Zadnje mesece se pogosto sprašujem, od kod naklonjenost mnogih Slovencev do Rusije. En razlog je gotovo antiamerikanizem. Ukrajina je ameriška zaveznica, torej … Vendar so bili ameriški zavezniki tudi Kurdi v Siriji in Iraku, pa so kljub temu uživali simpatijo tistega dela slovenske javnosti, ki je glede Ukrajine naklonjen ruskim tezam. Ameriški zavezniki so bili Albanci, in vendar to ni zelo bremenilo odnosa naprednih Slovencev do kosovskega vprašanja. Celo Natova intervencija proti Miloševićevi Srbiji med njimi ni vzbudila tolikšnega nasprotovanja kot neprimerljivo manj militantna podpora Ukrajini.
To je deloma povezano z vzponom spletnih omrežij. Leta 1999 je bilo »javno mnenje« v resnici mnenje elit. »Občutja množic« so v javni diskurz pronicala prek posredništva kulturnih in političnih elit. Danes vanj vdirajo neposredno, kar spreminja tudi odziv elit. Vsako neskladje med »drobovjem ljudstva« in konsenzom elit je vidnejše in takoj se najdejo vplivneži, ki vstavijo nogo v to špranjo. To populistično taktiko vidimo tudi glede vojne v Ukrajini. Vodstva strank in uredništva medijev so še vedno pretežno naklonjena ukrajinski stvari, kar opogumlja demagoge, ki vedo, da to soglasje ne odseva konsenza v družbi, niti ga ne more več ustvarjati, kot ga je lahko nekdaj.. Če bi v devetdesetih poznali družabna omrežja, bi imeli danes drugačno predstavo o tem, kako je slovenska javnost dojemala vojno v bivši Jugoslaviji. Islamofobna propaganda srbskih šovinistov bi gotovo imela večji odmev in tudi intelektualci – zlasti tisti, ki so nagnjeni k »rokerski« kombinaciji uporništva in suženjske odvisnosti od pritrjevanja množic – bi bili zavzeli drugačna stališča. Handke bi imel več, Jančar pa manj vpliva.
Že vidim bralca, kako zmajuje z glavo: »Kdo pa danes v Sloveniji sploh še podpira Putina?« Res je, jeseni 2022 ne gre več brez obveznega oklepaja, češ da je ruska invazija vredna obsojanja … ampak. Lev Šestov je pravil, da je »ampak« veriga, ki za sabo vleče zapornika. V tem primeru za sabo vleče stališča, katerih uveljavitev bi pomenila zmagoslavje kremeljskih nakan. Vendar protivojni disclaimer naših rusofilov ni zgolj poza. Del slovenske scene iskreno verjame, da je invazija Ukrajine zabloda, a zato, ker se zaveda, da bo škodovala statusu Rusije kot slovanske velesile. Vojna je katastrofa, ker vodi v osamo Rusije in zaton njenega globalnega vpliva. Ker je usodni udarec »ideji Rusije«.
Tu mislim na predstavo o Rusiji kot nosilki univerzalnega poslanstva. Izraz si sposojam pri »ideji Španije«, o kateri so pisali španski nacionalisti: »Španija ni ozemlje niti skupek ljudi, temveč predvsem enotnost usode, ki je in bo znala izpolniti univerzalna poslanstva« (program Španske falange). Zamenjajmo »Španijo« z »Rusijo« in imamo mušter za naslednji Putinov govor.
V nekem pogledu tudi »ameriška ideja« ni bistveno drugačna. Toda slednja je vezana na jasen normativni politični ideal (»Life, Liberty, and the Pursuit of Happiness«), ki ga je mogoče učinkovito uporabiti za kritiko vsakokratne administracije (kot smo videli pod Trumpom), ideja Rusije pa je s svojim mračnjaškim spiritualizmom vselej dekla Kremlja – naj v njem sedi Rasputin, Stalin ali Putin. Prav njena izmuzljivost ji omogoča, da postane platno za ideološke projekcije. Zato se »rusofobija« dojema kot posebno hud greh, in to s strani posameznikov, ki se brez zadržkov predajajo zaničevanju Poljske, Madžarske, Ukrajine. Prezir do srednjeevropske Kleinstaaterei je boj proti partikularizmu; odpor do Rusije je napad na univerzalnost.
Španska »unidad de destino en lo universal« prepriča le malo Slovencev. Ko je tak jezik uporabljen za omalovaževanje Kataloncev in Baskov, v njem takoj prepoznamo klice fašizma. Enake asociacije vzbudi govor o univerzalnosti italijanske kulture, čeprav je ta, objektivno gledano, v zakladnico človeštva prispevala neprimerno več od ruske. Pomembnejša je bila tudi za Slovence: pomislimo na Bonomov in Vergerijev vpliv na Trubarja, Prešernov petrarkizem, Plečnika, ljubljanski barok. In vendar, ko se nekdo sklicuje na italijansko kulturo in jezik, da bi dokazal italijanstvo Istre, takoj vemo, koliko je ura. Ob identičnih »argumentih« glede Krima pa se mnogim Slovencem orosi oko.
Razlogi so seveda zgodovinske narave. Slovenska identiteta nikoli ni bila zgolj identiteta malega naroda. Že od Bohoriča dalje je vezana tudi na predstavo o članstvu v veliki slovanski družini. Ta ima plemenito in podlo različico. Podlo je šlepanje na »velikega brata« (bodisi v Beogradu bodisi v Moskvi), spogledovanje s panslovanstvom – v katerem je Hannah Arendt, skupaj s pangermanstvom, videla predsobo totalitarizma – in etnošovinizem, ki preprečuje, da bi razumeli rusko govoreče Ukrajince, ki se jim projekt evropske Ukrajine zdi privlačnejši od relativističnega kulta smrti, ki vlada v Kremlju. Plemenita pa je zavest, da smo Slovenci, kot narod, ki je bil sam žrtev frustriranih drugorazrednih imperialističnih sosedov, še bolj kot Zahodnjaki poklicani, da svojim slovanskim bratom pomagamo razpoditi, zatreti požigalce ukrajinskih domov.