Demokratični primanjkljaj je postal stalnica razprav o Evropski uniji. Ta naj bi se zrcalil tako v formalnih kot družbenih elementih delovanja EU. Sam sem do konvencionalnih razprav o demokratičnem primanjkljaju v EU več kot skeptičen. K temu me vodijo trije razlogi: zgodba je prenapihnjena; oblikovana je glede na državni ideal demokracije, ki je z Evropsko unijo, ki ni država, nezdružljiv; ter predvsem zato, ker je vir demokratičnega primanjkljaja, če in v kolikor v EU ta res obstaja, pravzaprav v državah članicah samih.
Ker se spodobi, da najprej pometemo pred svojim pragom, poglejmo, kako je s tem v Sloveniji. Obrabljena je že fraza, da je slovenska demokracija še v razvoju. Kako bi tudi ne bila, ko pa pred letom 1991 na Slovenskem nismo nikdar živeli v političnem sistemu, ki bi temeljil na enakopravnosti posameznikov in iz njih izvirajoči pluralni družbi, ki se prevede v politično pluralen, odprt, dialoški prostor, uokvirjen s spoštovanjem temeljnih človekovih pravic. To je namreč demokracija.
Manj obrabljena, a zato precej bolj zaskrbljujoča ugotovitev pa je ta, da je slovenska demokracija, ki je že tako ali tako v povojih, vse bolj podvržena tudi regresiji. Ta se v zadnjem času najbolj odraža na področju političnega procesa stricto sensu, pri delovanju političnih strank, njihovih prvakov in poslancev.
Če smo v prvo demokratično izvoljeno skupščino in kasneje državni zbor že vstopili s kolikor toliko normalnim (v smislu primerljivosti z ustaljenimi zahodnimi demokracijami) naborom političnih strank, ki so v luči reprezentativnega mandata predstavljale široke ideološke spektre v slovenski družbi, pa smo pred zadnjimi volitvami bili priča velikemu koraku nazaj.
Govorim o pojavu tako imenovanih list, ki bodisi nosijo – spet s perspektive zahoda – nenavadna imena bodisi so celo individualizirane; poimenovane po svojem liderju. Te liste, ki se iz formalnih razlogov sicer registrirajo kot stranke, nimajo neke jasno identificirane vrednostne osnove in volivce izrazito nagovarjajo glede na kult ali vsaj všečnost svojega prvaka.
Zadeve so še toliko slabše, ko ta jasno obelodani, da ni politik, da ga parlament, v katerega kandidira, ne zanima, da je lista samo one-off event: podjem?? za en mandat, namenjen tudi temu, da sledeč željam svoje žene, zaščiti svojo družino. Vse to je namreč v grobem nasprotju z bistvom demokratičnega parlamentarizma, ki temelji na večstrankarskem sistemu.
Tega so, kot vemo, v Sloveniji opsovali s strankokracijo, o razvrednotenju političnega procesa s floskulami in dejanji, opisanimi v prejšnjem odstavku, ki celo pritegnejo relativno večino volivcev, pa niso rekli ničesar. Le redki glasovi opozorijo, da resnične demokracije, utemeljene na splošnem ljudskem predstavništvu v parlamentu, ni brez stabilnih, močnih političnih strank z dolgotrajno tradicijo. Kam vodi parlamentarizem šibkih strank in močnih demagogov, pa lepo pričajo zgodovinske izkušnje Weimarske republike.
V istem tonu v Sloveniji javni prostor ni sposoben kritične refleksije o tem, da se samoopredeljeni ne-politiki vihtijo z županske funkcije na čelo listnatih strank, od tam pretendirajo na premiersko mesto in po trdem pristanku v parlamentu tega kot lider opozicije zapustijo v želji po ponovnem naskoku županske funkcije z obrazložitvijo, parafraziram, da prazne parlamentarne razprave za njih, eksekutivce, pač niso.
V normalnih državah se tako ne dela. Tam imajo izrečene besede določeno vrednost, politične funkcije neko integriteto, parlament pa ugled. Ta zadnji namreč ni le stavba in devetdeset poslancev, ki bili namenjeni sami sebi in brezplodnim razpravam v času mandata ter črpanju nadomestil po mandatu, temveč je simbolna personifikacija vsega ljudstva. Vse zgoraj opisano je temu simbolizmu ne le v posmeh, temveč je tudi njegova popolna degradacija.
K temu bi lahko v luči aktualnih in polpreteklih dogodkov v slovenskem političnem procesu stricto sensu nanizali še številne anomalije in patologije, pa to za potrditev teze o slovenskem demokratičnem primanjkljaju, prepričan sem, niti ni potrebno. Tisto, kar je nujno, je zavedati se, da stanje, v katerem smo, ni nekaj normalnega. Vseskozi je treba slediti idealu, opozarjati na patologije ter poskrbeti, da se kot negativni precedensi ne bodo ponavljale v prihodnosti. Svojo demokracijo bomo zgradili le učeč se na napakah. To bo dolga in težka pot, a edina, ki nam preostane.