Ameriška javnost postaja vedno bolj progresivna. Vse bolj se zaveda idealov enakosti in pravičnosti. Pred tremi leti jo je razburkala pobuda jaz tudi, lani jo je vznemirila podnebna kriza, letos pa gibanje »Črna življenja štejejo«. Američani – zlasti mladi – odkrivajo, da v razmerjih med spoloma, med rasami, med generacijami ter med delom in kapitalom obstajajo nepriznane krivice. Teh krivic ne moremo rešiti samo po pravni poti ali z drugačnimi volilnimi izbirami, temveč s spremembo mentalitete. Spremeniti je treba miselnost, ki povzroča krivice v vsakodnevnem življenju – pri rabi okoljsko škodljivih stvari, v interakciji med spoloma na delovnem mestu ali ob srečanju belega policista in temnopoltega državljana.
V tem gibanju osveščanja sodelujejo nepričakovani akterji. Velike korporacije, kot sta Apple in Coca Cola, izražajo podporo mladim aktivistom. V devetdesetih in še kasneje bi bile takšne geste nezamisljive. Fox News, ki je konservativna televizija, je naredila nekaj občutnih kompromisov z levico. Če že kritizira gibanje »Črna življenja štejejo«, to počne s pomočjo temnopoltih komentatorjev. Pravila javne diskusije v ZDA so spremenila.
Toda ta preobrazba miselnosti je trčila ob nek problem. Velik del javnosti, vključno z vodilnimi mediji in korporacijami, soglaša, da se mora mentaliteta preobraziti. Toda kaj storiti z ameriško preteklostjo? Kaj storiti z zgodovino politike, literature, filma in družbenih gibanj? Preteklost ne more spremeniti svoje miselnosti. John Wayne ne more vstati od mrtvih in se pokesati zaradi nepravične podobe staroselcev v vesternih. Mark Twain ne more obžalovati besede na N, ki jo je zapisal v svojih romanih. Jefferson, Lincoln in Wilson, veliki ameriški državniki, se ne morejo spokoriti za rasizem. Piar službe lahko popravijo javno podobo živečih ljudi. Težko pa modificirajo spomin na mrtve.
Kaj storiti s spomeniki preteklosti? Nekateri aktivisti so izbrali očitno rešitev. Spomenike je treba porušiti. Porušiti je treba kipe, ki slavijo veljake konfederacije, iz filmskih knjižnic je treba umakniti filme in nanizanke z rasistično vsebino (kot sta npr. V vrtincu ali neka epizoda humoristične serije Fawlty Towers). Prevrednotiti je treba oceno ameriških ustanovnih očetov, torej ljudi, ki so izborili neodvisnost in zapisali ustavo, a so hkrati sodelovali pri zatiranju sužnjev in staroselcev. Preteklosti ne smemo odpuščati samo zato, ker je preteklost. Politika iz 19. stoletja moramo ocenjevati z istimi moralnimi kriteriji kot sodobnika. In če tem kriterijem ne ustreza, si zasluži pozabo. To stališče, kot se zdi, dobiva v ameriški javnosti veljavo.
Nekateri manj naklonjeni komentatorji so »Črna življenja štejejo« primerjali z maoizmom. Primerjava je huda, vendar drži na eni točki. Študenti so med Maovo kulturno revolucijo uničevali spomenike. Specifično, uničevali so spomenike Konfuciju. Kot piše Michael Schumman v nedavno prevedeni Konfucij in svet, ki ga je ustvaril, so avgusta 1966 aktivisti napadli Qufu, Konfucijevo rojstno mesto. Hoteli so porušiti svetišče in izkopati Konfucijev grob (na koncu jim je to uspelo). Nasprotoval pa jim je – in to je morda presenetljivo – Li Xun, lokalni partijski veljak. Kot je povedal kasneje, je imel Konfucija sicer za »simbol fevdalizma«, a je kljub temu hotel ohraniti svetišče, saj je videl v njem »lastnino naroda«.
Li Xun je s tem mogoče hotel izraziti neko razliko, ki nam je v Evropi dobro znana, a se je ne zavedamo vedno. To je razlika med dvema dimenzijama spomenika. Po eni strani je vsak spomenik posvečen nekomu ali nečemu (v dajalniku). To pomeni, da to osebo ali idejo slavi. Prešernov spomenik časti Prešerna kot človeka in slovensko besedo, ki jo pesnik uteleša. Toda obstaja še ena dimenzija spomenika. Spomenik je tudi spomenik nečesa (v rodilniku). To pomeni, da je Prešernov spomenik tudi spomenik kiparja, naročnikov skulpture, skupnosti, ki je spomenik prvič videla, in – najširše – spomenik svojega časa. Vzemimo, da nekoč nehamo ceniti Prešerna. Recimo, da mu kakšen jaz tudi škandal ali pa radikalno prevrednotenje romantične poezije vzameta ugled. V tem scenariju bi spomenik ob Tromostovju prenehal biti spomenik nekomu. Njegova dimenzija dajalnika bi se umaknila. Kljub temu pa bi obdržal dimenzijo rodilnika: še vedno bi bil spomenik nečesa, torej časa, ki je ta spomenik rodil. Z njim ne bi slavili toliko osebe, ki jo spomenik kaže, temveč verigo ljudi, ki je spomenik postavila, ga častila, srečevala na trgu, se ob njem sestajala in ga identificirala s podobo mesta. Veliko spomenikov v evropskih mestih ima prav takšno usodo. Ljudje, ki so jim posvečeni, so padli v nemilost ali pozabo; toda kljub temu jih ne porušimo, saj so še vedno vredni kot spomeniki nečesa.
V ameriški javnosti se je ta razlika, kot kaže, zabrisala. V Evropi jo moramo obdržati v spominu.