Legendarno oglaševalsko kampanjo Slovenija, moja dežela najverjetneje pozna večina Slovencev, rojenih v času pred osamosvojitvijo. Kampanjo, ki je opevala lepote Slovenije in hkrati za trenutek povezala slovenski narod, sem tudi sama že spoznala v mladosti, neobremenjena z zgodovinskimi dogajanji okoli sebe in družbeno-političnimi spremembami, ki so se dogajale še pred mojim rojstvom.
V tem trenutku niti ne vem, ali sem oglasno stran s prepoznavnim rumenim panojem na travniku našla med brskanjem po babičini omari ali sem celotno zadevo prvič zasledila na katerem izmed – v primerjavi z današnjim časom – maloštevilnih programov na domači televiziji. Dobro pa se še spominjam, da sem se ob tej najdbi počutila pomirjeno ter prepričano, da se pri nas resnično ponašamo z najlepšo naravo na svetu. In četudi je nekje v moji skladovnici spominov kot eden izmed lepših prizorov še vedno shranjen prav kader televizijskega oglasa s prej omenjenim oglasnim panojem, na dnu katerega se nahaja napis Slovenija, se spominjam tudi, da sem se že takrat spraševala o tem, zakaj se ta velik pano nahaja sredi nečesa, kar se zdi kot prelep travnik ali pašnik.
Podobna vprašanja so me v prihodnjih letih spreletela še večkrat – vedno v povezavi z obcestnimi kmetijskimi površinami, ki v zadnjih desetletjih postajajo vse redkeje obdelane in vse večkrat posejane z oglasnimi panoji ter novimi betonskimi strukturami. Čeprav je po novem Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih na takih zemljiščih prepovedana »postavitev reklamnih panojev ter izvajanje drugih oblik oglaševalske dejavnosti«, smo še daleč od trenutka, ko bomo kmetijska zemljišča resnično začeli spoštovati. Oglasni panoji so zgolj eden izmed primerov objektov, umeščenih v prostor, ki kazijo naravno in pogosto tudi kulturno dediščino naše države. V primerjavi s tem se zdi, da smo se na brezštevilna nakupovalna središča, tovarne in ostale betonske objekte, ki so (pre)pogosto postavljeni na rodovitna zemljišča, že navadili. Že nekaj analiz je tako pokazalo, da se v Sloveniji v primerjavi z ostalimi državami EU nahajamo pri vrhu glede števila nakupovalnih površin na prebivalca – čeprav so analize pokazale tudi, da je naša kupna moč nižja od povprečja EU. Kljub temu smo še vedno priča gradnjam novih prostorov, v katerih lahko »učinkovito« zapravljamo čas, še učinkoviteje pa denar.
O lažni dilemi, ki temelji na napačnih predpostavkah
To, da radi gradimo, pride do izraza še posebej v jesenskih dneh vsaka štiri leta v času izbiranja novih županskih kandidatov. Kar naenkrat se na veliko načrtuje, predvsem pa gradi – izrisujejo se novi načrti za obvoznice in industrijske cone, gradijo se nove ceste ter ostali »nujno potrebni« betonski objekti – vse prevečkrat na škodo ljudi, skorajda vedno pa na škodo okolja in narave. V Sloveniji imamo sicer pravico do zdravega življenjskega okolja zapisano v 72. členu ustave, pa vendar je ob vseh gradbenih projektih, ki smo jim v zadnjih letih priča, na mestu vprašanje o tem, kaj to sploh pomeni v praksi. Pogosto se namreč izkaže, da okolje predstavlja zgolj enega izmed interesov, ki je največkrat prevladan z argumenti o razvoju ter novih delovnih mestih, ki jih bo gradnja tovarne XYZ kraju prinesla. Tako smo že bili priča postavljanju okoljsko spornih projektov na rodovitna kmetijska zemljišča prav v imenu tako opevanega razvoja, kar pa je v samem bistvu zavajajoče. Postavlja nas namreč v lažno dilemo izbiranja med okoljem ali razvojem, kar že v začetku temelji na popolnoma napačnih predpostavkah. Potrebujemo namreč razvoj, ki bo kot svojo osnovno komponento upošteval prav varovanje in ohranjanje okolja.
Kaj ta lažna dilema pomeni na primeru slovenskega kmetijstva? Hrana je osnovna življenjska in hkrati strateška dobrina, ki se ji ne moremo odpovedati, zato je eden izmed najpomembnejših ciljev vsake družbe zagotoviti oskrbo s kakovostno in varno hrano po dostopnih cenah za vse, ki je hkrati pridelana s kar najmanjšim vplivom na okolje in podnebje. Za pridelavo hrane pa so ključnega pomena rodovitna tla – neobnovljiv naravni vir – ki hkrati predstavljajo osnovo za zagotavljanje prehranske varnosti v državi in so tudi zato s strateškega vidika suverenosti skupnosti izredno zaželena dobrina.
Sedem hektarjev, pozidanih na dan, odnese eno kmetijo stran
Čeprav se v splošnem diskurzu pogosto zdi, da o naši državi razmišljamo kot o kmetijski deželi in se zavedamo pomena domače pridelave hrane, statistični podatki temu nasprotujejo. Če smo kot prej omenjeno v Sloveniji po kvadraturi nakupovalnih središč med prvaki EU, tega ne moremo trditi za obdelovalne površine, kjer je slika ravno nasprotna – ponašamo se namreč z najmanj kmetijskimi zemljišči na prebivalca med evropskimi državami. Njiv in vrtov, ki jih uvrščamo med najkakovostnejša zemljišča, imamo celo manj kot 40 % od evropskega povprečja. Poleg majhnega števila kmetijskih zemljišč je pomemben tudi o podatek o visokem deležu kmetijske zemlje, ki se nahaja na območjih z omejenimi dejavniki za kmetijsko pridelavo. To so na primer hribovska območja, kjer so možnosti za poljedelstvo precej manjše; v Sloveniji delež takih zemljišč znaša več kot 75 %.
Prav zato toliko bolj v oči bode dejstvo, da še te malo kakovostne zemlje ne varujemo. Še več, rodovitnim kmetijskim zemljiščem nenehno spreminjamo namembnost v prid (pogosto nepotrebnih) pozidav in obsežnih infrastrukturnih posegov ter jih z veliko hitrostjo uničujemo. Trend pozidave obstoječih se tudi zaradi dopuščanja te dejavnosti s strani lokalne in državne politike nadaljuje še naprej: nove industrijske cone, nakupovalna središča, infrastrukturna omrežja … Vsak dan tako pozidamo približno 7 ha kmetijskih zemljišč, kar je enako velikosti povprečne slovenske kmetije. In če pogledamo na vse še z malce širše perspektive: z naložbo v objekte na najkakovostnejših kmetijskih zemljiščih ne izgubimo rodovitnih tal zgolj v Sloveniji – ves svet izgubi košček rodovitne zemlje, ki bi lahko služila pridelavi hrane za ljudi. Včasih se upravičeno vprašam, ali obstajata končni vrednosti števila nakupovalnih središč, ki jih bomo v Sloveniji še zgradili, in industrijskih obratov, ki se bodo raztezali na nekaterih najrodovitnejših poljih in njivah.
Manj kmetijskih zemljišč pomeni tudi manjše možnosti doseganja visoke stopnje samooskrbe s hrano, kar nas postavlja v neugoden položaj odvisnosti od mednarodnih trgov, zato je varovanje kmetijskih zemljišč ter povečanje njihovega obsega in kakovosti vrhovni pogoj za izboljšanje prehranske samooskrbe in doseganje večje odpornosti na nacionalni ravni.
Slovenija – dežela koruze?
Naravno je, da se na tej točki vprašamo, kako je s Slovenijo na področju samooskrbe s hrano danes. Čeprav odločevalci pogosto izpostavljajo pomen prehranske samooskrbe in vse ukrepe, ki so jih (ali pa jih še bodo) sprejeli v smeri njenega povečanja, je epidemiološka kriza v zadnjih letih jasno razkrila vse pomanjkljivosti sistema, ki je daleč od odpornega. Spomladi leta 2020 se je sočasno z zapiranjem meja pričela pojavljati tudi bojazen o tem, da na naših trgovskih policah ne bo več mogoče najti določenih vrst sadja, zelenjave ter ostalih živilskih dobrin. Zaskrbljenost je bila sicer upravičena, saj je Slovenija na nekaterih ključnih področjih daleč od samozadostnosti. Če je bila splošna stopnja prehranske samooskrbe naše države leta 1970 še več kot 70-odstotna, smo lahko leta 2008 govorili o njenem znižanju na okoli 50 odstotkov in tudi danes Slovenija spada med neto uvoznice hrane, saj z domačo proizvodnjo enostavno ne pokrijemo lastnih potreb – še posebej ne pri žitu, krompirju, sadju ter zelenjavi, prašičjem mesu in medu. Zgolj pogled na zadnje dostopne statistične podatke o samooskrbi na nekaterih ključnih področjih nam izriše zaskrbljujočo sliko: stopnja samooskrbe je pri večini izdelkov rastlinskega izvora izredno nizka in podvržena medletnim nihanjem, trend pa vsaj zaenkrat ne kaže smeri povišanja (dolgoročno zgolj pri žitaricah). Zaradi izrednih vremenskih dogodkov tako lanski podatki kažejo nižje letne ravni samooskrbe pri vseh pridelkih rastlinskega izvora (na področju sadja tako na primer govorimo o kar 23-odstotnem upadu). Pri zelenjavi smo bili v letu 2021 tako 43-odstotno samooskrbni, na področju krompirja je naša samooskrba znašala 44 %, pri žitaricah 84 %, naša samooskrba s sadjem pa je bila v lanskem letu zgolj 14-odstotna. Vsekakor znak za alarm! Po drugi strani je dolgoročno gledano stopnja samooskrbe višja in manj podvržena nihanjem pri večini izdelkov živalskega izvora, kjer se pojavljajo celo presežki v proizvodnji – imamo namreč več kot 100-odstotno samooskrbo na področju pridelave mleka, govejega in telečjega mesa ter perutnine. Če ob tem upoštevamo še dejstvo, da v Sloveniji pojemo veliko več mesa, kot bi bilo dobro za naše zdravje (glede na priporočila NIJZ skorajda dvakrat preveč rdečega mesa na tedenski ravni), je manko v pridelavi rastlinske hrane (tj. zelenjave, sadja in žitaric) še toliko večji.
Neizpodbitno dejstvo je, da je količina hrane, ki jo lahko v državi pridelamo, omejena. Ali je pridelane dovolj, je seveda odvisno tudi od potrošniških navad prebivalcev države. Velika poraba mesa s seboj prinese tudi potrebo po velikih obdelovalnih površinah, saj potrebujemo poleg pašnih površin tudi velike obdelovalne površine za pridelavo krme za živino. Teh pri nas nimamo – vsaj ne v taki meri, ki bi dovoljevala hkratno povečanje samooskrbe tudi na nekaterih ključnih področjih samooskrbe z rastlinsko hrano. Prireja mesa za enako količino kalorij namreč zahteva precej več zemlje in vode kot pridelava hrane rastlinskega izvora.
V Sloveniji tako visoke stopnje samooskrbe ne bomo dosegli brez sprememb v strukturi kmetijske pridelave: s preusmeritvijo poljedelstva (predvsem na rodovitnih ravnicah) v pridelavo rastlinske hrane za ljudi (sadje in zelenjava) in pašne živinoreje (za mesno in mlečno proizvodnjo) v hribovita in gričevnata območja ter na območja zaraščanja, ki so za poljedelstvo manj primerna. Danes se namreč ob vožnji čez Slovenijo zdi, da smo postali predvsem … dežela koruze.
(Ne)ambicioznost slovenskega kmetijskega sektorja
Kmetijstvo je resda prva žrtev sprememb v okolju, pa vendar ne smemo pozabiti na to, da ima pridelava hrane nanje tudi velik vpliv. Temu sektorju lahko namreč pripišemo kar 10,9 % vseh izpustov toplogrednih plinov (TGP) v Sloveniji, pri čemer je glavni vir metana in didušikovega oksida, toplogrednih plinov z zelo močnim toplogrednim učinkom. Pri tem z naskokom največji vir izpustov TGP v sektorju predstavlja živinoreja, predvsem govedoreja za pridelavo mleka in mesa. Izpusti iz živinoreje tako predstavljajo skoraj tri četrtine izpustov iz sektorja kmetijstva.
Izpusti iz kmetijstva so tudi enaki dobri tretjini skupnih ponorov ogljikovega dioksida v slovenskih gozdovih in travinju, kar pomeni, da si lahko vsi preostali sektorji razdelijo preostalih 64 %. Še več, kmetijstvo je poleg prometa edini sektor, v katerem so se izpusti v obdobju med letoma 2005 in 2020 povečali (promet za 4 % in kmetijstvo za 0,4 %). Tega za prehransko samooskrbo v tem obdobju žal ne moremo trditi.
V Sloveniji je kmetijski sektor tudi eden izmed najmanj ambicioznih na področju zmanjševanja izpustov TGP. V zadnjem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN), ki je eden ključnih akcijskostrateških dokumentov Slovenije na poti v podnebno nevtralno družbo do leta 2050, je cilj kmetijskega sektorja do leta 2030 zmanjšanje izpustov za 1 % glede na leto 2005. Do leta 2040 naj bi se izpusti zmanjšali za 8 %, do leta 2050 pa za 22 % glede na leto 2005. S tem se odgovornost za doseganje nacionalnih ciljev prelaga na druge sektorje in v prihodnost, čeprav je za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo ključno ukrepanje ravno v tem desetletju. Prav tako se zdi letos sprejet strateški načrt Skupne kmetijske politike za obdobje 2023–2027 zamujena priložnost, saj več ali manj (v okviru EU) ohranja dosedanje stanje in ne predvideva nujno potrebnih hitrih in učinkovitih ukrepov, ki bi hkrati naslavljali pretečo podnebno krizo in vse bolj očitno prehransko draginjo.
Kako bomo leta 2032 pili prvi dolenjski merlot
Problemi v prihodnosti so jasni – podnebne spremembe bodo prizadele vse države, tudi nekatere izmed tistih, od katerih smo v Sloveniji odvisni zaradi uvoza hrane. Madžarsko, Hrvaško ter severno Italijo, od koder uvozimo velik delež naše hrane, tako že pestijo suše in občasno pomanjkanje vode; pričakovati je, da se bo situacija le še poslabšala. Poraja se torej jasno vprašanje: ali bomo v prihodnosti še lahko uvažali hrano od tistih, ki je tudi sami ne bodo imeli v izobilju? V skladu s suverenostjo držav (in tudi sodeč po vsakoletnih dogajanjih na svetovni ravni, kjer je solidarnost pogosto omenjana, a zelo redko tudi udejanjena) je pričakovati, da bo vsaka država najprej poskrbela zase, zato je skorajda iluzorno razmišljati o tem, da se bodo trgovske police v Sloveniji tudi v prihodnjih desetletjih še šibile pod težo prehranskih uvozov od vsepovsod. Ravno zato je še toliko bolj v nebo vpijoče dejstvo, da v Sloveniji temu navkljub zaenkrat še nismo sprejeli nobenih resnih zavez, ki bi to situacijo spremenile. Prepogosto je v ospredju izražena zgolj potreba po energetski samozadostnosti, ki me vedno znova navda z začudenjem – hrana je osnovno gorivo za življenje in zaskrbljujoče se mi zdi, da je tako pomembna tema vedno znova postavljena na stranski tir.
Podnebna kriza namreč že danes močno vpliva na pridelavo hrane povsod po svetu, njen vpliv pa se seveda kaže tudi v Sloveniji. Spomnimo se le (sedaj že) vsakoletnih spomladanskih pozeb, obsežnih suš, ki niso več vezane zgolj na poletne dni, in intenzivnih padavin, ki vedno znova oklestijo količino kmetijskega pridelka ter negativno vplivajo na kakovost pridelane hrane. Z nadaljnjim naraščanjem temperatur je pričakovati, da se bodo razmere za pridelavo hrane pri nas in drugod po svetu spreminjale še naprej, in nanje se bo, hočemo ali nočemo, treba tudi prilagoditi. Na kmetijsko dejavnost lahko namreč gledamo kot na tovarno na prostem, ki je ravno zaradi izpostavljenosti vremenskim in podnebnim razmeram na spremembe v okolju še posebej občutljiva. Da se spremembe dogajajo precej hitreje, kot se morda zdi, opažam že v običajnih dogodkih vsakdana. Če smo krompir včasih pobirali v jesenskih dneh, se je ta tradicija v zadnjih letih premaknila v čas svežih avgustovskih juter. In če smo v času mojega otroštva trgatve še imeli oktobra ter se učili o tem, da se mesecu oktobru prav zato pravi tudi vinotok, tudi temu danes ni več tako. Še več, v vinogradih letošnjega kralja cvička so že zasajene tudi trte merlota, kar je za to jugovzhodno slovensko regijo velika redkost. Spremembe podnebja so namreč jasno vidne tudi pri pridelavi vina in po besedah vinarja in vinogradnika Janeza Colnarja so »pri nas na Dolenjskem […] danes takšne vremenske razmere, kot so bile v Goriških brdih pred tridesetimi leti«.
Slovenija – še kmetijska dežela?
Če je Slovenija nekoč veljala za kmetijsko deželo, to že nekaj časa ne drži – da smo priča zaraščanju, govorijo tudi številke: če je bilo pred 150 leti z gozdom prekritih slabih 37 % površine Slovenije, ta delež danes znaša skorajda 60 %. In če se na ravni EU z zaskrbljenostjo spogledujemo s podatkom, da je samo 5,6 % kmetijskih pridelovalcev mlajših od 35 let, je ta podatek pri nas še nižji – zgolj 4 %! Vsekakor bo problema demografskih sprememb in pomanjkanja delovne sile, ki nista prisotna zgolj pri nas, treba nasloviti tudi – ali pa predvsem – na sistemski ravni. Poleg tega se bo morala slovenska kmetijska politika prilagoditi tudi neizbežnim podnebnim spremembam in pri nujni preobrazbi v smeri bolj trajnostne pridelave hrane kmetijske pridelovalce podpreti – prehod mora biti postopen in pravičen za vse ter hkrati podprt z učinkovitim in ciljno naravnanim subvencijskim sistemom. Pravočasne prilagoditve so tudi precej učinkovitejše ter cenejše kot prilagajanje v zadnjem trenutku. Zagotovo zgolj izplačevanje velikih gospodarskih škod zaradi vplivov podnebnih sprememb (v obdobju 2013–2021 več kot 670 milijonov evrov neposredne škode) in hkratno nadaljevanje trenutnih netrajnostnih praks ne prineseta pravega odgovora na to, kakšne prihodnosti si želimo.
Da se da, če se hoče, dokazujejo številni domači primeri dobrih praks kmetijskih pridelovalcev, ki so se na lastno pest, oboroženi z znanjem in predvsem obilico entuziazma, odločili za drugačen, bolj trajnosten način pridelave hrane, ki je v skladu s podnebnimi in okoljskimi omejitvami. V bližini Brežic se nahaja ekološka in biodinamična kmetija Černelič, na kateri že vrsto let brez uporabe kemično-sintetičnih gnojil in sredstev za zaščito rastlin pridelujejo več kot 30 vrst zelenjave in jagode. Njihovo inovativnost in naprednost so opazili tudi na ravni EU in jih nagradili za izjemen prispevek k razvoju načina kmetovanja, ki varuje tla in okolje (Land and Soil Management Award), postali pa so tudi zmagovalci evropskega natečaja Rural Inspiration Awards 2020. Zavoljo načina delovanja in povezovanja s potrošniki so bili prav tako že opaženi (in nagrajeni) na družinski kmetiji Zlate misli iz Jareninskega dola pri Mariboru, kjer na dobrih dvanajstih hektarjih pridelujejo sadje, zelenjavo, žita in oljnice. Kmetija družine Turinek s svojimi pridelki oskrbuje partnerje iz vseh koncev Slovenije in tako že od leta 1996 dokazuje, kako lahko pridelovalci z odločitvijo za ekološko (in biodinamično) kmetovanje in vzpostavitvijo partnerskega odnosa s končnimi potrošniki zmanjšajo svoj vpliv na podnebje in okolje ter hkrati povečajo svojo odpornost proti podnebnim in drugim pretresom. V osrčju Prlekije je mogoče najti Vilo Naturo, družinsko podjetje za pridelavo, predelavo in prodajo izključno ekološke hrane, ki danes zagotavlja 10 zelenih delovnih mest in partnersko sodeluje z več kot 30 ekološkimi kmetijami.
Pomembno vlogo v tej zgodbi seveda igramo tudi končni potrošniki, ki lahko svoje nakupe namesto v betonskih brezosebnih strukturah, ki stojijo na nekoč rodovitnih ravnicah, opravimo pri lokalnih (ekoloških) pridelovalcih hrane – načinov povezovanja je kar nekaj, od naročanja spletnih zabojčkov do partnerskega sodelovanja s pridelovalci. Primerov dobrih praks je, kot že omenjeno, ogromno in poti do inovativnih pridelovalcev ni težko najti. Pri vsem skupaj pa ima še vedno škarje in platno v rokah kmetijska politika, ki bi se morala vrniti k osnovnemu poslanstvu: oskrbi ljudi s kakovostno in varno hrano po dostopnih cenah za vse. Z odgovornejšim usmerjanjem davkoplačevalskih sredstev v zasledovanje prej omenjenih širših družbenih ciljev bo tudi ta cilj lažje dosegljiv.