Skok v neznano

Slovenski politični prostor je prežet s ponavljanjem ustaljenih vzorcev. Vse vlade doslej so uporabljale preizkušen način za (ne)uspeh, izdatno razširjen med najnizkotnejšimi študenti: prepisovanje od soseda. Drugi način, ki sicer ni nizkoten, a služi bolj temu, da javnosti prikaže visoko usposobljenost vladajočih, je najem tujih pravniških podjetij, da napišejo zakonska besedila namesto zakonodajalca. Temu se v ekonomskem žargonu pravi outsourcing. Komično pa je to, da se običajno ne nanaša na glavno dejavnost podjetja, ampak le na nekatere stranske procese, ki jih je ceneje zaupati v izvajanje pogodbeniku. Pisanje in dopolnjevanje zakonodaje pa je, kot je najbrž samoumevno, glavna dejavnost politikov. Videti je, kot da bi s tem početjem vsakokratna oblast želela ljudstvu med vrsticami sporočiti, da bi bilo bolje najeti tuje strokovnjake, saj brez njih Slovenija ni sposobna zamešati dovolj trdnega družbenega lepila.
To je seveda nevarno sporočilo, če ga razumemo preveč posplošeno. Institucij se ne da uvažati in izvažati, to se lahko pogojno počne le z idejami, pa še pri njih se stvari običajno izjalovijo. Tako kot je nazorno prikazano v prvovrstnem filmu Inception, se mora ideja, ko je enkrat vgrajena v duševno zgradbo, zlepiti z drugimi idejami, svoj kontekst mora ustvariti iz elementov, ki so v bili zgradbi že prisotni, drugače postane tujec, ki ruši koherenco zgradbe, kar naposled vodi v tesnobo in nasilno prebujenje. V Sloveniji smo institucije razvili s pomočjo lastnih in tujih idej, nihče nam jih ni vsilil, če pa jih je že priporočil, smo jih uspešno integrirali v svoj mladi družbeni kontekst. Zavedati se moramo, da ne živimo v nobeni banana republiki:to trdijo kvečjemu zagrenjenci in cinični norci. Res pa je, da se noben Slovenec ni rodil z rojstnim certifikatom, na kateremu bi pisalo, da se morajo vse institucije ravnati po njegovih kapricah.
Če demokracijo merimo s prisotnostjo institucij, ne moremo trditi, da v Sloveniji trpimo za demokratičnim primanjkljajem. Vse osnovne institucije smo s pomočjo domače in tuje pameti dokaj uspešno razvili in postavili vse potrebne mehanizme za njihovo delovanje in to v sila kratkem obdobju dvajsetih let. Težava ni v tem, da je institucij premalo, težava je v tem, da jih državljani še ne znamo uporabljati. Vse težave se začnejo pri funkcionalni nepismenosti ljudstva in se nadaljujejo v funkcionalno nepismenost zakonodajalcev, o kateri priča outsourcing zakonodaje. Funkcionalno nepismena oseba je sicer sposobna brati, pisati in računati, a naleti na hude težave, ko mora izpolniti nekoliko zapletenejši obrazec, sestaviti življenjepis z relevantnimi podatki, nedvoumno prepoznati predmet, na katerega se nanaša referendumsko vprašanje, uporabiti osnovno matematiko za določanje razmerij sestavin v kuhinji in nenazadnje napisati zakon, ki bo smiselno urejal neko življenjsko situacijo. Natančnejša opredelitev funkcionalne pismenosti bi se lahko glasila: funkcionalno pismena oseba je sposobna abstraktne koncepte uporabiti v realnem življenju.
Tako smo ujeti v začarani krog, kjer funkcionalna nepismenost državljanov podpira funkcionalno nepismenost politikov. Roko na srce, tudi meni zveni bolj zanesljivo, če zakonodajo piše neka tuja pravniška agencija kot pa kakšen Jerovšek ali Kociprova, ki sta lepa simptoma slabega opismenjevanja Slovencev.
Vesoljski padalec Baumgartner je storil svoj leap of faith, pri čemer je vero v uspeh naslonil na znanost, ki mu je omogočila mehak pristanek na trdi zemeljski realnosti. Slovenska vlada, ta in prejšnja, pa poskakuje na mestu in se krotoviči z banalnimi kozmetičnimi ukrepi, kot je dvig davčne stopnje za storitve frizerjev, cvetličarjev, rekreativnih športnih parkov, hrane za živali in tiskovine. Fiskalni učinek tega ukrepa bo le kakšen dodaten milijon evrov v proračunu, kar je ekvivalentno dodatnim nekaj centom v denarnici povprečnega Slovenca. Od tega ne bo nihče nič bolj sit, manj reven ali bolj bogat. Ali je v časih splošnega nezadovoljstva res potrebno dodatno izzivati z ukrepi, ki so proračunsko zanemarljivi? Tipičen primer kozmetičnega popravka, ki lahko služi le kot izzivanje razdražene ose. Vprašanje, ki ostaja, je seveda: čemu vlada to počne? Zgleda, kot da si minira tla pod nogami, da se bo lahko vrgla v pozabo kot najslabša vizažistka v slovenski zgodovini. Bo to njen klavrni leap of faith?