Slovenci in Slovaki v borbi proti zlitju narodov

Tako Jugoslavija kot Češkoslovaška sta bili rezultat idej (jugoslovanstva in češkoslovaštva), ki sta nastali v 19. stoletju na podlagi želje po emancipaciji slovanskih narodov od tuje nadoblasti. Obe ideji sta gradili na idealu »bratskosti« med slovanskimi ljudstvi na podlagi jezikovne sorodnosti. V obeh primerih je prebivalstvo, ki naj bi se združevalo v skladu s tem vodilom, živelo v različnih državnih okvirih z različnem statusom: Čehi in Slovenci (razen Prekmurja) v avstrijskem delu Habsburškega imperija, ki je priznaval svoj večnarodni značaj in vsaj deloma upošteval nacionalne oz. jezikovne pravice različnih ljudstev, Slovaki in Hrvati pa v Ogrskem kraljestvu, v katerem je potekal močan proces madžarizacije, Nemadžari pa so veljali zgolj za manjšine znotraj madžarske nacionalne države. Triumf obeh idej slovanske vzajemnosti in enotnosti se je zgodil z razpadom Avstro-Ogrske monarhije konec leta 1918; tedaj sta skoraj istočasno nastali češkoslovaška ter jugoslovanska država in obe sta, po začetnem kolebanju glede državne ureditve, nazadnje priznali le en jugoslovanski oz. češkoslovaški narod. Tako pri Slovencih kot Slovakih, ki so nastanek novih slovanskih držav sprva gledali z znatnim odobravanjem, se je proti tej unitaristični težnji začelo vse močneje uveljavljati prizadevanje po avtonomiji in priznanju lastne narodne samobitnosti.

Tako jugoslovanski kot češkoslovaški projekt je nazadnje propadel zaradi pritiskov sil osi in nerešenega nacionalnega vprašanja. Leta 1939 oziroma 1941 tako pride do razkosanja obeh držav, pri čemer se z nacistično podporo ustanovita samostojna hrvaška in slovaška država, obe pod de facto nemškim pokroviteljstvom. Ideja slovanske vzajemnosti se zdi v obeh primerih mrtva, vendar pride po koncu druge svetovne vojne v obeh primerih do obnove države – in v obeh primerih se kot braniteljica slovanske (tj. jugoslovanske in češkoslovaške) ideje uveljavi komunistična partija. Po komunističnem prevzemu oblasti leta 1945 v Jugoslaviji oziroma 1948 na Čehoslovaškem so tako Slovenci kakor Slovaki deležni latentnih pritiskov zaradi koncepta zlitja narodov, ki so mu sledili komunisti v obeh državah. V pričujočem članku bom obravnaval specifični odnos komunistov do vprašanja Slovakov oz. Slovencev v skupni večnarodni državi, kakor se razvija v povojnih desetletjih.

Od emancipacije do recentralizacije

Slovenska komunistična partija je nastala leta 1937 zaradi zagotovitve podpore nacionalnih množic. V skladu z odločitvami Kominterne iz leta 1936 so komunistične partije pričele govoriti »jezik naroda« ter uporabljati nacionalne simbole, da bi pridobile ljudstvo na svojo stran. Po koncu druge svetovne vojne, ko se je iz ideje o federaciji rodila federativna centralizirana država in je bila ukinjena slovenska partizanska vojska, pa se je položaj Slovencev poslabšal: slovenščina je bila izrinjena iz jugoslovanske armade in zanemarjena na zvezni ravni (ki je bila politično okrepljena na škodo posameznih republik), čeprav jo je varovala ustava iz leta 1946. Jugoslovanski projekt nacionalne gradnje so pospešili po sporu med Titom in Stalinom leta 1948, ko se je jugoslovansko vodstvo trudilo pojasniti konflikt in uveljaviti primarno zvestobo Jugoslaviji kot novi domovini jugoslovanskega delavskega razreda. Vodilni jugoslovanski komunisti (Josip Broz Tito, Milovan Đilas itd.) so v javnosti govorili o stapljanju nacij in preseganju nacionalnih razlik. Ustavni zakon leta 1953 je prestavil nosilca suverenosti iz narodov na delovne množice, leta 1953 se v popisu prebivalstva pojavi nacionalna kategorija »Jugoslovani«, leta 1954 je z novosadskim sporazumom uzakonjena ideja o enotnem srbsko-hrvaškem jeziku, leta 1956 poteka debata o jugoslovanskem kriteriju v kulturi oz. književnosti, ki bi bil najvišji kriterij pri nastanku »resnične integralne jugoslovanske kulture« med Dragom Šego in Zoranom Mišićem, sredi petdesetih let vpeljani sistem komun pa bi naj zabrisal meje med republikami in težišče samouprave prestavil na niže ravni. Srbski pisatelj Dobrica Ćosić je menil, da bodo nekega dne državljani Jugoslavije sebe predstavljali kot Jugoslovane iz te ali one komune. Konec petdesetih je Edvard Kardelj v drugi izdaji Razvoja slovenskega narodnega vprašanja ugotavljal, da jugoslovanski narod klasičnega tipa – v smislu velikih nacionalnih zlitij 19. stoletja – ne bo nastal, ampak da bo proces zbliževanja potekal kot odmiranje narodov, ko bosta, kot je Kardelj dejal na predstavitvi ustavnega zakona iz 1953, kultura in jezik postala manj pomembna.

Komunistična partija Slovaške je nastala maja 1939, torej le dve leti po slovenski: toda kontekst je bil precej drugačen. Če je KPS nastala na vrhuncu Kominternine politike »ljudskih front«, ki je skušala nacionalna čustva vključiti v skupni antifašistični projekt pod komunističnim vplivom, pa so Slovaki lastno komunistično stranko dobili kmalu po nastanku Tisove Slovaške republike, s čimer je Kominterna de facto priznala legitimnost novonastale države – dejanje, ki je že nakazovalo približevanje Moskve Berlinu, ki je kulminiralo dobre tri mesece kasneje s paktom Ribbentrop-Molotov. Leta 1948 pa je bila znova združena s Češkoslovaško komunistično partijo in postala zgolj njena regionalna sekcija.

Slovaški komunisti so leta 1944 soorganizirali slovaško narodno vstajo in istega leta ustanovili Slovaški nacionalni komite, ki je prevzel oblast na Slovaškem, Češka pa je bila vse do konca vojne trdno pod nacistično okupacijo. Marca 1945 so tako v Moskvi potekala pogajanja med Eduardom Benešem in njegovo londonsko vlado v izgnanstvu ter med čehoslovaškimi komunisti, ki jih je vodil Klement Gottwald. Vodja Kominterne Georgie Dimitrov je zaradi simetričnosti odnosov med Čehi in Slovakizagovarjal rešitev, po kateri naj bi tako Čehi kot Slovaki imeli lastno republiko pod okriljem skupne zvezne vlade. Da ne bi preplašili Beneša, ki je izhajal iz unitaristične tradicije predvojne češkoslovaške republike, je Stalin pregovoril Gottwalda, ta pa slovaške komuniste, da niso vztrajali pri odločnejših avtonomističnih pozicijah; tako so sklenili, da bo o odločitvi glede ureditve države odločalo ljudstvo po koncu vojne. Združena vlada z močno komunistično zastopanostjo je nastala aprila 1945 v slovaških Košicah in v svojem programu poudarjala popolno slovaško avtonomijo v osvobojeni republiki.

Komunisti so na Češkoslovaškem prevzeli oblast »šele« z državnim udarom leta 1948 in jim torej »avtentična« socialistična revolucija, podobna tisti v Jugoslaviji, ni uspela. Kmalu po prevzemu oblasti so si znotraj Komunistične partije Češkoslovaške (KPČ) Čehi pričeli podrejati Slovake. Po prevzemu oblasti je bila samostojna slovaška partija ukinjena in pripojena KPČ, slovaški centralni komite (CK) pa je bil podrejen CK KPČ. Spremembe so potekale tudi na zakonodajnem področju, saj je nova ustava povozila t. i. slovaški veto iz leta 1946, po katerem se je status Slovaške lahko spreminjal samo ob navzočnosti večine slovaških poslancev v zveznem parlamentu, po novi ustavi pa s tripetinsko večino. To je pomenilo, da bi se lahko Slovake kadarkoli preglasovalo. Znotraj partijskih vrst pa je podreditev šla celo tako daleč, da slovaški komunisti niso smeli imenovati niti urednikov svojih časopisov.

Kljub temu, da so bili številni slovaški komunisti naklonjeni takšni strogi centralizaciji in podrejanju, ki je preseglo celo velikokrat kritizirano republiko med obema svetovnima vojnama, so nekateri komunisti, predvsem Vlado Clementis, Gustáv Husák in Ladislav Novomeský (zadnja dva sta bila med vodji slovaškega narodnoosvobodilnega boja), kritizirali nova razmerja. Po dobri stari partijski maniri so bili obtoženi slovaškega separatizma (podobne obtožbe so pogosto letele na slovenske komuniste), v začetku petdesetih pa so jih obsodili na usmrtitev ali večletne zaporne kazni, kakor denimo Gustáva Husáka. Petdeseta leta so bila obdobje intelektualnih premišljevanj o socialističnem češkoslovaškem narodu, ki bi temeljil na češkoslovaški državnosti in socialističnem patriotizmu. Pri tem konceptu bi se Slovaki odpovedali svojemu nacionalnemu občutju v prid socialističnega patriotizma, zato je predlog kmalu izzvenel. Kljub temu je Antonín Novotný (po smrti Gottwalda leta 1953 vodja komunistov ter od 1957 predsednik Češkoslovaške) gojil idejo o enem češkoslovaškem narodu. Slovaki so spremenjeno ustavo iz leta 1960 enačili z njim. Izvršni slovaški organ, Zbor poverjenikov, je bil z ustavo ukinjen, slovaška skupščina pa je postala zgolj ena od lokalnih podružnic zvezne skupščine. Izgubila je tudi pristojnost nad lokalnimi skupščinami Zahodne, Centralne in Vzhodne Slovaške, ki so postale celo bolj pomembne od administracije v Bratislavi. Po sprejetju ustave naj bi Novotný na srečanju s slovaškimi komunisti dejal, da so Čehi in Slovaki enkrat že bili en narod in da bodo to znova postali.

Avtonomistična reakcija

V začetku šestdesetih je tako na Slovaškem kot v Sloveniji potekal proces narodnega preporoda pod socializmom, ko sta se oba naroda uprla težnjam po zlitju narodov. V Sloveniji se je odpor odvijal v javnosti v znameniti debati med Dobrico Ćosićem in Dušanom Pirjevcem. Pisanju srbskega pisatelja Dobrice Ćosića, ki je povzdigoval jugoslovanstvo in trdil, da so republike le nujno zlo, se je javno zoperstavil literarni kritik Dušan Pirjevec v Naši sodobnosti. Pirjevec je zavračal nacionalno jugoslovanstvo in poudarjal, da »ni potrebno vzpostaviti še ene plasti med jugoslovanskimi narodi in tem, kar je občečloveškega in kamor sili socialistična svetovna integracija«. Polemika se je po Pirjevčevem odgovoru nadaljevala še v leto 1962, polemika pa je k razglabljanju o tematiki in na splošno o sami temi »kaj narod je« spodbudila vrsto slovenskih intelektualcev, tako v matici kakor v emigraciji in zamejstvu. Ravno v zamejstvu je na temo zlitja narodov opozarjal nedavni preminuli Boris Pahor. V svoji reviji Zaliv je brez zadržkov kritiziral Kardeljeve teze o narodu in Kardeljev predgovor k drugi izdaji Razvoja slovenskega narodnega vprašanja. Razočarani Pahor je ugotavljal, da je Kardelj zagovarjal tezo o »počasnem usihanju nacionalne zavesti«, da ni ločeval med nacionalizmom in nacionalno zavestjo in da je silil v neko stapljanje v večjo občečloveško enoto. Kakor je zapisal: »In Kardeljevo teoretiziranje je res megleno. Apostolsko je, kar je za slovenskega človeka naravno, ker svojo nacionalno majhnost daruje na oltarju občečloveškega makrokozmosa; a za narod so take sanje lahko pogubne.« O izbrisu narodnosti se je Pahor lahko prepričal tudi v letu 1967, ko je prišel v stik z maturantko s Primorskega, ki se je pripravljala na maturitetno nalogo iz njegovih del. Zaupala mu je, na Pahorjevo vprašanje o odnosu do zamejcev, da jih v šolah učijo, »da bo narodnost počasi izginila«. Ko je jugoslovanska partija končno opustila idejo o jugoslovanski naciji sredi šestdesetih, so se slovenski intelektualci pričeli ukvarjati z zgodovino in prihodnostjo slovenskega naroda. Iz množice debat, ki so sledile, se je počasi oblikovala razlika med konceptoma naroda in nacije. V osemdesetih so nato intelektualci Nove revije to idejo nadgradili v trditev, da so Slovenci narod, če pa želijo biti nacija, pa morajo postati politično suveren subjekt.

Na Slovaškem so se, nasprotno kot v Sloveniji, prve spremembe v začetku šestdesetih zgodile znotraj partijskih vrst, ko je Aleksander Dubček prevzel vodenje slovaških komunistov, nekaj starih komunistov pa je moralo partijo zapustiti. Z Dubčkom na čelu so slovaški komunisti načrtovano pričeli negovati in spodbujati slovaško narodno zavest. Leta 1963 so organizirali veliko manifestacijo v počastitev stoletnice Matice slovaške, leto kasneje dvajsetletnico slovaške vstaje ter še leto kasneje stopetdeseto letnico rojstva Ľudovíta Štúra, slovaškega narodnega buditelja iz srede 19. stoletja. Istočasno se je končal tudi proces destalinizacije, v katerem so spoznali za nedolžne tiste komuniste, ki so bili v petdesetih obtoženi separatizma – Husák je bil izpuščen na prostost.

Drugače kot v Sloveniji se odpor do zlitja narodov na Slovaškem ni dogajal na očeh javnosti. Zgodovinar Miloš Gosirovský je leta 1963 v časopis Nova misel poslal članek, ki je načel problematiko odnosa med Čehi in Slovaki. V njem je trdil, da so Slovaki edini slovanski narod, ki nima svojih nacionalnih organizacij na svojem teritoriju oz. da na svoji zemlji niso svoj gospodar. Na koncu članka je pozval še k vrnitvi programa iz Košic (preobrazba Češkoslovaške v federacijo) kot Magni charti slovaškega naroda. Čeprav članek ni bil objavljen, so ga kot samizdat brali mnogi. Tako je sprožil množico pisem, ki so jih Slovaki pričeli pisati slovaškim komunistom in zveznim organom v Prago, v katerih so zahtevali uresničitev programa iz Košic in večjo avtonomijo Slovaške.

Sredina šestdesetih je bil čas mnogih sprememb tudi v Jugoslaviji. Kot že omenjeno, je partija opustila idejo o jugoslovanski socialistični naciji ter jugoslovanstvo definirala kot državno identiteto brez etničnih konotacij, ki je kot tako postalo sprejemljivo tudi za narodnostne manjšine. Strukturne spremembe so se zgodile tudi v zvezni skupščini, v katero se je z ustavo iz 1963 vrnil Svet narodov kot samostojen dom, ki je z enako sestavo odposlancev narodov oz. republik postal garant nacionalne enakopravnosti. Največjo spremembo pa je predstavljala uvedba nacionalnega ključa, ki se je uveljavil tako za predstavniške funkcije v zvezni administraciji in drugod v partiji, kakor tudi v kulturi, športu in drugih vidikih javnega življenja.

Zgledi in divergence

Jugoslovanske rešitve za reševanje nacionalne enakopravnosti so zanimale češkoslovaške intelektualce in predvsem partijce iz Slovaške. Pravnika Michal Lakatoš in Zděnek Mlynář sta z zanimanjem spremljala novo kompozicijo jugoslovanske zvezne skupščine s petimi domovi. Mlynář, ki je skrbel za prenovo političnega sistema med praško pomladjo, je v nekem osnutku predlagal ravno takšno rešitev za Češkoslovaško, s poudarkom na simetričnem načelu delitve oblasti med Čehi in Slovaki. Na vzhodu Evrope so z velikim zanimanjem spremljali tudi sistem samoupravljanja. Jaroslav Opat, ki ga je partija leta 1961 kaznovala zaradi »imitiranja jugoslovanskega sistema«, je kot gostujoči raziskovalec na Institutu društvenih nauka v Beogradu septembra 1967 raziskoval samoupravni model. Ekonomist in podpredsednik češkoslovaške vlade (1968–1968) Ota Šik, ki je iskal »tretjo pot« med kapitalizmom in socializmom, je tudi spremljal jugoslovanske rešitve, predvsem vlogo delavskih svetov, ki so na predvečer praške pomladi tudi na Češkoslovaškem vzniknili po tovarnah.

Kljub sovjetskemu zatrtju praške pomladi je ideja federalizacije preživela, vendar ne kot del reformnega »socializma s človeškim obrazom«, ampak kot vidik »normalizacije« na Slovaškem. Oktobra 1968 sprejeta ustava oz. ustavni zakon, ki je pričel veljati januarja 1969, je tako uvedel federacijo ter dvodomno skupščino; v eni predstavniki ljudstva v drugi češki in slovaški delegati v enakem številu. Slednja rešitev je bila podobna Svetu narodov v Jugoslaviji. Slovaška avtonomija, ki je bila eden od pomembnejših aspektov reformnega gibanja v šestdesetih, je tako postala sestavni element novega represivnega režima, ki je na ta način skušal izkoristiti slovaško nacionalno občutje za svojo legitimacijo. Nekaj podobnega se je v istem obdobju zgodilo v Romuniji, kjer je bila ideja nacionalne suverenosti sprva sestavni vidik reformnega gibanja, nazadnje pa je postala sredstvo za legitimacijo skrajno represivnega obrata znotraj vladajočega režima.

Kljub simetriji na državni ravni pa češkoslovaška partija ni sledila policentrični organizaciji jugoslovanske in je ostala centralizirana. Nasprotno pa se je jugoslovanska partija decentralizirala že s IX. kongresom ZKJ leta 1969, ko so kongresi republiških partij prvič potekali pred zveznim, tej decentralizaciji pa je nato sledila tudi SFRJ sama, zlasti z ustavo iz leta 1974. Zvezna raven je postala nekakšen skupni okvir za pregovore in usklajevanja republiških partij, ki so s tem postale dejanske nosilke oblasti. Zlasti v Sloveniji, pa tudi na Hrvaškem, se je torej oblikovala politična dinamika, ki je bila pravzaprav zrcalna češkoslovaški: na Slovaškem so tudi po zatrtju praške pomladi lokalni komunisti poudarjali pomembnost slovaške avtonomije in nacionalnosti, čeprav so vajeti odločanja ostajale koncentrirane v Pragi (pod močnim moskovskim nadzorom); v Jugoslaviji pa je, po drugi strani, prišlo de dejanskega prenosa politične moči na posamezne republike, vendar po zatrtju Maspoka na Hrvaškem ter srbskih in slovenskih »liberalov« na začetku sedemdesetih let manifestacije nacionalnih čustev niso bile več zaželene, marsikdaj so jih tudi preganjali. To se je nenazadnje izrazilo v izjemnem dvigu jugoslovanske nacionalne kategorije, ko se leta 1981 v popisu prebivalstva za Jugoslovane deklarira več kot milijon prebivalcev – približno petkrat več kot desetletje prej. V istem obdobju pa je s Titovo smrtjo izginila še zadnja politična avtoriteta na zvezni ravni.

Slovenci in Slovaki so tako osemdeseta leta dočakali v zelo drugačnih okoliščinah: v Sloveniji je želja po samostojnosti šla z roko v roko z zahtevami po demokratizaciji, na Slovaškem pa so se glasovi, ki so zahtevali neodvisnost, uveljavili šele po padcu režima. Tudi tu je eden izmed razlogov, zakaj je Češkoslovaška razpadla šele dobra tri leta po uvedbi demokracije (kar je omogočilo sporazumen in miren prehod), Jugoslavija pa je, z osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške, razpadla, še preden se je demokratizirala – za razliko od Češkoslovaške je umrla s socialistično ustavo in imenom.