Šolnikova drža

Tako smo na zadnjem srečanju iskali idealne lastnosti učitelja, merljive parametre, ob upoštevanju katerih lahko izboljšamo svoje poučevanje, hkrati pa ugotavljali, da se dobljene lastnosti le pri nekaterih ujemajo z opisi naših predhodnikov, učiteljev, ki so nas tako zelo zaznamovali, da smo postali učitelji. Tudi bralec naj prikliče v spomin tistih nekaj učiteljev, profesorjev, ki jih ne bo nikoli pozabil. Si lahko katerega predstavljate v sodobni šoli? Spominjam se učitelja, ki je imel razvado, ki je pri nas učencih zbujala posmeh, pa tudi njegovo spraševanje ni bilo zgled pravičnosti, pa vendar te »podrobnosti« niso omajale vznesenosti, ki smo jo srkali ob njegovi doživeti razlagi. Za marsikoga je kontroverzen že lik profesorja Zupana v Razrednem sovražniku. Začuda celo mlajši kolegi učitelji dojemajo ta lik kot osebnostno čudaški, historično neprilagojen, za znanje pretirano zavzet in v ocenjevanju preoster. Pa ali ne bi bile to dobre lastnosti nekega profesorja, ki bi se v anekdotah vračal na vsaki obletnici mature? Zakaj se zdi tak profesor danes problematičen?

Poučevanje kot tehnika

Klišejsko rečeno, v tem našem izpraznjenem času je oblika pomembnejša od vsebine. Vendar pa si moramo priznati, kako strašno smo navdušeni nad nastopom ali predavanjem neke (po možnosti karizmatične) osebe, ki nas mora vsaj nasmejati, se nas »dotakniti«, »dati misliti« ali vsaj sprožiti podobne dovtipe, ki nas ne smejo pustiti ravnodušne. Nasprotno, pričakoval bi, da se bodo vsaj šolniki, prenašalci znanstvene resnice, zoperstavili takšnim plehkim občutenjem ter se osredotočili na vsebino povedanega. Ali to še znamo? Ali znamo poslušati, ne da bi slišano sodili po videnem, ali celo presodili izključno po nepomembnih neverbalnih podrobnostih predavatelja. Bojim se, da ne. Včasih še opazimo ne, da vsebine pravzaprav ni. Na enem od predavanj o odgovornosti je znani psiholog in igralec nadvladal učiteljsko publiko, kakor je tudi mene očaral z mojstrskim poznavanjem in zadetimi ter zaigranimi opisi karakterjev soposlušalcev. Vendar pa po štiriurni »seansi« razen fascinacije ni ostalo nič. Kako bi le, saj je tudi predavatelj sam »izdal«, da je srečanje namenjeno le motivaciji za morebitno nadaljnje resno »delu na sebi«. A kakor da bi ga kolegi preslišali, zadovoljstvo je bilo popolno. 
Kritika lastnega poučevanja je težavna, saj ga zlahka zamenjamo za utečenost, gladkost procesa podajanja učne snovi, zato se nadobudni kolegi strinjajo, da so občasne hospitacije nujne. Učitelj se zlahka tudi sam preveri. Diktafon je v tem zgolj prikaznem času vsekakor priročna naprava za samoevalvacijo. Popularnost snemanja s kamero pa zdi sporna predvsem v tem, da se namen kritike poučevanja nevede spremeni v kritiko performansa. Gotovo je pri telesni vadbi na tak način smiselno preverjati odličnost preskoka čez kozo po odrivu s kanvasa, a tam, kjer forma ni pomembnejša od vsebine, slika zgolj zavaja. »Če že ne drugega, se s prižgano kamero bolj potrudim,« je že slišan komentar, ki pove veliko o tovrsti praznini. 
»Pod vplivom sodobne psihologije in načel pragmatizma se je pedagogika razvila v znanost o poučevanju nasploh na tak način, da se je povsem osamosvojila od dejanske učne vsebine. Mislili so, da je učitelj človek, ki preprosto uči karkoli; izuriti se mora v poučevanju, ne v obvladanju kateregakoli posameznega predmeta.« (Hannah Arendt: Kriza v vzgoji) Tako danes ni mnenja, ki bi nasprotovalo tezi, da dobrega učitelja spoznaš ne glede na to, kaj ali kje uči. Zato je poučevati »mrtvo vednost« povsem nezadostno, učitelj mora svoje znanje oživiti. Vednost se mora preoblikovati v uporabno znanje, v veščine. Tako so npr. inovativnost, podjetnost, nujne veščine za prihodnost v skladu z vzgojno-izobraževalnimi strategijami EU (Education and Training 2020). O zablodi, »da je potrebno napake gospodarstva oziroma iztrošeno razvojno paradigmo Zahoda začeti reševati neposredno v šolstvu,« in še o čem piše Igor Bjuklič v prispevku Kako razumeti podjetništvo danes? (Razpotja št. 17, Delo).

Politična (ne)vidnost šolnikov

Da šola ne nasprotuje potrošniški družbeni naravnanosti, poslušamo že nekaj let. Ob zadnjem »dogodku« na Osnovni šoli Deskle pa je priznana antropologinja postavila tezo, da slovenska šola spodbuja delikventnost, torej ne proizvaja samo potrošnike, temveč tudi delikvente. O Desklah, o nasilju nad otrokom bošnjaške narodnosti, so se glasno razpisali mediji, kakor, se zdi, se niso upali 20 let o izbrisu državljanstva skoraj 20 tisočih prebivalcev južnjaškega porekla. Celo ministrica je v svojem kratkem stažu prišla v Deskle na kontrolo. Ljudje so se zgražali nad šolstvom, javnim sektorjem in državo nasploh ter svoj gnev zlivali po raznih spletnih portalih. V nedavni večerni okrogli mizi na prvi nacionalni televiziji pa je bivši poslanec in občinski svetnik v debati o javnem in zasebnem šolstvu izjavil, da javna šola ustvarja shizofrene otroke. In dalje pojasnil, da to ve, saj je v tej ustanovi tudi zaposlen. 
Poglavitne težave, seveda, ne vidim v bizarnosti časa, temveč v nepojavnosti zaposlenih v javni šoli navkljub vse hujšim kritikam šolstva. Učitelj bi se moral javno izpostaviti, ko se govori o izobraževanju in vzgoji. Zdi pa se, kot da samo čaka, da bodo nori časi mimo ter da bomo lahko spet v miru in s spoštovanjem opravljali svoje delo. Kakor da bi verjeli, da se bodo stvari v šolstvu uredile brez naše participacije. Redke izjeme so ostra pisma pogumnih učiteljic in oglašanja »zloglasnega« ravnatelja. Tišina je ne samo med »šoloobvezniki«, tudi »univerzitetniki« molčijo. Kot da bi bila obramba etiketiranega javnega sektorja neuporabnih v(r)ednosti tudi zanje pretežak hendikep. Edini, ki se redno odziva na politične dogodke v šolstvu, je glavni tajnik sindikata, ki pa mu nismo prepustili samo obrambo delovnih pravic, temveč se razume kot servis, ki skrbi, da učitelji nismo v popolni politični nevidnosti.
Javni diskurz je na že omenjeni okrogli mizi nacionalne televizije o perečih temah v šolstvu bojkotirala celo ministrica, češ da “je že vse povedala”, prav ona, ki bi morala razumeti dolžnost najvidnejše funkcije v državi. Obenem pa je hotela, da bi njen stan dodatno strokovno pomoč učencem s posebnimi potrebami opravljal brezplačno, s prostovoljskim zanosom, kot bi se bojda spodobilo za učitelja, zavezanega svoji poklicanosti, medtem pa si je svoj zanos pogodbeno uredila. Pol milijona in več, gor ali dol. Povprečnemu prebivalcu v državi povsem nepredstavljiva vsota. Resneje bi se bilo potrebno zamisliti ob njenih spremljajočih izjavah. Ob javni objavi izplačanih honorarjev je ponudila odstop, ker bi bojda »neutemeljeni očitki bremenili delo ministrstva«. (Na vprašanja novinarjev tudi tokrat ni odgovarjala.) Krivde ne sprejema, kot jo razumem, odstopa iz nekakšne dobrobiti vseh nas, saj bi bila zaradi medijskega »sramotilnega stebra« fluidnost dela ministrstva prekinjena. Učitelji smo ogorčeni. Priporočamo ji, naj gre za tekoči trak, saj očitno tako politiko tudi razume. Sprijaznili smo se, da je vzgoja postala apriori ideološka, zato besede vzgoja vse bolj medli ministri za šolstvo že nekaj let nimajo v tituli. A da se najde politik v vlogi prvega šolnika v državi, ki nas prepričuje, da je odgovornost sistemska, osebna odgovornost pa nekakšna pretirana duševna skrb, ki jo je potrebno čimprej odmisliti. Zares deprimirajoče za učitelja, ki se dnevno trudi učencem privzgojiti malenkost te vrline. Še več. Šele s politično-univerzitetno zaščito je bila ministrica v odhodu končno pripravljena odgovarjati. A dobili smo vtis, da je na oni steber prav nič ne veže. Zvedeli smo namreč, ne samo da so dodatni zaslužki legalni, temveč celo hvalevredni, saj utelešajo tako opevani spoj univerze z gospodarstvom. Dobili smo enačaj, večji honorarji, dodana vrednost, izredno sposobni univerzitetniki. In obratno. Nič honorarjev, osnovna plača, (pod)povprečneži. V tej konstelaciji predlagana samoomejitev rektorja Univerze na Primorskem izzveni v (nepopularen) notranji čut, namesto da bi takšno zadržanje bilo zgled etične drže za vsakega državljana.

Avtoriteta kot prevzem odgovornosti

A kaj se nas to tiče? Kot vzgojitelji, učitelji ali starši smo v odnosu do mladih predstavniki sveta. Četudi ga nismo ustvarili in bi si želeli, da bi bil drugačen, kot je, ali se nam celo odkrito gnusi, moramo prevzeti odgovornost zanj. Sicer se že načelno odrečemo avtoriteti, ki jo odrasli prevzamemo, da otroke vpeljemo v naš nenehno spreminjajoči se svet. »Vsakdo, ki zavrača prevzem skupne odgovornosti za svet, ne bi smel imeti otrok in se mu ne bi smelo dovoliti, da sodeluje pri njihovi vzgoji.« (Arendt, Kriza v vzgoji) To ne pomeni, da bi se moral šolnik politično angažirati, temveč je čisto dovolj, da zavzame določeno držo, vsaj do tistih tem, ki se ga neposredno dotikajo. Ni mu namreč v prid, ko ga slišimo, da o nestrokovnih, šolskih temah (če si lahko še zamišljamo, da kaj takega sploh obstaja) govori z podobno lahkomiselnostjo, kot bi poslušal poenostavljene starševske sodbe. Zakaj šolnik ni več intelektualec, temveč samo še strokovnjak? O tem drugič. Zaenkrat lahko pohvalimo pobudo Zavoda za šolstvo OE Nova Gorica, ki je spodbudila šolnike k odprti debati.
Poglavitna kritika slovenske šole, ki je ne problematizira zgolj širša javnost, temveč tudi vršitelji vzgoje in izobraževanja, je umanjkanje kritičnega mišljenja. Ne preseneča, da je bila to prva, najbolj zaželena tema, ki smo se je lotili na ponedeljkovih srečanjih. Zlahka smo ločili kritiko od kritizerstva, in prav na tem se je v debati pokazalo, kako pozitivno opredeljujemo prvo. Če je kritizerstvo konfliktno, je bila kritika opisana kot uvidevna, zaželjena, odmerjena, itd. Pomembnejša bi bila pravzaprav razločitev mišljenja v znanju, vednosti, znanosti, torej tam, kjer je (znanstvena) resnica, od ocenjevanja, preudarjanja, odločanja, torej tam, kjer so (zgolj) mnenja. Debata je predvsem prostor slednjega, saj po Aristotelovih besedah, »nihče ne preudarja o stvareh, ki se ne dajo spremeniti.« Četudi je poučevanje nespremenljive vednosti glavno učiteljevo vodilo, je konflikt neizogiben, ko njegovemu učencu ne gre, kot bi po pričakovanjih okolja moralo iti. Med mislečim človekom s trdnimi prepričanji in gladko utečenostjo izpraznjene potrošniške družbe ne more biti sprave. Mimogrede, konfliktnost kritičnega mnenja se je izkazala tudi na tem srečanju. Opažam pa, da tudi izobraženi prepogosto zamenjujejo intelektualni spor z osebnim.  
Sedaj se laže vrnemo k začetnemu vprašanju. Zakaj ni mogoče učitelja ali profesorja, ki nas je trajno zaznamoval, fiktivno postaviti v današnjo šolo? Nekatere kolegice so mi zaupale, da jih je do poklica vodil zgled vestne, marljive, urejene, natančne učiteljice, nekakšna podoba avtoritativne matere. Vendar pa nas je veliko (gotovo več takšnih, ki niso postali šolniki), ki jih je profesor(ica), oče butnil(a) v svet, po krivici ali pravici, s solzami ali jezo, z zanosom. Gotovo takšna učiteljica po današnjih kriterijih ne bi bila dovolj fleksibilna, bila bi prestroga, prezahtevna, z zastarelimi metodami. Profesor bi bil krivičen, nor, spraševal bi snov, ki ni v učnem načrtu. Predvsem pa se učiteljica in profesor ne bi smela »kregati« s starši. Še na učence ni pedagoško dvigniti glas. »Kaj ne veš, da te lahko posnamejo?«