Slavenka Drakulić: Mileva Einstein. Teorija žalosti

Že v samem naslovu (in na naslovnici) se kaže morebitni zamolčani delež avtorstva prve Einsteinove soproge pri osnovanju relativnostne teorije. Namreč: od vseh možnih domnev in pričevanj o njenem miselnem prispevku k tem odkritjem je vse, kar ji je ostalo − žalost. Na naslovnici sedi za ograjo, zre v daljavo in vse to je postavljeno v velik okvir Albertovega doprsnega profila, ki sliko sploh tvori. Če konkretiziram: kljub temu, da se je vse do sredine 80.let prejšnjega stoletja prištevala h komaj petim ženskam, ki so Züriško politehniko obiskovale in tam delovale, njena omemba ni relevantna, v kolikor ni povezana z Albertom Einsteinom.
Seveda to ni edina ženska, ki se je izgubila med vrsticami zgodovine: v tekstu je omenjena še Clara Schumann, ena najbolj priznanih pianistk svojega časa, nadarjena skladateljica, urednica in profesorica, ki se je očitno spomnimo samo še iz analov rumeno obarvanega čtiva: torej po zakonski zvezi z Robertom Schumannom.
Kako je lahko šepavka sploh poročila velikega Alberta? V nesmiselni, a uveljavljeni binarnosti, k čemur sodi na žensko stran lepota, je ta njena lastnost kvečjemu ovira. Tudi če je Milevo sprva še jemal za enakopravnega sogovornika, je tekom let klecnil: negotov, neroden in v družbi tudi neprijazen mladenič se odloči svoj zakon, “Ein stein” (t.j.en kamen), prelomiti na dva dela in Milevin del tone kasneje samo še proti dnu. Od nje zahteva suhoparen, neoseben odnos podložne gospodinje. V pismih ji navaja, naj ga pusti pri miru, da lahko dela, naj mu daje tri obroke dnevno, mu čisti, kuha, pere in naj v zameno ne zahteva nobene intimnosti in sploh kakršnega koli odnosa, ki bi bil drugačen od spoštljivega. Treba je še poudariti, da je knjiga fiktivna biografija, ki pa vendarle vključuje že objavljena pisma obeh partnerjev. V minimalnem deležu bi lahko celo rekli, da gre za epistolarni roman, ki postavlja ravno s korespondenco na ogled spreminjanje odnosov med zakoncema. Pripovedovalec je v romanu personalen, vanj se pisateljica ne vpleta, ne daje komentarjev. Glede na to, da je večina besedila notranji monolog, ki v pismih ni dokumentiran, se tu vendarle najde prostor za kakšno pisateljičino sugestijo, ki pa ne gre onstran vživljanja v Milevin lik.
Za razliko od Albertove lastne sobe in prihodkov, ki so po Virginii Woolf osnovni pogoj za nepodrejeno življenje, si Mileva tega ni mogla privoščiti. Materinstvo in skrb za obolele bližnje ter lastna duševna neuravnovešenost ji niso omogočili še naprej vzdrževati odnosa enakopravne soproge. Kar je na začetku tudi bila: z Albertom ju je poleg fizike povezovala glasba − on je bil odličen violinist, ona nič manj dobra pianistka. Na prelomu stoletja se je videnje ženske v odnosu do tako imenovanega »genija« omejevalo na vlogi muze, fatalke ali svetnice, medtem ko je Einstein iskal kolega, sogovornika, mogoče so-genija, ki bi pomagal pri bistvenih izračunih pozneje tako razvpite teorije. Mileva Marić je glede na merila in pričakovanja tedanje družbe vedno v drugem planu: šepa, rodi nezakonskega otroka, postane ločena mati samohranilka, psihično zboli. Toda do leta 1901 je edina študentka na Züriški politehniki in Albert ji podari celotno denarno vrednost nobelove nagrade. Tako imenovane pomanjkljivosti ji že v mladih letih niso odvzele sposobnosti briljantnega uma. Ampak kot norost, tako je tudi ženska na začetku 20. stoletja potisnjena v zasebnost, za zaprta vrata. Pri Milevi Marić se je na žalost oboje potenciralo: poleg sestrine duševne bolezni in lastne psihološke neuravnovešenosti, kaže jasne znake shizofrenije tudi njun mlajši sin Tete. Ko ga internirajo, izgubi še drugega sina in ostane sama, pozabljena, oziroma, kot pravi Albert v enem izmed pisem − ničla: »(…) mar ti ni padlo na pamet, da nikomur ne bi bilo mar za takšne pisarije, če ne bi človek, o katerem pišeš, dosegel nekaj izjemnega. Če je nekdo ničla, mu ni pomoči, ta naj bo lepo skromen in naj molči. To ti svetujem.«
Za razliko od zamolčane Mileve in ohranjenih pisem, ki vendarle govorijo sama zase, se Slavenka Drakulić ne zaveže molku. Potem ko odide v tujino, ker je v članku časopisa Globus leta 1992 proglašena za eno izmed čarovnic, narodnih izdajalk Hrvaške, se njeno ustvarjanje še poveča. Pozabljene, potisnjene na stran, spregledane, zlorabljene dobijo glas tudi z njeno pomočjo. Končno spregovori tudi »drugotno« in se meja med slednjim in tistim v prvem planu zabriše.