Frazeologija je jezikoslovna disciplina, ki se posveča ustaljenim večbesednim izrazom s prenesenim pomenom – frazemom. Zasnove zanjo izhajajo prav iz slovansko govorečega sveta, v katerem je od nastanka v drugi polovici dvajsetega stoletja do danes zelo tvorna. Ko se je razširila po evropskem raziskovalnem prostoru, je na zahodu naletela na sorodno disciplino idiomatiko, spoznanja iz ene pa se pogosto pretakajo v drugo. Frazeološke študije so danes plod avtorjev s praktično vseh koncev sveta in se ukvarjajo z ustaljenimi izrazi v mnogih jezikih, vseeno pa želimo prikazati slavistične nastavke, ki so omogočili raziskovalno delo o tej obsežni in izrazno še kako pronicljivi plasti jezika.
Razgibano delto sedanjih frazeoloških voda bomo prečili in poglabljanje vanje pustili za kdaj drugič, da nakažemo nekaj možnih odprav do izvirov, ki jih še vedno napajajo. Slovanski jeziki so polni stikanj in razpotij, zato želimo predstaviti tudi nekaj ugotovitev glede medslovanske prekrivnosti (pa tudi neprekrivnosti) frazeologije kot zbira izrazov.
Če bo špičasto, bo frazem, če bo zaokroženo, bo pregovor, če bo mnogokotno, pa naj se tudi ne praši v kotu
Jezikoslovja slovanskih dežel je frazeologija začela preplavljati od šestdesetih let dalje, čeprav so bili nekateri nastavki prisotni že dlje časa. V središče zanimanja je frazeologija postavila ustaljene besedne zveze s prenesenim pomenom, odkrivanje jezikoslovnih lastnosti ustaljenih povedi s folklornimi značilnostmi (paremioloških izrazov ali skrajšano paremij) pa je potekalo vzporedno v poddisciplini na presečišču frazeologije in folkloristike, paremiologiji.
Zgodnji teoretski nastavek, ki je omogočil zajem široke množice izrazov z oprijemljivimi skupnimi lastnostmi v raziskovalni vzorec, je ponudil Viktor Vinogradov v štiridesetih letih, ko je opredelil stopnje pomenskega premika besed v vlogi sestavin besedne zveze v odnosu do njihovega pomena v prostih besednih zvezah, dopolnil pa ga je Nikolaj Šanskij, ki je dodal še eno stopnjo. Pomensko najmanj prozorne besedne zveze z nejasno motivacijo (na primer iti rakovo pot) se od takrat v frazeologiji imenujejo zrasleki (iz ruskega sraščenie). To na prvi posluh zveni kot termin iz biologije ali geologije – še toliko bolj, ker jim na lestvici manjše pomenske zlitosti sledijo delno pomensko prozorni sklopi (npr. slepa ulica v pomenu brezizhodne situacije), ter zelo prozorni skupi z vsaj eno sestavino s pomenskim premikom (npr. slepa ulica v pomenu vrste ulice),in povsem prozorne sestave, ki sobrez pomenskega premika (npr. široka ulica) in zato niso frazeološke.
Jozef Mlacek se je na začetku osemdesetih let vprašal, kakšni so načini obstajanja frazemov in paremij v rabi. Možnosti rabe teh izrazov je razčlenil na osnovno obliko, varianto in prenovitev. Osnovna oblika vsakega frazema je ta, ki je po pogostnosti rabe in poznanosti najbolj reprezentativna (npr. umreti od smeha), v odnosu do variant (npr. crkniti od smeha) pa je pogosto tudi manj zaznamovana. Vsaka ustaljena oblika frazema (poleg osnovne) je frazeološka varianta, nekateri frazeologi (npr. Peter Grzybek) pa osnovno obliko izraza celo poimenujejo ničta varianta. Prenovitve frazemov so rabe frazema z neustaljeno spremembo, ki nastane z avtorskim posegom v zgradbo in pomen frazema (npr. nečaki iz ospredja). Mlacek je predstavil tipologijo variant, ki sledi možnostim variacije oblike na različnih jezikoslovnih ravneh – od glasoslovne (pot pod nôge/nóge/nogé) in pravopisne (krščen matiček/Matiček) preko oblikoslovne (igra mačke z mišjo/mačke in miši) do leksikalne (trd kot beton/cement) ter skladenjske (noč in dan/dan in noč). Predstavil je tudi vzporedno tipologijo prenovitev, ki se zgodijo na podobne načine, vendar priložnostno, hoteno in ustvarjalno. Ta gibkost frazemov močno veča njihovo uporabnost. Podobni tipologiji je v slovenskem prostoru po Mlackovem zgledu predstavila Erika Kržišnik, ki je v slovenskem raziskovalnem okolju tudi uveljavila slavistični termin frazem, ki je nadomestil Toporišičevo reklo.
Med prvimi urejenimi frazeološkimi terminologijami na svetu so bile ob koncu prejšnjega stoletja predstavljene ruska, slovaška in nemška. Prav germanistika je v zadnjem desetletju 20. stoletja frazeologijo močno posvojila in preko nje s slavistiko vzpostavila močne povezave in skupne nadgradnje. Drugačen, daljši most je zasnoval František Čermák s kombiniranjem pristopov frazeološkega pogleda z anglistično idiomatiko. Idiomatika se sicer osredotoča na pomensko plat frazemov oziroma idiomov (v slovanskem habitatu gre za omenjene zrasleke in morda sklope), pri čemer poudarja zlasti njihovo nemotiviranost, neprevedljivost, s čimer je v primerjavi s frazeologijo dokaj omejila svoje področje. Zdi pa se tudi, da v Čermákovem kombiniranju vendarle najtrdnejši ostajajo frazeološki nosilci, ki poudarjajo oblikovno plat in kombinatorične potenciale širše skupine izrazov. Čermákovi frazeološki slovarji predstavljajo ene izmed najbolj dovršenih slovarskih obravnav frazeologije na svetu, njegova zasluga pa je tudi opozarjanje na raziskovalni potencial tako imenovanih uvajalnih sredstev, ki spremljajo paremije in ostale frazeme v rabi (npr. kot radi rečemo, vsi poznamo tisto, po stari modrosti, z geslom …).
Močne nastavke za sodobno paremiologijo, disciplino, ki proučuje pregovore in njim sorodne folklorne izraze s statusom povedi, so na začetku sedemdesetih let omogočila dela Grigorija Permjakova. Pregovore in sorodne izraze je s krovnim pojmom parémija obravnaval v okviru svoje (neslabšalno mišljene) teorije klišejev, v kateri paremije predstavljajo posebno jezikovno ravnino. Po Permjakovu so to jezikovni klišeji v obliki povedi (pregovori, reki, vraže ipd.) ali manjši verigi povedi (kratke šale, uganke ipd.). Frazeologija se najpogosteje ukvarja prav s pregovori, glede katerih Permjakov trdi, da predstavljajo okoli tri četrtine paremiološkega fonda posameznega jezika. Razlikovanje med pregovori in reki je predstavil Mlacek in sicer z razločkom, da pregovori nujno sporočajo vodilo, nauk (npr. Kdor visoko leta, nizko pade), reki pa zgolj plastično povzamejo tipsko situacijo (npr. Iz te moke ne bo kruha). Pomemben razmislek o slovenski paremiologiji je pred več kot desetletjem ponudil Peter Grzybek, ki je prikazal slabosti dosedanjih (predvsem nesistematičnih, čeprav bogatih) zbirk pregovorov in sorodnih izrazov, kot napredek v smeri empiričnega pristopa k temu delu slovenščine pa je izpostavil raziskave Marije Makarovič, ki je s terenskim delom ne le zbrala veliko slovenskih pregovorov in rekov iz različnih območij, temveč tudi anketirala govorce o stopnji poznanosti teh izrazov. Pozornost pa je bila že ob izvirih sodobne paremiološke teorije namenjena tudi drugim paremiološkim žanrom. Permjakov je že pred desetletji izpostavil šaljive odgovore (v slovenščini npr. Če ne gre, pa porinemo na vprašanje A gre?). Po Čermákovi tipologiji sodijo med intersubjektivne frazeme (pregovori so monosubjektivni), v svetovni frazeologiji pa jim do del Bondarenka ni bilo posvečene veliko pozornosti. Bondarenko je leta 2013 izdal slovar več kot 600 frazeoloških replik, med katerimi so tako konvencionalne (npr. Hvala enako na izjavo Dober tek) kot nekonvencionalne, šaljive. Bondarenkovo delovanje v tej smeri je pretrgala smrt, njegove raziskave pa so vplivale na slovenske raziskave nekonvencionalnih replik, med katerimi je anketa na naslovu vprasalnik2021.tisina.net. Precej raziskovalnih potencialov se skriva tudi v delu paremiologije, ki je bolj prisoten v govorjenem kot pisanem jeziku. Ewa Kozioł Chrzanowska je s pomočjo analize (zlasti humorno naravnanega) gradiva, ki so ga poljski bralci desetletja pošiljali v temu namenjeno rubriko poljskega tednika Przekrój, odkrila do sedaj redko ali celo nikoli proučevane, a v rabi dokaj žive tipe paremioloških izrazov, kar sproža ugibanja o orodjih, ki jih bomo morali frazeologi okrepiti ali na novo razviti že zgolj za pridobitev bolj celostne slike: precizno zasnovane ankete, vrnitev h klasični »preži na terenu«, bolj ali manj avtomatizirano precejanje posnetkov govora ali morda kaj drugega?
Poseben koncept iz slovanskega jezikoslovnega prostora, ki prav tako že od osemdesetih let dalje razširja strugo frazeologije, je frazematika Wojciecha Chlebde. Omogoča raziskovanje znatno večje množice ustaljenih večbesednih izrazov: Chlebda jih imenuje reprodukti in kot že termin pove, gre za večbesedne izraze, ki jih reproduciramo in ne produciramo, pri čemer pomenski premik ni tako pomemben mejnik – važna je zlasti ponovljivost. Na skrajnem robu te pojavnosti gre za ustaljene izraze z izrazito konkretiziranim namenom rabe, vendarle (ali pa prav zato) pa bi bili tudi taki izrazi (npr. Prečkati progo prepovedano) vredni jezikoslovne pozornosti. S tem konceptom je mogoče na primer raziskovati samosvoje življenje filmskih naslovov ali imen umetniških del širše, da pa se ga tudi povezati s frazeološkimi ugotovitvami o krilaticah. Ko izraz v rabi redno spremlja pripisovanje avtorstva, ga označimo za krilatico, krilatost pa sega preko predelov frazeologije in je prisotna, kot poudarja Grzybek, tudi pri enobesednih izrazih. Tako pridemo do še ene raziskovalne discipline, ki je zrasla v slovanskem okolju: Ljudmila Djadečko je predstavila eptologijo, samostojno vedo o krilatih izrazih. Razpon krilatih izrazov presega ptičjo perspektivo tega prispevka.
V zadnjih desetletjih je frazeologija tako kot mnoge druge jezikoslovne discipline doživela bujen napredek z možnostjo raziskovanja nesluteno obsežnih množic jezikovnega gradiva, ki jo je prinesla digitalizacija. V najbolj žlahtni jezikoslovni obliki vpogled v gradivo omogočajo jezikovni korpusi – orodja za sistematično analizo jezikovnih podatkov iz ogromnih količin besedil z natančno opisanimi besednimi pojavnicami; teh je v večjih korpusih (tudi v slovenščini) več milijonov, segajo pa tudi preko milijarde. S pionirskimi deli je frazeološke korpusne raziskave močno spodbudil František Čermák, pridružilo pa se mu je precej slovanskih (in neslovanskih) frazeologov in paremiologov. S korpusnimi analizami pridobivamo podatke o frazemih in paremijah za prikaz v novem splošnem slovarju eSSKJ, ki na portalu Fran raste od leta 2015, še bolj precizno pa je paremiologija korpusno analizirana za Slovar pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov, ki na istem portalu izhaja od leta 2020. Prva uporaba korpusnih virov za slovarski opis slovenskih pregovorov je bila pred desetletjem predstavljena v okviru projekta Sprichwort-Plattform, ki še danes na spletu ponuja primerjalni sprehod med nekaj desetinami slovenskih, nemških, madžarskih, slovaških ter čeških pregovorov.
Izvorno slovanska sta koncept tako imenovanega paremiološkega minimuma, ki ga je razvil Grigorij Permjakov, ter iz njega izhajajoč koncept paremiološkega optimuma, ki ga je predstavil Peter Ďurčo. Slovanski frazeologi in paremiologi so si zamislili, da bi bilo tako za empirično trdna raziskovalna izhodišča kot tudi za povsem praktično (npr. didaktično) rabo koristno določiti sezname nekaj sto najbolj reprezentativnih pregovorov in sorodnih paremij v določenem jeziku; v primeru paremiološkega minimuma gre za najbolj poznane izraze, določene s pomočjo obsežnih anket, v primeru optimuma pa za preureditev minimuma z upoštevanjem pogostnosti teh izrazov v jezikovnih korpusih. Vrhove takih seznamov predstavljajo zlasti pregovori in reki, ki so znani več kot 80 ali 90 % govorcev, praviloma pa so tudi zelo pogosti v vsakdanji pisni rabi.
Podobni so si kot vrana vrani in jajce kuri
V jezikoslovju je sprejeta teoretično trdna delitev slovanskih jezikov na vzhodnoslovanske (ukrajinski, ruski in beloruski), zahodnoslovanske (češki, slovaški, poljski, kašubski, gornjelužiški in dolnjelužiški) ter južnoslovanske (hrvaški, srbski, bosanski, črnogorski, bolgarski, makedonski in slovenski). Govorci bližino tujega jezika na prvo žogo presojamo z vatlom posameznih besed, jezikoslovcem pa sta za osnovno členitev na skupine jezikov pomembna zlasti glasoslovna in oblikoslovna ravnina. Enostavneje povedano: pomembneje je, ali se nečemu (ali tudi različnim rečem) reče grad, hrad, gorod ali gród kot pa, ali nečemu rečemo lopta, žoga, míč ali piłka. Medjezikovne prekrivnosti pa lahko presojamo tudi na ravni besednih zvez in ustaljenih povedi.
Pomembne uvide za primerjavo slovanskih frazemov je na začetku osemdesetih let predstavil Valerij Mokijenko, ki je opozoril na ponavljajoče strukturno-pomenske vzorce med frazemi v slovanskih jezikih in njihovih narečjih. Mokijenko, ki se v šali pogosto samopoimenuje frazeozaver, je starosta med tistimi slovanskimi frazeologi, ki so se lotili zgodovinskih raziskav, ki prekrivnost slovanskih frazeologij v mnogih primerih tudi razložijo, pri čemer ne gre le za jezikovno sorodnost in medslovansko prevzemanje, temveč pogosto tudi za skupne izvorne tekste, kakršna je Biblija. Primerjalne raziskave slovanske frazeologije so raznovrstne, najpogosteje pa se osredotočijo le na vzorec frazemov z določeno tematiko ali zgradbo in vpletejo še kulturološke, antropološke in druge vidike. V zadnjih letih smo lahko recimo brali članke o ruskih, poljskih in bolgarskih pregovorih o ljubezni, o makedonskih in ruskih frazemih in pregovorih s tematiko praznovanj ali pa o ukrajinskih, beloruskih in ruskih pregovorih s tematiko sosedskih odnosov. Redkejše so raziskave, ki pod drobnogled vzamejo tako obsežne vzorce frazeoloških in paremioloških izrazov, da bi ponudili obrise širše slike prekrivnosti. Želja po taki sliki je bila prisotna že pred sodobno frazeologijo. Leta 1854 je izšla zbirka Modroslovje slovanskega naroda v pregovorih češkega pisatelja, pesnika in jezikoslovca ter Prešernovega in Čopovega prijatelja Františka Čelakovskega. Obsega 15000 pregovorov s pripisanimi krajšavami za slovanske jezike, v katerih je uspel potrditi enak izraz (krajšava Kr predstavlja slovenščino oziroma kranjščino). Predstavil bom nekaj sodobnih poskusov primerjav frazeologij in paremiologij različnih slovanskih jezikov z namenom ugotavljanja medjezikovne prekrivnosti in neprekrivnosti.
Dejavnikom, ki vplivajo na bližino in razhajanja frazeoloških in paremioloških izrazov, se morda v še večji meri kot pri enobesednih izrazih pridružujejo izrazito izvenjezikovni dejavniki, recimo spreminjajoče se politične zajezitve in različna izpostavljenost dominantnim tokovom popularne kulture. V nekatere slovanske jezike je tako precej frazemov prinesla nemščina, pa ne le zaradi geografske soseščine, določene prav zaradi statusa uradovalnega jezika. Pogovorni frazem ledig in frej v slovenščini na primer izvira iz avstroogrske uradniške formulacije. Glede frazeološke prodornosti angleščine obstaja vrsta študij; frazem O moj bog, ki pred desetletji v slovenščini vsekakor ni bil tipičen za najstniški govor, se je v tej sferi okrepil prav pod njenim vplivom.Vpliv sosednjih, neslovanskih jezikov ni zanemarljiv. Potrditev domneve o večji bližini zahodnoslovanske frazeologije nemškemu jezikovnemu arealu kot ruskemu predstavlja Petra Fojtů. Približno 1000 ruskim frazemom je iskala ustreznike v poljščini, češčini, slovaščini, gornjelužiščini, hrvaščini, bolgarščini, ukrajinščini in beloruščini. Fojtů trdi, da o frazeološki ravni jezika klasična delitev slovanskih jezikov pove premalo; frazeologijo beloruskega jezika je po njeni oceni smiselno uvrstiti v samostojno skupino s frazeologijo poljščine.
Tako poljska kot beloruska frazeologija sta v veliki meri prekrivni z rusko, vendar poljščina le s 56 % enako motiviranih ustreznikov, medtem ko beloruščina s kar 89 %. Drugo največjo prekrivnost (77 %) ugotavlja za razmerje med ruščino in ukrajinščino. V češčini in slovaščini je frazemov z enako motivacijo kot v ruščini znatno manj (35 %), še manj v gornjelužiški srbščini (24 %), večja deleža enako motiviranih frazemov (podobna kot v poljščini) pa izkazujeta južnoslovanski bolgarščina (45 %) ter hrvaščina (47 %). Navedeni podatki predstavljajo le košček možnih medjezikovnih primerjav, saj so izvedene le v razmerju do ruščine, tako da Fojtů poudarja, da je celoten slovanski frazeološki areal z vidika prekrivnosti še v veliki meri neznanka. Neznanko predstavljajo tudi razmerja znotraj drugih jezikovnih skupin (ter med skupinami) oziroma so na voljo celo v šibkejših obrisih kot predstavljena medslovanska razmerja.
Novo poglavje, ki se odpira v slovanski frazeologiji, je sistematična medjezikovna primerjavaintersubjektivne frazeologije: tako konvencionalnih frazeoloških replik (npr. Ni za kaj na Hvala), kakor tudi humornih, nekonvencionalnih replik (npr. Hvala ni za v žep). Že v učbenikih tujih jezikov, pri katerih frazeologi morda niti niso sodelovali, naletimo na pogoste fraze, ki nam omogočajo na hiter način sporočiti svoje hotenje ali občutek sogovorniku, z uporabo spoznanj na področju pragmatične frazeologije, ki se ji je pri nas najbolj posvetila Nataša Jakop, pa bi se tak pristop k učenju tujega jezika lahko še okrepil. V mnogih primerih bi ob učenju pomagala velika podobnost oblike pragmatičnega frazema v dveh slovanskih jezikih (npr. slovaškega Kto by si myslel za Kdo bi si mislil), v mnogih pa bi se izognili napačnemu dobesednemu prevajanju (Npr. Ni za kaj in njegove slovaške ustreznice Rado sa stalo – dobesedno Rado se je zgodilo).
Nekonvencionalne replike je zaradi njihove pogoste absurdnosti težko primerjati s pomensko analizo. Vendarle pa najdemo ne le podobne zgradbene vzorce replik (osnovane npr. na rimi ali večpomenskosti), temveč tudi zelo sorodne izraze (slovenski Oziranci na vprašanje Kaj bo za kosilo? imajo v slovaščini ustreznico Obzerance). Poleg primerjave slovenskih nekonvencionalnih replik s poljskimi, češkimi, slovaškimi in ruskimi, ki sva jo izvedla s kolegom Pallayem, je nekaj korakov v tej smeri predstavil tudi Shamil Khairov, škotski slavist, ki je prišel celo do zaključkov o jezikovnospecifičnih značilnostih replik (npr. o večji meri absurdnih replik v določenih slovanskih jezikih), ki so verjetno malce preuranjeni, saj potrebujemo znatno večje vzorce gradiva. Slovenska zbirka obsega že preko 400 replik.
V prvi polovici članka omenjeni paremiološki minimumi in optimumi predstavljajo zaradi reprezentativnosti izrazov z vidika poznanosti (minimumi) in pogostnosti v besedilih (optimumi) dobro empirično osnovo za približne ocene bližine paremiologij slovanskih jezikov. To je mogoče prikazati z ugotavljanjem prekrivnosti kot deleža enako motiviranih paremioloških izrazov oz. paremij (npr. padec jabolka z drevesa), pri čemer sta izraza lahko glede na sestavine in njihov besedni vrstni red identična, lahko pa tudi variantna. 50 izrazom z vrha slovenskega paremiološkega minimuma ustreza 39 (78 %) enako motiviranih slovaških izrazov, izmed katerih jih je devet iz nabora 50 najbolj poznanih slovaških paremij, naslednjih 20 iz preostalega dela slovaškega minimuma, 10 pa izven njega. Dodajmo, da se je ob primerjavi celotnih optimumov slovaščine in slovenščine (300 izrazov v vsakem) izkazalo, da tretjini izrazov iz slovenskega in slovaškega optimuma najdemo enako motivirano ustreznico v optimumu drugega jezika, z iskanjem ustreznic izven optimumov pa smo jih našli skupaj za več kot polovico.
Preostalim izrazom smo našli (drugače motivirane) sopomenke, le 16 pa je bilo izrazov brez najdenih sopomenskih ustreznic: tak je na primer Če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj; glavnina pregovorov z izrazito lokalno motivacijo ostaja izven minimumov in optimumov. Nadaljujmo s češčino. Izmed 50 najbolj pogostih čeških paremij Čermákovega minimuma je vsaj 37 (74 %) takih, ki imajo enako motivirano slovensko ustreznico. Med njimi je 12 takih, ki se nahajajo tudi med 50 najbolj pogostimi paremijami v slovenskem minimumu, 14 iz preostalega dela minimuma ter 11 izven njega. Predstavljamo si lahko, da je medsebojna prekrivnost slovaščine in češčine izrazito večja, podobno prekrivnost pa bi verjetno pokazala primerjava slovenske in hrvaške, bosanske, srbske ali črnogorske paremiologije. Prekrivnost slovenske s slovaško in češko paremiologijo je visoka v primerjavi s prekrivnostjo vrhov slovenskega in ruskega paremiološkega minimuma. Izmed 50 najbolj poznanih ruskih paremij jih ima le 10 (20 %) enako motivirane ustreznice v sodobni slovenščini. Tri se nahajajo med prvimi 50 pregovori v slovenskem minimumu, štiri v preostalem delu minimuma ter tri izven njega.
Mogoče bomo v prihodnosti lahko uporabljali slovanske frazeološke in paremiološke slovarje, ki bodo vključevali kar se da veliko število slovanskih jezikov, obenem pa bodo vanje uvrščeni frazemi s kar se da optimalno medslovansko prekrivnostjo. Skrben izbor nekaj stotin takih izrazov bi lahko olajšal sporazumevanje med Slovani. Poleg tega da mnogi slovanski govorci znajo še kak drug slovanski jezik, je pogosto tudi dvojezikovno sporazumevanje brez aktivnega znanja drugega jezika. Taki slovarji bi lahko koristili tudi maternim govorcem iz neslovanskih jezikovnih skupin, ki se učijo vsaj enega izmed slovanskih jezikov, saj most do enega slovanskega jezika pomeni vsaj občasno brv tudi do drugega. ×