Voznik taksija s pritiskanjem na gumb radijskega sprejemnika išče glasbo, morda poročila, vsekakor nekaj, kar bi želel poslušati v tem nervoznem popoldnevu, ko se vozimo po Avinguda Paral.lel, mogoče tudi po kakšni drugi avingudi, vsekakor nekam proti Plaça de Catalunya. Brisalec na prednji šipi pred menoj odriva kaplje dežja, cesta je mokra, polna vozil, glasna, hupajoča, videti je, da so vsi nekoliko živčni, voznik še posebej, ko išče glasbo ali nemara poročila, ki jih hoče poslušati in ga pri tem nič ne zanima, ali bi hoteli to poslušati trije njegovi sopotniki: jaz na prednjem sedežu, na zadnjih pa Jaume Cabré in Simona Škrabec. Najde neko postajo, za hip prisluhne, izključi radio, udari z roko po volanu, isti hip začne glasno in naglo in jezno nekaj govoriti, zdi se mi, da nekoliko tudi preklinjati; skoraj nič ne razumem špansko, a toliko že, da slišim besedo catalano, tudi besedo castigliano.
Kaj pa mu je? vprašam Simono.
Simona Škrabec že dolgo živi v Kataloniji, pozna tukajšnje razmere. Prevedla je vrsto katalonskih avtorjev, tudi Cabréja, v slovenščino in slovenskih, tudi moje knjige, v katalonščino. Njeni intelektualni podvigi so zame, človeka, ki dva tuja jezika obvlada komaj za spodobno, kvečjemu malce bolj zahtevno komunikacijo, videti prav genialni. Na katalonski univerzi je doktorirala iz srednjeevropske književnosti, brezhibno govori kakih pet jezikov – seveda, jabolko ne pade daleč od drevesa – Simona je sorodnica znamenitega jezikoslovca Stanislava Škrabca. A je že tudi Katalonka, lahko mi pojasni, kaj se tukaj dogaja.
Naletel je na radijsko postajo v katalonščini, pravi Simona. Tale naletel je, je slišati, kakor da je naletel na kakšno cestno oviro, skoraj kakor manjši karambol. In zato se je tako razjezil? Zato ja, pojasnjuje Simona, pravi, da je tukaj Španija in naj se govori špansko, se pravi kastiljsko. Jezi se, ker je v zadnjih letih vse več napisov v jeziku, ki ga on ne razume, ki ni jezik te države, tudi v šolah otroke mučijo s katalonščino, zakaj se morajo njegovi otroci učiti tega jezika?
O, to mi je pa znano. Florjanu Lipušu še bolj: Kärnten spricht Deutsch. Ali pa Borisu Pahorju: Qui parliamo italiano. Oba sta to že doživela. In mnogi drugi Slovenci na avstrijskem Koroškem ali v Italiji. Prijatelj Boris je v Trstu moral velikokrat poslušati podobno omalovaževanje svojega jezika, kdo pa govori tak jezik? Schiavi. Simono vprašam, kako se pri tem počuti pisatelj tam na zadnjem sedežu, ko to posluša? Najin sopotnik v taksiju je eden največjih katalonskih pisateljev, piše v jeziku, zaradi katerega besni voznik taksija. Lahko si misliš, reče Simona. Jaume Cabré molči, tudi sicer je umirjen in redkobeseden človek. Bi ga vprašala? rečem. Raje ne, reče Simona. Simona ve, zakaj ga ne bi vprašala.
Katalonije ni lahko razumeti. Dežele, ki je imela svoj parlament – imenoval se je Corts Catalanes – že v trinajstem stoletju. In tudi vlado: Diputació del General ali Generalitat. Palača, v kateri tudi zdaj uraduje vlada avtonomne pokrajine, Palau de Generaliat, zgrajena v 15. stoletju, je ena redkih ohranjenih stavb v Evropi, morda sploh edina, ki še danes služi namenu, zaradi katerega je bila zgrajena – da bi se iz nje vladalo Kataloniji. Danes se vlada iz nje pogojno in omejeno, dnevi stare slave so zdavnaj minili. Katalonija je samo regija, pokrajina, provinca – čeprav še malo ne provincialna, je svetovljanska, odprta dežela. Ni pa država. Ne samo, da ne more na svojem ozemlju povsem uveljaviti svojega jezika, ne nadzoruje niti svojih financ, to delajo v Madridu. Ampak take stvari lahko razumemo, mnogo večje države so padle in njihove palače tudi. Lahko razumemo tudi tako imenovano katalonsko Renaixenço, se pravi renesanso v devetnajstem stoletju, kajti večina evropskih narodov pozna svoj nacionalni, se pravi kulturni in politični vzpon v tem obdobju, tudi Slovenci. S to razliko, da smo mi vzpostavili svojo kulturo, zatem pa politično voljo iz dotlej slabo artikuliranega kmečkega prebivalstva, Katalonci pa na temeljih stare državne tradicije in meščanstva, v času Renaixençe tudi na temeljih silnega gospodarskega vzpona, ki je povsem oprijemljivo razviden na vsakem koraku v barcelonski arhitekturi. Zgodovina pač, lahko jo razumemo.
Česar ni lahko razumeti, so državljanska vojna in njene posledice. Edvard Kocbek je v svojem Premišljevanju o Španiji leta 1937 napisal, da gre za strašen obračun, slutil je, da si v krvavem spopadu stojita nasproti dva totalitarizma. To so torej že pred drugo vojno vedeli tudi slovenski ljudje, pa jim ta vednost ni nič pomagala, da se ne bi sami nekaj let zatem zapletli v prav tako strašen obračun in državljansko vojno. S Kocbekom vred. Dvakrat sem prebiral Orwellov Poklon Kataloniji, najprej v angleščini, potem še v slovenskem prevodu in se še danes ne znajdem povsem v konglomeratu političnih strank, od meščanskih, nacionalističnih in raznih milic od marksistov, socialistov, trockistov in anarhistov z različnimi strankarskimi in bojnimi imeni. Nazadnje pač vse skupaj zmeraj poenostavimo v shemo republikanci, se pravi levičarji versus nacionalisti, se pravi frankisti.
Ko sem bil na Montserratu, kjer vrh gore stojita čudovita Marijina cerkev in benediktinski samostan in se popotniku pred očmi razgrinjajo opojni razgledi na barvito pokrajino, mi je prišla v roke brošurica z opisom zgodovine tega romarskega svetišča. In tudi v ta posvečeni kraj duhovnosti, kamor so si ljudje hodili zdravit svoje duševne in telesne muke in prositi za milost, je zasekala zgodovina državljanske vojne: 27 benediktincev so pobili in samo nagel poseg avtonomne katalonske oblasti je preprečil, da svetišča niso požgali in uničili. V Kataloniji so na začetku državljanskega »strašnega obračuna« samo v barcelonski provinci pred naglimi sodišči ali brez njih pobili več kot 1200 duhovnikov, redovnikov in nun ter požgali ali kako drugače uničili številne cerkve in samostane. In ko se je prvotno divjanje umirilo in je zavladala republikanska koalicija, se je proti koncu vojne dežela znašla tudi v notranjih spopadih.
Na Montserratu vlada tišina. Kadar ni praznik ali vsaj nedelja, so tu redki obiskovalci, daleč spodaj se po beli cesti skozi rjavo in zeleno pokrajino neslišno premikajo avtomobili. Slutnja Mediterana, ki s svojimi vetrovi nosi topel zrak čez pokrajino, in tam gori visokih Pirenejev, od koder včasih potegne ostra svežina. Kakor Slovenija med Sredozemljem in Alpami. Tam gori sem začutil blagost te dežele. In v Barceloni, kjer vlada veseli hrum turistov, pomešanih z domačini, v Mercat de la Boqueria se stojnice šibijo od morskih in kopenskih dobrot. Toda: pod tišino Montserrata in poslovnim ter turističnim hrupom Barcelone brbota zgodovina, ki je ljudje tukaj še niso preboleli. Okrog Montserrata in na barcelonskih ulicah so streljali, se ubijali, med rafali in eksplozijami so prepevali borbene pesmi. Videl sem Erica Blaira, tako se je pisal prostovoljec strankarske in vojaške formacije POUM, ki ga poznamo kot pisatelja Georga Orwella, videl sem ga, kako se v eni od stranskih ulic, ki se stekajo k Rambli, znajde sredi spopada za telefonsko centralo na Plaça de Catalunya. Anarhisti, ki jih prepozna po črno rdečih ruticah, napadajo republikansko socialistično policijo v telefonski centrali. Zmeda je bila popolna. Samo v tistem spopadu okrog 1500 padlih na obeh straneh. Barcelona je jeseni 1937 postala glavno mesto že umirajoče španske republike, leto zatem so jo frankisti bombardirali – spet 670 mrtvih. Sledile so bitke pri reki Ebro in v južni Kataloniji in leta devetintrideset – konec. Okrog pol milijona katalonskih in španskih republikancev se je skupaj z rekami civilistov valilo čez Pireneje v Francijo. Katalonskega voditelja Lluísa Companysa je avgusta 1940 v Franciji aretiral gestapo in ga izročil španskim frankistom. Preden so ga ustrelili, je zaklical Visca Catalunya! – Živela Katalonija.
Francovi policisti in vojaki so vse do leta 1950 divjali po deželi – postrelili so okrog 35.000 ljudi. Katalonski Generalitat so nemudoma ukinili. Začela se je kastiljanizacija Katalonije: v tej deželi se govori kastiljsko, se pravi špansko. Načrtno so iz notranjosti priseljevali množice kmetov in jih spreminjali v delavce, v petdesetih leti se je samo v Barcelono priselilo 700.000 špansko govorečih, v glavnem revnih in slabo izobraženih ljudi. Celotno izobraževanje na vseh šolskih stopnjah, časopisi in radijske postaje, krajevna imena, vse kar je bilo v katalonskem jeziku, je bilo ukinjeno, preimenovano, prepovedano. V katalonščini je bilo dovoljeno izdajati samo knjige, a tudi teh ni bilo prav dosti.
Po smrti diktatorja Franca so Kataloniji vrnili status avtonomije, a zdaj je bila to samo še ena od političnih regij, enaka vsem ostalim v Španiji. Kljub temu se je katalonščina začela naglo vračati v javno življenje, v kratkem času sta jezik in kultura doživela novo renesanso. Toda latentno konfliktna situacija je ostala. In še v tisti vožnji s taksijem po deževnih ulicah Barcelone smo lahko potniki zaznali droben odsev teh napetosti, v trenutku, ko je voznik taksija naletel na radijski program v katalonskem jeziku.
Še dolgo po tisti vožnji sem mislil na prijatelja Jaumeja, ki je sedel na zadnjem sedežu in molčal. Kaj pa naj bi storil drugega. Jaume molči in piše svoje knjige. In to so knjige o človeških usodah v hudem času, ki se je zgrnil nad deželo med državljansko vojno in jih je Francova diktatura s policijo, zapori in cenzuro in tudi manj vidnim nasiljem v službah, šolah, kulturnih ustanovah prekrila z desetletji mrtvaškega molka. In prav Cabréjeve knjige prebijajo ta molk. Zato ker govorijo o posamičnih življenjih in njihovih sanjah in nesrečah povezanih z zgodovinskimi okoliščinami. Nobena zgodovinska knjiga, nobene številke o številu žrtev, celo pogumni vzkliki pred puškami – Visca Catalunya! – ne povedo o preteklosti ljudi v tej deželi toliko kakor literatura. Pa vendar: človek ne more živeti samo s knjigami in v njih, če mu nekaj bistvenega manjka. Vsaj samoumevnost govorjenja in pisanja v svojem jeziku. In občutek, da mu v deželi, kjer je doma, ne bodo hodili po prstih ali ga dregali med rebra: ti in tvoja katalonščina.
Kdor pozna slovensko zgodovino in vztrajanje tukajšnjih ljudi pri svojem jeziku, kdor pozna pisanje Borisa Pahorja, temu ni treba spraševati, kako se počuti človek, ki mu to samoumevnost odvzemajo ali omejujejo. Ne ve, kaj si je mislil o tistem vozniku taksija, ki se je tako razjezil, ko je naletel na radijsko postajo v katalonščini, o preprostem človeku, ki vendar ni nič kriv, če so ga vzgojili v občutku večvrednosti. In zdaj čuti, da mora braniti Španijo samo zato, ker govori večinski jezik. Verjetno se je sam ali pa so se njegovi starši priselili v to deželo, morda težko razume, da je bil tukaj nekoč doma zgolj katalonski jezik; a tudi če to razume, njegova država ni Katalonija. Njegova država je Španija, v Španiji se govori špansko. Ko bi med tisto vožnjo s Simono vprašala Jaumeja, kako se ob tem počuti, bi ta morda še naprej molčal. Ali pa bi vsem, ki menijo, da katalonščina nima pravice do javnega življenja, in prav tako španskim oblastnikom, ki se ne morejo izviti iz frankistične nacionalistične tradicije, nemara odgovoril s citatom, ki ga je postavil za moto svojemu romanu Šumenje Pamana o življenjski drami ljudi v primežu španske državljanske vojne: Oče, ne odpusti jim, saj vedo, kaj delajo.
Kar se zdi danes nam že povsem samoumevno, se zdi Kataloncem ali vsaj enemu vodilnih katalonskih pisateljev nekaj sanjskega in nedosegljivega. In katalonska kultura je ena najstarejših v Evropi, tudi njena nekdanja državnost. Danes je katalonsko gospodarstvo v razcvetu, posameznik ima v Barceloni za samoumevno in pragmatično življenje skoraj vse, kar si pod pojmom evropske blaginje lahko predstavljamo. In vendar mu pri tem nekaj bistvenega manjka. Tisti okvir, ki mu pravimo politična neodvisnost, upravljanje s samim seboj. Ne samo v Kataloniji, marsikje drugje v Evropi se pisatelji poleg tega, da pišejo svoje pesmi in romane, ukvarjajo z vprašanji, s katerimi smo se v Sloveniji več kot stoletje.
S Cabréjem sva si izmenjala pismi. In njegovo pismo je bilo nekakšen odgovor na neizgovorjeno vprašanje v tistem taksiju, vprašanje o tem, kako se počuti, kadar mu s prostaškim zmerjanjem njegovega jezika jemljejo tudi osebno svobodo.
»Sredozemlje v Kataloniji seže vse do Pirenejev,« mi piše. »Zaradi vetra. Kadar piha z vzhoda, prinaša sredozemski dež z otokov ali iz Afrike. Če piha z morja, osveži soparne poletne popoldneve vse tja do Lleide. Od Guardamara do Salses pihajo sredozemski vetrovi, jo objemajo in jo poljubljajo, to deželo, to zemljo, ki ima tako različne pokrajine od enega konca do drugega, da se mi včasih zdi, da smo pretiravali, ko smo zase izbirali, v kakšni pokrajini bi hoteli živeti. Tako kot otoki se je tudi dolga obala vedno pustila poljubljati, na nekaterih mestih je bilo treba sicer za dovoljenje prositi turiste, neprekinjeni, zvesti prisotnosti samega Sredozemlja. Vsi, ki živimo v katalonskih deželah, cenjeni Drago Jančar, smo se vedno čutili Sredozemce in Evropejce in vedno smo občudovali vse, kar je prihajalo k nam iz Evrope. Vsi, ki smo zrasli med frankistično diktaturo, smo poleg tega idealizirali Evropo do te mere, da zdaj preprosto ne moremo sprejeti takšne podobe, kot nam jo hočejo prodati: kot bi bilo v njej prostora le za države. Mar ne vedo, da so države vedno ustanavljali le hegemonistični narodi? Ja, seveda to vedó. Zato so se pa tudi odločili za tako početje. Zato vam zavidam vaš položaj v Evropi, vsaj glede na to, kar jaz vem o njem. Kataloncev, ki smo bili strastni zagovorniki evropejstva, vstop v Evropo pod pogoji, ki nam jih hočejo vsiliti, nič več ne veseli.
Ko ste v veliki trgovini stvarstva kupili pokrajine, ki vam pripadajo, niste storili tako kot mi sami, željni novosti kot kak nepremišljen otrok. Kupili ste eno samo pokrajino. In izbrali tisto, ki je bila najlepša med vsemi. Z zahodnega brega Sredozemlja, cenjeni Drago Jančar, vam ne zavidam vaše idilične pokrajine, niti vonja po svežem mahu ob vaših jezerih niti vaših neskončnih gozdov. Prav tako vam ne zavidam vaše zgodovine, tako polne trpljenja, kot je polna zgodovina vseh drugih narodov: vsak narod pozna svojo bolečino. Toda tisto, kar vam zavidam, je vaša politična neodvisnost. Zdaj je to, ali boste srečni ali ne, odvisno samo od vas samih. Ste gospodarji lastnih odločitev, pravilne rešitve so vaša zasluga, napor je le vaš, prav tako lenoba in napake. Zagotovili ste pogoje, da bo vaš slovenski jezik preživel, ker to želijo njegovi govorci, ker se za to trudijo politiki in ker vaši pisatelji čutijo, da morajo k temu prispevati, to so ljudje, kot si ti, ki se niso bali požrešnih velikanov, ki v drugih krajih, včasih celo ob popolni brezbrižnosti žrtev, žrejo nepripravljene jezike ali pa tiste, ki so čisto preprosto ostali brez prave obrambe. Kako vam zavidam, dragi Drago Jančar.
Dragi kolega, pošiljam ti prisrčen pozdrav,
Jaume Cabré
Barcelona, september 2004.«