Skozi špranjo prepih

In sem hodil po poti, posejani z vrtovi, in od sebe brcal fazane s Trubarjeve 11b.  Z Vučkom na ramenih sem prispel do šole, da bi se napojil kulture, kot ovčka. Že sem z nostalgijo gledal na peskovnike vrtca, z dlanmi, prepojenimi s klorofilom, ki ga je za seboj pustil možakar v tuti, ki je kosil naše ozemlje, da so od njega bežale kobilice, ranjene, poškodovane. Tedaj nisem razumel, da kri ni vedno rdeča kot zvezda na zastavah. Kasneje, mnogo kasneje sem izvedel, da je Jergovič že pisal o tem. A kdo je to? Imel sem komaj sedem let in spremembe vonjav so mi vzbujale strah; svež cement, izkihnjen na barvo, in čisto pohištvo, še brez napornega upora proti tiranskemu »tovarišu«. Pot, ki je vodila od mojega doma, mimo vrtca do osnovne šole ob Kornu, kasneje IX. korpus, še kasneje, veliko kasneje, osnovna šola Frana Erjavca. Zaščitnik pravic živali avant la lettre, ta Fran Erjavec. Ampak tedaj sem bil jaz, samo jaz in z mano nova stavba, brez vonja, ki me je pogoltnila in raztrgala, zraven pa Kozara, z drugačnimi otroki. Tako se je reklo takrat. Vmes velik grm, otok, v katerem smo mi, suhljati, našli zatočišče pred batinami nasilnežev. Pravih nasilnežev, ki so grizli in odtrgali ušesa podravnatelju. Še več, govorili so rigaje. Kako to premagati, kako razumeti, da moraš, če se hočeš dobro smejati, iti v sosednjo stavbo, Kozaro, zgrajeno iz opeke, ki se mi je dopadla. Vzbujala je večji občutek varnosti, morda zato, ker je bilo v njej več miru, vaze, sveče, slikice brez strahu, kot da bi jih kdo nastavil na poti do Marte, moje zobozdravnice. Mehanizem, ki si ga ne znam razložiti niti zdaj, z dopolnjenimi 42. leti.
Od nove dišeče šole, kjer smo si grozili in kazali zobe, smo si jih šli nato olepšati v hišo, ki ni imela niti ometa. Kozara. Tisti, ki so bili v njej, se skoraj nikoli niso smejali. Iz lepega mesta, kjer se smeji, smo si hodili zdraviti zobe v mesto zgrešenih, ki se nikoli ne smejijo. Nikoli namreč nisem razumel, kako dolgo se belina zob ohrani, skrita za ustnicami tistih, ki se bojijo lepega mesta.
Gotovo, nedvomno, dlje. Hodil sem torej k zobozdravnici, da bi se lepše smejal. Ni bilo anestezije, le njene tople prsi, ki so mi ustavile dih. Nezrelo adamovo jabolko, z vrhom bradavičke, ki je izpod halje sledila umirjenosti in krikom. Semafor, ki je določal smeri in usmerjal moškega, žensko, dečka in zdravila. Šele kasneje sem ugotovil, da sem bil s kloroformom in vato med dlesnimi in notranjostjo lica kot Marlon Brando v Botru. Poslali so me ven z liziko in jaz sem izpljunil te gmote vate, prepojenime s florom, slino in krvjo, iz obokanega mostu, takrat ograde iz podpornih tramov iz svežega lesa. Pljunil sem bolečino v Koren, kjer so med gnilimi algami plavali kondomi. Bilo je lepo! Potem odrasteš. Prepovejo ti risati dinozavre in bo že … greš stran. Za valeto igraš golf v Lipici. Odtrgaš se od svojega sveta. Turopoljac (pritlična stavba na začetku Delpinove, kjer je zdaj vinoteka), kjer si naročal bombone kar z lopatico, in s palico lovil dinarje med špranjami. Na konec palice si nalepil svoj čunga lunga in si lahko vedno kupil novo, a si moral paziti, da si se umikal ljudem, ki so vzstopali iz izstopali iz mlekarne ali pekarne, in tistim, ki so imeli pogum, da so napis pizza v Pecivu zamenjali s pizda. Seveda so vsi krivdo zvalili na punk, na Staškota, ki je bil takrat še izjemno suh in je prijateljeval z Žurom – psom, ki je izgledal kot dingo in se je napajal s katarjem metalcev.
Vse to, da bi povedal, da je na Trubarjevi 11b živel moj nono. Malo časa. Prebežal je iz Ulice Livada v Gorici po tem, ko je zadnja črna mačka s prerezanim vratom, v katerega so vtaknili zmečkan listič, rekla: »Dobro, s’ciavi di merda! Za zdaj ste zmagali vojno. Torej odidite v Jugoslavijo, če ostanete tukaj, boste živeli dva metra pod zemljo.«
In moja nona je šla za njim. Ker so ženske takrat to počele. Ona mi je pokazala navdusenje do blata. Vsako nedeljo me je peljala na kostanjeviško kapelo. Cesta je bila še makadamska in da bi mi poplačala napor, je vedno naredila kaj izrednega.
Med vrtovi, malo zatem, ko se je skromna čreda krav iz kmetije Padovanovih razšla, je ostalo osamljeno, izmučeno drevo, ki ga je udarila strela. Ostalo je brez lubja. Z nohtom, z dobrim nohtom si lahko na deblo napisal, kar si hotel, razen Tito. Tito je že bil. Bil je in še vedno je Naš. Majhne ljubezenske stvari so počasi ubijale drevo. Miloš ljubi Ano ipd. Vse to, kot tetovaža na osamljeno drevo. Nona me je vedno peljala tja. Preden sva šla na kapelo, vedno do njega. Platana, ne mlada ne stara, ki je bila zame takrat zame pomol v zelenem morju, ki je bil ze izgubljeni pašnik, tam daleč zamejen z globoko mlako, v kateri so paglavci drgetali z repki in vanj padale višnje. Višnje, za katere so nekateri mislili, da so napačne češnje. Jaz pa sem ostajal tam, ob tem čudnem drevesu.
In poleg sebe sem slišal nono, kako je pozdravljala mimoidoče v brezhibni slovenščini. Njo, ki je prevarala hčere in jih prepričala, da se nikoli ni zmogla naučiti tega zagonetnega jezika. In se ga vendar je. Jaz sem vedel in je nikoli nisem izdal.
Drevo je imelo luknjo. S strahom, radovednostjo in poželenjem sem vtaknil ročico v to utrujeno drevo. Med prstjo, gnilimi orehi in nerazpočenimi jajci sem brskal s prsti kot s srakinim  kljunom. In iz temine sem izkopal kos srebra, 50, 150 lir. Kdove kakšne lizike bom zanje iztržil v Italiji, sem si mislil. Nikoli, prav nikoli nisem pomislil, da ni bil čudež narave, temveč utrujeni, izropani nonin mošnjiček, ki je prejšnji dan vanj spustil kovance. Kako čudovito. Celo tisti z delfinom, za 5 lir, najlepši in najmanj uporabni.
Kakor priprava pred vstopom v Gospodov hram. Spomnim se, mali oltar na levi strani velikega. Tam je še vedno majhen Kristus iz marmorja, ki sem ga vedno dolgo gladil. Farani so kimali in moja nona morda ni razumela. Zame je bil čaroben. Prikimavala mi je in mi razlagala ob koncu maše, med tistimi stiski rok, ki so si jih podajali vsi. Tudi jaz. Tople dlani, nekatere potne. A jaz sem lahko počel karkoli. Zato sem znova »božal« tistega majhnega Kristusa iz marmorja, preprosto zato, ker so mi njegova rebra odzvanjala na mojih malih prstkih, predvsem pa je bil hladen. To bo, všeč mi je bil njegov hlad. Bil je skriven. Edina vera, ki sem jo lahko tedaj nezavedno čutil. Ne spomnim se več, če so bili tedaj še vedno graničarji, a najbrž ja. Vsaj malo. Nekega dne sem namreč zbežal mimo križevega potu, razcepljen med dve državi, v gozd, po podzavestno začrtani poti. In potem, kot se to počne na meji, se je zaslišal gromki, odsekani glas: »Stoj!«. Več se ne spomnim, razen smeha in še več smeha. Morda tudi klofuta, ki mi jo je prisolil duhovnik, ki je stekel pome. A v resnici se spomnim samo nečesa: na tleh sem našel ščinko, stekleno kroglico s sinjo modro spiralo. Seveda, potem je bil katekizem. Pater Kos, ki so ga prestavili drugam, zaradi alkoholizma, se je govorilo. A morda so ga prestavili zaradi prevelike človečnosti in miline, ki jo je izkazoval do gozdov in Laščakove vile. Kjer določene prikazni še vedno načenjajo tisto pozabljeno zibelko.
Potem je nona umrla. In z njo je izginil večji del čarobnosti. To sem pozno doumel. Po maminih solzah in blagih nasmehih, ko sem se vrnil s čistimi hlačami, in ne zamazanimi z blatom, kot se dogajalo z nono Carmen. Preživel sem čudno poletje. V središču Nove Gorice so posekali češnje, tiste, ki so rasle ob nebotičniku in takrat smo se tudi še lahko podili po hodnikih propadlih Argonavtov. Nikoli nisem razumel, kaj naj bi bili, a za nas so bili mala Atlantida v senci velikanske betonske sončne ure. In nekdo je rekel, rekel nam je: »Kmalu bo prišel Tito«. Morda je mislil, da bi se lahko vrnil po shodu na Okroglici.

Tako torej. Dve cerkvi smo imeli, komunistično in tisto manjšo, katoliško (morda). Toda Padovanove krave so kmalu izginile. Na klopcah na Trubarjevi so lepe deklice obstajale le poleti. Nekdo se je poročil, nekdo je umrl. Mnogi so sovražili majonezo. In medtem so drevesa rastla. Tista drevesa, ki se zdaj podirajo. Nekatera zaradi burje in druga, mnoga druga zaradi domnevnih parkirišč. Praznih. To mesto park med Ravnikarjem in Fabianijem je postajalo nekaj drugega. Izziv, oguljen že od začetka. Jugoslavija je propadala. Nekoč bom moral spregovoriti o beli maketi. Da, bom, seveda. Kmalu. A ne še zdaj.
Zdaj moram še povedati, kaj se je dogajalo na drugi strani meje. Ja, potem je prišel italski prehod na državno šolo za umetnost Max Fabiani. Spoznal sem drugo plat medalje. V Italiji so se vsi objemali brez jasne nuje. Stežka sem se znašel v tem čustvenem stiskanju. A nekdo me je naučil, da obstajajo tudi nenapisane besede. Svobodne. Tam je bila tudi Roberta Turin-Scandolara, zaradi katere sem vzljubil literaturo. Bili so ljudje, ki so organizirali tečaje slovenščine v Italiji. Niso bili zelo obiskani, moram reči. Še manj so bili obiskani integracijski tečaji italijanščine za Slovence. Moram pa spregovoriti o njem. Moram. Moram nekaj reči o Musizzi. Mojem profesorju italijanščine in zgodovine. Plah. Človek 19. stoletja, dejansko. A storil je nekaj eklatantnega. Predlagal je, da bi skrajšali tedaj okosteneli učni načrt, ki ga je določalo ministrstvo za izobraževanje. Musizza, mali človek, torej. Vzel si je pravico, da je nam, njegovim učencem, predlagal, naj skrajšamo učni program zgodovine, ki se je takrat končal, da bo jasno, s prvo svetovno vojno. Banalno? Ne. Seveda smo sprejeli. Ne da bi razumeli blago subverzivno moč predloga. Po dveh učnih urah se je namreč vse spremenilo. Želel je doseči nekaj drugega, enostavnega: »Gospodje (tako nas je nazival): prav se mi zdi, da za vsak dogodek, ki se je zgodil med prvo svetovno vojno – z vsem spoštovanjem – spregovorimo tudi o tem, kar se je v naših krajih zgodilo med drugo svetovno vojno. Predvsem pa bi vam rad povedal nekaj o dvajsetih letih fašizma, ki je uničil to ozemlje. Ne zaupajte besedi fojbe. Raje jo razumite. Razumimo jo skupaj.« Po dveh učnih urah so ga izobčili. A je vztrajal in še naprej brezplačno predaval v popoldanskih urah. Da bi povedal to, kar je bilo treba povedati. Da bi razložil posebnosti teritorija veliko pred časom, ko je to postal zašiljen kamen v škornju. Ni bil komunist. Bil je zgodovinar z boleznijo etike. Redki smo ostali v šoli po koncu pouka. A tisti, ki smo ostali, se bomo še dolgo spominjali napora, ki ga je v tistih za to neprimernih časih storil za izgradnjo mostu med različnimi kulturami. Ne vem, kje je zdaj. Vem, kaj od njega ostaja v meni. Hvala.
Nato je bil ringlšpil. Prve ljubezni in poskusi, da bi povezali dve urbani gnezdi, tuji sami sebi. 1991: Punto giovani, soba v občinski stavbi, vsi pripravljeni storiti nekaj na meji. Da bi jo podrli. Vsi mladi, Italijani, razen enega Slovenca, mene. Neke vrste Mr. Spock v naivnem Enterprise. Razpoka v sistemu, smo mislili. In v skladu s tem ravnali. Zaprti v dvorane s previsokimi stropovi, smo poskušali razumeti. Iskali smo idejo, kako zbrati ljudi, varno zaprte v hiše, ne da bi se zavedali, da to morda ni naša naloga. A vseeno smo poskušali. Tako, da smo se pogršali. S škarjami v rokah smo izrezali luknje v mreži in nesli sirkove metle na železniško postajo. V našo špranjo v ograji je nato vtaknil glavo Fini, s svojimi krampi, ki so smrdeli po Kornu. Kot je na vsakem goriškem karnevalu povedala Bela Dama iz stolpičev goriškega gradu: »Smrad prihaja z Vzhoda. Tam, kjer smo uničili perspektive.« Besede, ki sem jih interpretiral kot metaforični izgovor za mogoče edini dan v letu, ko so si Goričani nadeli masko čez masko. Skoraj izenačenje laži, da bi na svoj način opravili s fašizmom.
Toda ta kruljava vesoljska ladja, mlada in naivna, lahko vendar nekaj ponudi tema planetoma, zagledana vase. Tako je vsaj to dojemala moja generacija. Malo preden je 13. brat začel napor, da bi si priboril lasten prostor, imenovan Mostovna, smo storili največjo in najlepšo napako. Bilo je poletje in birokrati so bili na dopustu, nam pa so prepustili proste roke, z občinskim žigom. Da bi izvedli projekt. Koncerti, dogodki, pogostitve na meji – v redu! Sodelovanje. Sestavili smo program in ga, kot se nam je zdelo logično, natisnili v obeh jezikih in ga izdali v naši komaj štiristranski reviji, v več izvodih kot običajno. Nato so se župan, odbornik in vsi, ki spadajo zraven, vrnili iz dopusta. Videli so, kaj smo naredili, in dali veto z banalnim izgovorom, da je preveč strani. Nobenega dialoga, nobenega kompromisa. Revijo so vrgli na odpad. Naslednjega dne smo se preprosto odločili, da znova natisnemo vse. Brez občinskega žiga. Tako. Z denarjem, nastrganim na zabavah, smo distribuirali revijo. Bila je uspeh! Ne več luknje v mreži, temveč most čez ograjo. Čez institucije. Nato smo odšli. Zaključili smo vse odnose z institucijami. Nekateri za vedno, drugi so se vrnili, saj ni važno. Bil je jasen znak. Pravilen. Nekateri od nas imajo zdaj družine. Nekateri ne razumejo, kaj govorijo njihovi otroci, zato se prepirajo. Jaz vem, ker razumem jezik, ki so se ga naučili v slovenskih vrtcih. Kajti mnogi od nas so se odločili, da bodo otroke vključili v edini prostor na razpolago. Da bi se naučili jezika, ki se ga starši nikoli niso imeli možnosti naučiti.
Max Fabiani je bil moj prvi dom v Italiji. Če odštejem hišo, v kateri se je rodila moja mati v že omenjeni Ulici Livada – la casa delle streghe, kot pravijo Goričani. Približno tako kot hiša čarovnic, kot rečejo Novogoričani tako kot hiša, ki je stala za Turopoljcem kot krasen piškavi zob, tam, kjer je zdaj asfaltna mlaka, parkirišče. Tam smo mi mladiči odlepljali plastične zajčke iz avtomobilov italijanskih obiskovalcev, ki so prišli zapravljali denar v takrat edini kazino. In potem so nas s plenom v žepu presenetili Italijani, ki so nas spraševali za nasvete, kje lahko stanjšajo svoje denarnice. Takrat je bilo tako.
Kradli smo plastiko iz tujih avtomobilov in jagode me stnim kmetovalcem, v vrtovih, kjer se zdaj smejoč zmerjajo prepotene ekipe, ki tečejo za usnjeno žogo. Z mrežo, ki jim preprečuje, da bi se skotalila v Koren. Pred kratkim sem videl delo Davida Verliča. Humans of Nova Gorica. Vztrajna nežnost. Kdo ve, verjetno je prvič, ko grem skozi obličja in izjave množice, zbrane v tem njegovem spoon riverju živečih. Kdo ve, če je med temi obrazi kakšen, ki je kdaj pobral žogo, ki se je skotalila v Koren in morda s seboj privlekla sluzav kondom. Nas, fante iz Trubarjeve, je takrat doletel ritual: pobrati žogo in jo oblizniti, v upanju, da bomo preživeli. In predvsem v upanju, da bomo pred morebitno smrtjo prejeli poljub, kot nagrado za ta neumni izziv. Od Miljane, Lenke, Mojce. Zdaj žene, kdo bi vedel. Bledi spomini na nevarne igre.

***

Včasih še vedno pride burja in raztrga velika drevesa, stara drevesa, starejša od mesta, ki me je naučilo, kam se skriti in kje kričati. Ko ta veter zapiha in zapraska po Vogrščku, in že iz nagrobnikov na robu Solkana malce pobriše prah, prah iz kamnoloma, ki je pojedel goro. In takrat zaniha medeninasto črko C na nagrobniku Franceta Bevka in se ne ustavi. Lomasti po oknih, zbudi nekoga ali utiša demone bolečin nespečih. A njeno prastaro, a razumno nasilje na žalost prebudi tudi tiste, ki se opremijo v pogubne branitelje reda. In tedaj jaz v zmoti sovražim ta veter. Sovražim ga topoumno, kot lahko sovražiš spontan odziv, kot so nekdaj sovražili partizanske akcije, ki so povzročile fašistična maščevanja.
V tem domnevnem mestu park, se ob vsakem ugrizu burje in njenem shiranem zadnjem šumu sliši rjovenje motork. Prevelika nevarnost za avtomobilski pleh. In tako padajo drevesa, ki s sabo vzamejo dragocene sence, ki nas varujejo pred neusmiljenimi poletji, ko nam izparevanje Vogrščka podarja vlažni pot. Padajo ti stebri, iz njih brizgajo curki žagovine in nam odpirajo nova obzorja. Razkrivajo hiše, omogočajo nam, da iz oken nehote gledamo sosede, iz kuhinje na skrivaj opazujemo balkone, kuhinje, kopalnice. Obrisi žensk, ki s sebe izprhajo utrujenost, dokler se zavedajo, da senc listja ni več. Naročiti je treba hrapava stekla. Nova Gorica je bila majhen gozd. Zelena meja, kjer so bile hiše nevedna gnezda. Avtomobili vrejo avgusta, smrdijo od potu, ni več niti vonja alkoholnega detergenta z okusom po boru, ki stopi solze smole iz vetrobranskega stekla, kot odsotnost utrujenosti odstranjenih dreves, kakor da bi intimnosti ukradli paravan. Ne bomo se več mogli skriti. Razkrinkajoča čistka, z alibijem, ki legitimira opustošenje.
A zdi se, da Nova Gorica vztraja v zelenju. Panovec. Zgodi se mi, da ko naredim velikanskega zmaja z luskami iz storžev, vseh storžev iz dreves Trga Seghizzi v senci starega goriškega gradu, ki ga je zdaj prenovil moj prijatelj arhitekt Luigi. No, takrat se mi torej zgodi, da se spomnim, koliko dolgujem temu gozdiču, ki vztraja, Panovcu. Medtem ko sem poleti v vreči na kolesu tihotapil te storže, so mi italijanski in slovenski graničarji namenili iste besede v dveh različnih jezikih: »Bravo! Se pa že zgodaj pripravljaš na božič!« In devet mesecev zatem: »Ma ti požrešni zmaji so žrli naše ljudstvo.« Kot neki absurdni Jurassic Park, ki opravičuje prazgodovinska nasilja. Prazgodovinska? No, Panovec nima enega samega primerka vrste pinus pinea, ima pa vse ostalo.

***

Ko se je varuh higienskega zavoda zavedal, da kot otrok nosim redkvice in semena ovcam, se je razjezil. Rad mislim, da je bila posledica tega grda ograja, ki zdaj obkroža razpadajočo Laščakovo vilo. Kdo pa bi lahko vedel, poleg medicinskega osebja, da so bile ovce na strogi dieti. Da so jim redno jemali kri za bakterijske kulture, da bi ugotovili, če jih je bolehno novogoriško meščanstvo že prebolelo. Nagel beg. Enostavno jo je bilo ucvreti stran, mogoče sem podrl eno izmed zgolj treh ohranjenih tablic z imeni rastlin, ki jih je dal postaviti Anton Laščak. Ne morem vedeti. Zbežal sem navkreber, tja, kjer je še zdaj kmetija Tavčar. Tekel sem in se malo smejal. Adrenalin. Pes. Velik. Pohleven. In potem kokoši, purani in pav s perjanico. In še kopica prestrašenih mačk. Spomnim se, da sem se spotaknil ob rov, ki so ga izkopali gobci merjascev, ki so rili dolgo v noč. In še vedno to počno. Daleč stran. Ne kot medvedi ali tiger na križnikih na krožnikih gostilne Šterk, ki je takrat že počela težak pokol, da bi s tem izzvala Kogoja v Kromberku, ki je takrat še vedno prodajal kozice kot potočne rake.
Spotaknil sem se tik pred visečimi ročkami na trim stezi. Postavljene po zaslugi vztrajnosti Karla Vončine. Ves blaten se dvignem in jo uberem na levo. Med drevesi najdem nekaj novega. Nekaj prekrasnega. Avtobus iz 60-ih let. Okna so bila še vedno cela. Počiva med drevesi kot starodavni kit med beneškimi stebri. Tako odkrijem prijatelja. Leta bom preživel v njegovi notranjosti. Kdaj pa kdaj preganjan – to so 80-a leta, ki minevajo – od kakšnega vagabunda, ki  je v njem še vedno štopa na LSD-ju. Spoprijateljiva se. Jaz in avtobus, namreč. Neka cesta, ki je več ni, ga je pripeljala do tega poslednjega parkirišča.
Potem zrasteš, potem pozabiš. Okna se razbijejo. Zime napadajo njegovo ohišje. Izide knjiga. Požiram jo, zleknjen na postelji, medtem ko mi vojn po mineštri polni nosnice. Tedaj se zavem, da Into the Wild Johna Krakauerja skuša opisati fanta, ki beži pred civilizacijo s čudovitim mladostniškim disidentstvom. Alex Supertramp najde dom v starem … avtobusu. Skočim iz postelje in stečem proti mojemu gozdu. On je še vedno tam. Dokončam knjigo v tem Jugotransu, ki me ne pelje nikamor, a me ponese v popotovanje za vedno. Onkraj Thoreauja, onkraj Least Heat-Moona, ugnezdim se vanj in dokončam knjigo. Najbolj intenzivna bralna izkušnja v prostoru, kar sem jih kdaj doživel.
Izstopim, omotičen od branja, se spotikam kot pijanec na livadi pred steklarno Loverčič, in tam se zaletim v vespo. O tem bo govora kasneje. Pripadala je mojemu prijatelju Massimilianu Nicoliju iz Caronno Pertuselle zraven Milana. Študent filozofije, ki je ostal v Gorici zaradi ljubezni. Ko je bilo ljubezni konec, se je znašel kot pisec za Feltrinelli v pariškem dopisništvu. Skratka, telebnemo vsi trije – jaz, on in vespa. Vespa Primavera, letnik 1975. A ni važno. Z nama pade knjiga. Pasolinijeva Nafta. Toda to je druga zgodba. »Porkodijo,« reče, ko se dvigne, »prav tebe sem iskal. Tvoja mama me je poslala pote. Prišla je Mojca iz Titograda.« Malo zatem smo skupaj pili turško kavo.
Odkril sem, da se je trk z vespo na istem mestu zgodil že kakšno desetletje pred tem. Po krivdi konja, ki ga razjahal nek (sicer že omenjeni) Karl Volčina. Zlomil si je levo podlathnico in baje, da se je trmasto vračal v tisti gozd, kjer si je izbiral telovadno smer za trim stezo. In kaj je odkril samo zatem? Da mavec srbi. Zelo. Dokler si ga ni sam odstranil. In precej črvov je izpadlo, razen roke, za katero pravijo, da mu je še krepko služila za klofutati hipije in za poprijeti neusmiljene škarje, s katerimi je rezal uporna lasišča v dobrobit slogana, ki si ga je vzel za svojega s slepim samozadovoljstvom: mens sana in corpore sano. Najprej osovražen, nato spoštovan. Tako vsaj razlagajo nekateri od nekdanjih hipijev, ki šli preko rezila njegovih škarij. Nihče od njih ne hrani slike, kako jim je predelal pričesko. To mi je Vončina povedal veliko kasneje, ko sem imel – sedaj lahko rečemo privilegij – da sem se z njim sprehajal in tekel po poti »našega« gozda. Ki je nekoč peljala do MIPove klavnice. Ki je do pred nekaj leti s krvjo obarvala Koren. Ki je odžejal podgane in komarje in ugašal kresničke.
Takrat mi je tako pripovedoval: znašel se je pred starim oslom. Iz oči v oči, nato je žival zašla med drevesa. Od takrat je ni videl nikoli več. Kmalu zatem sta prišla dva tipa, Mipova zaposlena. Eden še z rančelico v rokah. Vprašata ga: »Si morda videl osla, ki je bežal?« In Vončina je tako odgovoril: »Ja, seveda. Prečkal mi je pot, ko je v galopu šel proti centru Nove Gorice.« Zmedeno sta se pogledala. In, še vedno umazana od krvi, sta se lotila zasledovati prikazen. Zakaj razlagam vse to? Ker je to edina pripoved, ob kateri ljubim tega slabega očeta. Odličnega športnika, obupnega frizerja in sodelavca tistih, ki poskušajo bežati pred nepravičnostjo (kot mi je imel priložnost pripovedovati glede vojne v Grčiji).

***

Zdaj tega avtobusa ni več. Nekdo ga je iz pretirane prizadevnosti po štiridesetih letih ovadil pri pobudi Očistimo Slovenijo. Jaz sem vlekel vreče nesnage iz Čepovana, drugi so drugod počeli enako. Ob branju Primorskih novic izvem, da so gasilci med rezi in iskrami iz gozda izvlekli ogromen, debel in okoren odpadek. No, kaj, jokal sem. Kar dolgo. Iz knjige Paula Austerja sem se naučil, da polomljen dežnik ni več dežnik. Tisti avtobus ni bil več avtobus. Bil je poln mahu, v njem so bili iztrebki srnjakov. Bila je hiša? Streha? LSD brlog za nekoga? Bil je vse in nič. Morda prevelik, da bi povsem izginil. Morda je tisti, ki ga je ovadil, nervozno pokadil cigareto in vrgel ogorek po tleh. Miazaki bi iz tega naredil elegijo, Miki Muster rekviem, ne vem.
A zame je bilo, kot bi izgubil spomenik. Panovec je ostal umazan. Potrebno bi bilo učiti identikit, kaj je odpadek, da ne bi prihajalo do nesporazumov. Zločinskih nesporazumov. Ali morda odstraniti okoli božiča oportunistične barabe, ki vedno mirno režejo bodečo lobodiko. Še bolje, šparglje in gobe učiti, kako zbežati kot izurjeni atleti telovadnice Partizan. Da bi poudarili pravico do spoštovanja. Gozd se obnovi, zaceli, ampak ne tako hitro kot strast tistih, ki ga plenijo. Casa Pound je odprla podružnico v Gorici.

***

Isonzo/Soča. Revija, ki že dvajset let vztrajno izhaja v dveh jezikih in se še vedno ni razcvetela. Čeprav moram reči, da sem pred leti videl nekaj izvodov v ljubljanskem kiosku. Čudovito. Zdaj so tu Razpotja. V resnici že dlje časa. Ni dvojezična. Lepa. A ni dvojezična. Gotovo je razlog. Je odsotnost tistega, ki ni prišel. Tako je. Se je vedlo in se ve. Časi se spreminjajo. Mraz ostaja. Očitno se je potrebno odločiti, kako dolga naj bo odeja, da se lahko pod njo segrejemo. Ne vem, kam se je tisti osel zleknil, da bi umrl. Morda so iz njegovega trebuha zrasle gobe. Morda se je ob njega spotaknil kakšen lovec. Morda. Prijatelj iz Trenta mi je povedal, da so tam gor pri njem ubili slovenskega medveda. Pravi tudi, da jih je veliko. Kako ve, da je bil slovenski? Kaj to pomeni? Zdel se mi je žalosten, moj prijatelj. Hotel sem mu že reči, da smo mi ubili italijansko baziliko. Obdržal sem jezik za zobmi. Mlad fant je. Njegov oče je bil terorist, ker je v italijanskih svinčenih letih pomagal nevladnim gibanjem. Ko je prišel v Čepovan, se je nadihal svežega zraka. Vzel si je nekaj časa in rekel: »Lepo je tu. Zakaj peljete medvede v smrt?« On, samo 23-leten, dela med, rekel sem mu, da medved v slovenščini pomeni nekaj takega kot »kdor ve, kje je med«. Začel je hlipati. Lepa stvar je to, da ga je tega, kako se dela med, naučil upokojeni policist. V pokoj so ga poslali po G8 v Genovi. Kot odrešenje. Grenkoba plus sladkoba je enako nič. Tabula rasa, ne vem. Med je dober. Medved je umrl. In čebele?
Včasih smo brali Michelstaedterja, Prencolija, Cergolyja, Sveva, Giottija, Tomizzo in …  Mreuleta … zgodilo se je, da je kdo dodal še dozo Verlaina, Rimbauda, Keatsa, Bölla, Hrabala, in nekdo je rekel – če se ne motim v osmici, ja, ja, Pri Mimici v Vogrskem – »In Kosovel?!!« Utihnili smo. To se mi je zgodilo še enkrat v Italiji. Bil je pijanec, nadutež iz Rožne Doline, kjer še vedno trmasto vztraja frasca, ki jo upravljajo osemdesetletniki. Skoraj vsi nekdanji tovornjakarji, ki so si zaslužili penzijo s prevozom »dobrin« s TIR-i. Nekateri po italskem škornju, nekateri po (zdaj razsekanem) jugoslovanskem zrezku. Skratka, nekdo je zaklical Srečkovo ime. In to je izgovor, da končamo. Pri miru lahko pustimo Jolko Milič, Borisa Pahorja ali Pinka Tomažiča (pomembno je, da zbor še vedno poje).

***

De Andrè. Kdorkoli ima vsaj malo odpora do oblasti in je pripravljen na krvavenje, pozna vsaj kako pesem tega anarhoidnega ligurskega poeta. Tako se je zgodilo. Prijateljica iz Kranja mi je podarila drobno knjižico s Srečkovimi poezijami. To zbirko sem že imel, a ona je poznala (pozna) mojo strast do hoje po gozdovih in tako se znajdem pred mojo mamo, ki mi je za to knjižico izbranih poezij (izbranih od koga?) sešila torbico.
In vrnil sem se v gozdove. Z njim, Srečkom. Tako, da bi imel s sabo nekaj, kar bi me odžejalo. Kot čaj. Nekoč se pripeti, da neka revija pokliče mojo italijansko prijateljico s krasnim glasom. Objektivno dejstvo. In me vpraša: »Ti, ki ti je všeč De Andrè, kaj svetuješ, da bi zapeli?« Zaprepaščen, odgovorim: »Izberi ti! Povej mi pa vsaj, na kaj si pomislila.« In ona mi izmed treh pesmi reče: »La ballata dell’amore cieco,« ki je zelo všeč tudi meni. Potem se je zgodilo, da sem v izboru Antona Ocvirka našel Kosovelov Richepinov motiv. Dobro. Kaj storiti? Poezija se zdi enaka tisti, ki jo je napisal De Andrè. Malo preštudiram zadevo in ugotovim, da je Kosovel svoj spis dobil od tega Francoza. Jean Richepin, 1888. In tudi De Andrè. Dobro. Gabriella jo posname v italijanščini, slovenščini in francoščini. CD izide.
To mi veliko pove. O naključjih, o asonancah in mistifikacijah na tem območju. O tem, čigava je jota, o tem, kako v Trstu neofašisti v obliki stranke vabijo italianissime družine na deželo, na Kras jesti solidarne čevapčiče. Tu je torej zabloda, zaradi katere novi goriški župan zapre predor Bombi in prižge božično razsvetljavo, medtem ko bi trgovci radi videli, da bi se ponovno odprl za promet. Prej je bil ta predor »škandalozno« zatočišče migrantov, zdaj je zaprt z mrežo, kot naredijo takrat, ko bi radi preprečili mišim, da se vrnejo. Mnogo prej je bil, s svojo obočnato obliko, protiletalsko zatočišče in vojaška bolnišnica …
Kaj se je spremenilo? Ta območja niso razorožena dialoga. Huje od tega, morda. Pred tremi leti je potekal simpozij mednarodne arhitekture. Vem, ker me je nanj povabil moj že omenjeni italijanski prijatelj, arhitekt. Postavili so velikansko belo maketo v veži novogoriške občine. Simpozij naj bi bil nepolitičen. Urbanističen, z namenom smotrno povezati obe mesti. Nič več kot to. Moral sem oditi zgodaj in mi je bilo žal. A ostal sem dovolj dolgo, da sem videl župana Gorice, ki se je s slušalkami trudil slediti mednarodnim predstavitvam. Šel sem ven, torej, on tudi. Istočasno pa je izstopil tudi župan Nove Gorice. Oba s telefonom na ušesu sta se znašla pred čudovitim paradoksom: Goriški župan, obrnjen k slovenski strani makete, novogoriški proti italijanski. Usoda je hotela, da sem z ušesom zastrigel proti italijanskemu županu in slišal tole: »Dobro so oni to naredili! Niste me obvestili, bedaki!« Ne vem pa o čem je po telefonu govoril drugi župan. Videla sta se od daleč. Župana. Z dolžine približno šestih metrov, kolikor je bila dolga maketa. Prijazno sta se pozdravila. Kot Godzilla in Gamera nad maketo Tokia. (Opomba: Godzilla in Gamera sta nastopala v ločenih serijah in se nikoli nista srečali.)
Čudovito. Kot da bi slišal zgodbo, ki si jo pripovedujejo starci pri frasci v Rožni Dolini. Nekdanji tovornjakarji. »Se spomniš Franca, ki je bil z mano v koloni, ko smo vozili robo v Jugo?« »Kako se ne bi! Ko je Miloševičeva raketa zemlja zemlja zadela njegov tovornjak in – Bum! Po travnikih so zleteli modrci in tangice.« Vsi se smejejo. Jaz pa vprašam: »Kaj pa on?« Vsi se obrnejo k meni in me pogledajo: »Bedak! seveda je umrl, bila je raketa zemlja zemlja.« In spet se zasmejejo. Potem se nehajo. »Lepo je bilo, kot erotično sneženje po travnikih.«
Nova Gorica – Gorizia.