»Slovenska skupnost daje s svojo večkulturnostjo in dvojezičnostjo temu hirajočemu prostoru posebno dinamiko.«

Menim, da je Fabiani absolutno relevanten, saj je v Gorici in ostalih prostorih slovenske skupnosti v Italiji pustil ogromno sledi. V Trstu in Gorici je postavil dva velika simbola, ki močno zaznamujeta ta prostor in slovensko zavest. Narodni dom v Trstu in Trgovski dom v Gorici nista zgolj nepremičnini, ampak spomenika slovenske prisotnosti. Kljub vsem dogajanjem v zvezi z njima sta nekakšna vest skupnosti, tako v dobrem kot v slabem, saj odsevata zgodovino Gorice oziroma Trsta, njune vzpone in padce.

Tega ne vem, je pa dejstvo, da sta omenjeni stavbi unikum tistega obdobja, še danes pa je v njih ogromno simbolike. Pomembni sta, ker simbolizirata vrhunec urbanizacije slovenske skupnosti v tem prostoru in odražata slovensko prisotnost v središčih obeh mest. Drugače povedano, zaradi Fabianija so Slovenci postali meščani.

Teme ne poznam dobro, a dejstvo je, da se je Fabiani prilagodil oblasti, da bi lahko še naprej delal. Sem se je preselil po prvi svetovni vojni, začel je z različnimi projekti in predstavljam si, da se je stranki pridružil takrat. Seznami različnih lokalnih odborov fašistične stranke med letoma 1920 in 1922 kažejo, da se je stranki pridružilo ogromno Slovencev, pa tudi marsikateri Jud, predvsem najvidnejši predstavniki goriške judovske skupnosti. Pozneje so jih rasistični zakoni izredno prizadeli.
Res je, Fabianijev Štanjel je postal podesterija. Znano je tudi, da je bil Mussolinijev spremljevalec med obiskom Gorice, Oslavja in drugih krajev. Kljub temu pa menim, da moramo Fabianija kot arhitekta, urbanista in intelektualca ocenjevati z drugačnimi vatli. Določena dejanja so Fabianija gotovo močno zaznamovala, vendar je bil človek svojega časa. In ena od karakteristik tega časa je bila, da so morali urbanisti sodelovati z javno upravo. Fabiani je imel načrte za ureditev številnih primorskih vasi in predstavljam si, da je bil pripravljen za njihovo izpolnitev sprejeti marsikateri kompromis, morda tudi prepričanje. Problem tega prostora so njegove jezikovne, geografske in mejne delitve; zaradi njih ga večina ljudi ne vidi kot enotnega. Fabiani pa je bil eden tistih, ki ga je obvladoval kot celoto, zato je bila njegova vizija, ki je tudi danes samoumevna marsikomu, evropska.

Ja, bili so avstrijsko-švicarskega porekla, tudi vsa buržoazija je bila avstrijska. To multikulturnost je treba razumeti celostno. Za dobro delovanje moramo vsaj pasivno obvladati tudi jezik soseda, saj smo brez tega jezikovnega inštrumenta tujci brez dostopa do literature in argumentov, s katerimi bi lahko razumeli prostor. Kot rečeno, so ljudje, kot je bil Fabiani, kljub mejam sposobni dojemanja tega prostora kot enotnega.
Fabiani je svoj višek doživel pred prvo svetovno vojno. V Ljubljani, Trstu, Gorici in na Dunaju je izvedel številne uspešne projekte – njegova bera je bila impozantna in poznejši opus je manj relevanten. Predstavljam si, da je bilo delo na lokalni ravni izziv. Že takoj po dogajanju v Kobaridu se je vključil v ureditev in popravila, ki so se začela že v času Avstro-Ogrske, potem pa je ostal. To vračanje na teritorij, kjer si zrasel, je zelo pogosto. Tako si lahko razlagamo, zakaj se je Fabiani lotil manj izrazitih, a izredno pomembnih projektov. Vsled vojne se mu je sesul svet. Ljudje, ki so živeli v Avstro-Ogrski, so živeli v Evropi v malem. Kulturni prostor je bil zelo širok in, intelektualno gledano, na visoki ravni. Živeti v Trstu je pomenilo živeti Evropo. Po prvi svetovni vojni se je to radikalno spremenilo, predvsem na Primorskem, ki je začela, skupaj s Trstom in Gorico, hirat. Italijanski nacionalizem je dvajset let sistematično uničeval slovensko skupnost. Predstavljam si, da je imelo to močan vpliv na Fabianija. Njegova Avstro-Ogrska realnost se je nenadoma razbila in vrnil se je v prostor, ki je bil zdaj razdeljen med Avstrijo, Jugoslavijo in Italijo. In menim, da se je vrnil prav zato, da bi ga na novo ustvaril. Kulturnih izzivov, značilnih za domovino, ki je je bil vajen, ni bilo več.

Tako. Zanimivo je, da se je pred prvo svetovno vojno v Gorico preselilo ogromno slovenskih intelektualcev. Slovenska humanizacija v Gorici je bila zaradi intelektualnega potenciala zelo pomembna. Po prvi svetovni vojni je mesto začelo hirati tudi zato, ker so se morali tisti, ki niso imeli italijanskega državljanstva in niso bili rojeni v Italiji, izseliti. Za tiste, ki so živeli v času vzpona Gorice, pa so potem pred drugo svetovno vojno doživeli fašizem, sta bili to dve povsem različni realnosti. Gorica se je iz mesta intelektualnega in kulture spremenila v podrtijo.
Izseljevanje je potekalo v več valovih. Prvo obdobje se je začelo po dodelitvi tega ozemlja Italiji. Dovoljenja za bivanje niso dobili tisti, ki niso bili rojeni znotraj meja Italije, tako da je bila izseljena kar cela generacija: vsi tisti, ki so se priselili v času Avstro-Ogrske in niso bili rojeni znotraj Rapalske meje. Njim niti ni bila vrnjena vojna škoda in tako so izgubili svoje premoženje. Gorica je bila v prvi svetovni vojni uničena, Italija pa je priznala vojno škodo samo tistim, ki so imeli stanovanjsko pravico in ki so bivali na teritoriju Italije po letu 1917. V tem prvem valu je bilo meščanstvo osiromašeno zaradi izselitve ogromnega števila Slovencev, pa tudi Avstrijcev in Nemcev. Vzroki za drugi val izseljevanja so bili delno politični, delno ekonomski. Skupnost, ki je bila do prve svetovne vojne zelo močna in kompaktna, je v relativno kratkem času doživela velik šok. Fabiani, pomemben Avstro-Ogrski protagonist, je moral, če je želel ostati, sodelovati z javno upravo.

Urbanizacija Gorice pred prvo svetovno vojno je bila zelo pospešena in Trgovski dom simbolizira razvoj slovenske skupnosti v zadnjih sto letih. Zgrajen je bil pred prvo svetovno vojno, ko je doživel velik uspeh. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja ga zasede fašistična stranka, sledita en velik nič in uničevanje, ki je šlo z roko v roki z uničevanjem celotne skupnosti. Takrat uveljavijo prve zakone, na podlagi katerih se zapirajo slovenska društva ter gospodarske ustanove, zadruge in banke. V tridesetih letih propade tudi sama trgovsko-obrtna zadruga, lastnica trgovskega doma. Preživi le Kmečka banka, ki je bila dovolj majhna in nepomembna. Leta 1945 pride do osvoboditve in začnejo se prvi poskusi uveljavljanja socialne revolucije: trgovski dom postane ljudski dom, kar pa traja samo eno leto, saj ga leta 1946 zasede zavezniška vojaška uprava. Po določitvi meja ponovno preide v italijanske roke in začne se nova zgodba, ki se konča konec devetdesetih, ko je sprejet Zakon o zaščiti slovenske skupnosti v Italiji. Dinamična in ustvarjalna slovenska skupnost, ki je po mojem mnenju zaradi svoje dvojezičnosti edina, ki Gorico pojmuje kot celoto, je dajala prostoru v vsem tem času ogromno. Slovenci so bili vedno prisotni v središču: bili so trgovci, uradniki, odvetniki, tudi sokolovci. Trgovski dom v središču mesta simbolizira vse to. Slovenska meščanska skupnost se je razvijala, je pa bila v tistem zgodovinskem obdobju v konfrontaciji z drugimi skupnostmi, predvsem italijansko, pa tudi nemško in judovsko. Umestitev Trgovskega doma nosi veliko simbolike. Čez cesto je bila dve nadstropji nižja občina in tako je slovenska nepremičnina delala senco občinski palači. Slovenska skupnost, katere predstavniki so na zadnjih volitvah pred prvo svetovno vojno dobili skoraj 48 odstotkov glasov, je s tem potrdila svojo pomembnost. Gorica je imela duh slovenskega mesta in simbol tega je Trgovski dom, ki ga slovenska skupnost na pobudo Marka Bratine ponovno pridobi konec devetdesetih let. Goričani smo to stavbo vedno imeli za svojo in njeno povrnitev razumemo kot poplačilo za storjene krivice. Najbolj zanimivo pri vsem skupaj pa je, da v zakonu, ki to ureja, ne piše, da se nepremičnina vrne slovenski skupnosti, ampak da naj služi kot center goriške kulture. Tako postane prostor srečevanja, s to novo rabo pa oblasti priznavajo tisto, česar v preteklosti nikakor niso hotele priznati: da je Gorica multikulturno mesto.

… še vedno država, ki pa ga mora dati na razpolago slovenskim in drugim organizacijam, kar je, kot pravim, simbolično zelo pomembno, saj Gorici vrača njen multikulturni duh.

… edina prihodnost.

Ja, slovenska, italijanska, pa tudi furlanska. V Gorici se srečujeta dve veliki kulturi, slovanska in latinska, in prav ta specifika Gorico postavlja na evropski zemljevid. Srečevanje dveh tako velikih kultur je treba obeležiti tudi v strukturah in ustanovah. Gorico zaznamuje Trgovski dom, ki daje jasno sporočilo, da je mesto multikulturno.

Drži. Dvorana je že na voljo. Tu bo tudi prostor za slovensko in italijansko knjižnico, kar je izrednega simbolnega pomena. Italijanska knjižnica bo tam, kjer je danes teater, pod njo, kjer je bila nekoč skrivna loža, bodo arhivi. Čudovita dvorana zgoraj nosi ime Petrarce, vendar se razmišlja o preimenovanju v dvorano Maksa Fabianija. Zgornji prostori se bodo oddajali.

Gotovo. Menim, da bi Fabiani, če bi še bil med nami, skušal ustvariti eno mestno jedro, ki bi omogočalo kulturno in intelektualno združitev. Samo tako bi lahko postopno ustavljali padanje populacije in manjšanje vloge teh krajev. Živimo namreč v prostoru, ki izgublja svojo središčno vlogo in je zato vedno manj privlačen. Gorica in Nova Gorica sta postali periferija, ljudje se selijo v Palmanovo, Trst, Koper in Ljubljano. Fabiani, vizionar kot je bil, bi poskušal temu razgibanemu mestu vrniti svojo privlačnost, pri čemer je ključen povezovalni urbanizem, ki ustvarja sinergije. Zgodovina Gorice in Nove Gorice je zgodovina srečevanj različnosti, skupnosti, jezikov, kultur. Ne smemo pozabiti, da tudi Nova Gorica ni zgolj slovenska, saj jo je gradilo ogromno ljudi iz Istre, Dalmacije, Italije. In če ne bomo ustvarili neke skupne vizije, bomo še naprej nazadovali, čeprav je tukaj lepo živeti. Pomembna kulturna središča, Padova in Benetke na italijanski in Ljubljana na slovenski strani, so oddaljena zgolj uro vožnje. Takšna umeščenost v prostor pomeni, da si bodisi periferija bodisi središče. Preobrazba takšne periferije v središče je urbanistični, arhitekturni in intelektualni izziv. Tako prostor razumem jaz, ki gledam globalno, kot arhitekt, urbanist. Moj prvi cilj je v takšno razmišljanje prepričati politične veljake, tiste, ki odločajo.

To je problem, tako kot je problem padanje populacije. Spreminja se tudi prebivalstvena struktura. V kakšno smer naj gre razvoj, kaj bomo naredili iz tega mesta, da bo postalo privlačno? Zakaj naj bi ljudje raje kot v Tržič, Palmanovo, Videm ali Koper šli v Gorico? V času Avstro-Ogrske je bila stara Gorica administrativno središče, ki je zajemalo Sežano, severno Istro, Soško dolino, Kras. Po prvi svetovni je bila Goriška še velika, potem pa so jo zmanjšali za polovico: en del so priključili Trstu, drugega Vidmu. Po drugi svetovni vojni se prostor dokončno razdeli na dva dela. Italijanska Gorica središčno vlogo izgubi, ker nima več naravnega zaledja, tj. Soške doline, Krasa, Vipavske doline. Nastane Nova Gorica, ki pa še ni postala središče. Ni napak reči, da se Nova Gorica v urbano središče razvija šele v zadnjih desetih, petnajstih letih. Prej je bila naselje v nastajanju, ki je imelo tudi nekatere administrativne funkcije: občino, sodišče, banko. Z odpravo meje so se odprle možnosti za razvoj novega mesta, vendar jih še nismo začeli izkoriščati. Ustvarjanje mesta ni samo stvar urbanistov. Trgovski dom ima svojega duha, je poln pomenov. Danes bi moral simbolizirati multikulturnost tega prostora, vendar ga moramo znati izkoristiti. Zakon o zaščiti slovenskih zamejcev veliko pripomore k ohranjanju vloge te stavbe. In enako vlogo mora pridobiti prostor kot celota, sicer bomo postali stanovanjsko naselje. Postalo bo vseeno ali živiš v Gorici, Novi Gorici ali kjerkoli drugje. Pa vendar ima ta prostor zgodovino, ki mu daje svojstven značaj. Goriška sinagoga in judovsko pokopališče v Rožni dolini povezujeta ta prostor s svetovljansko judovsko kulturo. Gorica je bila pomembna in tega dejstva ne moremo izbrisati, kajti duh teritorija ostane. In tu leži izziv, tudi za lokalno politiko. Vsaka vas ima določenega duha in tudi mesto ga mora imeti. Tu pa govorimo celo o dveh mestih, ki sta posebni ravno zato, ker ustvarjata prostor srečevanja dveh kultur.

To ni pomembno. Ko gre človek enkrat mentalno čez mejo, vstopi v nek drug prostor. Ti Italijani se srečujejo s slovenščino, hodijo na kosila v slovenske restavracije. Po drugi strani je tudi vedno več Novogoričanov, ki odpirajo lokale, trgovine, kavarne v Gorici. To pomeni, da se prehajanje prebivalstva že dogaja in da ljudje to dojemajo kot nekaj običajnega. To je treba dopovedati tudi upraviteljem tega prostora – javni upravi. Kar pa ni lahko.

Gotovo. Razmere so se obrnile na bolje, slovenska prisotnost v mestu se od devetdesetih naprej veča. Redni obiskovalci Kulturnega doma so v 60 do 70 % Italijani. Ustanova, ki je nastala kot slovensko kulturno središče, se je preobrazila v eno od goriških kulturnih središč, in to kljub neprivlačni lokaciji, ki je posledica občinske politike v sedemdesetih, ko so se začeli delati načrti. Kulturni dom je danes pomemben del mestnega institucionalnega življenja, kar nosi izreden simbolni pomen. Slovenska skupnost daje s svojo večkulturnostjo in dvojezičnostjo temu hirajočemu prostoru posebno dinamiko. Obvladovanje prostora in osamosvojitev Slovenije je dala skupnosti veliko elana in ji prinesla vidnost. Menim, da se bo slovenska prisotnost v Gorici večala, saj se zdi, da Slovenci ta prostor bolj kot Italijani jemljejo za svojega.

Vprašanje je zelo zapleteno. Da, ljudje se selijo, zaradi študija, delovnih mest, atmosfere. Po eni strani ne verjamem, da bi lahko Gorica in Nova Gorica to težnjo obrnili; verjetno tega ne zmore niti Trst. Gorica in Trst sta na dobri lokaciji, vendar so očitno privlačnejše Ljubljana, Padova, Benetke. Je pa res tudi to, da živimo v času zvišane mobilnosti. To pomeni, da lahko živiš v Gorici in si hkrati del ljubljanskega ali videmskega in tržaškega dogajanja. Ta mobilnost omogoča tudi manjšim centrom, ki so morebiti v prednosti zaradi kakovosti življenja, da ohranijo svojo vlogo. Vendar pa, kot pravim, trenda privlačnosti velikih središč ni preprosto obrniti. Poglejmo si za primer odseljevanje intelektualcev. Študentje se ob koncu študija večinoma odselijo, ker ne zmoremo ustvariti dovolj delovnih mest za njih: gredo v Ljubljano, Koper, Videm, Veneto, gredo v Evropo. Kako naj torej ta majhen in specifičen prostor ohrani povezave s temi ljudmi, kako jim omogočiti vrnitev? Morda se rešitev skriva prav v povečani mobilnosti, ki omogoča dnevne premike na relacijah Gorica–Ljubljana ali Gorica–Pordenon.

Če govorimo specifično o goriški univerzi, ima ta prostor neverjetne resurse. Danes se delovna mesta ne ustvarjajo samo v tovarnah, ampak tudi v sferi intelektualnega, v kulturi, zgodovini. Vlogo temu prostoru dajejo posamezne pobude, univerza je ena od njih. V Gorici so velike investicije v univerzitetno infrastrukturo že stekle, vendar so se potem univerzi začela nižati sredstva in zapirali so izpostave na periferiji. Vprašanje je, kako bomo v prihodnosti ravnali, da bi se naše mesto ne spremenilo v večjo vas. Še vedno imamo institucije, ki so značilne za mesto, vendar te odmirajo. In če dokončno odmrejo, ne bomo več mesto. Vasi, četudi večje, nimajo mestnih značilnosti, ki bi jih delale prepoznavne, zanimive, privlačne. In če želi kdo živeti na vasi, bo raje šel v Števerjan, Brda, na Kras. Zato dajem jaz poudarek na kulturne vsebine. Zame danes ni več Gorizie in Nove Gorice, ampak eno mesto, Gorizia-Gorica, mesto dveh identitet, dveh jezikov in enega imena, ki ga Italijani in Slovenci izgovarjamo različno. Iz tega bi lahko naredili kaj zanimivega: recimo, da bi poskušali uvesti popolno dvojezičnost! Tako bi mesto pridobilo svojo partikularnost in ravno ta je danes eden od glavnih mehanizmov uveljavljanja takšnih krajev. Treba je upoštevati bogato zgodovino tega prostora, njegov jezikovni in kulturni preplet. To je tisto, kar je zanimivo, vendar hkrati za številne problem. Predstavljam si, da Italijan, ki meni, da je Gorica italijanska, težko sprejme dejstvo, da je Gorica tudi slovenska. Prav tako ne moremo pričakovati od Novogoričana, da bo rekel, da je Italijan, saj živi na slovenskem teritoriju. Vendar je takšen črnobel pogled problematičen, namesto njega bi morali razmišljati o taktikah političnega in kulturnega uveljavljanja naše barvitosti.

Živim in delam med Italijo in Slovenijo in zato imam vpogled v delovanje obeh držav. Moram reči, da je Slovenija v 25 letih napredovala, tudi ko pride do vprašanja investiranja v razvoj javne infrastrukture in urbane ureditve. Slovenska dinamičnost je velika in to se pozna pri izgledu mest. Nova Gorica veliko vloži v javno infrastukturo, od kolesarskih stez naprej. Italija v tem pogledu nazaduje. V Gorici so pred dvajsetimi leti začeli urejati travnik, končali naj bi leta 2001, pa projekt še danes ni zaključen.

Ne smemo pozabiti, da je verjetno še okoli tisoč prebivalcev Gorice potomcev slovenskih oziroma italijanskih izgnancev iz slovenske in hrvaške Istre in Dalmacije. Okoli leta 1950 je bilo veliko prisilnih izselitev in številni so se zatekli v Gorico; njihovi potomci to še vedno občutijo kot krivico, tako kot drugi še vedno čutijo krivice iz fašističnega obdobja. Za nekatere moje someščane je to še vedno travma, ki pa se zrcali v mestu. To mesto se je napilo. Napilo se je fašizma in nacionalizmov.

Drži. V času Avstro-Ogrske je imel nadzor imperij, vendar je bila oblast italijanska in je zoperstavljala Slovence. Ti so se postopoma uveljavili, kar kaže tista polovico glasov na občinskih lokalnih volitvah, vendar je potem izbruhnila prva svetovna vojna. Po njej dvajset let vladajo fašisti, ki poskušajo uničiti Slovence. Ti želijo pozneje popraviti to krivico, kar pripelje do drugega nacionalizma. Učinek je bil povraten in nastradali sta obe strani. Ljudje so bili opiti od nacionalizma in od takšne vrste opitosti ni lahko ozdraveti. Zadeve se bodo normalizirale, ko bo preteklo dovolj časa, ko bomo pridobili neko zgodovinsko distanco. Do takrat pa bomo morali v tej smeri delati tudi malo na silo. Še posebej zato, ker politikom manjka vizije in dolgoročnosti.

Morda. Politika je lahko dvoje: ali vizija ali administrativno upravljanje. Če si politik z vizijo, imaš tudi ideje. Potrebne milijone lahko dobiš tudi na evropskih razpisih, vendar je treba dati prostoru dušo, ki je slovenska, italijanska, nemška, judovska, furlanska. Kje je še mesto, ki se lahko ponaša s tem?

Ni jih dosti. In če bi bil jaz politik, bi ponudil ravno to. V tem svetu vsakdo nekaj prodaja, tudi mesta nekaj prodajajo. Kaj boš prodajal, kaj bo tvoja razločevalna značilnost? Zakaj ne prav ta različnost?

Nikoli. No, morda čez sto let, ko bo tretjina prebivalstva priseljencev iz Nove Gorice (smeh). No, šalo na stran. To je eden od izzivov tega prostora, te Evrope v malem. Fabianijev Trgovski dom, njegov duh in simbolika nas opominjata na našo zgodovino, vendar hkrati izrisujeta novo vizijo tega multikulturnega mesta.