Slišim

V letih od 1988 do 2018 sem se med mnogimi drugimi udeležila tudi predstavitve treh novih del – pri vseh je prevladoval narečni govor z Gore nad Ajdovščino (prebivalci v krajih med Predmejo in Podkrajem). Franc Černigoj je (1988) bral odlomke iz Javorovega hudiča, to je zbirke folklornih pripovedi iz teh krajev; Silva Karim je (2017) kot kamišibaj uprizorila pripoved Martinovi troti; skupina šolarjev iz OŠ Otlica z mentorico Ivico Vidmar je 11. 12. 2018 v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini predstavila 2. izdajo knjige Nace ima dolge tace. Tri srečanja z narečnim jezikom moje stare matere so zame pomenila podoživljanje prvih let otroštva in oživitev spomina na govor mojih sorodnic po očetovi strani. Njegova mama Marija Bizjak je do svoje poroke z Gočanom Bernardom Mercina (leta 1898) namreč živela v Orešju (del Cola), na Gori pa smo se tudi kasneje »žlahtali« s sestričnami in bratranci v različnih kolenih.
Omenjena tri dela, ki so močno delovala name, niso povsem narečna, čeprav je bilo na predstavitvah mogoče prepoznati narečje zaradi izgovora posameznih glasov, intonacije, besedja in besednega reda. V vseh primerih je šlo za jezik besedil s poetično funkcijo, pri čemer je poslušalec enako pozoren na jezik sam kot na pomen besed in povedi. Predstavljena dela so name delovala kot nekaj nejasnega in skrivnostnega, čarobnega in davnega, istočasno domačega in tujega. Bila sem vznemirjena in prevzeta.

​Profesionalci (žal) niso amaterji

Poklicni bralci smo redkokdaj navdušeni – uredniki, literarni zgodovinarji, učitelji in predavatelji – vsi prenasičeni in presiti branja. »Meso je žalostno in knjige so že vse prebrane.«
Pri mnogih so zaradi preštevilnih dražljajev izrabljene brbončice izgubile zmožnost okušanja, velikokrat smo podobni spolnim zasvojencem, ki imajo neustavljive želje, vendar nikoli ne dosežejo užitka. Najbolj bridko je, ker se ga spominjamo. Pred zaprtimi vrati čustveno-čutnega doživetja smo podobni grešnikom, kot jih v peklu upodabljata Dante ali Giotto. Nekoč smo gledali Božje obličje oz. Lepoto, dobro se jih spominjamo, poti do tja pa ne najdemo več. Do nje bi nas morda popeljala Ljubezen, le-ta pa je v znanstveno-strokovnih krogih prepovedana, v najboljšem primeru odsvetovana. Med prvim predavanjem v 1. letniku na Oddelku za primerjalno književnosti na Filozofski fakulteti je brucem to odkrito povedal profesor Dušan Pirjevec, že desetletja pred njim pa Slovence svaril pred recenzenti Ivan Cankar v Beli krizantemi.

Moja generacija iz leta 1948

V času, ko sem obiskovala osemletko, najprej dve leti na Gočah in nato v Ajdovščini, ni bilo televizije. Filme, primerne za otroke, so v ajdovskem kinu v najboljšem primeru vrteli enkrat mesečno. Avtomobili so tako redko peljali mimo, da smo se lahko igrali med dvema ognjema kar sredi ceste.
Kljub odsotnosti šumov in ozvočenih slik, ki danes polnijo naše okolje, je bilo naše otroštvo zvočno polno. V veliki nacionalizirani Godinovi hiši v Ajdovščini, kjer smo stanovali, so ljudje kar naprej govorili in kričali; poleti smo poslušali, kako si, vsaka v svojem stanovanju, glasno odpevata moja mama in gospa Mima, doma iz Dolenjske. Pesmi, ki so jih v Četrtkovem večeru domačih pesmi in napevov igrali in peli Beneški fantje in Avseniki, sta takoj sprejeli v svoj repertoar. Ko so nasproti Godinove hiše začeli graditi bloke, so delavci z žvižganjem prekinjali njuno petje.
V hiši, kjer so stanovali sproletarizirani kmetje (moj tata in drugi) in družeti (soprog gospe Mime in drugi neslovenski pripadniki JLA), je bilo pomembno slišati korake, ki so se približevali po hodnikih ali lesenih stopnicah. Bo sploh kdo prišel na obisk ali ne? Na ograjenem dvorišču smo poleg človeške govorice lahko slišali kokodakanje. Večina stanovalcev je namreč imela kokoši in tudi z njimi smo se pogovarjali. Skozi slabo zatesnjena okna se je pozimi z močnim glasom oglašala burja.
Naši obiskovalci z Goč, mama, tata in jaz smo govorili goško narečje. Obkroženi smo bili z ajdovsko govorico, v katero so svoje posebnosti prispevali prebivalci okoliških vasi. Vsi, razen družetov in prišlekov iz drugih krajev Slovenije, smo govorili narečje in istočasno dobro poznali vse odtenke narečnega izgovora. V šoli smo sošolci iz različnih krajev v okolici Ajdovščine oponašali drug drugega in se posmehovali.
Tudi knjige so imele svoj glas – dokler nisem znala brati, so mi govorile z glasom mojega očeta. Sposojal si jih je v Ljudski knjižnici, po eno na teden tudi zame. Ko mi je zvečer bral, sem njegove besede prevajala v zvokovno-vidne predstave. Najlepše je bilo vse tisto, česar nisem dobro razumela. Podnevi sem odpirala knjigo, iskala sinočnje besede – tata tudi pri večkratnem branju ni smel ničesar spremeniti – in si jih ponavljala.
Kot redna naročnica Cicibana in Čebelice sem se v 1. razredu OŠ prvič srečala s skrbno izbrano otroško-mladinsko književnostjo, takrat pa sem že znala brati. Tako kot so nas v šoli učili, smo se trudili brati neslišno, samo z očmi, ne da bi premikali ustnice ali celo šepetali. Knjige so počasi izgubljale svoj glas, jaz pa sem kljub siceršnji ubogljivosti ohranila dragocenost, da si med branjem v mislih verze tudi šepetam. Zato še vedno slišim natisnjene pesmi in ker jih veliko znam na pamet, jih lahko poslušam kadarkoli.
V šoli sem se prvič srečala s prosto govorjenim zbornim jezikom. Ker mi je tata prebral veliko knjig in sem ob vstopu v šolo že znala brati, sem sorazmerno hitro pravilno pisala, le napake, ki so jih odkrivale učiteljice, sem morala odpraviti. Šele ko sem proti koncu študija delala seminarsko nalogo pri profesorju Logarju – z mamino sestro Frančiško Vidrih, por. Benčina z Goč, sva izpolnjevali vprašalnik z goškim narečjem – se mi je razkrilo, da goško narečje ni le poljubna množica jezikovnih znamenj, temveč trden sistem z narečno slovnico in pravorečjem. Od tedaj sem vesela svojih interferenc iz narečja, kolikor ga še poznam. Pozdravljene, napakice iz mojega starega sveta, tako trdne ste, da vas vse slovnice, pravorečje in pravopisi slovenskega knjižnega jezika ne morejo izkoreniniti.
Od tedaj, ko mi je rdeče učiteljičino črnilo pomenilo izključno napake, do danes sem študirala in poučevala zborni jezik ob slovnicah različnih avtorjev, vendar je moj prvi jezik še vedno v meni. Oglaša se, kadarkoli imam priložnost, da se pogovarjam z ljudmi, ki uporabljajo podoben pogovorni jezik. Če pa bi želela javno nastopiti v narečnem govoru, bi se morala dolgo pripravljati in najverjetneje bi bila v svojem nastopu nezanimiva in neprepričljiva.

Tri srečanja

Javorov hudič
S pomočjo narečno obarvanega govora z Gore sem trikrat obudila navidez pozabljeno preteklost. Leta 1988 je pisatelj in pesnik, zbiralec ljudskega blaga, učitelj slovenščine na OŠ na Colu, Franc Černigoj, v Novi Gorici za člane tedanjega novogoriškega literarnega kluba predstavljal svojo novo knjigo Javorov hudič. Med njegovim branjem me je zmrazilo, po rokah sem začutila mravljince, oči so se mi napolnile s solzami. Zaslišala sem, kako me kliče stara mati, medtem ko po vseh štirih lezem po stopnicah k njej v sobo, kjer je bolna ležala več let pred svojo zgodnjo smrtjo.

»Prit guor, uƏtrok zlati«. (g izgovarjamo v narečju kot pripornik, Ə je polglasnik)

Mati, kot smo jo imenovali, je umrla v četrtem letu mojega življenja. Njen obraz je v mojem spominu povsem zbledel. Potem ko se je obudil spomin na njen glas, sem z njo asociativno povezala spomine na očeta in njegovo večerno branje. Zaman pa sem si prizadevala, da bi priklicala vidno predstavo o njej. Njen glas se mi je oglasil izključno po milosti jezika, ki ga je z branjem oživil Franc Černigoj. Ta zbiralec-zapisovalec-urednik knjige je v spremni besedi napisal: »Večino besedil sem nato prevedel v pogovorni jezik Predmeje / …/« (Javorov hudič, stran 14) To, kar sem poslušala na predstavitvi, sploh ni bilo njeno narečje. Dragoceni zvočni spomin na staro mater sem iz pozabe morda izkopala (ali si ga celo izmislila) zato, ker sem isto leto, le nekaj mesecev prej, začela pisati prozo, in sicer v zbornem jeziku, vendar z dogajalnim prostorom na Gočah. Na svoj način, povsem brez narečnih značilnosti, sem oživljala očetovo in mamino goško duhovno pokrajino v svoji prvi knjigi z naslovom Imena (1992). Na predstavitvi Javorovega hudiča sem se prepričala, da mi je še vedno dostopna, do kod me bo pripeljal spomin, pa bo odvisno od srečnega naključja v ustvarjalnem procesu.
»Scripta manet.« Kar je zapisano, ostane. V knjigi Javorov hudič je dediščina varno shranjena. Na pobudo učiteljev so jo nabirali učenci iz različnih šol na Gori pa tudi v Dobravljah, v Deželi, kot Vipavsko dolino imenujejo Gorjani, uredil in oblikoval kot pripovedno stvaritev pa Franc Černigoj. Tako so jo različne generacije lahko sprejele za svojo. Knjigo sem nosila na družinske izlete na Goro in otrokoma brala iz nje. Pripoved o Spaki Kulaki in groza pred njeno luknjo se jima je neločljivo povezala z zgodbami z Gore in mi potrjevala, da je groza velikokrat naravna spremljevalka pri doživljanju Lepote. »Sladka groza« jo imenuje Franc Černigoj (str. 13. i. t.)

Martinovi troti
Z uganko o jezikovni dediščini po stari materi sem se ponovno srečala veliko kasneje, in sicer 30. 9. 2017 v Štanjelu, ko sem spremljala kamišibaj Martinovi troti, ki ga je izvajala slikarka in likovna pedagoginja Silva Karim. Tudi ona je kot mentorica sodelovala pri nastajanju šolskih glasil na OŠ Col in ilustrirala številne knjige, tudi Javorovega hudiča in obe izdaji Nace ima dolge tace.
Kamišibaj je več stoletij staro japonsko poulično gledališče za enega igralca, ki pripoveduje zgodbo in istočasno menjava ilustracije. V toplem pozno poletnem večeru nam je Silva Karim pripovedovala o treh revnih samskih bratih – Martinovih trotih. Čeprav niso imeli ne čevljev ne obleke in so stanovali v skoraj podrti bajti, so vsako leto težko čakali, kdaj bo zapadel sneg, da bodo kaj zaslužili s kidanjem in se s tem rešili lakote in »gotove smrti«. Pripoved je globoko užalostila malega gledalca, ves čas jo je prekinjal in spraševal, zakaj nimajo čevljev, zakaj ne zakurijo, zakaj si ne kupijo hrane. Pripovedovalka-slikarka je bila tako prepričljiva z besedo in telesno govorico, da sem sredi toplega večera v Štanjelu, kjer komaj poznajo sneg, zaslišala burjo, začutila ledeni mraz in pomislila, da se duhovi prednikov podobno oglašajo, kadar se … Od vznemirljive fantastike me je odvrnil spomin na obisk pri očetovih sestričnah Francki in Ančki ter bratrancu Jožetu v Višnjah (ali na Špilah) blizu Podkraja. Najverjetneje sem se spomnila nanje, zato ker sem vedela, da je pripovedovalka Silva Karim iz doline Bele, kjer je živela njena družina, vsak dan hodila v šolo na Col mimo njihove hiše, tudi v globokem snegu in burji. Na srečo ni hodila sama, saj so se tako prebijali do šole tudi drugi otroci, gaz v novo zapadlem snegu pa jim je napravil njen oče. Na moje vprašanje o pripovednem jeziku v Martinovih trotih mi je pojasnila, da je le-ta najbliže tistemu, ki so ga govorili doma, vendar se razlikuje od govora v bližnjih naseljih, to je v Podkraju in Višnjah, na Colu, Otlici in Predmeji, sploh pa je nekako zastarel, danes nobeden ne govori več tako. Takšen govor je poslušala, ko so ji, otroku, pripovedovali o Martinovih trotih.

Nace ima dolge tace
Nedvomno mi je dediščina stare matere najbližja takrat, ko jo predstavljajo učenci z Gore, vendar brez solz in mravljincev oziroma »sladke groze«. Če le morem, se udeležujem tovrstnih »gorjanskih« prireditev v dvorani kulturnega doma na Otlici. Pred leti so tam prepričljivo prikazali botanično dediščino na Gori: Kako jim rečemo pri nas, prispevek k rastlinskemu imenstvu na Gori (2004), in Rastejo pri nas (2012). Avtorica obeh je Elvica Velikonja, učiteljica matematike na OŠ Otlica, v prvi so kot njeni soavtorji omenjeni učenci, to je člani botaničnega krožka v OŠ Otlica. Predstavitev knjige Nace ima dolge tace (ur. Franc Černigoj, 2. dop. z novimi ilustracijami Silve Karim) sem si ogledala v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini, skupaj s številnimi gledalci. Danes bi zaradi razvite kulture in drugih dosežkov bili mnogi ljudje iz Dežele (Vipavske doline) prav radi Gorjani, čeprav so se le-tem še pred desetletji posmehovali, najverjetneje zaradi revščine.
Skupino učencev vodi Ivica Vidmar, učiteljica na OŠ Otlica. Žal je nisem vprašala, kako se pripravljajo. Najverjetneje se vsak nastopajoči istoveti s svojim likom. Pri tem postanejo fantje starejši in resni, skorajda odrasli možje, deklice močne, odločne in jezične, v vlogi otrok pa so nastopajoči močno podobni sodobnim otrokom, saj so bistri, nagajivi in igrivi. Množica poslušalcev se tako znajde v krogotoku izmenjav različnih generacij. Svoje otroke in vnuke naenkrat vidijo v vlogi svojih očetov in starih očetov in so pri tem vidno ganjeni. Zdi se, kot bi učenci naenkrat obuli prevelike čevlje svojih očetov, vendar v njih že zanesljivo stopajo.

Zmagovalci v dveh svetovnih vojnah

Zakaj si tako želim, da bi se resnično spominjala stare matere, ponovno videla njen obraz in jo slišala govoriti?
Mama mi je velikokrat povedala, da so zaradi dveh svetovnih vojn in revščine in fašizma med obema, še pred mojim rojstvom umrli njena mama in oba moja stara očeta. To, da sem se komaj tri leta po “strašni drugi svetovni vojski” rodila jaz, ni bila največja sreča samo zame in moja ne več mlada starša, temveč tudi za mojo staro mater, ki je tako dočakala vsaj prvega vnuka. Moji štirje bratranci so se namreč rodili po njeni smrti. S tem je v mamini pripovedi moje življenje dobilo poseben smisel: skleniti se s predniki v čvrsto verigo in nadaljevati po njihovi poti. Vsi, ki smo se rodili po vojni, smo tako postali zmagovalci v tekmi za življenje.
Danes vem, da je za vsako dediščino, tudi materialno, pomembno, da jo zavestno sprejmeš. Moja najdražja dediščina vseh dediščin je slovenski jezik v vseh svojih oblikah. Zavedam se, da je le eden izmed mnogih in da Zemljo obdaja valujoče zvočno morje brezštevilnih govoric (Zemlja: language-parole-langue).
Kaj slišimo, ko/če poslušamo? To kar zaznavamo, so veliko manjši delci zvoka kot fonemi, ti najmanjši delci jezikovnega sistema (langue), s katerimi razločujemo pomen. Okrog novega leta sem na TV Ljubljana spremljala koncert, v katerem je operni pevec Pavarotti pel v duetu z najbolj znanimi pop zvezniki. Peli so v italijanščini, angleščini, tudi v latinščini (Sting) in celo bosanščini (Bono). Vsi so brezhibno poznali besedila. Čeprav sta Luciano Pavarotti in Bryan Adams pela O sole mio brez napak (pesem znam zapeti tudi sama), sem dobro slišala Pavarottijev južno italijanski in Adamsov angleški izgovor, čeprav nisem poznavalka obeh jezikov.
Čemu torej služi naša občutljivost za odtenke v govoru? Nekoč je to morda bilo pomembno zato, da so takoj prepoznali prišleka iz sosednje vasi in ga odgnali od toplega ognjišča. Ne bi smelo biti tako! Jezik nam namreč pove, da smo nekje doma, skupaj s sorodniki, prijatelji, vsemi živimi in davnimi predniki vred.
Ko ponoči gledam zvezde, vem, da s svetlobnim valovanjem pošiljajo v vesolje podatke o vseh svojih lastnostih. Ne znam jih razbirati, vidim samo, da sijejo. Moj mikrokozmos pa je poln zvočnega valovanja. Če astrofiziki spoznavajo vesolje s pomočjo svetlobnega valovanja, ki ga na Zemljo pošiljajo daljne zvezde, ni razloga, da se ne bi v svojem zamejenem prostoru slišali, sprejeli in razumeli, tudi ko v različnih narečjih in jezikih govorimo drug z drugim. Vsak od nas ima svojo valovno dolžino. Ne zato, da ga/jih vse, ki niso jaz/mi prepoznamo kot tujce in jih odganjamo od toplega ognja, ali da smo zlahka prepoznani in zato dostopni za prisluškovanje tajnih služb.
Prisluhnimo si, »mi, ki dobro v srcu mislimo«! Celo takrat, ko ne razumemo tujega jezika, lahko na obrazih prišlekov opazimo svetlobo in toplino prijaznega nasmeha.