Spomin kot vezivo nacionalne države

Na tem mestu moramo vprašati, kakšna je vloga kolektivnega spomina v nacionalni državi in kako se ta razlikuje od prejšnjih oblik spominjanja. Evropska zgodovina nam namreč daje precej znamenitih primerov rabe kolektivnega spomina za utrditev oblasti in konstrukcijo identitet. Poglejmo zgolj dva znamenita primera. Mary Beard je v svoji študiji SPQR pojasnila mita o Romulu in Remu ter Rimu kot azilu kot odraz kulturnih tesnob Rimljanov pozne republike in zgodnjega cesarstva, ki so iskali identifikacijo, ki bi bila zmožna pojasniti državljanske vojne, zdržati širjenje cesarstva ter vključitev različnih ljudstev vanj. Drugi znamenit primer je zgodnjesrednjeveško zgodovinopisje, ki se je manifestiralo v t. i. origo gentis. Zgodovinopisci barbarskih ljudstev so ob pomoči antične in krščanske tradicije na novo napisali zgodovino svojih ljudstev, kar je služilo tako vključitvi njihovih zgodovin v univerzalno krščansko-rimsko zgodovino kot legitimaciji oblasti vladarskih dinastij. Ker so te bile nosilke plemenske tradicije, je bilo v praksi možno izenačiti zgodovino ljudstva z zgodovino same dinastije, kar se najbolj očitno kaže pri Jordanesovi Gotski zgodovini.

Hladno in vroče spominjanje

Kljub temu, da najdemo pri sodobnih nacijah glede zgodovine podobne težnje, pa nas površna podobnost ne sme zavesti v enačenje – obstaja namreč kar nekaj bistvenih razlik. Prvič, tako rimski kot barbarski pogled na zgodovino je bil spisan po političnih spremembah, in drugič, ukvarja se predvsem z elitami in ne z množicami. Poglejmo najprej prvi vidik. V spominskih študijah se je močno uveljavila delitev na »hladne« in »vroče« kulture, kot jo je razvil francoski antropolog Claude Levi-Strauss in povzel nemški egiptolog Jan Assmann. Hladne kulture temeljijo na ideji o preteklosti kot gradniku sedanjosti ter na cikličnem pogledu na zgodovino in življenje. Naloga vsake nove generacije je obnovitev preteklosti za prihodnje rodove; tradicija prinaša legitimacijo družbenih struktur. Večino tradicionalnih družb bi lahko vsaj delno opisali kot hladne, med izjeme pa je Assmann uvrstil starodavni Izrael. Vroče družbe, kot so stari Izrael in moderni narodi, zaznamuje zavedanje sprememb, ki jih je prinesel ireverzibilni pohod zgodovine. Njihov pogled tako ni cikličen, temveč evolucijski. Vroče družbe spremembe sprejemajo, preteklost pa služi zgolj za referenco, ko je treba kaj potrditi ali uskladiti.

 Večina nacionalnih držav je produkt nacionalizma in ne obratno. Nekatere države, kot sta Anglija in Francija, so sicer kazale značilnosti nacionalne države pred pojavom samih nacionalizmov, a njunega primera ne gre posploševati; navsezadnje univerzalnega modela nastajanja nacije ni in je vsak narod neke vrste odklon. Mnogo nacionalnih držav je nastalo neposredno kot produkt nacionalistične ideje – med njimi tudi Slovenija. V teh primerih je ključno vlogo igralo »vroče spominjanje«. Pojav zanimanja za preteklost se pojavi že v zgodnjih etapah nacionalnega gibanja, ki ga je češki zgodovinar Miroslav Hroch razdelil v tri glavne faze. Prvo je poimenoval preprosto »faza A«, v njej skupine aktivistov postavljajo temelje nacionalne identitete z raziskovanjem folklore, književnosti, kulture in zgodovine določene populacije. Sledi »faza B«, v kateri se pojavijo nove skupine aktivistov, ki z množično agitacijo širijo nacionalno idejo, in nazadnje »faza C«, ko na nacionalno idejo prisega večina prebivalstva, nacionalno gibanje pa se razcepi na več različnih struj (npr. mlado in staroslovence).

Zgodovinopisje je nacionalističnim gibanjem priskrbelo reference za preteklost in možne legitimacije njihovih zahtev, kot je bila sklicevanje na zgodovinsko pravo pri čeških in hrvaških nacionalnih gibanjih. Ob tem je pomagalo definirati sam narod in konstruirati njegovo identiteto, kar nam močno potrjuje slovenski primer, kot ga je v svoji razpravi Znanstveno zgodovinopisje kot dejavnik preživetja analiziral filozof Lev Kreft. Preden se Kreft obrne h konkretni analizi, se posveti vprašanju, zakaj je težnja po konstituiranju naroda in posledično ustanovitvi nacionalne države sploh prevladala. Pri tem se Kreft obrne k eseju Considerations on Representative Goverment Johna Stuarta Milla in njegovemu orisu napredka, ki ga v skladu s klasično razsvetljensko paradigmo, da so napredka zmožna le tista ljudstva, ki jih je despotska oblast naučila podrejanja in poslušnosti pri delu (zlasti industrijskem). V skladu s tem prepričanjem so se razvite države čutile poklicane k razsvetljevanju-discipliniranju celotnega sveta. Če so se takratna ljudstva in države hotele udeležiti napredka in imeti od njega še kaj drugega razen trdega dela, so se morali postaviti na evropsko politično prizorišče kot narodi, zmožni tako civilizacije kot eventualnega oblikovanja lastne suverene države. Pred konstrukcijo države je bilo, kot smo že videli, treba proizvesti narod kot novo obliko politične skupnosti (modernost narodov, je dandanes splošno sprejeta teza, ne glede na nestrinjanja glede vloge predhodno obstoječih etnij in kultur pri njihovem oblikovanju).

Cilj tovrstnih podvzetij po Kreftu ni bila zgolj produkcija naroda, temveč specifično naroda, ki je zmožen suverenosti, kar pomeni, da ima lastno moč in ne potrebuje zunanjih vplivov, za razliko od tistih, ki se morajo podrediti, da bi dozoreli za civilizacijo, kot je zapisal Mill. Tako je bil pogled na zgodovino, kakršnega so oblikovala nacionalistična gibanja, izrazito »vroč« in usmerjen k cilju – pospeševanju razvoja. Razsvetljenski zgodovinarji so tako začeli pisati zgodovino s stališča naroda in ne s stališča teritorialnih enot, dinastij ali držav. V slovenskem primeru je tovrsten »kopernikanski obrat« dosegel Anton Tomaž Linhart, ki ga zgodovinar Milko Kos opisuje kot prvega zgodovinarja Slovencev, saj so  njegovi predhodniki zgodovino naroda slabo vključevali v svoja dela. Linhart pa ni pisal zgolj zgodovine, v kateri je bil slovenski narod glavni protagonist zgodbe, temveč je v skladu s takratno zgodovinopisno prakso tudi vzpostavil čas in prostor, ki konstituirata skupnost, v njegovem primeru Slovencev. Kreft ga v tem primerja z grškim razsvetljencem in sodobnikom Adamantiosom Koraisom, ki pa je v primerjavi z Linhartom vendarle imel lažje delo, saj jelahko svoje rojake zgolj identificiral s starimi Grki in kot sredstvo razmejitve uporabil jezik. Linhart tako jasne razmejitve ni imel in je le s težavo presegel Kranjsko kot teritorialno enoto in jasne razmejitve od drugih narodov še ni dosegel; to so storili njegovi nasledniki, po Kosovem mnenju predvsem romantični zgodovinarji. Vendarle pa je Linhart priskrbel tiste kritične nastavke, zlasti osrednjo vlogo Karantanije, ki so omogočili konstrukcijo slovenske »velike zgodbe«.

Znotraj velike zgodbe tako najdemo reference iz preteklosti, ki se jih poslužuje vroča oblika spominjanja in se jih danes pogosto označuje s sintagmo »kraji spomina«, ki jo je uvedel francoski zgodovinar Pierre Nora. Izraz sicer ni njegova pogruntavščina, temveč izhaja iz antičnih tehnik za urjenje spomina, ki so uporabljale prostorsko predstavo kot pomoč pri pomnjenju. Nora je opredelil »kraje spomina« kot pomoč pri pomnjenju velike nacionalne zgodbe. Kraji spomina tako niso zgolj dejanski kraji, temveč tudi osebe, dela, stavbe itd. in so dejansko pogosto tiste reference, ki lahko služijo pri pospešitvi sprememb znotraj vroče kulture. Poglejmo si zgolj primera reformatorjev Martina Luthra in Primoža Trubarja. Sprva je treba reči, da obstaja med Luthrom in Trubarjem kot spominskima figurama bistvena razlika, saj je v Nemčiji protestantizem prisoten in je bil Luther prisoten v nemški zavesti že pred nacionalnim gibanjem, medtem ko je bil Trubar odkrit v devetnajstem stoletju. V obeh primerih se je verska simbolika umaknila nacionalni ter meščanski in verska reformatorja sta pridobila status narodnih herojev, čeprav v njunem delovanju narodne agende v sodobnem smislu ni bilo. Diskurz o narodnosti in etniji je bil namreč podrejen odrešenju in verskim reformam. Je pa kompleksen odnos do etnij v delih reformatorjev, ki je med drugim tudi produkt renesančnega odkritja del, kot je npr. Tacitova Germanija, omogočil lažjo interpretacijo verskih reformatorjev kot »narodnih buditeljev«. Takšna podoba je služila kot navdih nacionalističnemu gibanju za doseganje lastnih ciljev, posebej ko so se povezali z nasprotniki katoliške politike, kar glede ne relativno pozno akomodacijo nacionalizma v politični katolicizem ni presenetljivo.

Spomin kot vezivo sodobne države

Kot smo videli v zgornjih vrsticah, je bila nacionalistična obsedenost z zgodovino povezana z njeno funkcijo pospeševalca sprememb ter dosego lastne nacionalne države. Politika spomina je tako prešla tudi v samo nacionalno državo, a kljub temu moramo k analizi pristopiti z »ni vedno enostavno«; prav tako so nacionalna gibanja dosegla nekatere svoje zahteve tudi z določeno mero previdnosti. Nacionalna država je namreč nesporen produkt moderne dobe in razločevanje med unikatnimi atributi nacionalne države in splošnimi značilnosti moderne države ni najlažje. Centralizacija oblasti, splošna šolska obveznost, naborniška vojska itd. namreč niso bili prisotni zgolj v nacionalnih državah, temveč tudi v večnacionalnih tvorbah, kot je bil habsburški imperij. Enako velja tudi za pojav preobilja zgodovine. Po celotni Evropi so se namreč ustanavljali muzeji in zgodovinski inštituti ter postavljali spomeniki, pri čemer se njihov smoter ni bistveno razlikoval. Če je bila ustanovitev Monumenta Germaniae Historica povezana z nemško nacionalno idejo, pa je bil Institut für Österreichische Geschichtsforschung namenjen krepitvi patriotizma v habsburškem cesarstvu. Eric Hobsbawm, sledeč francoskemu primeru, tako navaja predvsem tri momente, s katerimi je moderna država krepila pripadnost, in sicer: osnovno izobraževanje, javne proslave in množično postavljanje spomenikov, kar je imelo podobne, pa čeprav ne povsem enake, funkcije v različnih državah. V starejših nacionalnih državah, kot je bila Francija, je pripadnost služila temu, da je iz podeželskega prebivalstva naredila Francoze. Eugene Weber je tako v svojem delu Peasants into Frenchmen pokazal, da je Francija, ki se jo pogosto jemlje kot prototip nacionalne države, nacionalno enotnost dosegla relativno pozno. Weber je obravnaval obdobje med letoma 1870 in 1914 ter opazil, da je bila pokrajinska lojalnost pogosto močnejša od nacionalne, razširjena pa je bila tudi raba regionalnih jezikov in narečij. V nasprotju z vzgajanjem narodne pripadnosti v nacionalnih državah pa je avstrijska oblast stremela k poudarjanju dinastičnega patriotizma, v katerega je vključevala tudi nacionalni moment, mnoga narodna gibanja pa so izkazovala zvestobo dinastiji. Njihov cilj je bil namreč doseči narodno enoto znotraj obstoječega cesarstva in ne ločene nacionalne države. Oba primera  kažeta na željo po preseganju starejšega pomena besede domovina in aplikacijo njenega pomena na državo oziroma na celoto, ki presega rodni kraj oz. pokrajino.

Moramo se zavedati, da so bili kljub sodobnim inovacijam spominski dnevi, proslave in zgodovinopisje kot sredstvo legitimacije prisotni tudi v preteklosti, a so bili pretežno omejeni na elito. V srednjem in zgodnjem novem veku se je izraz »deželani« nanašal zgolj na deželno plemstvo oz. na stanove in še nikakor ni imel množičnega pomena. To se je spremenilo z modernizacijo in na politično prizorišče so vstopile široke množice. A nacionalizem kljub vsemu ni bil edina sila sprememb, saj so svoj vpliv imeli: kapitalistična produkcija, nove tehnike vojskovanja in moderna znanost, med katero je spadala tudi demografija. Države so namreč začenjale skrbeti za reprodukcijo in discipliniranje celotne populacije, kar je služilo tako vojaškim in političnim ciljem kot ekonomski produkciji. Za razpravo o omenjeni tematiki se je treba vrniti k delom Michela Foucaulta in Louisa Althusserja. Prvi je v svojih delih Nadzorovanje in kaznovanje ter Zgodovina seksualnosti temeljito preučil tehnike nadzora in discipline, ki jih je uveljavljala sodobna država tako iz potrebe po prebivalstvu, ki bo sposobno za industrijsko delo in vojaško službo, kot iz porajajočega se strahu pred degeneracijo populacije. Hkrati je upad cerkvenega vpliva in imaginarija o »treh redovih sveta« prinesel potrebo po novi legitimaciji družbenih razmerij in razširjenju ideologije, kar so opravljale najrazličnejše institucije: od šol do tiska, ki jih je Althusser poimenoval »ideološki aparati države«. Obseg razprave nam sicer ne dovoljuje, da bi do potankosti razčlenili funkcioniranje sodobne države in oblasti, a smo jih kljub temu morali omeniti, ker so za razumevanje funkcioniranja nacionalne države  ključni.

Nacionalna država kot skupnost spomina

Ne glede na dejstvo, da se nacionalna država pri svojem nadzorovanju populacije in krepitvi patriozizma ni posebej razlikovala od ostalih oblik tedanjih držav, je bila pri tem daleč najbolj uspešna. Še več, nacionalna država je prevladala nad starejšimi imperialnimi oblikami in še dandanes smo priče težnjam po njej, kot nam izpričujeta primera Katalonije in Škotske. To kaže na dejstvo, da so bila nacionalna gibanja uspešnejša pri konstrukciji identitete kot pa starejše, večnacionalne države. Po mojem mnenju najboljšo razlago omenjenega zmagoslavja nacij ponuja Benedict Anderson v svojem delu Zamišljene skupnosti. Kot smo že videli, se je nacionalizem začel porajati v obdobju razsvetljenstva, ki je bilo poglavitni agent odčaranja sveta (navkljub konstrukciji lastne mitologije), če uporabimo izraz Maxa Weberja. Omenjeni proces je zamajal religiozni svetovni nazor in iz njega izhajajočo legitimacijo oblasti. Starodavna argumentacija Svetega rimskega cesarstva je npr. izhajala iz Danijelove prerokbe o štirih cesarstvih, ki jim bo sledil konec sveta. Vloga cesarstva je bila tako metafizična, hkrati pa je bil cesar močno povezan s Cerkvijo in idejo o univerzalni krščanski monarhiji, kar je sicer zamajala že sama reformacija. Spremembe, ki jih je prinesla moderna doba, so  klicale po nadomestku za religiozni pogled in osmišljanje življenja, kar pa je ponudil nacionalizem. Sicer bi bilo napačno trditi, da je bila nacionalistična ideja skonstruirana zato, da bi nadomestila religiozni pogled, je pa njegovo poudarjanje junaštva, žrtvovanja in uresničenja narodnih hrepenenj vendarle odigralo podobno vlogo.

Tako je bilo lažje pripraviti »veliko zgodbo«, ki je služila nacionalni ideji, kot pa obrambi večnacionalnih imperijev, ki so izgubili svojo metafizično podlago. Francija se je tako oprla na svojo revolucionarno idejo, Nemčija na idejo nemškega naroda, ki ga je povezala s cesarsko simboliko, Slovenci pa na tisočletne sanje o svobodi. Omenjene ideje, posebej, če so bile povezane z mitom oz. diskurzom o starodavnih sanjah, pa so se tudi povezale z »vročim« spominjanjem, ki ga je še dodatno konstruirala razsvetljenska ideja napredka. Nacionalna država je prek spomina uveljavljala ozemeljske težnje, mobilizirala populacijo in konstituirala skupnost državljanov, ki ni bila v polnem nasprotju z razsvetljenskim diskurzom. Spominjanje znotraj nacionalne države je precej bolj »demokratično«, kar lahko ponazorimo z znanima primeroma iz zakladnice slovenskih »krajev spomina«, in sicer z osmansko nevarnostjo ter s kmečkimi upori. Omenjena primera sta si po svojem značaju neverjetno različna, kljub temu da gre za dogodka iz istega zgodovinskega obdobja.

Najprej si poglejmo osmansko nevarnost, ki je v slovenskem spominu eden izmed redkih dogodkov, ki smo ga »nasledili« iz starejšega deželno-cesarskega kulturnega spomina. Zmage v vojnah proti osmanskemu cesarstvu so namreč že zelo hitro prešle v »kulturni spomin« takratne Evrope, tako zaradi moči osmanskega cesarstva, kot tudi zaradi vloge »drugega«, ki jo je »Turek« igral v evropski kulturi. V Kranjski se je spomin na osmansko nevarnost in še zlasti na bitko pri Sisku ohranjal prek liturgije, jezuitskega gledališča in proslav. Osmanski vpadi so sicer prešli tudi v ljudsko kulturo in bili vir za mnoge nepozabne folklorne in literarne junake, a vendarle je bila poglavitna ost spominjanja usmerjena h plemiškim vojskovodjem in verskemu pomenu spopada. Znotraj nacionalnega diskurza pa so osmanski boji služili poudarjanju nesreče in trpljenja slovenskega naroda, kot tudi prikazovanju njegovega junaštva in zaslug. Spomin na osmansko nevarnost se ni ves čas ohranjeval z enako intenzivnostjo. V času habsburškega imperija je tako lahko služil poudarjanju junaštva Slovencev in njihove koristnosti za imperij, medtem ko slavljenje zmag izbojevanih za propadlo cesarstvo tako v kraljevi kot socialistični Jugoslaviji ni bilo najbolj zaželeno. A vendar je tematika osmanske nevarnosti ponovno prišla med osrednje osti slovenskega spomina po razpadu Jugoslavije, kjer je služila tudi znotraj diskurzivnega oddaljevanja od Balkana. Na drugi strani so kmečki upori, ki so bili odkriti kot dogodek nacionalnega pomena šele znotraj nacionalističnega gibanja in so se kasneje povezali še s socialistično idejo in s konstrukcijo podobe Slovencev kot »revolucionarnega naroda«, pri čemer velja omeniti tudi poseben primer Jugoslavije, ki je bila hkrati tako produkt nacionalne ideje kot večnacionalna država. Kot lahko vidimo iz omenjenih primerov, je kolektivni spomin v nacionalni državi vedno tudi v službi prihodnosti in nekakšne eshatološke funkcije, kar mu daje poseben status, hkrati pa je tudi zmožen potrebnih preobrazb, ki sledijo samopodobi naroda in času, v katerem je prisoten.

Fragmentacija

Od samega začetka nacionalizma pa vse do zadnjih let je bil kolektivni spomin, svojim preobrazbam navkljub, konstantno in stabilno vezivo nacionalne države in nacije. A sedaj smo priče velikanskim spremembam, ki so jih prinesli tako premiki znotraj akademske sfere, kot tudi nova družbena gibanja. Potrjuje se torej Renanova teza, da narodi v veliki meri temeljijo na pozabi: novi razvoji zgodovinske znanosti postavljajo pod vprašaj nacionalne mite in spomine, na drugi strani pa emancipacija družbenih skupin s sabo prinaša tudi njihove specifične spomine in zgodovine. Tako nimamo več zgolj nacionalne zgodovine, temveč tudi zgodovino žensk, zgodovino manjšin itd. Ker ne moremo napovedati prihodnosti, si le stežka zamislimo, kam bo takšen razvoj pripeljal, zagotovo pa bo vplival tudi na identiteto samih nacij. Sigmund Freud je v svoji Psihopatologiji vsakdanjega življenja spomin narodov primerjal s spominom posameznika, ki potlači mučne spomine. Zato zaključimo z mislijo, da tako kot psihoanalitični proces spremeni posameznika, bo tudi novo pisanje zgodovine in kritično raziskovanje spomina spremenilo nacionalno državo.