Skrivalnice evroposlancev

Mar evropska javnost nima pravice vedeti, kako so porabljeni dodatki, ki jih prejema 751 evroposlancev? Ti dobijo povrnjene potne stroške do vrednosti 4.264 evrov letno, za financiranje pisarniških stroškov, telefonije in najem pisarne mesečno prejemajo 4.320 evrov t. i. žepnine, za plačilo svojih asistentov pa prejemajo do 21.379 evrov na mesec. Poleg tega so upravičeni tudi do dnevnic v višini 306 evrov za čas parlamentarnih zasedanj. Skupaj EP za dodatke evroposlancev nameni okoli 400 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja na leto. Poraba tega denarja je v veliki meri nepojasnjena, nad njo pa ni urejenega ustreznega nadzora.
Za bitko Davida proti Goljatu sta se odločili Delova raziskovalna novinarka Anuška Delić ter nekdanja informacijska pooblaščenka in pravnica Nataša Pirc Musar, ki sta gonilni sili iniciative, v kateri je skupina novinarjev iz vseh držav članic EU na Sodišču Evropske unije v Luksemburgu vložila tožbe proti Evropskemu parlamentu. Vpleteni novinarji se zavzemajo predvsem za transparentnost porabe javnega denarja, kar bi moralo biti sicer za institucijo, kot je Evropski parlament, samoumevno. To, da se Evropski parlament tega vprašanja brani z vsemi štirimi in igra skrivalnice, je milorečeno »neevropsko«, Bruselj pa s tem še utrjuje mite o nekoristnosti evroposlancev, ki si na račun prebivalcev EU polnijo žepe s plačami in dodatki, ki so za veliko večino Evropejcev nepredstavljivi. Nenazadnje je evropske poslance na njihove položaje izvolilo ljudstvo, s katerim imajo v takšnih primerih bore malo skupnega. Transparentnost je eden od ključnih pogojev za demokratičnost. In če Evropski parlament funkcionira nedemokratično, kako lahko Bruselj potem sploh še trdi, da služi ljudem? To, da je poraba javnega denarja transparentna ne bi smel biti zgolj interes javnosti, temveč tudi interes Evropskega parlamenta, ki bi s tem pokazal svojo etičnost. In higieno.
Komu pravzaprav koristijo te skrivalnice? Na kratki rok morda evroposlancem, ki si bodo lahko zaradi »zamolčane« porabe dodatkov privoščili kakšno materialno stvar več, na dolgi rok pa jim bodo te skrivalnice prinesle vse prej kot kaj dobrega. Na dolgi rok jim bodo škodile in za njimi puščale od daleč vidne stopinje, ki jih bodo spremljale povsod. In na koncu se bodo spraševali, ali je bilo vse to res vredno. Za tistih nekaj tisoč evrov?
Anuška Delić je v enem od intervjujev pojasnila, da bi se sicer lahko obrnili neposredno na poslance, vendar so se raje na Evropski parlament, saj želijo institucijo odpreti evropskim državljanom, družbi in javnosti. Dodala je, da nekateri tuji poslanci javno objavljajo podatke o svoji porabi, a so ti precej neuporabni, ker ne razkrivajo ozadja. To je ponazorila s sledečim primerom: »Če mi poslanec reče, da je v mesecu porabil petsto evrov za pisarniške potrebščine, še zmeraj ne vem, pri kom jih je kupil. Morda jih je kupil v podjetju svojega brata za tri cente na kos, prikazal pa je desetkrat višjo ceno. V ozadju je še vedno veliko nepojasnjenih vidikov, za katere mislim, da bi morali biti razjasnjeni, saj gre za izvoljene predstavnike ljudstva. Če se morajo evropske institucije držati pravil o javnem naročanju, se poslancem na drugi strani ni treba. Oni lahko z denarjem od dodatkov počnejo skorajda kar hočejo. Gre za ogromno sivo področje, ki ga je institucija, kot je EP, dolžna regulirati.«
Uredba 1049/2001, ki regulira preglednost evropskih institucij, je po mnenju Nataše Pirc Musar ena najslabših, kar jih je. Slabše zakone s področja transparentnosti imajo po njenem mnenju le še v Španiji, Italiji in Avstriji. Pirc Musar pravi, da ima veliko držav – tudi Slovenija – boljšo zakonodajo od evropske, predvsem ko gre za iskanje ravnovesja med pravico vedeti, na katero se tesno navezuje dostop do javnih informacij, in varstvom osebnih podatkov.
Če bodo novinarji na sodišču uspeli, to odpira možnosti za zahtevo po transparentnosti tudi od evropskih komisarjev in drugih funkcionarjev. To bi bila prva v nizu zmag v boju za transparentnost porabe sredstev v vseh evropskih institucijah. No, vsaj na tem področju je Slovenija bolj »evropska« od Evrope, saj pri nas velja zakon iz leta 2005, ki pravi, da je vse, kar je povezano z javnim denarjem, javno – torej v javnem interesu.