Morda je nekaj v naravi politično levo usmerjenih delov družbe, da so že od vekomaj nagnjeni k teleološkemu razumevanju politične situacije. Tako smo lahko dobro polovico preteklih desetih let v praktično kateremkoli prispevku zasledili bolj ali manj smelo poigravanje z napovedjo, da sta pok ameriškega nepremičninskega balona in evropska dolžniška kriza znamenje resne krize v temeljnem ustroju trenutnega političnega sistema. Po tem, ko se je tresla gora, rodila pa danes že zamrla gibanja trgov in en volilni preboj s precej klavrnim izkupičkom, smo ploščo obrnili. Razplet referenduma o brexitu in zadnje ameriške predsedniške volitve demonstrirajo sposobnost desnice, da bolje izkoristi tleče nezadovoljstvo prebivalstva za lastne populistične, šovinistične in rasistične namene – s tem pa na stežaj odpre vrata ponovnemu vzponu resnično skrajne desnice, v reprizi družbenih okoliščin, ki smo jim bili priča v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja.
Tovrstne vsepričujoče in vseobsegajoče naracije bi morala nadomestiti raven analize, ki je bolj pozorna na specifičnosti posamičnega političnega momenta. Ugotovili bi, da gospodarski in politični sistem res pretresajo krize. Če jih ne bi pomnili zgolj po dramatičnosti njihovih posledic, bi pravzaprav ugotovili, da so celo zelo pogoste. Hkrati pa bi ugotovili, da blok, ki poseduje najboljše izhodišče in ima na razpolago največ sredstev, da izkoristi vsakokratno obdobje pretresa, sestavljajo ravno obstoječe družbene in politične elite. Čeprav ni v takšnem razpletu nikakršne fatalistične nujnosti, pa je, menim, ravno vseobsegajoče strašenje s ponovnim vzponom fašizma in iz tega strahu izhajajoče taktične implikacije eden ključnih razlogov, zakaj vladajoče politične skupine svojo prednost vztrajno ohranjajo.
Poglejmo za začetek volilno bilanco preteklega leta. Donaldu Trumpu, prafašistu trenutne politične konjukture, izvršilne moči položaja ameriškega predsednika omogočajo marsikaj, na primer raketiranje sirskih položajev ali odpoved pariškemu podnebnemu sporazumu. Drugod pa se pristojnostim navkljub sooča z institucionalnimi ovirami, na katere, kot kaže, nima odgovora. V zapiranje meja za tujce z nezaželenimi potnimi listi je že dvakrat poseglo vrhovno sodišče. Zdravstveni reformi se kljub republikanski večini ne uspe prebiti čez kongres. Za zid na meji z Mehiko verjetno ni človeka, ki bi si predstavljal, kako projekt sploh izpeljati. Hitro je postalo jasno, da bo tradicionalni ameriški politični ustroj Donalda Trumpa preživel. Odprto ostaja vprašanje, ali bo veljalo tudi obratno.
V Veliki Britaniji je do nedavnega kazalo, da bo v kaotični situaciji, ki je sledila referendumski odločitvi za brexit, največ pridobil mainstream torijcev, medtem ko se je zmagoslavje Nigela Faraga in Borisa Johnsona nemudoma po razglasitvi rezultata začelo klavrno sesedati v prah. Po Corbynovi zaslugi se stvari sedaj obračajo drugače, medtem ko o kakšni skrajno desni radikalizaciji in hegemoniji ni bilo v nobenem trenutku ne duha ne sluha.
Potem je tu še kup držav, kjer se kakršenkoli veliki volilni met desnice preprosto ni izšel. Marine Le Pen je bila v drugem krogu francoskih predsedniških volitev suvereno poražena. Še pred tem si je Evropa oddahnila ob predsedniških volitvah v Avstriji, kjer sta se v drugem krogu pomerila kandidata svobodnjakov in zelenih, ter na parlamentarnih volitvah na Nizozemskem, kjer se je zaustavil nalet svobodnjakov Geerta Wildersa. Ob nedavnih zveznih volitvah v Nemčiji in Avstriji sta Alternative für Deutschland in svobodnjaška stranka z rezultati presenetili, vendar ne pozabimo, da sta obakrat zmagali vodilni desnosredinski opciji: v Nemčiji kot branik ustaljenega reda, v Avstriji s kooptacijo protimigrantske retorike.
***
Gotovo našteti primeri za populiste predstavljajo relativen uspeh in izhodišče za nadaljnje politično manevriranje. Vsekakor desnica beleži izjemen vpliv na aktualni politični diskurz, kar še toliko bolj velja za vprašanja, povezana z begunsko krizo.1 Prav tako nas primeri, kot sta napad v mestu Charlotsville in umor Jo Cox ali pa Breivikov strelski pohod pred leti opozarjajo, da bomo posamičnim aktom nasilja na ulici priča tudi v prihodnje. Tu velja enako vprašanje kot pri versko motiviranem terorizmu: kolikšno vlogo ima pri konjukturi tovrstnih tragedij naša lastna medijska mašinerija, ki posameznim skrajnežem vedno znova dokazuje, da lahko računajo na nekritično poročanje, senzacionalizem in polarizacijo javnega mnenja? Vendar pa rezultati pričajo, da naraščajočega vpliva ni mogoče kar tako in v poljubnem trenutku prevesti v volilno večino, kaj šele v stabilno politično podporo, potrebno za uresničenje najbolj drznih napovedi, ki jih lahko zasledimo v tvitih in televizijskih soundbitih.
Prej gre za nekaj drugega. Če se je na eni strani uveljavila populistična desnica, ki uspešno prevaja nezadovoljstvo s političnim establišmentom v občasne volilne točke in nenehno javno pozornost, potem je na drugi strani prišlo do dodatnega zoženja (po gospodarski krizi že tako konsolidiranega) sredinskega konsenza. Politične stranke, ki spadajo v ta del političnega spektra, se poskušajo pretresu ustaljenega reda stvari, ki ga obljubljajo desni populisti, zoperstaviti z različnimi kombinacijami kooptacije in konfrontacije. Tako se na eni strani mainstream politične stranke soočajo s pritiski po zaostritvi svoje begunske politike, nekatere celo kar same proizvajajo taiste protimigrantske retorike. Na drugi strani pa uživajo najbolj sredinske politične opcije v luči preteče nevarnosti neprijetnih volilnih presenečenj večjo javno podporo, kot bi jo sicer. V najboljšem primeru gre za javne pozive k taktičnim glasovanjem in rabo argumenta manjšega zla, v najslabšem pa so politiki kova Justin Trudeau ali Emmanuel Macron v nebo vpijočim protislovjem navkljub proglašeni za nove heroje družbene naprednosti. Podobno je bilo v času demokratske izbire predsedniške kandidatke v ZDA pogosto moč slišati, da je glas za Hillary Clinton glas za feminizem, kar je bila tudi konotacija njenega volilnega slogana (I’m With Her).
Ironija zgodovine s tem opravi polni krog. Če so predstavljali zgodovinski fašizmi psevdoprotisistemska gibanja, v smislu, da so zavestno kopirali retoriko in estetiko levo usmerjenih političnih organizacij, začenši z neologizmom nacionalsocializem, potem predstavljajo heroji boja proti njihovim domnevnim naslednikom mimikrijo ali pa, če že, marketinško premišljeno filtracijo progresivnosti, izza katere se skrivajo kolonialistične opazke o tretjem svetu in orožarski posli s Savdsko Arabijo ter nadaljevanje napadov na delavske pravice in socialne pridobitve.
***
Domet tovrstnih sredinskih političnih mobilizacij je sicer močno vprašljiv. Ideologija tehnokratske strokovnosti in apolitične čistosti se lahko razblini ob prvi nepopularni zakonodajni potezi ali korupcijski aferi. Trdnost vladavine je še toliko šibkejša, kadar gre za ad hoc oblikovane strukture, katerih članov ne veže kontinuiteta organizacijske in svetovnonazorske formacije. Najbolj bistveno, centristi ne zavladajo s pomočjo ljudske mobilizacije, temveč demoralizacije s preostalimi izbirami. Neudeležba v drugem krogu francoskih državnozborskih volitev je dosegla 57 odstotkov. Perry Anderson je, s svojo značilno konciznostjo, Macronovo zmago razglasil za japijevski simulaker populističnih prebojev. Medtem je predsednik Francije že doživel enega najstrmejših padcev v popularnosti, kar so jih doslej zabeležile tamkajšnje ankete.
Vendar se v tem trenutku zdi, da so največji poraženec polarizacije med sredino in desnim populizmom tradicionalne socialdemokratske stranke. Če se je na prelomu tisočletja blairovska strategija lovljenja srednjega glasu izkazala za uspešno in je politika tretje poti, produkt svoje dobe, na svojem vrhuncu obsegala večino evropskih vladnih mandatarjev, pa je danes slika ravno obratna. Ker so prepoznane kot stranke establišmenta, socialne demokracije niso v poziciji, da bi ustvarile momente izrednih političnih mobilizacij, na kakršne se zanašajo njihovi manjši politični tekmeci na levici, hkrati pa gre za stranke, ki so v najbolj neugodnem položaju za »prehitevanje po desni«. Nedavni volilni rezultati v višini od pet do sedem odstotkov so francoske socialiste (PS) in nizozemske laburiste (PvdA) ošibili do politične nepomembnosti oziroma jih »pasokificirali« – imenovano po sestrski grški stranki, ki jo je enaka usoda doletela leta 2015. Čeprav je jasno, da bodo najhujše rezultate beležile tiste stranke, ki so vlade vodile v letih suhih krav, pa prelomnosti tega premika ne gre podcenjevati. Tradicionalne socialdemokratske stranke so bile eden od nosilcev množične politike 20. stoletja. Glavnino povojne dobe so se izmenjevale na oblasti z desnosredinskim pandanom in se pri tem lahko zanašale na stabilne, generacijsko, profesionalno in teritorialno opredeljive volilne bloke. Gre za tip stranke, ki vzdržuje in se lahko opre na mrežo lastnih civilnodružbenih organizacij, ki ima globoko kadrovsko zaledje v državnih institucijah in okoli katere je spletena mreža patronažnih odnosov.
***
Takšen tip stranke ne bi mogel malone izginiti iz političnega zemljevida, če se ne bi globoko spreminjal temeljni ustroj parlamentarne politike. Gre za zaton modela množične stranke: organizacije, ki se financira pretežno iz članarin, ki ima lojalno volilno bazo in ki svojim simpatizerjem ponuja vseživljensko socializacijsko okolje. S spremembo modela financiranja ter z naraščajočo kompleksnostjo in intenzivnostjo zakonodajnega dela postajajo strankarska vodstva vedno bolj odvisna od državnih birokratskih aparatov in dotacij, s tem pa vedno manj podvržena nadzoru lastnih organizacij. Volivci medtem diverzificirajo svoje politične preference in se v svojih izbirah začnejo vesti manj navijaško in bolj potrošniško, pri tem pa se zanašajo na informacije, ki jih producira kombinacija vedno bolj prekariziranega novinarskega ceha in novih strokovnjakov političnega marketinga.
V takšnih pogojih se ponuja (in lahko tudi kaj hitro izgine) priložnost za nove igralce: laclau-mouffovske levičarske intelektualce, alt-rightovske trole in antipolitične tehnokratske centriste. Kar za levico v nobenem primeru ni smiselno, je odrekanje možnostim za mobilizacijo zapostavljenih delov prebivalstva in ustvarjanje prelomov s tradicionalnim delom političnega spektra. Vendar prihaja natanko do tega, kadar levica skupaj s predstavniki starega reda trobi v rog moralne panike ob ponovnem vzponu fašistov, z bolj ali manj eksplicitnimi podtoni samopravičniškega gneva in urbanega, intelektualnega prezira do raje.
Menim, da v ozadju takšne spontane politične taktike tiči globoko nerazumevanje geneze in dinamike zgodovinskih fašizmov, zabeljeno s čezmerno rabo besede, ki opravlja vse druge funkcije, samo pojasnjevanja ne: osebna zmerljivka, ritualni zaklinjevalni obrazec, sredstvo socialne samopromocije, del protestniške dramaturgije in še marsikaj.
Opletanje z izrazom ima sicer na levici dolgo brado, ki je vsaj tako stara kot sam fašizem. Komunisti tretje internacionale so trockiste, avtonomiste in socialne demokrate še globoko v trideseta leta prejšnjega stoletja obtoževali za socialne fašiste in poleg tega skovali še vrsto drugih konceptualno nejasnih izrazov, kot so klerofašizem in nekateri bolj pozabljeni, recimo monarhofašizem in avstrofašizem. Po drugi svetovni vojni je bil za fašističnega označen vsak hladnovojni režim, ki je vodil protikomunistično politiko. S pojavom novih političnih gibanj in (post)strukturalistično intelektualno konkurenco marksistični ortodoksiji se je razpasel diskurz o fašistoidnih težnjah sodobne liberalne demokracije in njenih institucij. Ko lahko en izraz hkrati označuje Hitlerjev Tretji rajh, Peronóvo Argentino, de Gaullovo Peto republiko in sodobno Evropsko unijo, potem je pač jasno, da z rabo tega izraza nismo še ničesar pojasnili. Reduciranje raznorodne politične tvorbe na tako ohlapen skupni imenovalec ni nič bolj upravičeno od liberalnega enačenja realno obstoječih fašizmov in socializmov v izrazu totalitarizem ali konservativnega zvajanja levice na socialno liberalnost. Kot se je ob neki priložnosti zapisalo španskemu borcu (in osumljenem socialfašistu) Georgu Orwellu: ob rabi, kakršna je v navadi, je beseda fašizem popolnoma brez vrednosti.
***
Še več, površnega moralizatorja o zlu fašizma utegne presenetiti teza, da so tudi zgodovinski fašizmi v svojih nekaj kratkih, a intenzivnih desetletjih obstoja, šli skozi več faz. Ena temeljnih poant Alfreda Sohn-Rettla, ki je imel priložnost pisanja kronike v času vzpona nacističnega režima v tridesetih letih, z insajderskim pogledom zaposlenega na raziskovalnem inštitutu združenja nemških gospodarskih kartelov, je, da je bil nacizem pred prihodom na oblast nekaj povsem drugega kot nacizem po prihodu na oblast.
To je skladno z raziskavami ameriškega zgodovinarja Roberta Paxtona, ki je definiral petstopenjski model razvoja fašizma. Prva je faza iniciacije, v kateri krog intelektualcev razvija ideologijo ter vanjo vgrajuje selektivne elemente političnih nasprotnikov in starejše reakcionarne misli. V drugi fazi pride zaradi družbene krize do popularizacije, s tem pa tudi do etabliranja dotlej marginalne politične pozicije. V tretji fazi se zgodi prevzem oblasti, v pogojih, ko ustaljeni režim ni več zmožen vzdrževati oslabljenega družbenega reda in pride do sklepanja novih političnih zavezništev. V četrti fazi režim na oblasti zaznamujejo ostri politični boji, tako navzven v širši konstelaciji političnih zavezništev kot navznoter med različnimi frakcijami vladajoče organizacije. V peti fazi, recimo ji faza entropije, bo, odvisno od premikov v konstelaciji družbenih in političnih razmerij moči, prišlo do normalizacije v okviru avtoritarne vladavine ali pa do radikalizacije režima, ki bo svoje postulate prignal do destruktivnih, genocidalnih skrajnosti. Režimov, ki niso stopili po tej poti, je bilo kar nekaj že med Hitlerjevimi in Mussolinijevimi sodobniki in ni naključje, da je bil skrajni fašizem realiziran ravno v Nemčiji, deželi völkische nacionalne ideologije in polperifernega položaja v svetovnem sistemu. Toda še to so nujni, a ne zadostni pogoji, h katerim je celotna z vojno zaznamovana generacija intelektualcev – Adorno, Arendt, Benjamin … – prispevala vrsto sofisticiranih tez, ki jih pravzaprav druži enotna izhodiščna teza: množična ljudska mobilizacija leži v samem jedru nacifašizma.
Če je našteto smiselna podlaga za primerjalno analizo, potem sledi, da današnji tako imenovani fašisti ne presegajo zares faze številka dve, sploh če sledimo stari levičarski maksimi, da prevzem oblasti še ne pomeni prevzema moči. Hitlerjeva izvolitev za kanclerja vsekakor ni bil začetek njegovega vzpona na oblast, temveč eden zadnjih kosov k mozaiku konsolidacije moči, ki je potekala celo desetletje.
***
In če se vrnemo na začetno vprašanje: zakaj bi se hotela katerakoli struja sodobnih družbenih in političnih elit ukvarjati z zavezništvom s populisti, ki se na lestvici od »1« do »Trump« kažejo kot relativno nezanesljive in svojeglave politične zaveznice, ko pa družbena realnost še ne kliče po takšni potezi?
Drži, razvitemu svetu ne uspeva zares izplezati iz najbolj akutnega obdobja gospodarske stagnacije po veliki depresiji, vendar imamo celotne panoge finančnega kapitalizma, ki na krizi kot poslovni priložnosti odlično služijo in prispevajo k vedno večji koncentraciji bogastva. Če potrebujejo še kakšen akt deregulacije ali občasni bailout, niso imeli pri obstoječih političnih dobaviteljih v zadnjem desetletju nikakršnih težav. Nemška ekonomija tridesetih je nekaj povsem drugega, šlo je za industrijsko intenzivno, vendar neprofitabilno polperiferno gospodarstvo, ki je potrebovalo grobo politično intervencijo za povrnitev dobičkov na škodo domačega prebivalstva ter za zaokroženje in ekspanzijo svojega kartelnega tržišča na račun tujega.
Seveda kombinacija gospodarske stagnacije in kategorične servilnosti povečevanju konkurenčnosti pomeni, da bodo morale vlade še naprej manevrirati med fiskalnim stresom in socialnim nemirom. Toda politična nevarnost, da bo uspelo komu izkoristiti to šibkost, se ta trenutek zdi še v mejah vzdržnega. Drži, hegemonski projekt je načet do te mere, da omogoča neprijetna volilna presenečenja, ki se zdijo s perspektive zgolj nekaj let nazaj šokantna. Vendar grožnja obstoječemu redu ni dovolj velika, da bi botrovala kovanju drznih političnih zavezništev. Današnje razmerje moči je namreč vse kaj drugega kot Evropa tridesetih let, po kateri so strašila organizirana množična delavska gibanja in bojazen pred prvo državo proletarcev na svetu na njenem vzhodnem robu.
Za napredna družbena gibanja vsakršnih barv in filozofij lahko tako v grobem rečemo, da ostajajo dezorientirana. Manko institucionalne in množične podpore omejuje zmožnost za proaktivno delovanje in udejanjanje lastnih vizij, delovanje pa je s tem reducirano na moralno paniko in skakanje s protesta na protest. Donaldu Trumpu je nemogoče slediti na takšen način. Poanta pa je, da ne bi smeli samo slediti. Napredni del družbe bi moral zasledovati lastne cilje, tudi če ne bi bilo vseh »fašizmov« in udobnega raison d’être, ki ga nudijo.
Dober prvi korak bi bil, če bi se histerizacija vzpona skrajne desnice zmanjšala do te mere, da bi nehala hromiti nasprotovanje pogosto enako škodljivim politikam centra. Macron je ob nehoteni pomoči družine Le Pen in francoskega volilnega sistema dobil v roke tako rekoč enopartijsko državo. Pa mu za to sploh ni bilo treba postati fašist!