Današnjo kolektivno zavest primorskih Slovencev globoko zaznamuje njihova obmejnost, ki se izraža na različne načine. Eden od njih je tudi travmatična zgodovinska izkušnja sobivanja z italijanskimi sosedi, ki še danes ni povsem razrešena. Rekli bi lahko, da obe skupnosti še nista v polnosti dosegli sprave. Pojem sprave je sicer večplasten, saj obsega številne pomenske odtenke, od psiholoških, socioloških in teoloških, kaže pa se tudi na področju mednarodnih odnosov. Pričujoči esej obravnava problem slovensko-italijanske sprave z vidika zgodovinopisja, pri čemer spravo razumem kot preseganje zgodovinsko pogojenih antagonizmov med slovensko in italijansko narodno skupnostjo. Obenem pa v njem ne želim zgolj ponovno podajati in razčlenjevati bolj ali manj znanih zgodovinskih dogodkov in sporov, zato sem se ga odločil zastaviti ne toliko kot poskus zgodovinske analize, temveč bolj kot analizo zgodovinopisja oziroma, bolje rečeno, različnih zgodovinopisnih pristopov in njihovega pomena pri (ne)doseganju sprave.
Zgodovinski okvir
Slovenci in Italijani sodijo med tiste evropske sosedske narode, katerih medsebojne odnose vse do danes močno zaznamuje breme preteklosti, še zlasti dogodkov od druge polovice 19. stoletja dalje. V času vzpona nacionalizma kot politične ideologije je namreč etnično mešano ozemlje od Julijskih Alp do Jadranskega morja, ki je tedaj spadalo v habsburško upravno enoto Avstrijsko Primorje, Italijani pa so ga imenovali Venezia Giulia, postalo polje slovensko-italijanskega konflikta, ki je temeljil na nasprotujočih si političnih težnjah obeh narodnosti. Pri tem je treba poudariti, da etnična pestrost na tem teritoriju sama po sebi ni predstavljala novosti. Novost je bil vzpon nacionalizma kot politične ideologije, ko so etnične kategorije pridobile tudi politični pomen. Spričo multietničnega značaja Avstrijskega Primorja pa tega konflikta dejansko ni bilo mogoče zlahka rešiti. Z vzponom slovenskega izobraženstva oz. srednjega sloja se je namreč ipso facto omajal prej nesporni vodilni položaj italijanskega meščanstva, kar je vodilo v nasprotovanje slovenskim zahtevam in kmalu tudi Slovencem kot takim. Obenem so se tudi v slovenskem taboru začele krepiti negativne konotacije in stereotipizacije Italijanov, pogosto povezane z antisemitskimi predsodki, kar je temeljilo na vlogi nekaterih Judov v okviru lokalnega italijanskega nacionalizma.
Narodnostna nasprotja, močno prisotna že v času Habsburške monarhije, so svoj vrhunec dosegla po koncu prve svetovne vojne, ko je bilo severnojadransko sporno ozemlje z Rapalsko pogodbo priključeno tedanji Kraljevini Italiji, ki je začela z načrtno politiko italijanizacije. Slednja je dosegla svoj vrh po nastopu fašističnega režima Benita Mussolinija leta 1922. Fašistični raznarodovalni program je zajemal širok spekter ukrepov na najrazličnejših področjih, od izgona slovenščine iz javnega življenja do poskusa gospodarskega uničenja slovenskih organizacij in spodbujanja izseljevanja. Nobenega dvoma ni, da je bil končni cilj te politike postopno uničenje Slovencev za rapalsko mejo, ne sicer v smislu nacističnega iztrebljanja Judov, ampak kot narodne skupnosti.
Začetek druge svetovne vojne, v katero je leta 1940 vstopila tudi Italija, je predstavljal točko preobrata. Po letu 1943, ko je Italija kapitulirala, se je namreč tudi na ozemlju Julijske krajine dobesedno čez noč sesul italijanski upravni in vojaški aparat. Oblast nad velikim delom ozemlja so nato prevzele strukture slovenskega partizanskega gibanja pod vodstvom Komunistične partije. V tem obdobju se je spirala nasilja obrnila proti delu lokalnega italijanskega prebivalstva, ki je postalo žrtev nasilja partizanov, po kapitulaciji Italije predvsem v Istri, kasneje, predvsem neposredno po koncu vojne, pa tudi na Tržaškem in Goriškem. Večina italijanskega prebivalstva, ki je po Pariški mirovni pogodbi leta 1947 ostalo znotraj jugoslovanskih meja, se je odločila za izselitev v Italijo. S tem je v veliki meri prišlo do poravnave med etničnimi in političnimi mejami, čeprav sta na obeh straneh meje še vedno ostali slovenska oz. italijanska manjšina.
Izmuzljiva sprava
Ta kratek opis seveda ne povzema celotne kompleksne zgodovine slovensko-italijanskih odnosov. A že na njegovi podlagi si lahko predstavljamo, da dediščina teh dogodkov vse do danes močno zaznamuje slovensko-italijanske odnose, in sicer na različnih ravneh, od mednarodnega do medčloveškega. Vprašanje sprave med narodoma zato vse do danes dopušča različne interpretacije, predvsem pa se zdi nujno upoštevati različne vidike, od mednarodnega in institucionalnega do zasebnega oz. medčloveškega. Brez dvoma je do največjih pozitivnih premikov prišlo predvsem na mednarodni ravni, kjer je bila že leta 1975 s t. i. Osimskimi sporazumi dosežena sporazumna rešitev mejnega vprašanja. Od leta 2004 pa sta Slovenija in Italija tudi zavezniško povezani v okviru Evropske unije in zveze NATO. Na institucionalni ravni je bilo dolgo verjetno najbolj pereče vprašanje slovenske manjšine v Italiji, kjer je bil leta 2001 dosežen pomemben preboj s sprejetjem t. i. »zaščitnega zakona za Slovence v Italiji«, italijanski manjšini v Sloveniji pa je prav tako zagotovljeno pravno varstvo.
Precej drugačno pa je stanje na drugih ravneh, kjer strasti še vedno burijo predvsem različne interpretacije preteklosti, predvsem v povezavi z značajem prej izpostavljenega nasilja. Tesno je s tem povezano vprašanje kolektivnega spomina oz. spominskih politik. Zdi se, da smo na tem področju še daleč od sprave, saj prav spomin na pretrpljene zgodovinske krivice predstavlja enega osrednjih delov kolektivne identitete prebivalstva na obeh straneh meje. Tako izkušnja italijanske raznarodovalne politike v času med obema svetovnima vojnama in z njo dialektično povezane oblike odpora predstavljajo enega od pomembnih samoidentifikacijskih elementov velike večine Slovencev na Primorskem. Med precejšnjim delom italijanske populacije pa je prav tako močno prisoten spomin na nasilje po letu 1943 in izselitev iz Istre po letu 1947. Na tej podlagi se lahko še naprej uspešno širi nezaupanje ter ohranjajo stereotipi in predsodki.
Kot vemo na podlagi številnih raziskav opravljenih v okviru t. i. »spominskih študij« oz. študij spomina, ima zgodovinski spomin tako individualno kot kolektivno dimenzijo. Individualni akt spominjanja je vsaj do določene mere inherentno družbeno zaznamovan, saj se oblikuje v interakciji z družbenim okoljem. Za oblikovanje skupnega spominskega okvira so potrebni kulturni »nosilci«, ki množico spominov strukturirajo v organizirano in vsaj deloma poenoteno spominsko izkušnjo na ravni posamezne identitetne skupine. Pri tem igrajo osrednjo vlogo neposredni mediji kolektivnega spomina, kamor sodijo spomeniki, prazniki, komemorativne slovesnosti, spominske institucije (npr. muzeji) in seveda zgodovinopisje.
Tematika spomenikov, komemorativnih slovesnosti in drugih podobnih nosilcev kolektivnega spomina primarno zadeva polje političnega – zaradi njihovega javnega značaja so namreč per se izraz vsaj določene družbene moči oz. družbene legitimnosti. Čeprav seveda ne moremo zanikati tudi povezav med politiko in zgodovinopisjem, pa slednje vsaj v demokratičnih in pluralnih družbah vendarle uživa veliko večjo mero avtonomnosti. Če torej velja, da je politika na obeh straneh meje primarno odgovorna za preseganje nacionalnih konfliktov, je k temu zavezano tudi zgodovinopisje. Zaradi velike mere avtonomnosti, ki jo danes zgodovinarji uživamo, je za nas ta etični imperativ še toliko močnejši. V nadaljevanju se bom zato posvetil nekaterim načinom, s katerimi lahko zgodovinarji po mojem mnenju prispevamo k spravi ali jo, nasprotno, celo otežimo.
Sprava kot izziv zgodovinopisja
Zgodovinopisje lahko deluje kot eden od dejavnikov utrjevanja, pa tudi preseganja zgodovinsko pogojenih delitev. Kaj to konkretno pomeni? Sama ugotovitev po mojem mnenju ni sporna, drznil bi si trditi, da je vsaj na neartikulirani oz. intuitivni ravni močno prisotna v družbi. A prav zato odpira tudi številne pasti. Ena od teh, ki je še kako prisotna v slovenskem prostoru, je želja po opustitvi lastnega etičnega angažmaja ob bolečih zgodovinskih izkušnjah sledeč znani krilatici »prepustimo zgodovino zgodovinarjem«. Zgodovinar je seveda etično dolžan kar najbolj resnicoljubno predstavljati zgodovinsko dogajanje, s čimer izpolnjuje pomembno vlogo pri procesu soočanja s pogosto bolečo dediščino zgodovinskih krivic, a ostalih članov družbe to seveda ne odvezuje njihove lastne odgovornosti. Skratka, bremena preteklosti družba ne more in ne sme odlagati zgolj na pleča zgodovinarjev.
V tesni zvezi s to skušnjavo je tudi želja oziroma pričakovanje, da bi zgodovinopisje napisalo nekakšno dokončno in nesporno rekonstrukcijo preteklosti, okrog katere bi se lahko poenotili vsi. V tem se kaže stara pozitivistična težnja, ki zgodovinopisju odreka njegovo inherentno interpretativnost. A ravno osebna interpretacija preteklosti je ob upoštevanju vseh relevantnih virov in drugih znanstvenih in etičnih postulatov neločljiv del zgodovinopisja. Zgodovinopisje ni nekaj relativističnega, a obenem tudi nima iste znanstvene metode kot naravoslovne znanosti. To neupravičeno pričakovanje do zgodovinopisja je še posebej pomembno, ker pogosto vodi tudi do ostrega nasprotovanja tistim zgodovinarjem, ki odkrivajo nezaželene vidike preteklosti oz. podajajo preprosto drugačne interpretacije od doslej prevladujočih.
Kakšno je torej upravičeno pričakovanje do zgodovinopisja, predvsem v povezavi s problematiko slovensko-italijanskih odnosov? Gotovo ne moremo pričakovati, da bi to težavo lahko rešili sami zgodovinarji, prav tako ne moremo pričakovati, da bo zgodovinarjem na obeh straneh meje kdaj uspelo napisati nekakšno dokončno in nesporno verzijo preteklosti. Kljub temu pa menim, da lahko zgodovinopisje naredi veliko, in sicer najprej s tem, da se odpove pravkar opisanim skušnjavam. Zgodovinopisje lahko k spravi največ prispeva prav s tem, da preprosto bolj sledi temu, kar bi po svojem bistvu moralo biti. Sem gotovo na prvem mestu sodi dosledna aplikacija že poznanih etičnih in znanstvenih postulatov, npr. zavezanost iskanju resnice, pritegnitev kar najširšega spektra zgodovinskih virov in njihovo neobremenjeno kritično branje, nezavezanost določenim političnim ali ideološkim ciljem, svobodna izmenjava mnenj oz. zavezanost znanstvenemu dialogu ipd. Na nekoliko globlji ravni pa smo zgodovinarji zavezani načrtni samorefleksiji oz. preizpraševanju svojih eksplicitnih in predvsem implicitnih prepričanj in predsodkov.
Prepričan sem, da bi omenjene postulate kot nesporne označila velika večina, če ne celo vsi zgodovinarji, ne glede na to, kako dosledno nam jih dejansko uspeva izpolnjevati. V nadaljevanju pa bi rad izpostavil še bolj oseben pogled na problematiko pisanja zgodovine slovensko-italijanskih odnosov ter možnosti, ki se pri tem odpirajo.
Najprej se mi zdi pomembno izpostaviti, da je zgodovinska produkcija, ki zadeva vprašanje slovensko-italijanskih odnosov, še vedno pod velikim vplivom travmatičnih dogodkov iz preteklosti. Če se omejim samo na slovensko zgodovinopisje, je to doslej primarno obravnavalo predvsem različne vidike fašističnega nasilja za t. i. rapalsko mejo, pa tudi različne oblike slovenskega odpora. Samo raziskovanje teh zgodovinskih dogodkov seveda ni sporno, prav tako v največji meri tudi ne ugotovitve, ampak priznati je treba, da je izrazita osredotočenost na to tematsko področje hote ali nehote vplivala na širše dojemanje preteklosti. Dinamika slovensko-italijanskih odnosov je tako povezana z izrazito črno-belimi predstavami, medtem ko številni vidiki te problematike ostajajo slabo poznani, predvsem tisti, ki zadevajo vsakdanje življenje (slovenskega) prebivalstva v okviru fašističnega režima ter večplastne interakcije med režimskimi institucijami in lokalnim prebivalstvom. Sam sem v okviru svojega doktorskega študija raziskoval procese preoblikovanja kulturne krajine na Goriškem med leti 1918 in 1943, pri čemer se je po eni strani pokazala globoka ideološka zaznamovanost širokega spektra italijanskih gradbenih posegov, tudi na področju primarno utilitarnih zgradb, po drugi pa tudi ambivalentnost tega procesa, saj so italijansko raznarodovalno politiko spremljala velika infrastrukturna vlaganja, ki so na številnih področjih izboljšala življenje lokalnega prebivalstva. Ta proces pa v veliki meri še ni dobro poznan niti med strokovnjaki, kaj šele da bi ugotovitve prodrle v širšo javnost. Ker smo torej soočeni s pomanjkanjem poglobljenih raziskav, v javnih predstavah še lažje in pogosteje prevladujejo pavšalne ocene in stereotipizacije. Prvi izziv zgodovinopisja bi torej morala biti razširitev fokusa zgodovinskih raziskav, kar je proces, ki se je začel šele v zadnjem desetletju ali dveh.
Še pomembnejši pa se mi zdi preboj na področju metodološkega pristopa. Slovensko zgodovinsko produkcijo, ki obravnava to tematiko, lahko ne glede na različno svetovnonazorsko usmeritev avtorjev označimo za večinoma metodološko konservativno. Še vedno namreč prevladujejo dela zasnovana kot precej pozitivistične vzročno-posledične narativne analize dogajanja. S tem sicer ni nič narobe, saj je to popolnoma legitimen način pisanja zgodovine. A zavedati se moramo, da ima kot vsak metodološki model svoje prednosti in slabosti. Ena od slabosti je njegova implicitna teleološka naravnanost. Zgodovinarji sledeč takemu načinu pisanja zgodovine tako pogosto vlečejo dolge narativne loke, ki dajejo vtis, da so določeni nastavki morali bolj ali manj po sili zgodovinske nujnosti voditi naravnost k določenim posledicam. Italijanski nacionalizem 19. stoletja naj bi tako npr. logično kulminiral v povojnem fašizmu. Vpliva lokalnega italijanskega nacionalizma pred prvo svetovno vojno na razvoj lokalnega fašizma seveda ne moremo zanikati, a obenem tak način podajanja preteklosti tudi veliko stvari poenostavlja. Po eni strani tako so v ozadje potisnjeni tisti vidiki preteklosti, ki kažejo na drugačne silnice v zgodovinskem razvoju pred začetkom prve svetovne vojne. Zdi se, da je vsaj na območju Avstrijskega Primorja vpliv nacionalizma popuščal, krepile pa so se nasprotne politične skupine, in sicer socialisti v Trstu in katoliško politično gibanje na Goriškem. Zelo mogoče je, da bi brez odločilnega vpliva svetovne vojne, izbruh katere ni bil nekaj neizogibnega, danes pisali bistveno drugačno zgodovino tega prostora. Poleg tega moramo upoštevati tudi dejstvo zgodovinske kontingence. Določene ideje in ideologije pač niso samostojni transhistorični nosilci razvoja, temveč sooblikujejo zgodovinski razvoj v interakciji z množico drugih dejavnikov, izmed katerih je eden tudi ireduktibilna osebna svoboda zgodovinskih akterjev (agency). Starejši zgodovinopisni pristop torej ne zmore predstaviti totalitete dogajanja v smislu, da bi ustrezno upošteval druge možnosti razvoja, predvsem pa po svoji logiki nekako teži k iskanju »krivcev« ter je torej implicitno polemičen oz. apologetski, odvisno pač od vrednostnega izhodišča, ki mu avtor pripada.
Dodaten problem, ki zaznamuje dosedanje zgodovinopisje, je vsaj implicitno razumevanje obeh narodov kot dveh zaprtih in ločenih skupnostih. Zgodovinopisje je tako v veliki meri prevzelo nacionalistično perspektivo, ki različne nacionalne skupnosti razume kot kohezivne kolektivne subjekte, ki so, odvisno od perspektive, bodisi žrtve bodisi izvajalci nasilja. Ni se treba strinjati z modernistično paradigmo razumevanja narodnosti in nacionalizmov, da spoznamo poenostavljenost takega razumevanja.
Sklep
Za konec velja še enkrat poudariti, da bi bilo zgodovinopisje slovensko-italijanskih odnosov smiselno razširiti ne le vsebinsko, temveč tudi metodološko. Pri tem se odpirajo številni novi metodološki pristopi, ki jih je razvila mednarodna stroka. Eden od teh je gotovo kulturna zgodovina v najširšem pomenu besede, pa tudi druge, npr. transnacionalna zgodovina, s pomočjo katere lahko presežemo paradigmo zaprtih nacionalnih skupnosti, ki je prevladovala v preteklosti.
A morda je še bolj kot dosledna aplikacija modnih sodobnih pristopov, ki imajo seveda prav tako svoje omejitve, smiselno zgolj postaviti nekoliko drugačna vprašanja. Namesto »Zakaj?« bi se zgodovinarji lahko bolj ukvarjali z vprašanjem »Kako?«. Kot je v svojem prelomnem delu Mesečniki, ki obravnava izbruh prve svetovne vojne, nedavno pokazal avstralski zgodovinar Christopher Clark, že drugačno raziskovalno vprašanje vodi k bistveno drugačnim odgovorom in posledično k drugačnemu razumevanju preteklosti. Kot pravi Clark, njegov namen ni bil iskanje krivcev za začetek vojne, temveč predvsem kar najgloblje predstaviti miselna obzorja in tragično omejena pričakovanja akterjev, ki so Evropo pahnili v veliko morijo. Skladno s tem v knjigi poudarja vlogo zgodovinske kontingence in pomen osebnega delovanja posameznih zgodovinskih akterjev. Po Clarku je torej treba predvsem razumeti, kako so zgodovinski akterji recipirali dogodke ter kako so ti (subjektivno doživeti) dogodki (pre)oblikovali njihova ravnanja in pričakovanja. Tak pristop se morda zdi modno postmoderen, a je v veliki meri zgolj rekonceptualizacija historicistične zgodovinske paradigme 19. stoletja.
Prepričan sem, da bi z upoštevanjem tega načela zgodovinopisje na obeh straneh meje poleg pisanja globlje rekonstrukcije zgodovinskega dogajanja lahko tudi pomembno prispevalo k doseganju tako želene sprave.