Iz otroštva mi ostaja precej živ spomin na vaško smetišče, ki je bilo za nas, otroke, pravzaprav igrišče. Tam smo lahko ure in ure raziskovali, pregledovali, premetavali, iskali, najpogosteje pa razbijali. Najbolj cenjena je bila steklovina, ki se je razbijala s čudovitim truščem. Moral si samo dobro nameriti kamen in že si slišal glasen pok. Če je kdaj kdo staknil kakšno staro televizijo ali pa kak drugi tehnični aparat, je bilo to pravo bogastvo. Takrat se je okrog najdbe zbrala cela druščina in s skupnimi močmi smo zadevo nekam odvlekli in tam razbili. Najraje smo razbijali (belo) tehniko, torej tisto, kar smo morali doma skrbno varovati.
Poleg tega velikega smetišča, ki je bilo namenjeno spodnjemu delu vasi, smo imeli še eno, manjše, ki je bilo namenjeno zgornjemu delu vasi. Obe smetišči sta nastali nekje v poznih sedemdesetih, obratovali pa sta do sredine devetdesetih. Pred tem se je smeti odmetavalo povsod, največkrat kar tja, kamor se je komu zazdelo, da bi jih odvrgel. Eni so jih metali za svojo hišo, drugi v kakšno jamo ob vasi, tretji kar v vaški potok … kamor je padlo, tam je obležalo. Ta praksa, ki bi danes veljala za skrajno problematično, je bila tedaj popolnoma neproblematična navada. Kako to? Pred vsega nekaj desetletji, naj bo tega petdeset, največ sedemdeset let, je bilo (vsaj na vasi) popolnoma vseeno, kam si metal smeti. To pa preprosto zato, ker smeti, v pomenu kot jih poznamo danes, ni bilo. Ne pravim, da jih je bilo manj, ampak da jih sploh ni bilo, smeti dobesedno niso obstajale. Razni ostanki hrane so se namenjali za prehrano živali; papir se je skrbno shranjeval; tu pa tam se je pojavila kakšna steklenica, ki se je prav tako skrbno shranila za poznejšo rabo. Drugega: embalaže, plastike, tehničnih aparatov … praktično ni bilo.
Posledično se je seveda globoko zakoreninila navada, da se smeti odvrže kamorkoli. Ko so se začele pojavljati nove vrste smeti, je bilo treba to navado spremeniti. Vaški možje so staknili glave in sprejeli odločitev, da se vzpostavita dve omenjeni smetišči. A kaj, ko so navade ljudi tako trdovratne. Kar nekaj let je trajalo, da so se vaščani privadili tega novega režima.
Sam sem imel priložnost spremljati prehod iz odmetavanja smeti na vaški smetišči v odmetavanje smeti v zabojnike. Pri tem prehodu se je ponovno pokazala trdovratnost človeških navad. Ljudje so se večinoma upirali tej spremembi. Nekateri so se upirali pasivno, drugi aktivno. Pasivni upor je pomenil, da si smeti, ki so se nabrale čez teden, naložil na prikolico, jih odpeljal mimo novih zabojnikov in odvrgel na staro smetišče. Ti ljudje se niso dali motiti v svojih privzetih navadah, še naprej so smeti metali tja, kamor se jih je metalo zadnjih dvajset let. Zabojniki gor ali dol, njih to ni zanimalo, imeli so svoje navade. Aktivni upor je pomenil, da so ljudje iskali nekakšne razloge, utemeljitve in podobno, ki naj bi pojasnili, zakaj ne nameravajo voziti smeti v nove zabojnike. Razlogi so bili različni, včasih naravnost neumni. Nek, vsega desetletje starejši znanec, je navajal tale razlog: »Ne bom plačeval za smeti! Še vedno jih bom vozil na vaški odpad!« Ko sem mu pojasnil, da jih plačuje vseeno, ne glede na to, kam jih odvrže; da bi jih plačeval četudi bi jih pojedel, je samo ponovil: »Ne bom jih plačeval!« Dlje od tega nisva prišla.
Ta isti znanec, kmet po svojem poklicu in pameti, je čez nekaj let kričal na vaškem zboru: »Ne, pod mojim krompirjem že ne!« Šlo je namreč za vprašanje, kam namestiti kable, da bi v vas končno pritekel internet. Edina pametna opcija je bila po dolini, kar je neizbežno pomenilo pod njegovo njivo, torej pod njegovim krompirjem. Nihče ni razumel, kako naj bi en meter globoko zakopan kabel kakorkoli vplival na krompir. Ampak on je gonil svojo. Govoril je nekaj o tem, da internet slabo vpliva na rast krompirja. Ker to ni zadostovalo, je, da bi prepričal sovaščane,ubral drugo taktiko. Začel je udrihati čez internet in človeško lenobo. Govoril je, da v resnici nihče ne rabi interneta, da naj ljudje raje delajo, kot da sedijo za računalnikom, da on noče imeti interneta, da sploh nima časa za takšne neumnosti in da si ga nikoli ne bo napeljal v hišo. Pred kratkim me je ta človek, lastnik njive s krompirjem, dodal na facebooku. Včasih so človeške navade res trdovratna zadeva, a na koncu se spremenijo.
Še večji problem, kar se spreminjanja navad tiče, je predstavljal prehod na ločeno zbiranje odpadkov. Sploh za starejše in tiste bolj trdih glav, če se smem tako izraziti. Ti drugi, torej trdih glav, so vztrajno ponavljali, da so smeti pač smeti in da je vseeno, v kateri zabojnik jih vržejo. Tisti starejši pa samo niso razumeli, zakaj potrebujemo spet neko novo spremembo. Razumljivo. V času njihovega otroštva smeti takorekoč ni bilo. Kar je sodilo med smeti, si preprosto odvrgel za hišo. Čez leto dni je iz tega nastala zemlja. Potem so se pojavili plastika, različne embalaže, gospodinjski aparati … Tega nisi mogel več odvreči za hišo. Potrebno je bilo vaško smetišče. Potem tudi to smetišče ni bilo več primerno; potrebni so bili zabojniki. Sedaj pa tudi zabojniki niso dovolj, potrebni so zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov. »Ne morem ji dopovedati,« je za svojo staro mamo dejal moj kolega: »Ne razume, pa da se jebeš.« »Veš, kako ona ločuje smeti?« me je vprašal in kar sam odgovoril: »Tako, da jih vse skupaj strpa v vrečo, potem pa vrže malo v en zabojnik, malo v drugega, kar ostane v tretjega. To je zanjo ločevanje odpadkov.«
***
Naše navade, vsaj kar se smeti tiče, so se v nekaj desetletjih korenito spremenile. Smeti skrbno zbiramo, ločujemo, belimo si glavo z vprašanjem, kam sodi plutovinast zamašek in kam plastificiran papir. Komunalne službe izdelujejo natančna navodila o tem, kaj sodi v kateri zabojnik. Kot vestni občani se navodil skrbno držimo.
Bojim se, da ima ta zgodba o čedalje večji ozaveščenosti ravnanja s smetmi še eno, manj vidno plat. Pravzaprav čedalje manj vidno. S smetmi ravnamo tako skrbno, da so te skoraj izginile iz naše okolice, izginile so s travnikov, pašnikov, gozdov, pločnikov, potokov … V akcijah, kot je bila »Očistimo Slovenijo«, smo pobrali ostanke preteklosti, z vestnim sortiranjem in zbiranjem skrbimo za čisto prihodnost. Zbrane in ločene smeti izvažamo: plastiko na Kitajsko, sranje na Madžarsko. Obe državi sta pred kratkim rekli: dovolj nam je vaših smeti.
Rad bi zaključil z neko nekoliko nenavadno mislijo. Ali ni ena od težav, kar se smeti tiče, tudi ta, da so postale skoraj nevidne? Kaj hočem reči s tem? Več smeti kot proizvedemo, manj jih vidimo, saj so sistemi zbiranja smeti čedalje bolj dodelani. Ali ni to v resnici tudi težava? Ali sploh zaznavamo, kakšne nerealne količine smeti proizvajamo? Bojim se, da ne, da nam je uspelo pred samimi seboj to dobro skriti. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi sprejeli dekret, ki bi se glasil nekako takole: od jutrišnjega dne dalje je prepovedano odlagati smeti v zabojnike, ljudje morajo smeti odvreči na tla. Dekret velja eno leto. Ko bi spili pivo, bi pločevinko odvrgli na tla; ko bi prinesli domov pet polnih nakupovalnih vreč, bi vso embalažo preprosto zmetali skozi okno. Mislim, da se po enem letu ne bi več dalo hoditi po ulicah, da bi se reke spremenile v tekoče smeti, da vožnja z avtomobilom ne bi bila več mogoča. Po vsega enem letu takšnega ravnanja bi smeti postale spet (in to še kako!) vidne. Šele tedaj bi nam nemara dovolj nazorno prodrlo v zavest, koliko smeti dejansko ustvarimo. Na tej točki bi se šele lahko začeli resno pogovarjati o problemu smeti.