Ker je prva naloga vsake vlade, da poskrbi za zdravje naroda in države, ki jima vlada, lahko prve korake naše nove vladne ekipe nedvomno ocenimo s čisto desetko. Že dolgo namreč nihče ni načetega počutja Slovencev razveselil s tolikšno injekcijo samozavesti. Odkar pomnim, so nam vsi vtepali v glavo, kako smo majhni in nepomembni. V teh tednih pa sem se prvič počutil kot državljan velesile.
Ko Karl pošlje Carla v kot
Naš zunanji minister je zgodovinski preskok izpeljal v enem samem koraku. Prav predstavljam si zaprepadene obraze okorelih evropskih profesionalcev, ko so hoteli še enkrat več poceni izpasti kot varuhi človekovih pravic in jo neupravičeno podkuriti nič krivemu režimu nič krivega beloruskega predsednika. Pa je nastopil Karl in jih suvereno matiral, kakor da ne bi bil zunanji minister male Slovenije, ampak vsaj velike – khm – Venezuele … Carlu Bildtu, ki je na sceni že skoraj stoletje, je preostalo golo škripanje z zobmi. Verjetno vse od časov svojega izgubljanja v balkanskem labirintu ni doživel tako hladne prhe. In še enemu širokoustnežu, Radeku Sikorskemu, po katerega žilah se menda pretaka kri poljskih junakov, je preostalo le stresanje jeze na tviterju. Moči argumentov našega domačega junaka pač ni bilo mogoče ustavljati.
Hkrati je zunanji minister že s prvim nastopom na bruseljskem parketu pokazal, da je še boljši od svojega profesionalnega predhodnika. Ali ni slednji navsezadnje potreboval več mesecev mandata, da je za hip prav tako postal voditelj pomembne velesile in pokazal rdeč karton nadležnim sosedom?
Seveda bi bila akcija naše diplomacije manj silna, če ne bi poskrbela tudi za ustrezne zaveznike. Slišati je, da so z nami z ramo ob rami stali celo Latvijci, čeprav ti nehvaležneži sicer ne zamudijo nobene priložnosti za neutemeljeno pljuvanje po vsem, kar so zanje dobrega storili Sovjeti. Celo večine domačih parazitov so jih nekoč rešili, ko so jih lepo pospravili v Sibirijo. Nekoliko več čudenja bo pri klenih Slovencih nemara zbudilo neko drugo zavezništvo, ki so ga ob tej priložnosti (morda nevede) sklenili prebrisani slovenski diplomati. Znašli smo se namreč na isti strani z zvito rimsko volkuljo, četudi ta na sončni strani Alp praviloma ne uživa preveč simpatij. Toda njen trenutni poglavar Benedikt XVI. je bil vsaj tako moder in pravičen kot naš zunanji minister in je po začasni otoplitvi odnosov med ošabno Evropo in junaško Belorusijo prvi sprejel predsednika Lukašenka. Menda je ob pogledu na njegovega (resda nezakonskega) štiriletnega sina Koljo celo potočil solzico ali dve.
Hotel Kempinski, prihajamo!
Nikakor pa ne smemo sedaj misliti, da je junaško nastopanje v Bruslju zgolj posledica spretnega lobiranja nekega domačega oligarha za svojega beloruskega prijatelja, ki naj bi bil po docela zlobnih in nepreverjenih informacijah, kakršne zahodni mediji širijo popolnoma nekritično, tudi glavni zakladnik dobričine Lukašenka. Niti ne gre v prvi vrsti za kak sebičen finančni interes, četudi se bo prenekateremu vrlemu Karantancu zdaj, ko je končno neki slovenski politik v mednarodni areni pristne potrebe malega slovenskega človeka postavil pred nekakšna abstraktna načela in že čisto zlajnane človekove pravice, nedvomno orosilo oko.
Ne, zmagoslavni pohod slovenske diplomacije v februarju napoveduje novo dobo v mednarodnih odnosih. Slovenija se z njim prvič predstavlja kot avantgarda naprednega dela človeštva. Odločno je namreč prekinila s stereotipi in se postavila na stran po krivem obrekovanega voditelja in državnika, za katerega je dvorni zgodovinar še enega čistokrvnega demokrata Vladimirja Putina nedavno zapisal (in kljub krepkim osemdesetim letom ostal živ), da je v svoji deželi edini vzpostavil pravo demokracijo. To pa je vsekakor vzor, ki ga je vredno posnemati.
Sicer ni od muh niti dejstvo, da sta podjetni slovenski gospodarstvenik in zviti zunanji minister državljanom naše podalpske republike bržkone za vse večne čase zagotovila znaten popust za bivanje v nastajajočem hotelu Kempinski v Minsku, ki si ga v drugih delih sveta marsikdo itak ne bi mogel privoščiti. Ob na splošno sindikalnih beloruskih cenah je utemeljeno pričakovati, da bodo poslej letovanje v „pravi demokraciji“ ponujale vse večje slovenske turistične agencije. Slovenci pa bodo gotovo radi poromali v kraje, kjer se gromozanski Lenin in visok zvonik stolne cerkve spravljivo držita tako rekoč za roko.
Naslednja postaja: Homs
In tu je hkrati odgovor tistim mehkužnežem, ki se jim smilijo pretepeni in zaprti oporečniki, med njimi nekaj takih, za katerimi se je povsem izgubila sled. Zdrav človeški čut nam pravi, da so v zaporu povsem na pravem mestu. Če bi jim bilo dovoljeno prosto rogoviliti, bi beloruski sovjetski otoček slej ko prej nepopravljivo okužili z duhom pogubne kokakolizacije. Ne bi bil pa več daleč niti dan, ko bi kak pametnjakovič med njimi s povsem nezgodovinskimi in za lase privlečenimi argumenti prepovedal poimenovanja ulic in trgov po največjem sinu beloruske zemlje Feliksu Edmundoviču Džeržinskem.
Kajpak celo v čašo tolikšnega uspeha, kot ga je nedavno dosegla Slovenija, kane kaplja pelina. Iskreno lahko obžalujemo, da profesionalni predhodnik ni premogel spretnosti svojega naslednika in Slovenije ni uspel zriniti v varnostni svet. Trdno sem namreč prepričan, da bi v tem primeru naši diplomati celo svetovne hegemone Američane odvrnili od stranpoti, po katerih hodijo v sirski krizi. Ko bo demokratu Asadu uspelo dokončno poraziti teroriste, bo navsezadnje tudi v Homsu napočil čas za gradnjo kakšnega hotela Kempinski.