot dva meseca po smrti filozofinje Ágnes Heller v devetdesetem letu starosti. Slovo treh uglednih madžarskih javnih intelektualcev, ki so uživali občudovanje doma in po svetu, je – verjetno tudi zato, ker so se zvrstile tako hitro po smrti pisateljev Imreja Kertésza in Petra Eszterházyja – spodbudilo komentarje »o koncu ključne intelektualne generacije« in celo o »koncu nekega obdobja«.
Tako Konrád kot Hellerjeva sta pripadala nesrečni generaciji srednje- in vzhodnoevropskih Judov, rojenih med veliko depresijo, v času vzpona nacizma in stalinističnih množičnih zločinov. Konrád in Heller sta, skupaj z romanopisci, kot sta Imre Kertész in István Eörsi, filozofi, kot sta Ferenc Fehér in György Márkus, zgodovinarji, kot sta György Ránki in Iván T. Berend ter ekonomisti, kot je János Kornai, pripadala intelektualno najbolj razburljivi generaciji madžarskih Judov – in verjetno tudi mednarodno najbolj uveljavljeni druščini v sodobni madžarski zgodovini; morda z izjemo impozantnih likov, kot so bili György Lukács, Karl Polányi in Karl Mannheim, vsi rojeni v Budimpešti med letoma 1886 in 1893.
Tako Konrád kot Hellerjeva sta bila ključni priči dvajsetega stoletja, ki sta kot najstnika preživela holokavst. Konrád je odraščal v vasici Berettyóújfalu in se je komajda uspel zateči v Budimpešto. Večina pripadnikov njegove generacije ni imela takšne sreče. Izkusil je stalinizem v istem času, ko je Hellerjeva postala učenka neobičajno heterodoksnega marksističnega vernika Györgya Lukácsa. Kot mladostnik je sodeloval v protisovjetski revoluciji jeseni 1956, ko je edinkrat v življenju nosil orožje, čeprav se je zavestno vzdržal streljanja. Med dolgim režimom Jánosa Kádárja je bil kaznovan zaradi briljantnih idej, izraženih v knjigi Intelektualci in oblast v realno obstoječem socializmu, njegovem najbolj znanem akademskem delu, ki ga je napisal skupaj z Ivánom Szelényim v letih 1973-1974. Čeprav ni bil nikoli zaprt, je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih dolgo brez službe, objavljati pa je smel le v samizdatu in na tujem.
Tako Konrád kot Hellerjeva sta mednarodno slavo doživela pred letom 1989, v domovini pa sta zares zaslovela šele po spremembi režima. Oba sta nazadnje postala intelektualni zvezdi in tarči vztrajnih političnih napadov v zadnjih letih njunih dolgih življenj. Ti napadi so odražali težavno, iz moralnega vidika pa tudi zaskrbljujočo recepcijo mednarodno uveljavljenih madžarskih Judov, ki so preživeli holokavst, v deželi, ki se je vse bolj pomikala na desno in se do danes ni bila pripravljena soočiti z vprašanji lastne zgodovinske odgovornosti. Osebna pot Konráda in Hellerjeve od totalitarizma k demokratizaciji sta bili travmatični, a navdihujoči, zaznamovani z intelektualnim in moralnim pogumom, pa čeprav s potrjujoče dvoumnim zaključkom v naši dobi »politične hibridnosti«.
Njuni poti nista bili identični. Medtem ko je Hellerjeva odraščala v madžarski metropoli in z neposrednimi družinskimi vezmi z Dunajem, je Konrád – ki je prav tako izhajal iz premožne družine – odraščal v provincialnem okolju vzhodne Madžarske in imel tesne družinske vezi z Nagyváradom (Oradeo), mestom v Romuniji, v katerem je bila rojena njegova mati. Za razliko od Hellerjeve nikoli ni bil predan marksist, prav tako se pred letom 1989 ni odločil za emigracijo. Medtem ko je bila Hellerjeva filozofinja, je bil Konrád družboslovec (sociolog urbanega življenja, če smo natančni), pisatelj in politični mislec. Treba je razlikovati med temi tremi vlogami, saj je Konrád znal slikati različne podobe v različnih žanrih. V svojih avtobiografskih spisih se je znal dolgo zadrževati pri osebnih travmah, v socioloških delih je znal razkrivati globoke krivice in družbeno bedo, v političnih esejih pa skicirati pozitivne vizije prihodosti. Prav kombinacija teh treh vlog mu je omogočila, da se je dokopal do tako posebnega statusa med javnimi intelektualci, in čeprav je veljal za enega od najprodornejših mislecev sodobne Madžarske, so ga le redki imeli za najboljšega predstavnika v kateri koli od treh sfer njegovega delovanja.
*
To je bilo tesno povezano z generacijskimi razlikami. Okoli leta 1989, v tistem kratkotrajnem trenutku v madžarski zgodovini, ko se je zdelo, da imajo intelektualci, med katerimi so prevladovali liberalci, dejanski vpliv na politiko, so bili vsi najpomembnejši predstavniki liberalne generacije (Tamás Bauer, Miklós Haraszti, János Kis, Bálint Magyar, György Petri, László Rajk Ml., Ottilia Solt in Gáspár Miklós Tamás) vsaj desetletje mlajši od Konráda. Enako velja za najbolj kanonične madžarske pisatelje osemdesetih let (Péter Esterházy in Péter Nádas, vse bolj tudi László Krasznahorkai): vsi so bili rojeni med letoma 1942 in 1954, najuglednejši literarni kritiki – denimo Péter Balassa in Sándor Radnóti – pa so bili rojeni takoj po drugi svetovni vojni. Vsi ti javni intelektualci in pisatelji so pripadali osrednji liberalni generaciji (v širokem pomenu besede), ki je dala pečat »spremembi režima« leta 1989, medtem ko se je Konrád – ki mu je bilo petnajst potencialno najplodnejših let njegovega življenja popolnoma prepovedano objavljati v domovini, razen v samizdat publikacijah – bližal šestdesetemu letu starosti in mu je bilo zato usojeno odigrati vlogo modrega starca bolj kot starejšega brata.
Verjetno je prav ta razlika v starosti, skupaj z mirnim in načelnim radikalizmom ter nenavadno sposobnostjo grajenja mostov v vse bolj polariziranem okolju, Konrádu omogočila, da je številnim skupinam postal priznana moralna avtoriteta. Konrád je bil res poseben: po eni strani je bil tesno vpet v intelektualni milje, znan kot urbánus, sestavljen pretežno iz prebivalcev edine madžarske metropole, hkrati pa je ostal človek iz vzhodne province in pripadnik nekega počasnejšega časa, ki se je rad zadrževal v svoji podeželski hiši na gričevju severno od Blatnega jezera. Kot je opozoril politolog in zgodovinar Zoltán Gábor Szűcs, so bili vodilni liberalni madžarski intelektualci iz obdobja po 1989 pogosto podkovani v družboslovju in so o političnih vprašanjih razmišljali v okviru sociološkega in znanstvenega aparata, njihovi glavni nasprotniki, pisatelji iz »ljudske« (népi) tradicije, pa so se prvenstveno zanimali za eksistencialna vprašanja. Konrád je bil tako sociolog kot pisatelj in je ohranjal tesne prijateljske odnose s pripadniki obeh skupin, hkrati pa se je znal, bolje od ostalih vodilnih madžarskih intelektualcev svojega časa, izogibati sektaštvu in osebnim zameram.
Osebna filozofija, ki jo je razvil kot odgovor na trpljenje in travme svoje mladosti ter na politične šikane in preganjanje, ki jih je izkusil v zrelih letih, je prispevala k njegovi empatičnosti in sposobnosti mediacije. Konrád je bil miren in pogumen upornik, ki je gojil globoko nezaupanje do državne avtoritete, obenem pa trdo vero v potencialno dobroto posameznikov. Načelno je zavračal vsakršno obliko kolektivizma in kot oporečniški mislec zagovarjal počasno revolucijo osebne avtonomije. Upal je na »izgon države iz naših nočnih mor« in na »resnično samoupravo oseb«. V njegovi antipolitični drži je bilo nekaj skeptičnega in hkrati utopičnega.
*
Privlačna oblika skeptične utopičnosti, kakršno je prakticiral Konrád, je bila v dvoumnem odnosu z liberalnodemokratsko politiko po letu 1989. Kaj naj bi Konrádova »antipolitika« pomenila, iz moralnega in političnega stališča, v času odprtega in svobodnega strankarskega tekmovanja? Kako naj bi se antipolitične drže skladale s podporo liberalizmu kot politični platformi in strankarskemu programu? Konrád na takšna vprašanja ni ponudil jasnih odgovorov. Namesto tega je skušal ohranjati svojo antipolitično držo z refleksijo o načelnih vprašanjih in političnih slogih namesto o konkretnih odločitvah in politikah. Kljub temu se je v svojih govorih in esejih po letu 1989 posluževal številnih dihotomij, značilnih za liberalni besednjak tiste dobe. Čeprav nikoli ni bil poklicni politik, je bil eden od pobudnikov in govornikov Demokratične listine (civilnodružbene organizacije, ustanovljene leta 1991 za spodbujanje demokratične politične kulture, op. prev.). Postavil se je torej na stran liberalne demokracije proti nevarnostim avtokratske vladavine. Čeprav je to pri mnogih utrdilo njegov status intelektualnega junaka, so se drugi spraševali, ali se to ujema z njegovo samooznako »preprostega civilista«. Konrádovi poskusi, da bi obdržal antipolitično držo in bil hkrati priznan kot ugleden liberalec – načelen ali bojevit, glede na politično perspektivo, so bili v jedru kontroverze, ki je spremljala njegovo osebnost v pregretem političnem ozračju zgodnjih devetdesetih let.
Kasneje je njegovo nasprotovanje Natovemu bombardiranju Jugoslavije leta 1999, ki mu je nekoliko paradoksno sledila podpora ameriškemu napadu na Irak leta 2003, sprožilo nove kontroverze. Svoje nasprotovanje Natovemu bombardiranju madžarske sosede (György Szerbhorváth ga je označil za vodilnega madžarskega nasprotnika intervencije) tik po tem, ko se je Madžarska pridružila zavezništvu, je Konrád branil z argumenti, da Jugoslavija ni napadla nikogar in da je invazija zato neopravičljiva; intervencija je po njegovem pomenila podporo eni izmed enakovrednih strani v »etničnem spopadu«, kar je pomenilo sprejeti vprašljive zahteve albanskih upornikov na Kosovu; poleg tega pa je menil, da bo bombardiranje zgolj utrdilo položaj Slobodana Miloševića in njegovega režima. Prva in zadnja poanta sta se nasprotnikom Konrádovih stališč zdeli sprejemljivejši, a njegovi kritiki so izpostavljali, da njegovi članki o Jugoslaviji, napisani leta 1999, eskalacije nasilja na Kosovem niso prikazali objektivno, saj je skoraj povsem zapostavil represivno naravo jugoslovanskega (oziroma srbskega) režima v pokrajini. Po mnjenju kritikov je Konrád s tem, ko je v ospredje postavil nasilno vstajo kosovskih Albancev, državno represijo pa predstavil kot odziv nanjo, izkrivil dejstva in se postavil na srbsko stran. Konrádovi opisi srbskega nasilja so bili izrazito nezadostni, njegova kritika pa v najboljšem primeru evfemistična. V besedilih, napisanih leta 1999, je Miloševićev glavni greh videl v tem, da se ni odzval na prestopke svojih podrejenih, Bošnjake pa je celo označil za »muslimanske Srbe«. Kljub temu je Konrád svoje argumente – za razliko od Petra Handkeja, ki je zapadel v grozljivo zgodovinsko in politično zablodo – utemeljeval s pojmi politične legitimnosti in demokracije.
Štiri leta kasneje je Konrád odkrito zagovarjal posredovanje v Iraku, ki ga je razumel kot odstranitev Sadama Huseina, v katerem je videl genocidnega in nepredvidljivega tirana, hujšega od Miloševića. Verjel je, da Sadama, za razliko od Miloševića, lahko odstavi zgolj zunanja sila. Konrád je spomnil na vojaško zmago, ki je bila v času njegove mladosti nujna za zatrtje nacističnega režima, kakor tudi na kasnejše izkušnje življenja pod jarmom diktature, in izpostavljal urgentno potrebo po zmanjšanju števila nevarnih avtokracij po svetu, vendar se je izognil vprašanju, kako bi invaziji Iraka lahko sledila demokratizacija, če zanjo ni dovolj močnih notranjih silnic. Znova se je pokazalo, da je Konrádov politično-moralni premislek izviral iz spoštovanja vrednih intelektualnih izhodišč, a njegovo razumevanje zgodovinsko-političnih procesov je ostajalo precej omejeno.
Konrádova odločitev leta 2009, da izstopi iz Zavezništva svobodnih demokratov (SzDSz), je bila dokaj antiklimaktična, saj je bila liberalna stranka že na poti izginotja. Liberalno intelektualno mnenje je neposredno izzval in ga uspel resnično razburiti šele leta 2015, ko je v imenu reševanja liberalnodemokratske in sekularne Evrope nepričakovano podprl protimigrantsko politiko Viktorja Orbána – desničarskega nacionalista in avtokratskega politika, ki mu je Konrád sicer odločno nasprotoval. V proslulem pogovoru, objavljenem v italijanskem dnevniku La Repubblica, je Konrád govoril o »migrantskem cunamiju«, ki je udaril Evropo, in skušal razložiti, da madžarsko gospodarstvo, za razliko od nemškega, ne more sprejeti prihajajoče množice nekvalificirane delovne sile. Orbánovo izgradnjo ograje na madžarski južni meji je skušal »normalizirati« s tem, da je na nenormativen način opozoril na obstoj podobnih fizičnih pregrad drugod po svetu. Iz moralnega stališča je zavrnil primerjavo nove madžarske ograje z Berlinskim zidom in jo namesto tega kritiziral s pragmatičnimi argumenti, češ da ni uspešna pri odvračanju migracij.
Življenjska pot je Konráda, podobno kot mnoge druge nekdanje srednjeevropske disidente, vodila »od Berlina do Bagdada« in nazadnje do vasice Röszke na srbski meji, kjer je tik za zloglasno ograjo zraslo improvizirano begunsko taborišče (ki ga sam verjetno nikoli ni obiskal). Hvalevredna in prekrasno artikulirana želja po preseganju hladnovojnega razkola med vzhodom in zahodom je po padcu železne zavese nazadnje privedla do precej surove prozahodne in evropocentrične vizije. Vprašanje, ali je Konrádova stališča do jugoslovanskih vojn, invazije na Irak in migrantske krize leta 2015 povezovala implicitna logika, temelječa na islamofobnih predsodkih, ali pa je šlo za naključno sovpadanje stališč heterodoksnega misleca, ostaja odprto.
*
Konrád je svoja najbolj kontroverzna stališča zavzel v času, ko so liberalne publikacije, ki so v veliki meri krojile intelektualno razpravo na Madžarskem po letu 1989, začele izginjati. Beszélő, ki je nastal kot samizdat v času Kádárjevega režima, je usahnil konec leta 2013, naslednje leto je po četrt stoletja prenehala izhajati publikacija Holmi, leta 2016 pa je z izhajanjem prenehala še revija 2000 (le začasno, kot se je izkazalo). Konrádovi posegi v javno razpravo so zato izzveneli, kot bi se hotel osebno posloviti od časa odprtosti, pri čemer je nenamerno utrdil samoobrambni pesimizem, ki je postal novi mainstream. Vprašanje ostaja, ali je hotel znova poudariti svojo neodvisno presojo, se skušal distancirati od izjemno ošibljenega madžarskega liberalizma ali zgolj v starosti priznati svoje strahove in pri tem v ključnem političnem trenutku razočarati številne najbližje prijatelje.
A zaton liberalnih intelektualcev v zadnjem desetletju ni bil zgolj posledica sovražne drže madžarske države in prepletene medijske mreže v njeni sferi, ki dodatno otežuje preživetje revijalnega tiska, temveč je tesno povezan s pogosto spregledano medgeneracijsko dinamiko. Zakaj madžarski liberalni intelektualci kljub svojim širokim obzorjem, pomembnim dosežkom in politično-moralni kredibilnosti niso uspeli vzgojiti mlajše generacije? Je bilo to povezano z načinom socializacije in habitusom javnih intelektualcev, ki so bili leta 1989 – kot Konrád, Hellerjeva, János Kis ali Bálint Magyar – v svojih srednjih ali zrelih letih? Ali so nemara tudi mlajše generacije soodgovorne za klavrni propad kulturne in politične reprodukcije liberalizma na Madžarskem?
Na prepričljive odgovore na ta boleča vprašanja bo treba še počakati. Lahko pa rečemo, da so se najbolj nadarjeni pripadniki mlajših generacij soočali z zelo drugačno pokrajino in naborom možnosti. Medtem ko so se starejše generacije, ki so se večinoma socializirale pred letom 1989, navadile verjeti, da spadajo interpretiranje sveta iz naslonjača in razprave za kuhinjskimi mizami med najbolj smiselne dejavnosti, ki se jim smejo posvečati, so pripadniki mlajših generacij od malih nog hrepeneli po odkrivanju sveta onkraj svojih naslonjačev in kuhinjskih miz. Potovali so lahko tako rekoč brez omejitev in dolgo živeli v najrazličnejših predelih sveta, kjer so se visokoleteča zanimanja srednje- in vzhodnoevropskih intelektualcev neizogibno zdela družbeno manj relevantna in celo nekoliko provincialna. Izobraženi pripadniki generacij, rojenih po letu 1989, so poleg tega lahko upali na zaslužek, kakršnega madžarske akademske in intelektualne inštitucije niso mogle nuditi. K preseganju medgeneracijskega nerazumevanja gotovo ni pripomoglo niti dejstvo, da so liberalni intelektualci tvorili tesno prepletene elitistične skupine, ki so jih povezovale dokaj idiosinkratske vrednostne sodbe in zaznamovali desetletja stari spori med njihovimi člani.
Paradoks, da je odhod na zahod postala prevladujoča strategija liberalnih elit na Madžarskem po uspešni liberalni revoluciji leta 1989, je le navidezen: navsezadnje, kot je nedavno poudaril Ivan Krastev, je bila »prihodnost poleg njih«.
*
Konrád je med letoma 2001 in 2003 objavil svojo avtobiografijo v dveh zvezkih, leta 2018 pa je izdal še dva zvezka spominov. Njegova življenjska zgodba je vse do konca vzbujala veliko zanimanja: v zadnjih letih življenja so bili z njim objavljeni obsežni intervjuji, njegova smrt pa je bolj ali manj sovpadla s petdesetletnico izida njegovega prvega romana, Obiskovalec (A látogató, 1969), ki ga je prestižni literarni mesečnik Jelenkor obeležil z objavo kar šestih esejev, večinoma izpod peres mladih avtorjev, na svoji spletni strani – dokaz njegove aktualnosti.
Konrádovo smrt so vsi največji mediji v madžarskem jeziku (od spletnih novičarskih strani, kot so 444, Index, Mérce, Origo in Mandiner, dnevnikov Magyar Hírlap in Népszava do tednikov HVG, Magyar Hang, Magyar Narancs in Válasz) pospremili z nekrologi, večinoma s podrobnimi življenjepisi in refleksijami. Čeprav so vsi nekrologi slavili pokojnika in pozitivno ocenili njegove življenjske dosežke, se je provladni Origo odločil, da niti z besedico ne omeni dejstva, da je Konrád preživel holokavst.
Izmed poglobljenih reflekisij si vsaj tri zaslužijo, da jih posebej omenimo. Akademik in nekdanji član desnosredinske stranke Demokratični forum (MDF) Csaba Kiss je v tedniku Válasz spomnil na Konrádovo družabnost in toplino ter na njegovo posebno sposobnost, tako tragično redko na Madžarskem, da je v javnih razpravah vselej nastopal kot prepričan demokrat – da je torej svoja stališča podprl z razumnimi argumenti in pri tem ostajal odprt za protiargumente. V izvrstno niansiranem članku za liberalni tednik Magyar Narancs je sociolog János Zsolnay izpostavil Konrádov neobičajen uspeh v domovini, ki ga je večkrat zavrnila in nikoli ni dosegla tiste demokratizacije, za katero si je sam prizadeval. Po Zsolnayu je ta uspeh izhajal iz Konrádove značilnosti, da je ljubil življenje, ne da bi si delal utvar. Madžarski pisatelj judovskega rodu János Kőbányai je Konrádovo smrt v precej bombastičnem, a tudi pesimističnem članku za revijo HVG označil za nič manj kot konec intelektualne zgodovine madžarskega judovstva, saj naj bi bil Konrád – skupaj s Hellerjevo in Tamásem Ungvárijem, umetnostnim zgodovinarjem, ki je prav tako umrl leta 2019 – pripadnik poslednje pisateljske generacije, ki je bila organsko povezana z judovskim občestvom na Madžarskem, ki ga je tako surovo uničil holokavst.
Konráda so po smrti hvalili tako njegovi konservativni občudovalci kot liberalni prijatelji, kakor tudi kulturniki judovskega rodu, čeprav vsakdo iz drugačnih razlogov. Lahko bi torej rekli, da je bil njegov posmrtni ugled skoraj enoglasen, z eno izjemo: refleksije o njegovih življenjskih dosežkih so razgalile spolno neravnovesje, ki je odražalo neravnovesje avtorjevega lastnega disidentskega in postdisidentskega intelektualnega miljeja. Tudi po smrti so o njem pisali skoraj izključno moški, artikulirana in glasna, čeprav precej marginalizirana madžarska feministična scena pa o Konrádovem opusu ni imela skoraj ničesar za povedati.
Vendar še tako pozitivni portreti Györgya Konráda niso mogli skrivati dejstva, da je njegov tihi in načelni radikalizem izpodrinila hrupna in nenačelna politizacija. Madžarska bo zato še toliko bolj pogrešala njegov edinstven glas.
Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič