Trideset let samostojnosti republike Slovenije smo državljani pričakali v vzdušju politične napetosti, kakor je temu bilo rečeno, pri čemer imajo pomembno vlogo procesi, ki nekaj, kar bi naj bilo skupno, razgrajujejo; kar je združeno in povezano, pa delijo. S tem pa stopa v ospredje, da govorimo tudi o stvareh, ki bi nas naj povezovale in združevale; najlažje s tem, kar nam je vsem skupno.
V enem od intervjujev pred obletnico razglasitve samostojnosti je predsednik vlade izpostavil, da je narod, za razliko od takrat že demokratično izvoljenih političnih predstavnikov, bil enoten in povzdignil prepričljiv izid plebiscita o samostojnosti na raven empiričnega dejstva. Že 15. maja je hitel Žerdin v svojem uvodniku Sobotne priloge javnosti razlagati, da imamo državo zato, da upravlja skupne zadeve, ter da skupno potrebuje toliko več državne regulacije, kolikor bolj je zapleteno. Tako Žerdin meni, da skupno (npr. jezik in kultura) predhaja državo. Da skupno že obstaja, nato pa nastopi država in s tem po svojih najboljših močeh upravlja? V prvi junijski tedenski oddaji IP RTV Slovenija Utrip je novinarka Andreja Gregorič zaključne besede prepustila kar nekdanjemu frontmenu skupine Agropop Alešu Klinarju. Ta je v oddaji Dobro jutro RP RTV Slovenija Mojci Mavec in slovenski javnosti v zvezi s poustvaritvijo pesmi Svobodno sonce dejal, da se glasbeniki za plemenit namen združujejo in ne razdružujejo, ter da je v tem neka simbolika za slovenski narod.
Na dan obletnice je IP postregel še s prispevkom Kaj nas je najbolj povezalo. V sedmih minutah smo bili podučeni: šport (Planica), denar (evro), obiski slavnih iz sveta, znanost in naravne nesreče. Čemu te pridige? Dajemo vtis, da nimamo pozitivnega odnosa do določenih avtoritet, organizacij in inštitucij? Vsaj zdi se, da je skupno vsem, da imamo radi Dončiča, Čeferina, gasilska društva, Kino Šiška in Ustavno sodišče, kar je sicer slabo, ni pa tako grozno; saj bi nam lahko bilo skupno biti iste rase ali pa bi skupne zadeve nekje s pobočij blizu Svetih Višarij urejala kar zavetnica Noreja.
Velja biti pozoren; če vzamemo nek zgodovinsko pripraven kotel, na primer liberalno demokracijo, in vanjo stresemo vse (npr. narodno enotnost), kar je v tistem zgodovinskem trenutku na voljo, to, kot se nam danes kaže, morda še ne pomeni, da se bo to kar samo tudi povezalo. Enako se ne bi smeli čuditi niti temu, da bo, kakor vse drugo, kar je od človeških rok, nekoč dotrajal tudi kotel. Toda razmišljati o povezanosti na moderen način, kakor se kaže v slikah »plastičnega dinamizma« italijanskega futurista Giacoma Balle ali kakor prepeva skupina Kraftwerk v pesmi Trans-Europe Express, pomeni, da je naša povezanost stvar potenciala in forme naših odnosov. Povezanost se oblikuje iz prvotne ločenosti. Gre za to, kakšen problem nam predstavlja premik s strani A na stran B ali pa iz situacije A v situacijo B, kar pomeni, da bi za povezanost zadnjih 30 let morali šteti predvsem hkratnost nastopa svetovnega spleta in naše države, izgradnjo avtocestnega križa, uveljavitev koprskega pristanišča pa tudi stečaj državnega letalskega prevoznika, velik zastoj v razvoju železnice, propad nekaterih regijskih sistemskih podjetij (TAM, Mura, Primorje, SCT) …
Povezanost je moč povezovanja, je moč delovanja, je zadeva logistike. Je sprožitev energetskega naboja na eni strani zato, da ta doseže drugo. Povezanost je posledica kvalitetne medsebojne obveščenosti, zato so pomembni tako organiziranost in usposobljenost kot avtonomija medijev, pri čemer naloga in bistvena moč medijev ni, da nam pojasnjujejo, kaj nam je skupno ter združuje, temveč da s kvaliteto informacije to skupno preprosto ustvarijo. Da poustvaritev pesmi Svobodno sonce najde mesto v prestižni oddaji informativnega programa je zato zavržno dejanje. Zato, ker lastno nemoč, da bi moglo ljudi dobro informirati, zakriva tako, da javnost sili v podoživljanje nekega trenutka, ki je kvečjemu zrcalno nasproten sedanjosti – je slaba informacija, s čimer izziva dvoje: pobebavljenje ali prezir. Če po tridesetih letih izvornemu aranžmaju ti. Slovenskega Band Aida z jas Tivolija snamemo vzvišeno patetiko, mnogi od verzov Dušana Velkavrha zasijejo v vsej svoji nedoumljivi brezumnosti: »Mrtvi zvonovi so bili brez zaklonišč / zadnja svetloba bo razuma, bede blišč.«
Ob 30. obletnici naše države morda res nismo v politični krizi, smo pa gotovo v krizi političnega okvirja, znotraj katerega smo od osemdesetih državo snovali in jo nato ustvarjali. In v kolikor ga ne bo pokopala prihodnost, ki že trka na duri, ga neka prihodnost gotovo bo. Skrb, da bi se v naslednjem koraku zgodovine prelomili, je povsem na mestu. Vsako nadaljnje uresničevanje neliberalnih politik bo potekalo s stopnjevanjem nasilja in razdruževanjem; je izključujoč projekt, ki utegne povzročiti celo večji eksodus ljudi. Z besedami Danila Türka ob dvajseti obletnici, da nas zgodovina ne bo čakala in nas ni nikoli čakala, pa se danes poraja ideja, da nas je v odločitvi, da smo »izkoristili zgodovinsko okno«, zgodovina dejansko prehitela že pred tridesetimi leti. Podržavila nas ne bosta ne Planica in ne »lepota dežele«, nobena skupna danost, lahko nas zgolj usojenost »prihodnosti, ki je ni bilo«.