Slovenija in pika!

Zbrani intervjuji prinašajo obilico dragocenih informacij memoarnega značaja za čas med sredino osemdesetih in sredino devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki bodo koristile vsem, tako poklicnim kot ljubiteljskim proučevalcem propada druge Jugoslavije oziroma vzpostavljanja nove, širše politične podobe Evrope ob padcu komunističnih režimov. Avtorji obravnavano kratko zgodovinsko obdobje politične pluralizacije in osamosvajanja Slovenije ocenjujejo kot »večni vir navdiha« in obenem »možno breme za posameznika, narod in celino« (str. 7). To stališče povzema vrednostno izhodišče celotnega dela.
Kljub nedvomni edinstvenosti intervjuvancev, s tem pa raznolikosti posameznih interpretacij obravnavanega časa in prostora, je iz zastavljenih vprašanj in podanih odgovorov mogoče izluščiti tri splošne zaključke. Prvič, politično pluralnost in neodvisnost naj bi Slovenija dosegla v okviru in ob odločilni pomoči ugodnih zunanjepolitičnih razmer (konec hladne vojne, zmaga zahodnih kapitalističnih modelov nad komunizmom). Drugič, t. i. sestop z oblasti, ki ga je (pragmatično) izvedla dotakratna slovenska komunistična elita, naj bi po eni strani olajšal prehod v nov družbenopolitični sistem in omogočil hitrejšo dosego državne neodvisnosti pod vodstvom koalicije Demos, po drugi pa naj bi nominalno reformiranim pripadnikom »starih sil« pripravil pot za vnovičen prevzem oblasti in posledično konsolidacijo iz socialističnih časov podedovanega monopola na področju sodstva, šolstva, medijev in gospodarstva, kar naj bi se izkazalo že kmalu po propadu Demosa oziroma prvih volitvah v neodvisni Sloveniji leta 1992. Tretjič, razloge za politični in ekonomski zastoj Slovenije v zadnjem desetletju moramo iskati v neuspešno izvedeni privatizaciji družbenega premoženja in nasploh v vsakovrstnih ostankih prejšnjega družbenopolitičnega sistema od neodvisnosti naprej.
Med hvalevrednimi značilnostmi knjige Slovenija in pika! velja izpostaviti smiseln izbor intervjuvancev, ki upošteva raznovrstnost akterjev in povečini podaja celovito zgodovinsko sliko. Pri tem dodatno kvaliteto prinašajo intervjuji s tujimi osebnostmi (npr. z ameriškim politologom Francisom Fukuyamo) in Slovenci izven Slovenije (npr. z ekonomistom in publicistom Markom Kremžarjem iz Argentine), kar začetke slovenskega političnega pluralizma in neodvisnosti umešča v širši mednarodni kontekst. Zastavljena vprašanja se sicer zaradi časovno in prostorsko zamejene tematike pričakovano ponavljajo, a so v glavnem relevantna in hkrati prilagojena vsakemu posameznemu intervjuvancu (njegovemu strokovnemu profilu, življenjskim izkušnjam ipd.), kar nedvomno priča o kompetentnosti avtorjev oziroma ustreznosti njihovega tako splošno zgodovinskega kot partikularno biografskega znanja. Med hvalevrednimi značilnostmi je navsezadnje treba omeniti dejstvo, da gre za mlade avtorje, katerih družbenopolitična in zgodovinska osveščenost nedvomno močno presega povprečje tovrstnega (ne)zanimanja in (ne)znanja njihovih vrstnikov. Največja prednost tega dela pa je verjetno zaključena celota objavljenih intervjujev, ki že sama po sebi ponuja dialoško srečanje s številnimi individualnimi zgodovinskimi interpretacijami in svetovnonazorskimi odtenki.
Med manj pozitivnimi značilnostmi, ki bi jih bilo mogoče izboljšati v morebitnem drugem delu zbirke intervjujev, je vredno izpostaviti občasno (zavestno?) pomanjkanje vrednostne distance, kar s strogo historiografsko-znanstvenega vidika zmanjšuje vrednost sicer splošno kvalitetnemu delu. Pomanjkanje kritične distance se odraža že v samem nekoliko navijaškem naslovu knjige in celotnem tonu zastavljenih vprašanj, v skladu s katerim sta politični pluralizem in neodvisnost Slovenije predstavljeni kot vnaprej dani neizpodbitni vrednoti. Pomanjkanje kritične distance se nadalje kaže skozi ponavljanje vprašanj, ki zagovarjajo stališče, da je za politični in ekonomski zastoj Slovenije v zadnjem desetletju kriva neuspešna privatizacija družbenega premoženja in šibkost liberalnega kapitalizma od osamosvojitve do danes. Tovrstne sodbe so resda lahko podprte z določenimi empiričnimi raziskavami, a kljub temu v resno historiografsko oziroma memoarno delo ne sodijo. Omenjeni pristranskosti se pridružuje nesorazmerno visoko število intervjuvancev iz iste kategorije – gre za kar štiri liberalno usmerjene ekonomiste med skupno triindvajsetimi intervjuvanci, tri tuje (npr. Jeffrey Sachs) in enega slovenskega (Boris Pleskovič). Med manj pozitivnimi značilnostmi je tudi popolna odsotnost še živečih akterjev iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije (npr. Stjepan Mesić, Momir Bulatović) – to je verjetno največja pomanjkljivost knjige, ki tako ne upošteva jugoslovanske zgodovinske izkušnje, kar bi bilo nujno. Naslednja pomanjkljivost je, da so kratke uvodne biografije pripisane le pri tujih intervjuvancih, medtem ko se za slovenske akterje predpostavlja, da jih bralstvo že dovolj dobro pozna; to ne more veljati v vseh primerih, zlasti pa ne pri mlajših bralcih, zato sicer kakovostno delo ni tako poučno, kot bi lahko bilo.
Gledano v celoti je knjiga Slovenija in pika! kljub nekaterim pomanjkljivostim nadvse primerno darilo ob 25. obletnici neodvisnosti Republike Slovenije – ne le dobesedno v odnosu do zainteresiranega bralstva, temveč tudi metaforično kot svojevrsten poklon zgodovinsko pomembnemu dosežku sodobne slovenske državnosti.