Slovensko nacionalno gibanje v Prekmurju

Prekmurje je bilo izvzeto iz kanonskegaprvega nacionalnega programa Zedinjena Slovenijakot tudi številnih pomembnih kulturno-umetniških reprezentacij slovenstva v obdobju utrjevanja in širjenja slovenskega nacionalnega gibanja. Kljub temu, da se je v drugi polovici 19. stoletja zanimanje za Prekmurje v takratnem slovenskem prostoru krepilo, da so se začeli pojavljati v slovenskih časopisih zapisi in prispevki o Prekmurcih kot slovenskih sobratih in potomcih očaka Koclja iz Panonije, ter da so Prekmurje nekateri slovenskih nacionalni agitatorji vključiti v svoje programe, je Prekmurje ostajalo na robu slovenskega nacionalnega dogajanja ter pogosto izven predstav o tem, kaj pravzaprav slovenski narod je. Še v času ob koncu prve svetovne vojne so prekmurski nacionalisti z razočaranjem ugotavljali, da nekateri slovenski politiki, na katere so polagali svoje upe, Prekmurja pravzaprav niti ne poznajo. Ivan Jerič se je svojih zapisih spominjal obiska deželne vlade v Ljubljani leta 1918 ter začudenosti takratnih politikov, ki niso vedeli, da na severnem bregu Mure živijo Slovenci. A nepoznavanje ni bilo enostransko. Da je bilo med Prekmurci poznavanje nastajajočega slovenskega nacionalnega prostora zelo omejeno, ter da njihove predstave niso segale niti do Ljubljane, pričuje zapis Antona Trstenjaka (zgodovinarja, ne bolj slovitega psihologa), ki je ob potovanju po Prekmurju leta 1883 v svojih zapisih ugotavljal, da narodna zavest Prekmurcev ne seže dlje od Štajerske.
Časovna zamaknjenost ter omejenost slovenskega nacionalnega gibanja v Prekmurju je bila pogojena s specifičnim zgodovinskim razvojem te pokrajine. Večstoletno pripadanje drugi državno- politični tvorbi je pustilo svoje posledice. Še na prelomu 19. in 20. stoletja je Prekmurje ostajalo agrarna pokrajina brez slojev slovenskega meščanstva ali laične inteligence. Madžarska nacionalna politika si je namreč prizadevala za jasno ločnico v socialni strukturi prebivalstva glede na narodnost. Prekmurje ni imelo nobene lastne politične infrastrukture – ni bilo formalne lokalne politične elite, ni bilo možnosti ustanavljanja ne-madžarskih političnih strank, ni bilo splošne volilne pravice, ni bilo časopisov, ki bi lahko predstavljali slovensko nacionalno agendo.
K razvoju in razraščanju slovenskega nacionalizma v Prekmurju je, paradoksalno, v prvem koraku pripomogla anti-nacionalistična drža katoliške duhovščine, ki je v duhu tradicionalizma zavračala moderno nacionalistično ideologijo, na kateri je temeljila politika liberalne madžarske aristokracije. V sklopu madžarske Ljudske stranke so si prizadevali  ohraniti status quo – “starih pravic” , kamor je spadala tudi pravica do rabe materinega jezika v javni sferi. Brez duhovščine bi se Prekmurje težko izognilo pomadžarjenju, saj je bila vsa posvetna inteligenca že madžarizirana.  Ivanocyjev krog in kasneje duhovščina, zbrana okrog Jožefa Klekla st. sta odigrala ključno vlogo pri ohranitvi ne-madžarske identitete prebivalstva Prekmurja, rabi narečnega jezika, dostopnosti slovenske literature v Prekmurju ter stika s Štajersko. Klekl st. je leta 1913 ustanovil časopis Novine, ki je bil prvi in edini narečni množično razširjen ter družbeno angažiran medij med kmečkim prebivalstvom. Novine so naslavljale prekmurskega Slovenca, ki je pripadal posebni kulturni, jezikovni skupnosti prekmurskih Slovencev, ki se razprostira čez več obstoječih upravnih entitet in pokrajin. V člankih so poudarjale kulturne posebnosti prekmurskih Slovencev, sorodne njihovim bratom čez Muro. Povezanost, bratstvo med prekmurskimi in ostalimi Slovenci so Novine vzpodbujale tudi z rednimi prispevki o ostalih slovenskih pokrajinah. Tako poročanje je počasi širilo zavest prebivalstva, ki se je  začelo čutiti bolj povezano s člani slovenskega naroda čez Muro. Novine so prav tako obeleževale ključne dogodke slovenskega nacionalnega gibanja, v katerem Prekmurje ni bilo aktivno udeleženo. Razvoj slovenskega nacionalnega gibanja v Prekmurju je bil  v tesni zvezi z “duhom časa” mednarodnih razmer po vojni, ki so dajale majhnim nacionalnim gibanjem zalet in legitimnost. K nacionalističnemu razpoloženju so pridali pomemben del tudi vračajoči se narodnoosvobodilno razpoloženi vojaki, ki so se na frontah srečali z nacionalistično ideologijo in se ob stiku z vojaki drugih slovenskih pokrajin prepričali o sorodnosti z njimi ter sprejeli slovensko nacionalistično ideologijo za svojo. V tem obdobju je kmečko prekmursko prebivalstvo preraščalo prednacionalni lokalni okvir, ter se seznanjalo s slovensko nacionalistično ideologijo. Da je bila pokrajina zrela za množičen sprejem slovenske nacionalne identitete, se je izkazalo na ponesrečeni madžarski slovesnosti, 20. oktobra 1918, ki naj bi bila manifestacija madžarskega značaja Prekmurja, plebiscit, s katerim bi se Prekmurci odločili ostati v madžarski državi, sprevrgla pa se je v prvo manifestacijo slovenskega nacionalizma v Prekmurju. Novine so triumfalno pisale o »plebiscitu za Jugoslavijo«.  »Soboški shod« je bil prelomnica, onkraj katere možnosti za prevlado madžarskega nacionalizma v Prekmurju ni bilo več. Ljudstvo je agitiralo za Jugoslavijo, kar se je potrdilo tudi na »beltinškem shodu«, kjer so ponovno množično podprli priključitev Prekmurja k Jugoslaviji, ter zavrnili možnost vmesne poti avtonomizma, ki ga je takrat kot izhod v sili ponujala madžarska oblast.
Za uspešnost obdobja množične nacionalne agitacije je imela pomembno vlogo skupina bivših ljubljanskih dijakov, radikalna jugoslovanska skupina, ki niti v najtežjih, ter najbolj nenaklonjenih časih, ni obupala nad priključitvijo Prekmurja k Jugoslaviji. Medtem ko je skupina okrog Jožefa Klekla st. v času velikih negotovosti: ni bilo znano v prid katere države bo  Versajska mirovna konferenca, prišlo je do neuspelega poskusa zasedbe Prekmurja s strani kapetana Jurišiča, angažiranost osrednjeslovenskih oblasti glede vprašanja Prekmurja je bila majhna.  Močno podporo jugoslovanski skupini je pomenila propaganda s Štajerske, od koder so kurirji prinašali letake, da bi dramili nacionalno zavest Prekmurcev, ter jih opominjali, da imajo pravico do samoodločbe. Pri agitiranju mladih nacionalistov so pomagale tudi zelo pragmatične obljube. Najbolj učinkovito orodje za nacionalno mobilizacijo ljudstva v njihovih rokah je bila, po besedah Jeriča, obljuba o agrarni reformi.
Prekmurje je tako do časa povojnih pogajanj naredilo svojo domačo nalogo in  se nacionalno opredelilo.Bitka pa nikakor še ni bila izbojevana – preostal je še zahteven in nepredvidljiv mednarodni parket. V sklopu delegacije Kraljevine SHS na mirovni konferenci je bil tudi izvedenec za Prekmurje, dr. Matija Slavič, ki je utemeljil memorandum o Prekmurju. A kljub temu, da je bilo mednarodno lobiranje še kako pomembno, so tudi v primeru Prekmurja odločile širše mednarodne okoliščine. Če je še 14. maja 1919 kazalo, da bo Prekmurje pripadlo Madžarski, je do preobrata prišlo spričo voljeantante, da oslabi sovjetsko oblast na Madžarskem. Antanta, ki je bila sicer manj naklonjena jugoslovanskim zahtevam po Prekmurju, je po vzpostavitvi sovjetske oblasti na Madžarskem želela čimprej ohromiti njihovo oblast. 9. junija 1919 je bil sprejet predlog teritorialne komisije, naj bo razvodnica med Muro in Rabo meja med državo Srbov, Hrvatov in Slovencev in Madžarsko. Vrhunec praznovanja priključitve Prekmurja h Kraljevini SHS pa je bil 17. avgusta 1919 v Beltincih z nacionalistično manifestacijo, ki se je je udeležilo okoli 20.000 ljudi. S tem se je slovensko nacionalno gibanje v Prekmurju zaokrožilo in stopilo v novo obdobje intenzivne integracije v slovenski narod.
Uspešno zaključen proces slovenskega nacionalnega gibanja – politična združitev s slovenskim nacionalnim prostorom – se zdi ob pregledu zgodovinskega položaja Prekmurja skoraj čudežen: Ostra madžarizacija se je stopnjevala od uvedbe dualizma, kjer je bilo že vsako d ejanje anti-asimilacije označeno kot sovražno, pa četudi je šlo samo za ohranitev starih pravic; Prekmurje ni imelo nobene formalne elite, ki bi vodila proces nacionalnega gibanja ali strank, ki bi slovensko nacionalno gibanje vključile v svoj program, niti medijev, ki bi lahko odkrito (brez posledic) agitirali za slovensko nacionalno idejo. Če to prištejemo k izoliranosti Prekmurja od ostalih slovenskih pokrajin, in dejstvu, da je pripadalo  drugi politični enoti, na združitvi ne moremo več videti nič pričakovanega.  A Prekmurje je v danem zgodovinskem trenutku obrnilo okoliščine v svoj prid in tudi politično postalo del slovenskega naroda. V novi državi je imelo Prekmurje enakovreden položaj, toda ediščina odtujenosti od slovenskega naroda se je vlekla še dolgo časa. Po priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji se je začela intenzivna integracija te pokrajine, osrednje slovenske oblasti so se namreč zavedale zaostanka Prekmurja, tako v nacionalnem, kot kulturnem in socioekonomskem smislu. A država niti takrat, niti danes (še) ni našla pravega recepta (morda prave volje), da bi bilo Prekmurje popolnoma integrirano v slovenski narod in ne bi bilo več nobenega sodobnega prekmurskega Jeriča, ki bi se ob prihodu v Ljubljano z grenkim priokusom čudil nepoznavanju ter ravnodušju do te slovenske pokrajine.