Skopje 2014: Prostor kot laboratorij izumljanja identitete

Ob prvi predstavitvi je načrt projekta vključeval petnajst novih institucionalnih zgradb, okoli sto spomenikov in kipov, nekaj fontan in dva nova mostova, ki bosta vodila k novim stavbam. Načrtovana sta bila tudi obnova in preoblikovanje prepoznavnih simbolov Skopja, kot so Kameni most, trdnjava Kale, staro nacionalno gledališče in oficirski dom, hkrati pa naj bi projekt omogočil nove fasade, novo podobo starejših zgradb, da bodo v skladu z novo podobo prerojenega mesta.
Od prve predstavitve projekta Skopje 2014 je bil načrt že nekajkrat spremenjen: pojavili so se nekateri novi objekti, drugi so bili odstranjeni, tretjim pa se je spremenila njihova vloga oziroma namen, prav tako se je projekt razpršil geografsko in se ni omejil le na center glavnega mesta.
Glavni ustvarjalec in investitor projekta je Vlada Republike Makedonije oziroma njena vladajoča konservativna stranka VMRO-DPMNE (Notranja makedonska revolucionarna organizacija – Demokratska stranka za makedonsko nacionalno enotnost).
Projekt je sprožil burno javno razpravo, v kateri je vendar mogoče grobo opredeliti dve stališči, ki sta se izkristalizirali v njej. Prvo je argumentirano zagovarjalo nujnost projekta glede na aktualno simbolno praznino na glavnem trgu Skopja. Drugo stališče pa je popolnoma negiralo in še vedno zanika nujnost načrta in zagovarja tezo, da nimajo niti pravice niti potrebe graditi česarkoli drugega kot sodobne stavbe (še posebej se s projektom ne strinjajo kritiki vlade, makedonska opozicija in nacionalne manjšine v Republiki Makedoniji).
Kmalu po objavi vizualizacije se je arhitekt Miroslav Grčev obrnil na sodišče z namenom, da bi odpovedal projekt, ker naj bi bil načrt mesta izdelan po neobstoječih in razveljavljenih zakonskih določbah. Ustavno sodišče je odločilo, da se grajenje nekaterih objektov iz projekta (spomenik Aleksandru Makedonskemu, slavolok Porta Makedonija, postavitev spomenikov na mostu Oko in v parku Žena Borec) ustavi, vendar se ne glede na odločitev gradnja in postavitev preostalih spomenikov nadaljuje.
Zakaj se je sploh začelo to dobesedno nasilje nad javnim prostorom? V vsej pestri zgodovini Evrope bomo stežka našli narod, ki bi imel toliko težav pri svojem narodnem konstituiranju in narodni afirmaciji, kot jih je imel makedonski narod. Zdi se, da je bila Makedonija (morda bolje rečeno, ozemlje Makedonije) v celotni zgodovini glavno stičišče sporov med sosednjimi državami; dalj časa je bila zatirana in odvisna kot pa samostojna. Šele avnojska Jugoslavija je Makedoniji priznala individualnost in ji dodelila nacionalno identiteto, vendar ne brez nadaljevanja sporov: Bolgarija je vztrajno zanikala makedonsko nacionalnost, zavračala je tudi standardizacijo makedonskega jezika, češ da gre za narečje bolgarščine, Srbija ni priznavala avtokefalnosti Makedonske pravoslavne cerkve, Grčija pa ji je kratila ime in menila, da gre vsekakor za »južno Srbijo«. Celo po razglasitvi neodvisnosti Republike Makedonije so se spori nadaljevali: njeno ime je postalo predmet spora med novonastalo državo in sosednjo Grčijo (čeprav jo je z njenim ustavnim imenom priznala več kot polovica držav Združenih narodov, vključno z ZDA in nekaterimi evropskimi državami); leta 2001 pa je v Republiki Makedoniji izbruhnil medetnični konflikt med Makedonci in Albanci. Položaj mlade države skozi njeno zgodovino, kakor tudi danes, v sodobnosti, lahko opišemo s citatom Steppana, ki še vedno zajame bistvo njene podrejenosti: »Le ena dežela ni upoštevana kot aktivna udeleženka, čeprav je bila prisiljena igrati glavno vlogo.« Tako je Makedonija igrala glavno vlogo v okoliščinah, ki so jih ustvarjali drugi, zato se o njej tudi govori kot o »nezakonskem otroku«: vsi ga hočejo in nihče ga noče priznati.
Pri tem naj opozorim, da nikakor ne skušam upravičiti nastanka projekta Skopje 2014 in njegove realizacije, ampak zgolj orisati glavne razloge, ki so vodili k situaciji, da ni mogoče opisati ali izvedeti, kdo so Makedonci in kakšni so. Kot ugotavlja antropologinja Ilka Thiessen, je nezmožnost odgovora na to vprašanje povzročila praznino, nekakšni identitetni vakuum. Vzemimo za primer trenutno začasno imenovanje FYROM (angl. Former Yugoslav Republic of Macedonia), kompromis, ki Republiki Makedoniji omogoča članstvo v mednarodnih organizacijah. Nepriznavanje ustavnega imena, ki je jamstvo (»zamišljene«) državne suverenosti, je nevarno dejanje izključevanja in segregacije, ki državo vodi k etničnemu nacionalizmu, pravi Angelovska.
Vladni projekt ne ponuja le evropske prestolnice, lepši videz, investicij in novih delovnih mest, kot pravi glavni investitor projekta – ta nezmožnost odgovora o vprašanju nacionalne identitete je pripeljala do praznine, ki zahteva redefinicijo, poskus iznajdbe nove identitetne pripovedi.

IDENTITETA, PRETEKLOST IN DEDIŠČINA

Brez slavne preteklosti ni (bilo) nacionalizma. Lahko smo skromni po tem, kar smo, le redko pa smo skromni glede tega, kar smo bili. Nekaj posebnega smo zato, ker se naša preteklost razlikuje od preteklosti drugih. Zaradi njene edinstvenosti smo tudi mi nekaj posebnega. Za oblikovanje identitete in utrjevanje samospoštovanja narodi povzdigujejo ali izumljajo posebno dediščino, v kateri odsevajo stereotipe, ki pripisujejo vrline Nam in jih zanikajo Drugim (Božidar Jezernik 2010).

Identiteta je bistvena za razvoj psihološkega subjekta. Ni statična, temveč spremenljiva, fluidna in vedno odvisna od socialnega konteksta. Sestavljena je iz avtoidentifikacije, kar je »tista identiteta, ki jo posameznik samemu pripiše sebi in meni, da mu pripada, in identifikacije, ki je posamezniku določena, mu jo prisodi ali določi družba.«
Razumevanje identitete in identitetne strukture kot fluidne in odvisne od socialnega konteksta sproža razmislek o identitetah kot o dinamičnih procesih in tudi razumevanje, da nenehno konstruiramo svojo realnost in sami sebe. Prav tako sproža razmislek o stigmi kot konstruktu, saj lastnost posameznika sama po sebi ni problematična, če je družbeno-kulturno okolje in posledično posameznik ne prepoznavajo kot tako. Zaznamovan posameznik ali skupina se zaveda nesprejetosti in svoje pomanjkljivosti, zaradi katerih ga/jo družba izloča oziroma označuje. Ob tem se odziva na različne načine, in sicer poskuša popraviti, kar sam zaznava kot glavni razlog svoje nesprejetosti.
Kot vemo, celotno področje Balkana vsebuje oznako za določen način vedenja, političnega ravnanja in socialnega druženja, oznako za vse nekulturno, nasilno, zaostalo, primitivno in barbarsko. Znotraj Balkana pa obstajajo posebne hierarhije in delitve: eni (nacije, narodi, skupine, manjšine itn.) so bolj stigmatizirani kot drugi.
Kaže, da se identiteta v obdobju spremembe kot edine stalnice sedanjosti nagiba k tistemu otoku stabilnosti in varnosti, ki mu rečemo preteklost. Preteklost je integrirana v naš občutek identitete, saj je gotovost o preteklosti nujna za gotovost v sedanjosti, sodobnost pa pomembna za zamišljanje prihodnosti. Pri tem ogromno vlogo igra tudi in predvsem kolektivni spomin, kajti v resnici smo to, česar se spomnimo oziroma se odločimo, da se spomnimo.
V konkretnem primeru smo to, kar se država odloči, da se spomnimo. Ključnega pomena za konstrukcijo nacionalne identitete je namreč preteklost, ki je kot interpretirana in preoblikovana (saj preteklost ni univerzalna) predstavljena kot vrednota in pogosto nosi oznako dediščina (tudi tradicija). Tako kot preteklost tudi dediščina ni samoumevna vrednota, temveč je nekaj, o čemer se pogajamo, jo (re)definiramo in je zato ni mogoče misliti zunaj polja političnega. Tako kot vse ostale oblike identitete tudi narodno identiteto spremlja proces nenehnega preobražanja, preoblikovanja in spreminjanja. Družbeni procesi identiteto ohranjajo, lahko jo spreminjajo, lahko pa jo tudi delno preoblikujejo. Identifikacija s skupno preteklostjo in skupnimi predniki pa obstoju pripisuje pomen, cilj in vrednote.

IZNAJDBA IDENTITETNE NARACIJE

Kot smo dejali, se zaznamovana skupina ali družba zaveda nesprejetosti in svoje pomanjkljivosti, zaradi katerih jo drugi izločajo oziroma označujejo. Ob tem se odziva na različne načine, in sicer poskuša popraviti, kar sama zaznava kot glavni razlog svoje nesprejetosti, kompenzira svojo pomanjkljivost na drugih področjih, prilagodi razumevanje lastne realnosti oziroma interpretacijo svoje družbene identitete, stigmo lahko tudi uporablja kot izgovor za izogibanje obveznostim, lahko jo razume kot blagoslov, zaradi katerega je nekaj posebnega. S projektom Skopje 2014 skuša Makedonija popraviti glavni razlog svoje nesprejetosti s strani Evrope in preostale mednarodne skupnosti, ki ga sicer sama zaznava kot take; svojega nepriznavanja s strani sosedov, zanikanje njenega imena, identitete.
Projekt Skopje 2014 vključuje resne teme s številnimi razsežnostmi in diskurzi, ki ustvarjajo vtis, da je tisto, o čemer se govori, oziroma način, kako se nekaj predstavlja, točno to, kar objekt, ki se na diskurz nanaša, v resnici je. Diskurzi – politični, narodni/nacionalni, kulturni, etnični, religijski, estetski ali arhitekturni, gospodarski, evropocentrični in tako naprej, se med seboj prepletajo (na primer narodni diskurz se prepleta z diskurzom evropeizacije, saj način, kako je projekt zamišljen, kaže na »evropsko« oziroma »zahodno« zamišljanje ljudi v skupnosti ter evropsko perspektivo boja za osvoboditev in suverenost), zato je težko določiti jasne meje med njimi, saj so del obsežne problematike, ki sega daleč v preteklost, opisuje sedanjost in stremi k določeni prihodnosti.
Na podlagi raziskovanja in opazovanja situacije v Skopju lahko v grobem opredelimo in opišemo tri glavne pripovedi, ki poskušajo oblikovati pozitivno sliko o družbi kot celoti skozi čas: predstave o preteklosti, definiranje sodobnosti in izbiro prihodnosti.

1) OTIPLJIVA ZGODOVINA

Posebna pozornost v projektu Skopje 2014 je namenjena spomenikom in stavbam oziroma ustanovam, ki bodo predstavljale dokazila o zgodovini Makedonije in formiranju makedonskega naroda, nacionalnem konstituiranju ter o vzpostavitvi suverene in samostojne makedonske države. Tri najpomembnejše obletnice (ustanovitev VMRO oz. Notranje makedonske revolucionarne organizacije, Ilindenska vstaja in ustanovitvena seja ASNOM-a, t. j. Antifašističnega sveta za narodno osvoboditev Makedonije) so izjemnega pomena za Makedonijo, saj ponazarjajo, da sodobna makedonska suverenost ni nastala iz niča. Med prvimi spomeniki sta tako bila dva, postavljena revolucionarjema VMRO Gocetu Delčevu in Dametu Gruevu, prvemu predsedniku ASNOM-a in Socialistične Republike Makedonije po drugi svetovni vojni, Metodiju Andonovu – Čentu. Še mnoge druge znane osebe so upodobljene kot del makedonske zgodovinske kontinuitete.
Za kolektivni spomin je relevanten le spomin, ki ga država izpostavi in označi kot vrednega in nedvoumnega. Tako selekcionirana preteklost dobiva tudi materialno obliko, postaja otipljiva zgodovina in stalnica, ki je ne more spremeniti nihče.

2) LOČITEV MED »NAMI IN NJIMI«

Dogodki v preteklosti so izraz različnih političnih, ekonomskih, kulturnih in drugih dejavnikov in tako se je, glede na njih, identiteta spreminjala in redefinirala. Ko je identiteta vzpostavljena, jo družbeni procesi ohranjajo, spreminjajo in lahko tudi delno preoblikujejo; nikoli ni fiksna in statična. Identiteta pa je oblikovana na podlagi razlike do »Drugega«. Zato se zdi, da je namen druge zgodbe ohraniti to identiteto – čeprav pod vprašanjem, kakšno in ali jo sploh ohranja – in se tako ločiti od drugih. Zanimivo je, da se v tej ločitvi od »Drugega« združujeta obe definiciji »makedonstva«, tako antičnost, torej »makedonstvo« antičnega izvora, kot tudi slovanskost.
Za Skopje so bili po potresu leta 1963, ki je uničil večji del (60 odstotkov) mesta, dolga dela značilni betonski bloki in prazni prostori; vsaj tako »velja« v splošnem diskurzu. Projekt sicer vključuje elemente različnih obdobij in slogov, vendar vsaj en slog očitno ni prisoten – to je socialnorealistični. Kaže, da je glavni cilj projekta, da se glavno mesto predela tako, da se bodo lahko končno prekinile vezi s komunistično dediščino v arhitekturi, s čimer bo izbrisana njegova komunistična podoba.

3) EVROPEIZACIJA IN POZAHODNJENJE

Tretja zgodba hoče izbrati pot, in sicer zelo specifično pot – evropeizacijo. Projekt je pokazal, da obstaja določen kompleks manjvrednosti, strah pred tem, da »ne bi bili dovolj evropski«. Ta strah implicira že moto projekta, ki se glasi »Evropsko mesto potrebuje zgodovinski center«. Ta kompleks oziroma strah je rezultat internalizacije tradicionalnih zahodnih in evropskih pogledov na Balkan kot nečesa nedokončanega, nepopolnega.
Možno je opredeliti dve dominantni, sicer nasprotni stališči: na eni strani je želja dokazati, da je Skopje – in s tem tudi Makedonija – doraslo Evropi, po drugi strani pa obstaja želja vključiti Evropo – in preostalo pomembno mednarodno skupnost – v javno razpravo in tako izvedeti, kaj si misli. Pri tem sta strah in želja, da bi bili podobni Evropi, stopnjevana do tolikšne mere, da se hkrati posnema Evropa tako pri predstavah o tem, kakšno naj bi bilo evropsko mesto, kot tudi pri kritiki, da se v Evropi te predstave ne dosegajo na ta način, ampak na civiliziran, z debato in javnim dogovorom.
Problem »Skopja 2014« je prav v zmanjševanju pomena kulture Skopja. V vsakem evropskem mestu so znane stavbe, spomeniki, fontane in podobno, v Skopju oziroma v Makedoniji pa tega ni. A to ne drži popolnoma. Seveda so v Makedoniji zgodovinska obeležja in spomeniki, ki jih obiskujejo tisti, ki pridejo v Makedonijo. Vendar to ni podobno Evropi. Če hočemo sebe definirati kot Evropejce, moramo delovati kot taki in si lastiti vse, kar si posamezna evropska prestolnica lasti. Tako je to stanje inferiornosti rezultiralo v strategijo posnemanja in ne v izvirnost.

NADALJEVANJE ISKANJA

Čeprav je na prvi pogled videti, da projekt Skopje 2014 (re)definira makedonsko narodno identiteto, jo krepi in utrjuje prepričanje ljudi o tem, dejansko počne ravno nasprotno. Na čelu z motom Evropsko mesto potrebuje zgodovinski center pravzaprav izpolnjuje vse klišeje o tem, kakšno naj bi bilo evropsko mesto, in tako dejansko postavlja pod vprašaj identiteto in integriteto Skopja in Makedonije na splošno.
Upoštevajoč stanje Makedonije in mladih držav drugod po svetu, ki se morajo vseskozi dokazovati, predvsem Evropi, lahko sklenemo, da je – kljub številnim intelektualnim in znanstvenim prizadevanjem ter mednarodnim organizacijam, ki spodbujajo drugačen pogled – prevladujoč pogled na razvoj družbe in kulture še vedno hierarhičen. Zato menim, da se bo redefinicija starih in artikulacija novih identitet tako na Balkanu kot tudi drugod po svetu nadaljevala, dokler bo ta hierarhični pogled, ki vzpostavlja odnos večvrednosti in manjvrednosti, prevladujoč. Redefinicija makedonske narodne identitete pa se bo tudi nadaljevala, dokler je Evropa in preostala mednarodna skupnost ne potrdita kot polnopravnega akterja. V nasprotnem primeru se bo morala še naprej dokazovati. Dokazovanje pa je, kot piše Miljenko Jergović, proces, ki se nikoli ne neha, temveč traja, dokler je človek živ – to je njegova stigma, njegov družbeni status in identiteta. Pojavne oblike dokazovanja pa so spremenljive. Nasilje (nad prostorom) je ena od njih.