Anatomija za uprizarjanje nekega spomina. Najprej se izvrši in, potem ali, kadar pa želimo vrstni red izvajanja spremeniti, uporabimo proste asociativne sklope … to je tekst, ki se rojeva iz kljubovanja, to je tekst, ki se rojeva v mestu, ki je nastalo iz kljubovanja. Ljudje vztrajajo vse dokler ne klecnejo, takrat se zgodi točka preloma, tista živa rana, ki zeva s svojim toksičnim sokom, tisto nekaj, kar bi najraje prikrili in zamolčali, a enostavno ne gre. Greznica vselej butne na plano.
Kaj si misliš o Novi Gorici? Sploh nič nisem mislil, ker mi je misel zoprna, ker je misel zoprna, ker misel ubija, ker misel misel ubija, ker je misel sel, ki je mimo in tala črne pike. Sel, ki pika. Sel, ki potuje. Sel, ki potuje kot sel. Sel, ki potuje kot epidemija, kot kuga in epidemija in daje črne šute tuša, ki te piči in ki te piči in uniči. In potem pokažeš jezik špeglu in jezik v špeglu je črn, kot je črna in nagnita podoba tega odseva. Zato sem moral zbežati, a se vselej vračam … in tako vandranje postane način življenja.
Mestna vozovnica. Veš tisto, ko se po Ljubljani voziš z mestnim avtobusom in pred vsako postajo zaslišiš »Približujemo se postajališču …« Zreš skozi steklo in vse brzi, vse je v gibanju, prav tako tvoje misli, rešetajo razdaljo in ti nepomično sediš, čakaš, da boš prišel na cilj, kot bi potovala dva osebka istočasno. Stekanje spomina, polzenje dogodkov, ki so se zgodili in ki se imajo zgoditi, nianse, drugačen lesket, ne nujno odsev nečesa, kar se je zgodilo, ne nujno bolščanje v nekaj, kar se ima zgoditi, izhodišče za podivjano domišljijo pisatelja, ki vse skupaj zgnete v nekakšno svojstveno logiko, Borghes je nekoč dejal: »Sedanjost je trenutek, v katerem prihodnost postane preteklost.«
Približujemo se postajališču … Cankarjeva ulica! Vsa čast arhitektu in njegovemu perverznemu smislu do soseda. Jasno, treba je šicati v oko. Zjutraj se zbudiš in skočiš naravnost v krožnik, sosedov krožnik. Stiropor bivanja. Zjutraj, ko se zbudim, pogledam skozi okno, vidim te, kako gledaš skozi okno. Bivati znotraj hodnikov socializma. Igramo se na stopniščih. Vzpenjamo se po stopniščih. Malo mešano na žaru. Mešano spalno naselje. Na malo kmečkega, malo južnjaškega. Ajvar domotožja, mešana zelenjava strpana v sanje o boljšem življenju. Sveže je treba nametati vkup, natanko tako, ko ugrizneš, še vedno hrusta; lepa usoda socialističnega hrusta. Prihodnost hrusta. Cankarjeva ulica, v zaledju Gradnikove brigade. Literarno smo zalili sobivanje. Naravnost v krožnik, vmes je pločnik, nekoč se bo treba pogovarjati. Prišleki iz bratskih republik. Kultura na kulturo. Ostali smo s kmetov doma; dopizdilo nam je orati kmečko ledino, prišli smo v mesto na fabriško dnino. Kanon futr za okoliško industrijo. Ozreš se na očeh, doma ne smemo tekati, vse se sliši skozi stene, kregajo se, kregamo se. Vsem je nerodno ob tej tesni bližini. Stran se ozreš in uzreš Sabotin, na njem piše NAŠ TITO!
Približujemo se postajališču … Borov gozdiček! Pst! O tem se ne govori. Včeraj so tam našli nekoga. Govori se, da se je obesil. Čisto pravi obešenec. O tem naj se ne bi govorilo naglas. Vsi govorijo o tem. Seveda rinemo tja, tja, kamor nam ni mesto, in seveda nas je strah, a radovednost je močnejša. Čisto pravi obešenec, si predstavljate, čisto pravi obešenec! Zaraščen kotiček Nove Gorice, skrivnostna zaplata, pazi, da se ne pogrezneš do kolen v lastno zvedavost. Seveda rinemo tja. Pojma nimamo, kako izgleda obešenec. Morda smo ga celo srečali in sploh nismo vedeli, da je obešenec, nismo ga prepoznali. Baje so obešenci plavi, zadušijo se, zato umrejo. Kako veš? Slišal sem nekoga govoriti. Ne, obešenci si tilnik razdrejo, zato poginejo. Kako veš? Slišal sem od nekoga. Mona! Ljudje ne poginejo, ljudje umrejo. Ne, ti si mona! Obešenci so plavi in pika! In se zbadamo: Mama ti je šla u Borou ghozdičk! Tata ti je šou u Borou ghozdičk! Ena sama tema je tam ponoči, ni žive duše, strah nas je za popizdit! Je strah tudi obešence? Kdo ve? Če kakšnega srečamo, ga vprašamo.
Približujemo se postajališču … Knjižnica Franceta Bevka! Zdrav razum ohranjam z obiskovanjem knjižnice Franceta Bevka, ki takrat še domuje vkleščen znotraj betonskega skeleta Gradnikovih brigad. Ne ravno velik prostor, ki je razdeljen na oddelek za otroško in mladinsko literaturo ter na oddelek za odrasle. Pri svojih dvanajstih se pretihotapim na oddelek za odrasle, kjer se mi razkrije popolnoma novo vesolje literature: Andrej Morovič, Franjo Frančič, Vuk Vučo, Vitomil Zupan, Mate Dolenc, Henry Miller, Witold Gombrowicz … Na moje veliko presenečenje me knjižničarke ne pošljejo nazaj na moj oddelek, ki mi pritiče glede na mojo starost, temveč se mi samo zarotniško nasmehnejo in poštempljajo izkaznico. Ti tako izstopajoči angeli – knjižničarke – ki ne spadajo v to zatohlo provincialnost kričečih frizur in modnih krojev kraljujejo znotraj prostora, ki mi je rešil kožo in odprl nešteta vrata v sobane svetov, ki bi mi ostali neznani, če ne bi bilo njih ter njihove kljubovalne svojskosti. Knjižnica je imela tudi glasbeno sobo, ki je za takratni čas delovala precej futuristično, izbral si si ploščo in dobil slušalke, ki si jih vtaknil v steno poleg svojega sedišča. Cele popoldneve sem preživel tam in občudoval kratko pankersko frizuro knjižničarke, medtem ko mi je alternativna glasba strgala ušesno maslo. Naj pripomnim, da je bilo to za mulota, ki ni premogel niti kasetarja, pravo osvobojeno ozemlje, sploh če si odraščal v okolju, kjer so kraljevali Marjan Smode, Helena Blagne, Šank Rock, Dire Straits, Scorpions, Zlatko Dobrič … Medtem pa mi je knjižnična fonoteka nudila bende kot so: PIL, Jesus and Mary Chain, UBR, Phonebox vandals, Wolfgang press, Laibach, Tožibabe … Domov sem se vračal vzhičen in se drl: »Vsi bomo živeli tistega lepega dne!«
Približujemo se postajališču … Osamosvajanje! Presihanje neke države. Presihanje Jugoslavije. Rojen v državi, ki ne obstaja več. Rojen znotraj družine, ki ne obstaja več. Otrok ločencev. Najbolj enostavno, vse pahniti v spomin. Osnovna šola Solkan. Njo obiskujem. Bliža se osamosvajanje. Povsod eno samo lajanje. Solkanci udrihajo čez Boskote. Bosko je oznaka za pripadnika iz naših bratskih republik, vseeno, če je ta Hrvat, Srb, Makedonec … Znotraj šolskih torb prenašajo ozki nacionalizem. V osmi razred zahajam, ko dobimo za ravnatelja človeka z vojaško akademijo. Vzklikanje: Tu je Slovenija! Aja, nismo vedeli! Znanstvena fantastika. Mi se garbamo, ker smo zdolgočasena mularija, ne zato, ker smo različnih nacionalnosti. Mi smo s Cankarjeve. Nimamo drugam. Samo priimki so drugačni. In zadoni jutro skozi mnoštvo korakov, vsi v en glas bežimo proti marketu, v zaklonišče. Možnost bombnega napada, letala nas preletavajo. Poči kot pri norcih, letalo prebije zvočni zid. Tisti najbolj zavedni se režijo: »Nič nam ne morejo!« Aja, nas je strah. S Cankarjeve smo, kam zaboga naj gremo, tu smo doma. Osamosvajanje, nič več ne bo, kot je bilo. Ulica ostaja ista, le druga država. Nič več bratje iz sosednjih republik, temveč tujci iz bivših republik. Družbeno moralna vzgoja, tod je sedaj čisto drugačna Slovenija. Končala se je Jugoslavija in končala se je moja familija, starša sta se ločila. Presahne okoliška industrija, vname se hazard prihodnosti.
V kader poseže režiser in zavpije: »S takšnim vozakanjem ne pridemo nikamor … Stop! Rez!«
Sestop iz socialističnega brezbožništva, v dobo čaščenja potrošništva. Vendar gredo učinki potrošništva postopoma še mnogo dlje. Reklamarski zgledi s svojimi šablonskimi oblikami hrepenenjskih izpolnitev vsiljujejo ljudem nevarno prepričanje, da si ne dovolijo biti srečni taki, kakršni so, ampak si (zaradi reklam z idealiziranimi ljudmi in situacijami) predstavljajo, da si bodo dovolili biti srečni šele nekoč, ko bodo dosegli to, kar jim sugerirajo reklamni in potrošniški obrazci. Na ta način potrošništvo človeka pasivizira, ga vedno bolj utrjuje v nesamozavesti in ga svari pred tem, da bi poskusil kaj storiti za svojo srečo, ker mu to itak ne more uspeti, dokler ne postane idealen potrošnik.
Kratek avizo! Naše nasilje, vaše nasilje – ko ne spiš, se zbudiš v napetost razcvetelo, bolečina izven tvoje pristojnosti – herezija duha – ker je ozaljšanje zaigrati, kar se zaigrati da – kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem, kajti on bo živel zavoljo mene. Prt pred menoj je poltenost potnih srag, strmo se vije pot na Kalvarijo, kdor se napoti po njej, je zasramovan in zaničevan … Žena s čipkami kvačka danes za jutri. Zdaj se boš počasi polegel, zgrbančil. V gnusu in odporu. Grom se bo polegel. Pomladanski dežek zate ne bo to, kar bo za zvončke, srajčke, trobentice, vijolice in gozdne jagode. Zate bo neugoden dražljaj, zate bo to krik in klic na pomoč, v tebi bo prebudil neustavljivo željo po vakuumu in času, ko še nisi dihal skozi nos, ko si s popkom dihal materino misel. Je bila tvoja mati srečna? Je verjela vate ali je neprestano čakala, da ji nadležen, črn kamen, spolzi iz trebuha? To bi zdaj že moral vedeti. Ampak ni pomembno. Tudi matere so samo taka ali drugačna kamenina. Lava v dveh agregatnih stanjih. Tekočih prej, strjenih zdaj in naprej. Ja, čutiti je še vedno človeško in ko čutenje pridobi priokus maščevalnosti, je konec verjetno blizu. Najprej so pokošene vrednote, potem pa še telesa. Ponižani se maščuje nadutemu. Ljudje ne postanejo zli sami od sebe …
Uprizarjanje … Arhitekture notranjosti ne vidiš, a ti stene sopejo za vrat, figura, ki je ni na platnu, temveč je v prostoru; v prostoru je nepremostljiv zid. Navidezno, jasno! Koščičasto oblačenje arhetipskih podob s pomočjo svetlobe in kontrasta, tanka linija med ilustrativnostjo in polnokrvnim občutkom svobode, varnosti, lahkotnosti, moči …V proces zdravljenja se zato vključujejo tudi družinski člani, ki prav tako potrebujejo pomoč. Zasvojenost nikoli ni samo bolezen posameznika, ampak tudi bolezen njegove družine, ki se zapleta v začaran krog vedenjskih vzorcev, teh ni mogoče presekati brez terapevtske pomoči. Ob osebi postanejo vsi soodvisni, privzamejo vedenjske vzorce reševanja zasvojenca, njegovih vzponov in padcev. Zahtevati prepoved uprizarjanja? Nima potem režiser vso pravico občinstva vprašati, kaj počne v gledališču, če se nad njegovo predstavo zmrdujejo in jo celo zasmehujejo tisti, ki je sploh niso videli? Če je tudi sam zasvojenec in istočasno član te neskončne verige uprizarjanja? Seveda, da ima to pravico!
Reklamni pano utripa! Prijateljice gemblajo …. tri prijateljice … vse tri poročene … srečno poročene … tudi možje so srečni in z ženami zadovoljni … saj te tri vedo, kaj imajo moški radi … še pred zakonom so se vsega naučile! Iz knjig … in sicer iz dobrih knjig … Vse tri imajo lepo domačo knjižnico …Tudi v vašem domu ne bi smele manjkati takšne knjige … Kako naj kuham! …Vrt in moje rože! … Naš dom! … Vzgoja za zakon! … Kako vzgojim svojo deco! … Žena v sodobni družbi! … Šivanje! …Vezenje! … Postanek otroka in njegov razvoj! … Človek! … Bolezni, kako jih spoznamo in preprečimo! … Nalezljive bolezni, kako se jih obvarujemo!
Randi pred Perlo. Tu se dobiva, na tej zlizani klopci. Dobrodošli v gledališču! Dobrodošli v igralnici! Tod lepo poskrbijo za vas. Ta, ki ga imate neizmerno radi, se je pognal v razsipnost. Ta, ki ga imate neizmerno radi, je odšel, ni ga, ni ga več. Da, človek včasih odide. Da, človek včasih ugasne. Na mnogotere načine. Da, človek kocka. Da, človek včasih zakocka. Svoj zakon. Tuj zakon. Odtujenost. Odurna laž. Neizpodbitno dejstvo. Tudi če ne želite, morate ukrepati. Vaša skrb je upravičena. Dobrodošli v gledališču! Bi dobili sedež ugodneje? Sedite! Tu, ja. Klopca izpred Perle. To je vaša mati. To ste vi. Dva na sveže ločena. Dva na vekomaj veke zaljubljena. Casino. Kažin. Zakockati in ostati sam. Sedeti na klopci. Sedeti znotraj mesta lastnega odraščanja. Odigrati partijo odraščanja. Sedeti znotraj mesta, ki nima več vajinega stalnega naslova. Zakockati domicil. Vsaj poskusila sta, vidva. Tod lepo poskrbijo za vas. Kod? Prekleta klopca. Prekleta Perla. Vse je skoraj zastonj, le sreča ne. Veš ti? Veš ti? Ne? Ne! Dvakrat ne! Sama sva. In spet ne. Tu sva. V predverju ničesar. Nič ni ostalo, lupina spomina, še to ne. Občutek, da tu spredaj snemava pornič. Pred igralnico. Saj vendar nisva otroka, že dolgo ne. Incest v zgodnjih popoldanskih urah. Incest vsem na očeh. Dogajanje na odprtem. Mimo hodijo Italijani in potuhnjeni domačini. Nikogar ne briga. Nikogar ne briga ta od desetletij zlizana klopca. Nikogar ne brigata. Vajin odsev je samo vajin odsev. Dokler zapravljaš, si na toplem. Ko potrošiš, je konec. Klopca, na kateri se brusijo raznorazne perle. Tu, na tem prepihu se zaveš, kako ostre robove nudi to mesto. In tako potiska predme torbo polno jestvin, mati je, kaj pa če … »Na, vzemi sine!« In se delaš, kot da ni potrebe, a krvavo prav pride. Krvavo prav pride roka bližine ter hrana, ki vsaj za silo poteši molk praznine in za trenutek poteši to nelagodje, ki se utaplja v svobodi.
Kaj to pomeni? Nelagodje v svobodi ne pomeni ničesar, kajti svobode ni. Nelagodje je le v človeškem svetu, ki si – za razliko od živali in rastlin – želi svobode, vendar je svoboda čisti miselni konstrukt in zato neresnična. Svobodo si je človek izmislil. Kot ljubezen. A do neke mere se lahko materializira, uresniči, svoboda pa ne. Kajti svoboda je popolna odsotnost misli, človek pa ne more prenehati misliti, niti v spanju. Ujet je v stalno nujnost in čeprav ni nič nujno – le umreti – ni nič, ampak vse nujno. Nujno je misliti, misliti na čisto brezvezne reči in živeti navadno in čisto brezvezno življenje. Kar je osvobojeno nujnosti, izhlapi v tistem hipu, gor med oblake gre in še dlje, med zvezde … Zapacane roke, ki ne nehajo grabiti in grabiti, pa ostajajo prazne.
Dokumente, prosim! K meni pristopita dva policaja. Dober večer, dokumente … Kaj pa hočem, ugodim jima. Sprva mi ni nič jasno, nato se mi prične svitati, zakaj sta me sploh ustavila. Tujec v mestu, kjer sem nekoč bil doma, v rokah pestujem enako vrečo, kot jo imajo ti novodobni begunci, pisan in zajeten polivinil, navadna vreča, ne potovalka, nekaj, v kar na hitro zmečeš, kar ti je ljubega in dragega, ter pot pod noge! »Kaj imate to v vreči?« me vpraša policaj. Mencam, naposled le izjavim: »Humanitarni paket.« Ošvrkneta me s srepečim pogledom, saj mislita, da se delam norca iz njiju. Odprem zadrgo na vreči in policaj seže vanjo in je, kot bi mi šaril po drobovju. Ozre se proti drugemu policaju: »Hrana je …« Gledam ju izpod čela: »Kaj sem vama rekel?!« Policaj si zapiše v svoj zvežčič številko moje osebne izkaznice: 23049765000 … Ko konča, ju vprašam: »Zakaj sta me sploh ustavila?« »Kaj pa veva, kdo ste in od kod prihajate!« mi odvrne. »Tudi jaz bi rad vedel to!« mu zabrusim nazaj. Policaj me samo debelo pogleda, vrne mi osebno in reče: »Uredu je, lahko greste!« Kam pa?