Ideja somestja slovenske Nove Gorice in italijanske Gorice je bila tako privlačna, da je nedvomno predstavljala pomemben faktor pri določitvi naziva Evropske prestolnice kulture v letu 2025. Stik in sobivanje dveh različnih prostorov, zgodovin in jezikov, stična točka romanskega in slovanskega sveta ter bogatenje in oplajanje obeh mest z izkušnjo bližine drugačnega je prepričalo in odločilno pripomoglo k zmagi.
Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenje (SPRS, U.l. RS, št. 76/2004) opiše somestje kot skupino med seboj povezanih mest in/ali drugih naselij, v katerih dejavnosti razporejajo po načelu dopolnjevanja funkcij. Vendar mora pri nas somestje kot dopolnjevanje funkcij šele nastati. Dve mesti sta bili zgodovinsko ločeni z državno mejo, ki je delila jezik, ideologijo, državo. Zato je za razliko drugih svetovnih somestij (najbolj znan med njimi je Ranstad, ki povezuje v somestje Amsterdam, Haag, Rotterdam, Utrecht in okoliške kraje), kjer so pomembni medsebojno povezani centri mest, je pri nas v ospredju meja dveh mest – prostor fizičnega stika. Meja, ki je ni več, ima simbolno vrednost, spominsko vrednost, nas opominja in spominja na preteklost, iz katere naj bi se učili za prihodnost.
Vprašljivo pa je, kakšen je praktičen pomen simbolnosti meje, onkraj deklarativnega. Ob prijavah na razpise je zaželjeno, da se omeni mejo, ponašamo se z odprto mejo, s to mejo kot delilko in povezovalko obenem se neprestano ukvarjamo, vsaj na ravni pojmov. Da pa v praksi ni vedno tako, smo lahko videli letos, ko se je ta naša »velika tema« – meja – kar čez noč odpravila. Zaradi izgradnje čezmejne kolesarske proge so brez napovedi, brez promocije ali kakršnekoli slovesnosti, mejno ograjo neopazno porezali. Javnost o tem ni bila obveščena, datuma odstranitve naj ne bi poznala niti župana obeh mest. Ravno simbolna meja bi si zaslužila tudi simbolno odstranitev: lahko bi organizirali skupno rezanje meje obeh županov, koncert, kulturni dogodek, simbolično licitacijo kosov meje, darovanje mejne ograje muzejem, koščki meje bi lahko bili postali suvenirji ipd. Vsa simbolika se je zaključila z izvajanjem gradbenih del za kolesarsko stezo, ki bo pač potekala po tem območju.
Že pred tem, v obdobju pandemije smo videli, da je simbolika nekdanje ločenosti in sedanje povezanosti državama povsem nepomembna, saj se je državna meja takoj spet pojavila. Ljubljana in Rim ne razumeta našega somestja kot enotnega območja in ne razumeta praktičnega pomena obmejnega odprtega pasu.Domačini smo ponovno vzpostavitev meje občutili tako, kot bi v Ljubljani čutili, če bi meja zrasla med Centrom in Bežigradom
Somestje Nove Gorice in Gorice torej na določeni ravni vsakodnevnega življenja prebivalcev že obstaja, vendar zelo omejeno, saj še ne gre za povezavo dveh mest z dopolnjevanjem funkcij. Zaradi državne meje in ločenega razvoja mest se tu vse funkcije podvajajo. Prostor stika obeh mest, ki naj bi imel simbolni pomen, v praksi nima jasne vsebine, saj se ta simbolika ne kaže v vsakodnevnem upravljanju s prostorom. Zato bi morda lahko začeli o somestju razmišljati tudi onkraj materialnega in prostorskega: o somestju kot omrežju.
Omrežje javnega prometa
Ali ne bi bilo danes smiselno primarno razmišljati o bolj trajnostnih pristopih in predvsem vlagati v razvoj učinkovitega omrežja javnega transporta? Do EPK2025 sta še dobri dve leti, znašli pa smo se v času ekološke krize, divjanja požarov, dviga cen surovin, vojne v Ukrajini, splošnih dražitev. Morda bi bilo namesto novih stavb in gradbenih jam smiselno razvijati avtobusno omrežje med Gorico in Novo Gorico, ki bi učinkovito povezalo centra obeh mest in njuno neposredno okolico. Tak čezmejni avtobus je pred leti obstajal, a je bil med pandemijo na tiho ukinjen, od takrat ga pa več ni.
Prav tako bi bilo treba povezati železniški postaji obeh mest, med seboj sta oddaljeni le 4 km, kar pa popotnikom predstavlja kakšno uro hoje s prtljago. Ti dve postaji bi lahko povezali z vlakom, tramvajem ali posebnim, samo temu namenjenim rednim avtobusom. S fizično infrastrukturno povezavo bi bilo sosednje mesto dostopnejše in bližje. Hkrati pa bi tako povezali tudi potniški promet Slovenskih železnic s tistim italijanskih Državnih železnic in s tem na široko odprli možnost dostopa do obeh Goric.
Omrežja prizorišč
Za EPK je nujno potrebna vzpostavitev omrežja prizorišč. To pomeni popis vseh možnih obstoječih prizorišč, ne samo tistih konvencionalnih, institucionalnih, kot so kulturna središča in galerije, ampak vseh sejnih sob, dvoran, učilnic, odrov … Pri vseh teh prizoriščih je treba določiti merilnike ustreznosti (elektrika, ozvočenje, stranišča, servisni prostori in »backstage«, parkirišče, velikost, dostopnost za invalide, … ) in tako ustvariti knjižnico obstoječe infrastrukture. Veliko stavb in prostorov, ki na prvi pogled niso hrami kulture, jemljemo za samoumevne in o njih ne razmišljamo kot o potencialnih prizoriščih, a vendar vsako od njih nudi veliko možnosti uporabe: banke imajo sejne sobe, vrtci avle, ki so popoldne prazne, šole učilnice in telovadnice, orkestri imajo prostore za vaje, kazinoji v mestu imajo kongresne dvorane, celoten prostor pa se lahko pohvali z zelo širokim naborom kulturnih in krajevnih domov v manjših krajih, ki trenutno služijo bolj ali manj za sestanke krajevnih skupnosti.
Popis vseh potencialnih javnih prostorov, o katerih še ne razmišljamo kot o možnih prizoriščih, bi morali opraviti na slovenski in italijanski strani, prostore pa bi označevali in vpisovali na skupni zemljevid somestja. Tako bi videli stanje, potrebnost prenove in zgoščenost potencialnih prizorišč ter morda prazne prostore, kjer prizorišč ni. Tak popis bi nato združili s popisom prostorskih potreb, ki bi izhajal iz programa EPK. Na tak način bi dobili točen presek med obstoječim in med potrebami, na podlagi njega pa bi lahko razmišljali o novih prostorskih rešitvah in investicijah.Z vključevanjem obstoječih prostorov v izvajanje programa EPK se vključuje ljudi, ki te prostore že uporabljajo.
Upravniki raznih prostorov bodo tako vključeni že z vzdrževanjem in predstavitvijo teh prostorov, s svojo dejavnostjo pa bodo sodelovali tudi v EPK. Omrežje prizorišč bi fizično povezalo izvajalce in oblikovalce kulturnih programov, ter ustvarilo zemljevid umetniške produkcije somestja.
Omrežje prenočišč
Podobno kot pri kartiranju prizorišč bi morali v skupni spisek popisati vse ponudnike prenočišč na obeh straneh meje. V popisu bi morala biti navedena lokacija, cena, kapacitete, stanje, itd. Možnosti prenočišč v somestju so namreč zelo omejene – ali so zasedena ali predraga ali so na druge načine neprimerna (npr. spanje v samostanu z zapiranjem vrat ob 22. uri in ločeno po spolu, tudi za poročene pare) ter namenska oziroma težko kompatibilna z obiskovalci EPK (igralniška dejavnost).
Za manjše skupine in krajše nočitve se lahko delno upošteva zasebne ponudnike prek Airbnb, za skupine, rezidence, umetnike, študente in druge obiskovalce, ki bi jih zanimala kultura pa pravzaprav ni primernih prenočišč, ki bi bile na voljo skozi celo leto. (Dijaški domovi so denimo na voljo samo poleti.)
Na podlagi popisa vseh obstoječih možnosti in s pregledom predvidenih obiskovalcev somestja bi, tako kot pri prizoriščih, morali narediti presek potrebnih novih prenočišč in aktivno ukrepati v tej smeri. Bodisi z gradnjo, s prenovo ali z iskanjem rešitev znotraj obstoječih možnosti – npr. najem praznih stanovanj v mestih, predelava nadstropja v Edi v hostel, … Obiskovalci somestja bi si z dostopom do omrežja prenočišč lažje organizirali prihod.
Kulturno omrežje – abonma somestja
Podobno pomembno je spoznavanje prizorišč dogodkov s strani prebivalcev somestja. Nepoznavanje lokacij, jezika, nenavajenost obiskovanja drugestrani meje in priseganje na ustaljene navade so lahko omejitve, ki nam preprečujejo, da se ne odločimo udeležiti se dogodka na sosednji strani meje.
V tam namen predlagam vzpostavitev posebnega abonmaja za domačine, aktivno promoviranega na obeh straneh meje. Program bi bil prilagojen za dvojezične ali enojezične obiskovalce, poleg tega, da bi obiskovalci spoznavali umetniška dela (gledališče, koncerti, razstave, …), bi ta dela spoznavali na vsakič drugem prizorišču. Abonma bi tako bil sestavljen denimo iz 10 dogodkov na leto, vsak pa bi se odvil na drugi lokaciji in bi bil tudi po svoji formi in vsebini različen. Tako bi preko enega abonmaja lahko obiskovali nove prostore, jih spoznavali in vzeli za svoje. Pet dogodkov bi bilo v Sloveniji, pet pa v Italiji. Abonma bi združeval produkcije različnih somestnih kulturnih zavodov, od gledališča, filma, glasbe, razstavljanja, mladinske kulture in vizualnih programov. Namen je, da bi prebivalcem somestja omogočili obisk čimbolj raznolike umetniške in kulturne produkcije in ob tem spoznavanje novih prostorov in prizorišč, pomembno pa bi lahko vplival tudi na medsebojno spoznavanje obiskovalcev in tvorbo trajnejših medsebojnih vezi.
Podobno kot pri somestju in popisu prizorišč bi namesto iskanja in morebitnega izumljanja novega, s tem abonmajem samo povezali v omrežje že obstoječo kulturno ponudbo in jo predstavili v novi čezmejni luči. Na tak način bi obogatili življenje prebivalcev s širjenjem bivanjskega prostora.
Šolsko omrežje – skupni program
Zavest o somestju in o možnosti bivanja v dveh mestih za ceno enega, bi morali vzgajati že znotraj šolskega programa. Primer takega poskusa, pri katerem sem sodelovala tudi sama, je aktualni projekt »Archi in Bici« (približni prevod: Arhitektura s kolesom), ki ga izvaja srednja šola Istituto professionale statale Ranieri Mario Cossar – Leonardo da Vinci iz Gorice in Zavod Magistrala iz Nove Gorice.
Gre za arhitekturni izlet s kolesi, kjer se dijaki prvega letnika pri predmetu fotografije pod mentorstvom Luce Chinaglie s kolesi zapeljejo po ulicah Gorice in Nove Gorice. Večina dijakov je čez mejo sosednjega mesta stopila prvič, skorajda vsi pa prvič brez staršev. Na obeh straneh meje so iskali skupne motive (npr. krožišča, drevesa, okna, pločniki, strehe, ure, lokali …) in jih fotografirali. Pod fotografskim mentorstvom bodo izbrane določene fotografije iz obeh mest, ki bodo predstavljeni na razstavi na meji v kulturnem stičišču Carinarnica. To je interaktivna čezmejna delavnica, fotografski sprehod, namenjen spoznavanju sosednjega mesta in njegovih arhitekturnih značilnosti in razlik skozi fotografski objektiv. Vključevanje prehajanja meje v običajni šolski program ponudi mlademu človeku dvakrat večji prostor za raziskovanje in spoznavanje sebe in okolice.
Dostopi v somestje z avtobusom ali vlakom
Poleg notranjih omrežij, ki bi definirala in označila prostor somestja Nove Gorice in Gorice, se mora le-to navezovati tudi na zunanja ali turistična omrežja. Notranja omrežja dejavno ustvarjajo konurbacijo, saj se z enotnimi sistemi dejavnosti res lahko začenjajo dopolnjevati namesto podvajati. Zunanja omrežja pa somestje kot enotno skupnost povezujejo navzven.
V ta namen bi bilo nujno razmisliti o povezavi obeh Goric z Ljubljano in Rimom (oziroma z drugimi večjimi mesti in letališči v bližini). Za predstavo: iz Nove Gorice vozita v Ljubljano le dva direktna avtobusa na dan, pot pa traja uro dvajset minut. Ostali avtobusi se ustavljajo na vseh vmesnih manjših krajih z dolžino potovanja po dve uri in pol – za 100 km dolgo pot!
Bistven pa bi bil tudi učinkovitejši program Slovenskih železnic skozi Novo Gorico, saj pot do Ljubljane z vlakom traja tri ure, vključuje pa presedanje na Jesenicah ali v Sežani. Bolj pogoste linije, ki bi bile enako počasne, ne bi rešile ničesar. Vlaki na tej progi so zastareli, v njih je bodisi zelo vroče zaradi vedno vklopljenih grelcev pod okni, bodisi zelo prepišno in hladno, ker se je po pravilu vsaj eno okno zataknilo in se ga ne da zapreti. Trenutno potovanje z vlakom mimo novogoriške postaje je po najboljšem scenariju »pristno doživetje«.
Zemljevidi
Že prebivalci Goric težko dostopamo do informacij o dogodkih in ostali ponudbi z druge strani meje, še bolj pa to občutijo turisti in obiskovalci. Na slovenski strani dobijo informacije o slovenskih znamenitostih, lokacijah, gostilnah, dogodkih, na italijanski pa o italijanskih. Turist, ki bi si rad ogledal predstavo v Gorici in šel nato na večerjo v Novo Gorico, je prepuščen sam sebi, saj območje ni obravnavano celostno. A vendar se turizem ravno zaradi ideje skupnega mesta iz leta v leto veča. To dokazujejo redni avtobusi, ki si hodijo ogledovati skupni trg obeh mest, kjer pa jim ni ponujeno nič razen prostora za selfi.
Potrebovali bi enoten, grafično jasen in kvalitetno oblikovan zemljevid somestja, znotraj katerega bi bili predstavljeni kratki zgodovini obeh mest, nasveti domačinov, restavracije, bari, kulturni domovi, kino dvorane, kulturni program, zanimivosti, znamenitosti in kulturna dediščina iz obeh strani meje.
Turistične točke v Novi Gorici prodajajo izlete po Soški in Vipavski dolini, v Gorici pa oglede jarkov prve vojne po Furlaniji. Te točke so le lučaj stran, pa niso nikoli vključene v celovit izlet. Potrebujemo enoten pristop do prostora in turistično ogrodje, ki temu služi. To ogrodje pa mora biti vizualno, vsebinsko in kvalitetno izvedeno, da lažje privabi obiskovalce. Čezmejni turistični izleti lahko vključujejo sprehode, pohode, kolesarjenja, ki se ne končajo na državni meji.
Adapter
Zaradi različnih sistemov so med mestoma vedno prepreke, ki otežujejo ali onemogočajo skupno delovanje. To se vidi že na povsem elementarni fizični ravni: električne vtičnice so v Sloveniji in Italiji drugačne. Če se Slovencu v Italiji izprazni baterija na mobilniku ali če mora Italijan polniti svoj računalnik pri nas v lokalu, to takoj postane problem. Zaradi tega smo si pred časom zamislili, da bi lahko dvosmerni adapter za pretvorbo električnega vtiča za vtičnico na drugi strani bil neke vrste suvenir somestja. Tega bi lahko s sabo nosili denimo kot obesek za ključe. Adapter bi nam omogočil povezati dva sistema v enega – širšega.
Poiskati bi bilo potrebno še druge »adapterje« – tehnične rešitve, ki odločilno premagujejo razlike, lajšajo bivanje, dvigujejo kvaliteto skupnega življenja ter so uporabni za turiste in domačine. Dolgoročne zapuščine Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici in Gorici, ki bi presegale leto naziva in področje kulture, so morda nova omrežja, torej povezovanje ljudi in dejavnosti v vsakdanjem življenju pri vsakdanjih potrebah in željah. Morda bi si lahko želeli čezmejna kmetijska združenja, boljše in bolj poenoteno vzajemno sodelovanje gasilcev na istem teritoriju, prav tako bi lahko zasnovali več skupnih umetniških sodelovanj. Lahko bi vzpostavili sistem lažjih selitev v obmejnem pasu, glede na to, da v Novi Gorici primanjkuje stanovanj, v Gorici pa je veliko praznih. Lahko bi si občini prizadevali za meddržavne sporazume, ki bi zagotavljali odprtost mej, da bi se izognili ponovnemu zaprtju, kot se je zgodilo med pandemijo. Občini bi lahko ponujali brezplačne tečaje jezika. Lahko bi ustanovili velik čezmejni orkester. Arhitekturni natečaji bi vključevali arhitekte iz obeh strani meje in čezmejno obravnavo prostora. Lahko bi si prizadevali za povezovanje in lajšanje poštnih storitev, saj se veliko paketov iz Italije do Nove Gorice izgubi, zato Novogoričani vedno prosimo goriške sosede, če lahko naša pošta iz Italije pride na njihove naslove. Vsaka uspešna rešitev bi bila neke vrste »adapter«, zgoščeno znanje izpopolnjeno v prakso, ki jo lahko redno uporabljamo in jo lahko predamo drugim podobnim krajem v Evropi, da ne potrebujejo sami prehoditi celotne poti.***
Določena omrežja pa v somestju že obstajajo. Goričani jih živimo. Najbolj živo in vidno je omrežje trgovin. Vsak pravi prebivalec somestja ve, katere izdelke kupi na italijanski in katere na slovenski strani. Ob ponovnem onemogočanju prehajanja meje v času pandemije so naše prehranjevalne navade zelo trpele.
Poleg potrošniških povezav pa ljudi na tem malem prostoru na obeh strani meje združujejo tudi številne druge teme. Vsi imamo skupne poglede, ko pogledamo na sever, vidimo Sabotin z napisom Tito in Sveto Goro s cerkvijo. Na ravninskem delu skupaj gledamo na Kostanjevico in Goriški grad, vsak s svoje strani. Skupaj občudujemo vilo Laščak. Vsi bivamo na isti klimi, na istem vremenu in občutimo piš iste burje, ki nas isto jezi ali prečisti. Mame iz obeh strani meje kuhajo iste tradicionalne recepte iz istih sestavin, ki rastejo tod okoli. Vsi smo ponosni na solkanski radič, čeprav zanj uporablja vsak svoje ime. Na obeh straneh meje imamo osmice, v katere radi zahajamo. Poznamo iste dobre gostilne in za iste pojave uporabljamo številne iste besede. Vsi se hodimo hladit na Lokve v Sloveniji in kopat v Sesljan v Italiji. Oboji odraščamo ob reki Soči in obojim starši pravijo, da je reko treba spoštovati. Oboji tudi z isto bridkostjo doživljamo zgodovinske in težke trenutke, kot se je nedavno pokazalo ob požarih.
Nova Gorica in Gorica sta prepojeni z omrežji, ki že delujejo. Ta omrežja bi lahko bila zgled za vzpostavitev drugih, sistemskih in namenskih omrežij, ki bi življenje v somestju še bolj povezovala in lajšala.