Španija je izgubila

Madridski dvor je Katalonijo tako vajen obravnavati kot deželo strahopetnežev in mehkužnežev, da je bil celo brain trust okoli Pabla Iglesiasa [voditelja Podemosa, op. prev.] prepričan, da bodo 1. oktobra volišča ostala zaprta. To so tudi povedali svojim prijateljem iz Katalonske republikanske levice: »Ne podcenjujte države.« Zaprti v etatistični balonček, niso znali pravilno oceniti samoorganizacijske moči katalonske družbe, njene anarhistične, karlistične, krščanskosocialne tradicije – zgodovine naroda, ki se je oblikoval v odporu proti državi.
Če so jo napačno ocenili najboljši umi španske mladeži, ni čudno, da jo je napačno ocenila najbolj nesposobna vlada, kar jih je Španija imela v zadnjega pol stoletja. Če bi Rajoy predvidel tolikšen odpor na ulicah, bi se najbrž odločil za drugačno strategijo. Kdo ve. Toda poraz države v Kataloniji je bil malodane popoln.

*

Pred leti, ko se je predsednik Mas začel spogledovati s pravico do samoodločbe, sem se mladim politikom in intelektualcem Ljudske stranke v Kataloniji trudil predstaviti resnost izziva. »Katalonija bo izvedla zavezujoči referendum, naj se zgodi, kar se hoče.« Diabolično razmerje med grožnjami Madrida in demagogijo independentističnih strank, ki jih izkoriščajo kot izgovor za svoje kravje kupčije, je zamegljevalo razsežnost izziva. Smešna opotekavost naših elit je ustvarjala lažni videz operetnega nacionalizma, a pod tanko plastjo političnega teatra so se odvijali neustavljivi procesi.
Žal so se mladi unionisti pustili zaslepiti žarometom medijske pozornosti. Odločili so se, da bodo postali dvorni razumniki državnega nacionalizma, namesto da bi doumeli resnost situacije in se z njo iskreno spopadli. Če bi Španija imela manj frivolno nacionalno elito, bi morda ne bili, kjer smo.

*

Prvo oktobrsko nedeljo je izbruhnil tisti kolektivni um, ki se sproži le takrat, ko vitalna dežela začuti, da je v življenjski nevarnosti. Dovolj se je bilo sprehoditi po voliščih Barcelone in metropolitanske cone, da bi videli, kako so se ljudje samoorganizirali, da bi se norčevali iz čuječnosti države, in se pri tem požvižgali na defetizem svojih predstavnikov, ki so se še vedno hoteli izogniti frontalnemu spopadu z državo.
Kot se zgodi v vsaki veliki bitki zgodovine, so partikularni interesi vojakov, njhova globoka prepričanja in eksistencialna navezanost na domovino pregazili strategije vojskovodij. Čeprav nagonsko, je tisto nedeljo vsakdo slutil, kaj je v igri, in se odzval z vsem pogumom, ki ga je premogel. V nasprotju s pričakovanji debelih riti v Madridu so ljudje vseh starosti ob podobah surovega nasilja disciplinirano vztrajali v vrstah po pet ur in dlje. Niso se razkropili. Oni, in ne zbegani katalonski voditelji, so državo prisilili, kot je nekaj dni pred tem v mafijskem slogu žugal Rajoy, da je »storila, česar ni hotela storiti«.
In ko je prišla policija, v prvih vrstah ni našla dolgolasih radikalcev, temveč stare mame in matere z otroki. Študenti in trgovci, župani, univerzitetni profesorji, ministrice in svetovno znani pisatelji so jih dobivali po glavi skupaj z mehaniki in špansko govorečimi fanti iz periferij, ne da bi udarci pendrekov na enem samem volišču sprovocirali karkoli, kar bi se dalo v medijih prodati kot »radikalizirano drhal«.
Država je izgubila. Ne zato, ker »je ves svet videl, kako pretepajo naše babice«, temveč zato, ker so babice, skupaj z vnuki, dejansko ubranile volišča. Skrinjice, ki jih je ves represivni aparat države tri mesece zaman iskal v pogojih suspendiranih državljanskih svoboščin, so prispele na sedež osrednje volilne komisije, ki je bila razpuščena pod grožnjo drakonskih kazni in kljub vsemu – kljub vsem zaplenjenim skrinjicam, izgubljenim glasovnicam, zaprtim voliščem, pretepenim volivcem, grožnjam s kazenskim pregonom za člane volilnih odborov – je število preštetih glasovnic ZA predstavljalo absolutno večino glasov, ki so bili kadarkoli oddani na volitvah v Kataloniji. Nobena stranka, nobeno referendumsko vprašanje, nobena koalicija, noben politični projekt v vsej katalonski zgodovini ni dobil tolikšne podpore kot odločitev za samostojnost na tisto krvavo nedeljo.

*

Žilavost ljudstva, njegova sposobnost, da samoiniciativno ustvari red iz kaosa, lahko preseneti le tiste, ki ne poznajo dežele in njene zgodovine. Katalonci so ljudje z bogatim notranjim življenjem, ker so vajeni odpora v nehvaležnih okoliščinah. V Madridu hočejo poslušati le prenapete pogovorne oddaje, kjer so edini Katalonci, ki pridejo do besede, dobro rejeni avtonomisti, ki jih pri nas že deset let nihče ne jemlje resno, in »protinacionalistični« demagogi, ki o deželi, v kateri živijo, ne vedo ničesar, razen tega, kar so se naučili v zameno za denar in družbeni status.
Verjamem, da ni prijetno čutiti, da si pripadnik zatiralskega naroda in da je veliko lažje, kot se spoprijeti z neprijetno zgodovinsko dediščino, zanikati, da obstaja razlika med zatiranimi in zatiralskimi narodi – kaj vraga, onkraj zakonov in demokratičnih institucionalnih razmerij sploh ne obstaja nič takšnega kot narod! Kdor meni drugače, še ni razumel, da so narodi – vsaj »kulturni narodi« – toksični proizvod nacionalizma, nevarne iluzije, ki delijo ljudi; države, oh države pa so sistemi blagostanja in miru in brezmejnega povezovanja. Kako prikladna, kako evropska maska, psihološko tako prozorna, da bi jo rade volje prepustil svojim španskim prijateljem, če ne bi klecnila ob prvem logičnem nasledku: »Če je nacionalizem narodov brez držav slab, zakaj potem ne dovolite, da Katalonija postane država? Ker niste nacionalisti, vam bo seveda vseeno, kje so meje vaše države.« Ne gre tako, seveda.
Podrejenost manjšinskega naroda večinskemu v liberalno-demokratičnem sistemu ne more biti drugega kot zgodovinsko pogojena krivica, ki jo lahko podrejeni sprejme le v zameno za priznanje svojega neenakega statusa in koncesije, ki izhajajo iz njega.
Španija je storila velikansko napako, ko je težnje večine Kataloncev, ki se čutijo pripadnike zgodovinsko zatiranega naroda, odpravila kot plod ideološke zaslepljenosti in nacionalistične indoktrinacije. To ni bila moralna, bila je politična napaka – ni se zavedala, da si tega ne more privoščiti.

*

Gre, kot rečeno, za generacijsko spremembo. Zapaterova generacija se je še zavedala, da Kataloncev ne smeš odkrito žaliti. Celo Aznar je govoril katalonščino v intimnosti [nanaša se na znamenito izjavo španskega premierja leta 1996, češ da dobro razume katalonščino in da jo v zaprtih krogih tudi govori, op. prev.]. Alfonso Guerra se je lahko bahal, kako je ustavna komisija »ostružila katalonski statut«, ker je njegova stranka dala na mizo kompromis, ki je zadovoljil katalonske politične elite. Hlapca lahko brcneš v rit, ko mu daš spodobno plačilo. To je pravzaprav dobrodošlo, saj ga naučiš pokorščine in psihološke odvisnosti od gospodarja. A ko mu ne moreš več zagotoviti kruha, se mu ni priporočljivo rogati, naj jé potico. Cena za ponižanje je vselej višja, kot domnevajo nosilci moči. Prepričanje, da je zastonj, je utvara, v katero lahko zapade le oblastnik, ki je pozabil, da položaj dolguje konsenzu podložnikov.
To se je zgodilo novi generaciji španskih oblastnikov, ki so začeli verjeti v svoje anemične floskule o demokratični državi svobodnih in enakopravnih državljanov, ki se lepo prodajajo v deželi, ki hoče na vsak način potlačiti svojo fašistično preteklost. Na njihovo nesrečo in našo srečo je ta generacijska sprememba v Španiji sovpadla z generacijsko prenovo v Kataloniji. Smo prva generacija v zgodovini, ki je šla skozi celoten izobraževalni sistem v katalonščini. Kar je isto kot reči, prva generacija, ki je odrasla v normalnosti. Normalnost pa ni nič drugega kot stabilnost v svobodi, dobrina, ki je za homo sapiensa kot človeško meso za divje zveri – njena sladkost te zamami v nevarne predrznosti, da bi jo smel znova okusiti.

*

»Zaslužimo si izgubiti Katalonijo. Madridski tisk opravlja isto svinjsko delo kot pri Kubi. Ni jim jasno. To je barbarska kastiljska miselnost, njihovi jajčasti možgani (v lobanji imajo namesto možganov testise).« Tako je v zasebnem pismu prijatelju pisal filozof Unamuno leta 1907, pred natanko sto desetimi leti.
Ni jim jasno. Unamuno je bil španski nacionalist, a bil je tudi Bask, krščanski eksistencialist in tradicionalist. Zato mu je bilo, za razliko od madridskih jakobincev, jasno, da Španijo tvorijo različna ljudstva, da obstajajo plasti kolektivne izkušnje, ki se zavedno in nezavedno, prek spomina in mita, zgodovine in mistifikacije, ohranjajo v živečih generacijah in tvorijo vitalno vez naroda.
Zanikati to realnost, odpisati historično izkušnjo kot ideološko utvaro, zanikati še tisto sramežljivo priznanje, ki jo manjšinskim narodom daje ustava iz leta 1978, je bila usodna napaka španskega nacionalizma. S takšno držo je španskost v kratkem času izničila napore, ki jih je vložila, da bi očistila katastrofalni kurikulum, ki ga ima v Kataloniji. Problem policijskega nasilja na referendumski dan ni bil njegova pretiranost, temveč to, da je v spomin priklical zgodovinsko nasilje, ki je bilo doslej le redko tema političnih debat in intelektualnih razprav.

*

Ne verjamem, da je independentizem podcenjeval moč države. Mislim, da ni bil nihče zares presenečen nad tem, kar se je zgodilo. Ozračje moralnega ogorčenja je prejkone posledica tega, da so se mnogi Katalonci razjezili sami nase, saj so surova dejstva potrdila, da so dolga leta verjeli v pravljice. Kot otrok, ki »odkrije«, da sta Božiček mama in oče, so se ljudje razhudili, ko niso mogli več zanikati, da nevtralnosti institucij, vladavine prava in enakosti pred zakonom Španija ni nikoli vzela zares, ko se je torej pokazalo, da so pravice, ki jih uživamo Katalonci, odtujljive, pogojene z našo »lojalnostjo«. Da je cena za to, da nismo zatiran narod, to, da nismo narod.
Ko se je ta perverzni quid pro quo po desetletju suhih krav sesul v prah, so državi ostale le še pendreki in puške. Z drobnim detajlom, da nasilje v evropskem okviru že ni več tako učinkovito kot nekdaj. Ob vsej vnemi evrokratov, da probleme pometejo pod preprogo, je postala v zadnjih štiridesetih letih raven represije, ki se je lahko posluži država, tako nizka, da jo miroljubna vztrajnost ljudstva zmore preskočiti.
Res je, da lahko Španija postopa še veliko suroveje. A res je tudi, da bo vedno manj Kataloncev pripravljenih nastaviti drugo lice in pohlevno pogoltniti grožnje. Prav tako je mogoče in celo verjetno, da bo Evropska unija še naprej obračala hrbet Kataloniji, a Katalonci lahko odgovorimo z odporom in nasprotniki naše nacionalne emancipacije bodo morali za ceno »nacionalne enotnosti« uničiti demokratično identiteto Španije ter poteptati človekove pravice in druge svete krave evropske integracije.

*

Vzrok vseh težav je, da Kataloncev ne priznajo kot naroda in nato od njih iluzorično pričakujejo, da takrat, ko bodo potisnjeni v kot, ne bodo ravnali kot narod. Lastno strategijo dominacije so zamešali z realnostjo. Ministri Ljudske stranke so lagali o dejstvih, ki jih je tri milijone ljudi videlo na lastne oči in občutilo na lastni koži, in samo predstavljamo si lahko, koliko laži je uradna Španija proizvedla in vzdrževala o Kataloniji pred obstojem svetovnega spleta.
Če se je po štiridesetih letih demokracije država tako odzvala na referendum, potem je vsakomur jasno, kako bi se odzvala, če bi priznanje pravice do samoodločbe zahtevali v 70. letih, med pogajanji o besedilu ustave. Španija je izgubila in mednarodni opazovalci so zaprepadeni nad pogumom z ulic, ker še niso poznali dežele in njene sposobnosti odpora, ki jo je pokazala že v preteklih, veliko bolj temačnih časih.
Osamosvojitveni proces se je začel šele 1. oktobra. Po dolgem opotekanju smo prispeli na start. Mostovi so porušeni, poti nazaj ni. Od uradne Španije je odvisno, ali bodo pogajanja o pogojih in postopkih razdružitve mirna, ali pa bo še naprej uničevala svojo demokracijo. In v Kataloniji bomo nedvomno trpeli še kakšen poskus retoričnih piruet zakompleksane nacionalistične elite. Toda manevrski prostor se je drastično zožil. Dovolj je pogledati, kako dogajanje interpretirajo španski in kako katalonski dnevniki, da nam postane jasno, da je prepad med narodoma nepremostljiv. Neodvisnost Katalonije je edini način za stabilizacijo odnosov med deželama in normalizacijo položaja v obeh.

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Enric Vila je katalonski novinar, zgodovinar in pisatelj, avtor številnih biografij pomembnih katalonskih osebnosti 20. stoletja. Članek je predelana verzija refleksije, objavljene neposredno po referendumu o samostojnosti na barcelonskem portalu El Nacional.