»To vam zdaj iz mojega nigdirdoma pišem«, je pisal naš najbolj znani begunec Primož Trubar ob koncu uvoda v prevod Davidovih psalmov svojemu bralstvu iz pregnanstva v Nemčiji. Trubar je zaradi svojega verskega in političnega angažmaja kar trikrat bežal s Kranjske, a njegovo življenje in delovanje je le poredko analizirano iz migracijske perspektive. Morda se literarnim in zgodovinskim strokovnjakom ne zdi primerno, da bi »očetu slovenske pisane besede« priznali status begunca (to ni edini primer, ko so lokalne elite »varčne« pri podeljevanju omenjenih statusov), kar je preprosto ogromna škoda. Kot Trubar nam tudi knjiga Doba velikih migracij na Slovenskem, ki je v začetku letošnjega leta v troavtorstvu izšla pri založbi ZRC SAZU, sporoča eno glavno misel: da je temelj slovenske nacionalne identitete migriranje.
Knjiga na dobrih 500 straneh iz najrazličnejših aspektov obdela okoli 100 let dolgo obdobje – dobo velikih migracij, med sredino 19. stoletja in drugo svetovno vojno, obdobje, katerega vsaj prvih 70 let se danes prikazuje kot čas formiranja slovenskega naroda, zato je ta perspektiva hočeš-nočeš eden od lajtmotivov, pri čemer pa ne gre za naivno sledenje nacionalistični mitologiji. Avtorici in avtor knjige se v veliki meri izognejo kakršnemu koli posploševanju in lažnim dihotomijam med begunci in migranti, med tujimi in domačimi reveži, med pristnim slovenstvom ali življenjem v šeriatu/Ameriki ter med varnostnim ali humanitarnim »reševanjem«, ki so danes srhljivo podobne tistim pred 100 in več leti, nasproti pa jim postavi izredno temeljito politično, ekonomsko in družbeno analizo že omenjenega zgodovinskega obdobja.
Delo prehaja iz makro- na mikro-narative: Aleksej Kalc na prvih 250 straneh v zgodovinskem pregledu predstavi socialno-ekonomsko stanje ter različne vidike migracij na Slovenskem od sredine 19. stoletja dalje. Uvodu sledi delo Janje Žitnik Serafin, ki predstavlja slovenske organizacije, društva, tisk, šole, fare, skratka, vse oblike kulturno-prosvetnega življenja, kot so ga izseljenske skupnosti uživale v svojih novih domovinah širom sveta. Tretji in zadnji del je Mirjam Milharčič Hladnik posvetila predstavitvi šestih osebnih zgodb migrantk in migrantov, ki so, vsak iz svojih razlogov in z lastnimi željami, zapustili rodno grudo.
Agrarizacija podeželja
Začetek obravnavanega obdobja poleg pandemičnega nacionalizma zaznamujeta še dve pomembni okoliščini: zemljiška odveza in industrializacija. Pomen tega Kalc naglasi že na uvodnih straneh knjige, kjer jasno izpostavi ukrivljen pogled na slovensko kmetstvo tistega časa, ki ga danes poznamo skozi bukolično opisovanje samozadostnih poljedelcev in živinorejcev s strani takratnih avtorjev in publicistov, ki so v garaškem in skromnem kmetstvu videli temelj nastajajočega naroda. To esencializirano stanje navezanosti na zemljo in večne revščine pa je bolj kot ne le posledica zgoraj omenjenih procesov: zemljiška odveza je kmetom prinesla težko pričakovano svobodo, ki jo je bivšim fevdalcem bilo treba odplačati, hkrati pa je tem istim kmetom industrijska revolucija, ki je trg preplavila s cenenimi (pol)industrijskimi (pol)proizvodi, onemogočila opravljanje neagrarne dejavnosti, v največji meri založništva, fužinarstva, kmečke trgovine, prevozništva, domače obrti in podobno. Slovensko kmetstvo si je namreč pred tem, ob poljedelstvu in živinoreji, velik del svojega preživetja zagotovilo prav z neagrarnim delom, ki je bilo za kmetije še toliko pomembnejše, ker je pomenilo neposreden denarni vir, prav slednji pa je z zemljiško odvezo postal ključen za preživetje ne le posameznih kmečkih gospodarstev, temveč tudi kmetstva kot razreda.
Tovrstna agrarizacija podeželja je v družbenem in ekonomskem pogledu prinesla predvsem večji prepad med mestom in deželo, ki postane prava periferija v smislu eksploatacije s strani kapitala. Kmetje se za poplačilo odveze vedno bolj zadolžujejo, kmetije se drobijo na nevzdržno majhne enote, globalizirana trgovina in industrija onemogočata zaslužke s storitvami in obrtnimi izdelki, vse skupaj pa vodi v vse večjo proletarizacijo kmetstva, kar avtor podkrepi s podatki, ki kažejo na upadanje števila kmetij ter vedno večjo razdrobljenost zemlje.
Ideja slovenskega kmeta, ki živi od svojih njiv in živali, je torej romantična časnikarska pripoved o sloju, ki je pod pezo industrijskega razvoja, globalizacije in navidezne svobode izgubil vsakršno oblast nad lastnim življenjem in ga svetovne silnice mečejo zdaj sem, zdaj tja, kjer je pač potrebna njegova cenena delovna sila. Ker domača industrijska proizvodnja ni niti pod razno zmogla ponuditi dela proletariziranim množicam, so se te vedno pogosteje obračale proti tujini.
A že dolgo pred pojavom parnikov, ki so vozili v obljubljeno deželo, je bila na slovenskem poselitvenem območju močno razvita sezonska delovna migracija, ki so se je ljudje posluževali zaradi slabih letin, bornih donosov, potrebe po dodatnem zaslužku ali drugih vzrokov. Med temi so najbolj znani Kočevarji in Ribničani, ki so čez leto s suho robo krošnjarili širom Evrope, pozimi pa gozdarili po Dinaridih. Podobno so Savinjčani prodajali hlodovino vzdolž Save vse do Beograda, Rezijanci so poleti delali kot zidarji po severni Italiji, revni prekmurski kmetje so dodaten zaslužek iskali kot dninarji na veleposestih v današnji Avstriji, tem in drugim podobnim pojavom t.i. sezonarstva pa moramo dodati še delovno migracijo (predvsem) rudarjev, ki so s svojim znanjem in močjo iskali višje mezde po vsej Evropi. Ob tem se je kmečko prebivalstvo zaradi pravila dedovanja le enega sina pogosto selilo tudi v regionalna urbana središča.
Razpadanje Avstrije
V času vladanja Franca Jožefa je Avstrija, kasneje Avstro-Ogrska, nezadržno drsela proti propadu. Izgubljala je svoje mesto med evropskimi velesilami, ki so se v tem obdobju ukvarjale s prekomorsko kolonizacijo, Dunaj pa je izgubo Lombardije, Benečije in Šlezije kompenziral le z aneksijo Bosne. S periferijo so se tako na dvoru ukvarjali le sporadično, gradnja železniške infrastrukture kot temelj za industrijski razvoj pa je potekala le v službi čim hitrejših povezav že obstoječih središč s Trstom. O izoliranosti domačih dežel od globalne ekonomije priča tudi sorazmerna nedotaknjenost v času dunajskega borznega zloma 1873 in sledeče gospodarske krize.
Slovenske dežele so bile tako tisti čas med manj razvitimi v Avstriji, v svoji zaostalosti pa je prednjačila Kranjska, ki je posledično ob koncu 19. in začetku 20. stoletja vodila tudi po relativnem deležu emigrantov med prebivalstvom, v absolutnih številkah pa je bila kot najmanjša dežela na četrtem mestu. Kako izrazito je bilo odseljevanje na vrhuncu, pričajo zgodbe o praznih vaseh na Dolenjskem, Kočevskem in v Beli Krajini ter sami statistični podatki, ki so v knjigi obilno navajani. Leta 1900 so bili Slovenci po deležu prebivalstva do 20 let izenačeni z drugimi deli monarhije, v kategoriji od 21 do 30 let so od povprečja odstopali za kar 25 odstotkov, med 31. in 40. letom pa za 12 odstotkov! Ker je šlo pri tem večinoma za moške, ki so bili glede na starost tudi vojaški obvezniki, je črnomaljski okrajni glavar ob neki priložnosti dejal, da naj lokalni urad naborne komisije preselijo kar v Ameriko, saj je bilo odsotnih kar 670 od 1030 vojaških obveznikov. Kot ocenjujejo avtorji, se je v obravnavanem obdobju v tujino izselilo okoli 440.000 slovensko govorečih oseb. Če tej številki dodamo še odhod nemškega, italijanskega in judovskega prebivalstva, ni čudno, da več kot polovico današnje Slovenije prekriva gozd.
Dejstvo, da je bil največji delež migrantov iz Avstrije oz. Avstro-Ogrske slovanskega izvora, je ob rakavem razraščanju nemškega in madžarskega nacionalizma treba osvetliti še iz enega vidika. Razvojno zanemarjanje južnoslovanskih dežel, ki brez dvoma predstavlja glavni agens migracij v skoraj stoletnem obdobju, se je nemškim in ogrskim elitam v politikom lastni kratkovidnosti celo izplačalo. Kot pričajo zgornji podatki, je bilo število slovanskih podanikov v najbolj plodovitih letih krepko zmanjšano – to je sicer vplivalo na vojno pripravljenost toneče monarhije (in deloma na ekonomsko sliko, a večina teh ljudi bi tako ali tako delala kot zamenljivi težaki ali kmetje), a je po drugi strani talilo kritično maso vedno bolj jezne zatirane slovanske večine. Ogrski del monarhije je na primer odkrito pozdravljal dejstvo, da je bilo izseljevanje v največji meri stvar nemadžarskih delov naroda. Dunajski centralizem in z njim povezano ekonomsko nasilje nad perifernimi območji sta tako postala orodji etničnega čiščenja in še preden so se Kranjci, Štajerci, Korošci, Goričani in na ostale fevdalne entitete razdeljeno ljudstvo poenotilo v slovenstvu, je biti Slovenec že bilo ekonomska realnost, ki si je nihče ne izbere sam in ki v veliki meri definira posameznikove življenjske možnosti.
Avstrijska država ni hotela ali znala resneje pristopiti k vprašanju migracij. Kalc navaja več letnic, ko so v dunajskem parlamentu že skorajda sprejeli izseljeniško zakonodajo, a do celostne zakonodaje ni nikoli prišlo zaradi prevelikih nasprotij med konzervativci, notranjim in vojnim ministrstvom na eni ter liberalci, trgovinskim ministrstvom in ladjarji na drugi strani. Pri tem ne bi šlo le za strožje regulirano izseljevanje, temveč tudi za resnejšo in bolje organizirano podporo izseljencem v tujini, kar bi kot stranski učinek prineslo tudi ekonomske koristi za samo Avstrijo. Več drugih evropskih držav je iz izseljevanja lastnega prebivalstva uspelo izvleči karseda veliko denarja, Nemčija, Nizozemska in Francija s pristanišči in prevozi, Italija z odpiranjem lastnih bank v ZDA (s čimer so olajšali in s tem povečali obseg denarnih sredstev, poslanih nazaj v Italijo), druge z dobro podporo v obliki konzularnih služb, ki so posredovale v primerih ekscesnega rasizma ameriških delodajalcev, podonavska monarhija pa je ob tem večinoma le nemo stala ob strani. Zanimiv je podatek, da je iz Trsta prek Atlantika potovalo le 4% do 7% avstrijskih podanikov, ki so se odpravili na pot v Ameriko. Največji domači luki so se izseljenci izogibali zaradi stroge mejne kontrole (ki je na potnikih iz Avstro-Ogrske v tujih pristaniščih niso izvajali), daljšega potovanja in slabših nastanitvenih hotelov. Trst je, z največjim optimizmom rečeno, tako morda lina, nikakor pa ne okno v svet, in to predvsem zaradi šibkosti avstrijske države, ki jo je v pesti držal tudi veliki Severnoatlantski ladjarski kartel. Kot še navaja knjiga, so se šovinistični nemški in ogrski uradniki v ZDA v primeru oškodovanja slovanskih delavcev pogosto postavili na stran ameriških delodajalcev, le redki so govorili slovanske jezike, oteževali so transfer denarja in se s podobnim obnašanjem na splošno trudili odbijati podanike “slovanske rase”. V zvezi z zadnjim pa je zgovoren tudi podatek, da so imigracijski uradniki na Ellis Islandu, kljub izvajanju predhodne kontrole v Trstu in Reki, pogosteje zavrnili prišleke iz teh dveh pristanišč.
Odzivi civilne družbe
Največjo skrb za izseljence je ob odsotnosti države izvajala Cerkev preko raznoraznih oblik, najbolj organizirano z ustanovitvijo Rafaelove družbe. Izseljencem je poleg verske nudila še osnovno socialno skrb, jim pomagala do varnejšega potovanja, nakazovala denar, organizirala skupnosti v Ameriki in podobno. Drugi segmenti civilne družbe in preostale politične opcije so prek svojih opinionistov, poleg redkega naglaševanja pravice ljudi do izseljevanja in ustvarjanja sreče pod soncem, večinoma le moralizirali. Najpogostejše metafore za izseljevanje sta bili »narodovo krvavenje« in »rakasta rana na telesu slovenskega naroda«. Obsojanje izseljencev je segalo tudi onkraj časnikov in kavarniških debat v resnejše literarno ustvarjanje. Kveder, Župančič, Saleški Finžgar, Tavčar in drugi pisatelji so risali precej temne in nesrečne podobe migrantov, kar seveda ni bilo daleč od resnice, a prav dosti boljših pogojev ni nudila niti rajnka monarhija. V boj za obstanek naroda so se posamezni, danes manj znani avtorji podali tudi z odkritim aktivističnim pisanjem, primer tega je Ne v Ameriko!, povest Jakoba Alešovca, ki si jo v opozorilo pred izseljevanjem velja prebrati v teh dolgih mrzlih nočeh, ko nas zdravstveno-policijska ura in drugi strokovni ukrepi aktualne vlade več kot nagovarjajo k zapuščanju rodne zemlje. Med izseljenci so bile največje moralne graje seveda deležne ženske, aleksandrinke, predvsem zaradi opustitve spolnih vlog, kot so jih želele definirati takratne konzervativne elite. Primorke, ki so službovale v Egiptu, so kot matere zapustile svoje družine, hkrati pa so samostojno nastopale v ekonomska razmerja, kar se je očitalo tudi ostalim dekletom, ki so kot dekle odhajale služit v rastoča Trst, Ljubljano, Zagreb in druga mesta.
»Umne izseljenske politike« pa so v nasprotju z oblastjo kovali nekateri slovenski izobraženci. Znani belokranjski poslanec Fran Šuklje je predlagal zagotovitev rednega dohodka mladini, podporo lokalnemu kmetijstvu in gospodarstvu ter izgradnjo železnice, ki bi rešila geografsko izoliranost Bele Krajine. Katoliški krogi in Slovenska ljudska stranka so pristajali na »pametno kmečko-gospodarsko politiko« in razvoj gospodarstva v osrčju slovenskega narodnega prostora. Karol Pečnik, koroški zdravnik, ki je služil v Egiptu, je predlagal, naj se tja ne selijo le ženske, temveč tudi moški, saj naj bi se tam lažje zaposlovali kot izučeni delavci in imeli boljše možnosti za napredovanje kot v ZDA ali v Evropi.
Seveda izseljevanja ne gre gledati le skozi prizmo naroda. Kot je v knjigi izpostavljeno, je imelo izseljevanje iz Goriških Brd celo primesi razrednega boja. Zemljiški gospodje na Goriškem in Gradiškem so namreč zagrizeno nasprotovali izseljevanju kolonov, agrarni proletariat pa se je izkoriščevalskim oblikam dominiranja upiral z odhajanjem preko luže. Fran Povše, takrat član Goriške kmetijske družbe, je zahteval prekinitev oderuških odnosov, s katerimi na kmete pritiska kolonska gospoda in ki so bili po njegovem glavni razlog za odhajanje.
Knjiga na žalost ne postreže z več primeri političnega preganjanja in onemogočanja organiziranja, ki so ga bili deležni družbenopolitični delavci z vseh bregov – in predvsem vseh nacionalnosti – ki se niso udinjali cesarju. Predvsem anarhisti in komunisti so imeli težave zaradi političnega dela ne le v matičnih državah, od koder so morebiti bežali pred državnim nasiljem. V primeru nadaljevanja političnega dela v novi domovini so bili podvrženi deportaciji, ki je na domači zemlji v skoraj vseh primerih pomenila strog zapor. V desetletju po marčni revoluciji je Avstrijo s po današnjih merilih klerofašističnimi politikami zaznamoval kancler Bach, ki je s centralizacijo, cenzuro, povečano vlogo cerkve in prosto gospodarsko pobudo postavil trhle temelje zadnjemu obdobju propadajočega cesarstva. Nezmožnost odprave osnovnih družbenih antagonizmov, torej ekonomskega izkoriščanja in razrešitve nacionalnega vprašanja, je na površje prinašalo vedno nove progresivne politične pobude, ki jih je Avstrija grobo zatirala tudi po njegovem padcu. O tej vrsti prisilnih migracij ne izvemo veliko niti v portretu Louisa Adamiča, ki je bil pred odhodom v ZDA zaradi udeležbe na protestu v Ljubljani izključen iz srednje šole, navajanje več informacij o predhodnem političnem delovanju izseljencev pa bi bilo več kot nujno, saj smo sicer prepogosto prepuščeni le zapisom o pregovorno razdeljenih izseljenskih skupnostih, kot smo jim priča v sicer poglobljeni obravnavi kulturnega, društvenega in posvetnega življenja Slovenk in Slovencev v tujini.
V enem od krajših, a zanimivejših odstavkov se omenja tudi kriminalni vidik migracij. Čeprav Avstrija ni sprejela celostne emigracijske zakonodaje, je ta fenomen še vedno urejala množica predpisov. Na napačni strani zakona je bilo izseljevanje pred odsluženim vojaškim rokom, ponarejeni potni listi, »ilegalci v tranzitu« (Ljubljana je stala na pomembnem izseljenskem koridorju), nadziranje in zapiranje potovalnih agencij in agentov, predvsem pa so agentom nalagali močne omejitve novačenja potnikov. Slednje so agenti protizakonito iskali tudi s pomočjo gostilničarjev, ki so dobro poznali lokalno prebivalstvo, na vaških plesih ali s promocijskimi letaki, ki so vsebovali natančne informacije o poti. Anton Gergole iz Doberdoba je bil eden od tovrstnih agentov, s strani policije in oblasti označen kot brezdušen, za izseljence pa je bil nesporna avtoriteta. Tudi danes javnost, mediji in raziskovalci prepogosto nasedamo diskurzu oblasti, ki zadnjih pet let za »migrantsko krizo« krivi tihotapce in z njimi polni zapore. Poleg tega, da je tihotapcem in drugim facilitatorjem potovanj onemogočena enakopravna obravnava vsaj v znanstveni literaturi, če so že v javnem diskurzu zvedeni na predmet demoniziranja, se je Sloveniji v letošnjem letu zaporna kazen za tihotapljenje zvišala iz 1 do 8 let na kar 3 do 15 let zapora. Ker perspektive tihotapcev iz preteklih obdobij očitno manjkajo, bi bilo tem deležnikom migracij vredno vsaj v sedanjosti nameniti več pozornosti in ponovno premisliti njihove vloge v migracijskih tokovih.
Vsi smo ekonomski migranti!
Knjigi Doba velikih migracij na Slovenskem ni dejansko česa očitati, obžalujemo lahko le, da se ne izdaja tako podrobnih in obširnih monografij o migracijah v današnjem času. Z drugimi besedami, upamo, da bo parnik na spletni strani Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije počasi odplul in da ga bo nadomestilo katero drugo prevozno sredstvo. A tudi s parobrodom nas avtorji odlično prepeljejo čez dolgo in turbulentno obdobje in podrobno predstavijo tako družbe izvora kot ciljne družbe. Besedilo migracije razlaga v vsej njihovi kompleksnosti, a ostane berljivo, saj se zavoljo razumljivosti ob koncu zateče k prozopografiji namesto v teorijo, s čimer bo temeljita obravnava te teme gotovo dosegla širše bralstvo. Potek knjige, ki nas pelje iz globalne slike k osebnim zgodbam, uspe predstavljene migrantske portrete postaviti v bistveno širši in univerzalnejši kontekst, in sicer ta, da je ekonomsko nasilje v obliki (neo)kolonializma in mezdnega suženjstva tisto, ki največ ljudi poganja v beg. Razen notranjih prisilnih migracij, ki sta jih povzročila prva svetovna vojna in kasnejša italijanska okupacija, ter manjši del tistih, ki so bežali pred političnim preganjanjem, je domače migrante in migrantke praktično 100 let na pot gnala nemogoča ekonomska situacija na evropski periferiji. To na laž postavi tudi dihotomijo med begunci in migranti, na katero stavi Evropa in z njo vsakokratna domača kolaborantska vlada, ki eksploatacije seveda ne prepoznava kot legitimnega vzroka migracij.
A preden zapademo v viktimizacijo: migranti in migrantke so v vseh okoliščinah ljudje z lastnim agensom, prekipevajočo življenjsko močjo in odločnostjo, da spremenijo lastne življenjske okoliščine. Strnjen prikaz tako dolgega zgodovinskega obdobja nam porajajoči se slovenski narod prikazuje v neverjetno živahni in neulovljivi formi, ki se raje na glavo vrže v center zgodovine na drugem koncu sveta, kot da pristaja na malomeščansko zatohlost periferije.