Slepa pega ekonomije

Ker smet postane smet šele s potrošnjo, je nujno, da se jo na strani potrošnje tudi sanira. Ker ni vsakdo izdelovalec, je pa vsakdo potrošnik, moramo vsi plačevati komunalne prispevke, politika pa, ki reprezentira celoto ljudstva, mora imponirati ekološke davke in strategije za trajnostno mobilnost, energijo, oskrbo z vodo ipd. Kaj pa, če je osrediščenost na potrošnjo napačna? Kaj pa, če potrošnik ni zares kriv za onesnaževanje? Oziroma: kaj  pa, če problem ni na porabniku, temveč na strani proizvodnje, ki ne zna zares izračunati pravo ceno svojega produkta? Da je torej proizvodnja za naravo svojega lastnega produkta slepa?

Blagovni fetišizem ali kako nekaj postane vrednost

Da ne bo nesporazuma: ko govorimo o slepoti, ne mislimo na neko moralno slepoto, po kateri gospodarstvo na globalni ravni v želji po dobičku pustoši vse naravne in družbene dobrine. To je sicer lahko tudi res, vendar slepota, o kateri govorimo, ni moralne, temveč epistemološke narave.
Pričeli bomo s tezo: ekonomija je sistem menjave.. V najbolj osnovnem vidiku govorimo o ekonomiji takrat, ko lahko nekaj menjamo za nekaj drugega. Vendar vprašanje, ki je begalo že Aristotela, je: kako lahko dve povsem raznorodni stvari primerjamo tako, da v njiju ugotovimo neko istost, ki bi služila kot temelj za medsebojno menjavo? Odgovor bi bil, da stvarem moramo pripisati neko vrednost. Vendar bivajoče kot tako še nima vrednosti. Da bi neko bivajoče dobilo vrednost in bilo potemtakem vključeno v sistem menjave, mora postati nekaj drugega: blago. Blagovni fetišizem, ta Marxov koncept, zatorej označuje poblagovljenje odnosov med ljudmi in stvarmi. Vendar, če pustimo ob strani odnose med ljudi, ki se nas trenutno ne tičejo, bi lahko zatrdili, da poblagovljenje pomeni spremeniti bivajoče v nekaj drugega, v blago, in verjeti, da je njegova vrednost vedno že bila vsebovana v stvareh kot takih. Vendar, pozor, poblagovljenje ne le doda vrednost. S tem, ko bivajoče spremeni v blago, jo spremeni v neko reč-za-nas na škodo bivajočega samega. Lahko bi rekli, da poblagovljenje ukinja bivajoče, ki je njen nosilec. Bivajoče postane nekaj drugega – nekaj za-nas – na škodo sebe.
Ta vidik ukinjanja bivajočega in njegova sprememba v nekaj virtualnega, abstraktnega, je bistveno bolj opazen danes, kot je bil za časa Marxa, kaj šele za časa Aristotela. Ne le zato, ker danes učijo, da ni važno, kaj delaš, važno je le, da verjameš, temveč predvsem zato, ker je splošno priznana mantra, da se ne prodajajo stvari, temveč dobre zgodbe. To Aristotelu ne bi bilo jasno, saj je menil, da določene stvari človek pač potrebuje za življenje, zato jih nekdo izdeluje ali goji, drugi jih pa kupi in potroši ter izniči. Potek ekonomije je bil enak naravnemu krogotoku. Ko forma priliči materijo (potencialnost, ki pred formo ni nič drugega kot šum in kaos), jo naredi za bivajočo, dobro in tudi uporabno. Vendar moramo poudariti, da narava ni vedno že blago. Hruška, na primer, ni sama od sebe kar blago. Da bi dobila svojo menjalno vrednost, mora poleg fizičnega dela, ki ga Marx ima za temelj poblagovljenja, poteči tudi neka mentalna operacija, ki je bistveno bolj v ospredju pri današnjih libertarnih mislecih – postati mora objekt želje in zato vrednosti nekomu drugemu. Torej, hruška mora postati iz rastline nekaj drugega – hrana, nekaj za lakoto, za zdravje, za posladek. Na tak način se je slabi dve desetletji nazaj v naših krajih iz plevela v delikateso dvignila rukola, pred kratkim cikorija, da ne govorimo o spanju na slami v sodobnih glampingih ipd. Torej, da bi nekaj dobilo vrednost, mora poteči neki proces, ki bivajoče premakne v svet menjave. Zgoditi se mora neka produkcija, ki iz bivajočega, iz stvari, ki biva neodvisno od nas, ustvari blago, ki ima vrednost za nas. Naloga proizvajalca je, da nekomu, ki je potencialno lačen, pripravi hruško kot jed. Zato jo mora posaditi, gojiti, pravočasno odtrgati, jo oglaševati in temu kupcu tudi ponuditi. Kupec bo hotel hruško kot hrano, ne kot seme, ne kot deblo, ne zanima ga ne ontogeneza ne hruška kot estetski užitek, temveč hruška za v usta. Hruško bo kupil, jo plačal producentu, jo pojedel in hruške več ne bo.

Blagovna defetišizacija ali kako nekaj postane smet

Zamisel za ta članek se mi je porodila, ko sem kakšno leto nazaj v savnah Istrskih toplic opazoval športnega mladca, kako je vsakih pet minut iz savn prišel v sobo za počivanje, si natočil vodo in jo spil. Čeprav so bili na voljo stekleni kozarci in šalice, je mladec vedno posegel po plastičnih kozarčkih in to tako, da je šel do pipe, prijel kozarec, ga natočil, naglo izpil in ga zalučal v smeti. V dobre pol ure, kolikor sem počival in ga opazoval, je to storil sedemkrat, osemkrat. Količina smeti, ki je iz koša molela tudi takrat, ko ga ni bilo, in hitrost uporabe lončkov, sta mi dala misliti, kdaj je neka stvar produkt in kdaj ostanek produkta – smet. Nekajkrat je uporabil lončke tako hitro, da je delovalo, kot da bi jih z mize pobral in jih takoj vrgel v smeti. Kot da jih sploh ne uporablja, temveč neki produkt spreminja v smet. A vendar ne gre za to, se mi je posvetilo, on ne spreminja nečesa v smet, temveč je to že bila smet. On ni imel magične moči atribucije – v tem primeru atribucije ideje smeti na ta predmet, na ta produkt, temveč je skozi njegov akt stvar prišla k sebi, se manifestirala v svoji pravi obliki. Zgodila se je blagovna defetišizacija – stvar je ponovno iz blaga postala neko nasebno bivajoče.
Zakaj je to presenetljivo ali zanimivo? Ker je to, da se nekaj razblagovi, da od-postane blago, da postane znova neko bivajoče, ki je izvrženo iz sistema menjave, nekaj novega, nekaj, česar Aristotel in v veliki meri tudi Marx nista mogla doživeti. Za njiju se je vsako bivajoče, ki je postalo blago, v procesu potrošnje nujno izničilo ali pa vsaj postalo novo blago. Hruška-rastlina postane hruška-hrana, tj. blago, hruško se poje, za njo ne ostane ničesar. Morda kakec, ki se ga zakoplje za hišo. Gozd postane blago: drva za kurjavo. Zažge se jih in jih ni več. Pepel, preostanek, je novo blago, uporabno za gnojenje njive. O vplivih na okolje in respiratornih problemih ni bilo govora vse do druge polovice dvajsetega stoletja. Blago, za katerega smo prej rekli, da je nekaj drugega od bivajočega, da je nekaj za-nas, povsem povzame bivajoče in ga s potrošnjo izniči. Blago ukinja bivajoče in izničitev blaga nujno pomeni izničitev nosilnega bivajočega. Kako pa je s tem sedaj?
Opazujmo istrskega mladca, ki izstopi iz savne in se napoti k hidraciji. Pristopi do pipe, seže po kozarcu, izpije in se napoti nazaj v savno. Kozarca v njegovem svetu več ni. Do njega ne čuti ne lastnine ne odgovornosti. Preprosto se je z uporabo iztrošil, izginil, kot da bi z vodo použil tudi kozarec. Iz vidika mladca je proces med produkcijo in potrošnjo potekal na isti način kot za časa Aristotela: na voljo je bil produkt, blago, ki ga je mladec použil ter potrošil in produkt je izginil. Iz našega vidika pa se je proces dogajal med produktom in smetmi, med neko potencialnostjo (kozarec na mizi) in nekim ostankom (kozarec v košu za smeti), pri čemer smo ugotavljali, da velike razlike med začetnim in končnim stanjem niti ni bilo. Mladec je bil slep za proces, ki smo ga mi opazovali. Vendar to ni le moralični problem našega ubogega mladca, ki ga tako vlečemo po zobeh. Sam produkcijski proces je slep za naše gledišče.

Produkt in antiprodukt

Obstaja namreč lep rek, ki pravi, da kdor ti prodaja vodo v plastenki, ti ne prodaja vode temveč plastenko. Če sledimo še naprej našemu primeru plastičnega kozarca, bi lahko dejali, da se je proizvajalec trudil narediti karseda cenovno ekonomičen kozarec, ki bi pa hkrati prinašal čim večji dobiček. Minimaliziranje stroškov in maksimiziranje dobička tu za nas ni problematično. Poudariti želimo to, da je proizvajalec izdelal kozarec. Plastika je zanj le pritiklina, atribut ali snov na voljo. Plastika je ravnodušna do forme kozarca, kot so sicer tudi les, keramika ali aluminij. Plastika je le način, kako se produkt povnanji. Produkt je kozarec. Njegova nizka vrednost kot vrednost plastičnega kozarca ni v tem, da je manj kozarec, kot bi bil nek stekleni, temveč da je bolj generičen in manj obstojen v svoji formi. Recimo zatorej, da proizvajalec dela »poceni kozarec«, to je njegov produkt, to je blago, ki vstopa v sistem menjave. A če si pri produkciji in potrošnji blaga hruške isto usodo deli tudi hruška kot rastlinski plod, je tu ločitev med blagom in bivajočim manifestativna. Ne le, da je plastika ravnodušna do svoje forme »poceni kozarca«, ravnodušna je tudi do potrošnje »poceni kozarca« kot blaga. Medtem ko proizvajalec ustvarja »poceni kozarce«, da bodo na hitro potrošeni, se kot produkt izničili in bo za njimi ostala potreba po novih »poceni kozarcih«, hkrati ustvarja nekaj, kar se ne iztroši, ne izginja, temveč v svojem bivanju vztraja bolj kot katerokoli drugo bivajoče. Ali še bolj plastično: istočasno, ko ustvarja poceni produkt, ustvarja drago smet.
Proizvajalec tako ustvarja produkt in je slep do antiprodukta. Ustvarja poceni kozarec ali poceni letalski prevoz ali poceni suknjič, ne da bi videl, da istočasno ustvarja plastiko in emisije. Slednje proizvajalec temporalizira, zakasni, odtegne od produkcije kot take in jo preimenuje v ostanek potrošnje – smet! V trenutku, ko je smet predana na konec (tržne, časovne) verige, preda odgovornost za njeno sanacijo potrošniku, kot da je potrošnik naredil smet. Kot da je ni že proizvajalec naredil. Kot da je potrošnik iz produkta ustvaril smet, kot da produkt ni vedno že bil – izven svoje blagovne fetišiziranosti – vedno že svoje nasprotje. Produkt in antiprodukt sta v bistvu vedno ena in ista stvar. Temporalizacija, po kateri se ista stvar enkrat kaže kot produkt in drugič kot smet, je zato privid, ki zakriva pravo ceno produkcije. Smet namreč ni ostanek proizvodnje, temveč njen neposredni produkt. Če bi v strošek produkcije kozarca, ki se bo hitro izničil, vključili tudi strošek sanacije, da se material kozarca izniči skupaj s kozarcem kot blagom, plastični kozarec gotovo ne bi bil poceni kozarec.
Sledeč našemu rezoniranju bi lahko zaključili, da je smet bistveno moderen pojav, da je prej ni bilo. Sicer je obstajal odpadek, ki je predstavljal preostanek produkta, vendar je lahko predstavljal neko novo blago, surovino – ali pa se je sčasoma razgradil in ponovno pretopil v nedoločno bivajoče. Iz tega bi seveda lahko izpeljali še bolj drzno trditev, da sama prenaseljenost sveta na sebi ni razlog za povečano onesnaževanje, temveč je to epistemološka slepota v sami ekonomiji kot sistemu menjav. To pomeni, da sistem menjav operira z blagom kot fetišizirano pripisano vrednostjo, ne pa z realnim objektom, ki ga resnično ustvarja. Ali drugače: ukvarja se s kozarcem, zares pa ustvarja plastiko. Kozarec ni seveda nič realno bivajočega. Karkoli je lahko kozarec, vključno z našo dlanjo. Kar pa je realno tukaj, je plastika, ki v svojem obstoju vztraja bistveno dlje časa kot kozarec. Zato – in to je glavna teza tega prispevka – bi morala ekonomija poleg produkcijskega stroška,tj. celotnega stroška, ki ga ima podjetje, da naredi kozarec, prišteti še to, kar bomo poimenovali sanacijski strošek, torej strošek, ki ga porabimo, da nastali preostanek, smet oz. antiprodukt izničimo.
Pravi strošek produkta = produkcijski + sanacijski strošek.
Zato je nesmiselno trditi, da se bo plastične kozarce nehalo prodajati, ko jih bodo potrošniki nehali kupovati. Ljudje radi kupujejo poceni stvari, vendar jim pri ceni plastičnega kozarca prava cena ni predstavljena, saj je sanacijski strošek plastike mnogokrat višji kot pri steklu ali glini. Toliko manj pa je ta strošek predstavljen proizvajalcu. Prvi morajo vsaj plačevati komunalne davke, večina podjetij, ki delujejo na globalni ravni, pa ne.

Izgubljeno s prevozom

Pomemben vidik, na katerem vztraja omenjena epistemološka slepota, je dejstvo, da se ekonomija dogaja na globalni ravni. To pomeni, da se produkti nenehno premikajo in se njihov izvor tako rekoč izgubi. Državna avtarkija, ki bi pred očmi nenehno imela celotno produkcijo, bi lahko seveda imela pravilno oceno tudi o njenem ostanku, o drugi plati produkcije, in bi se zato lahko oz. morala s tem spopasti. V takšni državi bi lahko videli sočasno celoten spekter produkcije, torej produkta in antiprodukta, in celotno ceno, saj bi stroške sanacije svoje lastne produkcije v celoti nosili sami. Ker pa take države ni – in naš namen niti ni, da bi jo propagirali – imata mnogokrat blago in njegovo realno povsem drugačne poti in ju zato tudi vidimo kot dve različni stvari. Sodobna ekonomija kot globalni sistem menjave ravno zaradi nenehno premikajočega se produkta daje videz ločitve med blagom in realnim nosilcem. Bolj kot se produkt po svetu premika, preden prispe do porabnika, bolj se iz epistemološkega vidika blago (reč-za-nas) osvobaja in se v izračunih in tabelah zdi, kot da se ukvarjamo le še z njim. Njegov ostanek, smet, ni vključen v njegovo globalno zastavitev, temveč se lokalizira. Nenadoma ima nek kraj problem s smetmi ali pa ima neko mesto problem s smogom in določene reke so onesnažene. Smet se torej ne premika s produktom, izvržena je iz produkcijskega in tržnega sistema v čisto paralelni svet javnih služb in krajevnih problemov. Gospodarstvo torej nima jasnega vpogleda v svojo lastno produkcijo, temveč le nad (fetišiziranim) blagom. Kdor dela plastične kozarce – in zaradi tega plastiko – trguje s kozarci, nima pa vpogleda v plastični ostanek, kot da bi v nekem trenutku plastika preprosto izginila – in se prek magičnega portala preslikala v vzporedno vesolje. In tako kot plastika ponikne iz tržnih izračunov, v podobni meri ponikne tudi izpred naših oči in se pojavi nekje v tretjem svetu.
Ko smo že pri hruškah: vzemimo primer konzerviranega hruškovega kompota, ki ga kupimo v trgovini. Da bi ta v kar najboljšem razmerju med kvaliteto in ceno prišel do kupca, mora narediti zelo dolgo pot. Iz Kalifornije, kjer so hruške obirali mehiški delavci, mora z ladjo na Kitajsko, kjer jih bodo razrezali in nato ponovno na pot recimo do Indonezije, kjer jih vlagajo v konzerve. Od tam se pripeljejo v velika evropska skladišča, kjer jih nato s šleperji prepeljejo v manjša in nato še v manjša skladišča, dokler ne prispejo v naš nakupovalni center. Ta postopek je poceni (ali, kot se temu reče, ekonomičen), ker so cene posameznih produkcij najbolj ugodne. Kar se nenehno izgublja, je ostanek, antiprodukt vsega tega prevažanja, ki ni le nenehno prisoten, temveč celo raste z vsakim kilometrom. Že pot sama je antiprodukt. Smet torej ni le plastika, ki poleg samega produkta, spremlja vsako izkrcavanje, razpakiranja in ponovna pakiranja, temveč so to v veliki meri tudi še balastne vode ladij, proizvodnja goriv, emisije ipd. Medtem ko produkt pride v Slovenijo, večino preostalega dela ostane po pristaniščih tretjega sveta. Ne proizvajalec ne porabnik dejansko nimata pred očmi ostankov svoje tržne transakcije – ta se tako rekoč izgubi s prevozom. Še več: ne gre le za to, da ostanejo smeti državam, ki tega niso zmožne sanirati. Ker se večina prevoza dogaja v mednarodnih vodah, se velika količina odpada nabira v prostorih, ki jih nihče ne upravlja. Torej, tudi če bi vsaka država imela optimalne službe, ki bi skrbele za sanacijo odpadkov, bi se zemlja še vedno nekontrolirano polnila z antiprodukti, ali z drugimi besedami, ljudje bi jo še vedno onesnaževali.
Potrošniška doba se tako kaže v svojem nasprotju: nič zares ni potrošenega, izničenega, temveč se svet nenehno in nepregledno polni s preobstojnimi stvarmi. Ocena stroška njihove izničitve je nejasna, saj se oceno količine odpadkov vodi neodvisno od ocene proizvodnje, kot da sta to dve različni stvari. Gospodarstvo z nepriznavanjem sanacijskega stroška v bistvu ustvarja le časovni zamik. Sanacijski strošek ni neka mentalna telovadba, temveč nekaj, kar je lahko realno ocenjeno in ga bomo morali zares plačati, če bomo hoteli obdržati relativno normalno kvaliteto bivanja na zemlji. Problem seveda je, da ga vsi na zemlji in vse generacije ne bodo plačale enako.
Ocena sanacijskega stroška v samo proizvodnjo bi pa seveda nujno pripeljala do določenega preobrata. Pomenilo bi namreč, da karkoli je zavito v plastiko, procesirano in pripeljano od daleč, nujno tudi bolj drago kot tisto, ki je blizu, sveže in brez dodatnega pakiranja.