V vsakdanjem življenju sta pojma dolgčasa in lenobe deležna skrajno negativnih konotacij, v krščanski ideologiji pa se pojem lenobe celo umešča med sedem smrtnih grehov. Slednje sicer ni daleč od resnice, ki jo bomo mi skušali ubesediti v naslednjih stavkih, a vseeno pojdimo lepo po vrsti. Splošno znano je, da se lenobo definira predvsem kot manko motivacije za delo, kot manko vrlin marljivosti, kot odsotnost zavzetosti in gorečnosti ter nujno kot nekaj na področju tistega, kar je potrebno izkoreniniti, če ne želimo, da svet propade. Medtem pa je dolgčas dandanes definiran kot duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja dela, družbe in zabave. Znano je, da vsaka uspešna in zdrava družba potrebuje vse kaj drugega kakor ravno lene in zdolgočasene udeležence, saj je za njen obstanek potrebno, da se konstantno reproducirajo njeni pogoji možnosti, ki pa jih lahko skonstruiramo le z aktivnimi akterji v produkcijskem obratu ter njihovo neumorno voljo po preseganju samih sebe v imenu nekega višjega poslanstva, ki mu zaenkrat ne bomo določili imena (lahko je karkoli, kar igra vlogo motivacije).
Ampak naša naloga ni moraliziranje, ne o očitni gonji proti lenobi v času kapitalizma, ne o njeni navezavi na biti-v-svetu tesnobe in niti ne o njenem vsesplošnem pojavu znotraj nihilizma. Recimo temu, da bomo poskusili pogledati onstran dobrega in zlega s področja pojmov lenobe in dolgčasa ter se osredotočili bolj na sam pojav teh pojmov in njihovo orodno vrednost, ki bo šele napeljala na možnost občutenja užitka ob njunem prakticiranju.
V nadaljevanju bomo prikazali rojstvo užitka znotraj dolgčasa, skozi ponavljanje negacije v sadizmu, ter znotraj pojma lenobe in sicer skozi suspenz pri mazohizmu. Vsega tega pa nikakor ne bi zmogli brez vpeljave dualizma instinktov življenja in smrti, Erosa in Tanatosa. Kot je že Freud skušal razčleniti in analizirati posameznikovo delovanje v prostoru, z vpeljavo različnih gonov in njih dualizmov, se bomo tudi mi najprej obrnili k preprostemu vprašanju, kaj sploh gradi človekov vsakdan in ga osmišlja. Človek je bitje postavljeno v svet, kjer mu iz takšnih ali drugačnih razlogov kroji življenje povezovanje različnih gonov, med drugim gon jaza, ki sloni na načelu ugodja ter gon smrti, ki ga podpira načelo konstantnosti. Da ne bo zvenelo preveč zapleteno; vsi si nekako želimo, da bi nam bilo v življenju karseda udobno in fino in vsi si želimo, da bi to trajalo, da bi užitek postal stabilen in konstanten. Sedaj, življenje je nepredvidljivo in spremenljivo, in seveda ne moremo ves čas čutiti ugodja; če bi ga lahko, potem tega pojma pravzaprav sploh ne bi poznali. Edino, kar lahko postane stabilno in konstantno, je smrt, v kateri pa paradoksalno nikoli ne bomo ničesar več čutili, sploh pa ne užitka, ki si ga tako želimo doživeti na polju konstantnosti. Gona smrti si tukaj ne smemo predstavljati nujno samo kot destruktivni gon, pač pa tudi kot nujen pogoj na poti do doživljanja užitka. Na gon smrti moramo gledati skozi prizmo dualizma Erosa in Tanatosa, skozi težnjo posameznika, da bi se vrnil v izvorno stanje nežive materije, v kateri bi edinole lahko dosegel stanje stabilnosti, konstantnosti. Tako pa nam instinkt smrti tudi prinaša ta naš sprevržen užitek ravno skozi vpeljavo pojmov sadizma in mazohizma, in sicer tako, da ga gon jaza, življenja manifestira bodisi navzven – sadizem, bodisi navznoter – mazohizem.
Sadizem in dolgčas
Vsem razlikam v branju navkljub lahko predpostavimo, da med vsemi tistimi množicami, ki so svoj pogled kdaj usmerile v Sadovo delo, ni bralca, ki bi na neki točki izkusil dolgčasa. Maurice Blanchot v delu Lautréamont et Sade lepo pove, da je branje njegovih del – sploh pa vseh tistih štiri tisoč strani dolgih desetih zvezkov La nouvelle Justine – nekaj nemogočega. Zaradi na prvi pogled protislovnih kombiniranja Sadovih sodomitskih kapric z besednjakom razsvetljene epohe, zaradi plejade različnih utemeljevanj istega zločina, predvsem pa zaradi evidentnosti položeni v dejstvo, da se vzorec dogajanja v Sadovem delu stalno ponavlja. Justinino nemoč hoče najprej izkoristiti nek duhovnik, nato njen lopovski stanodajalec, lopovi, ki jo rešijo iz zapora, plemič pri katerem pristane, pa nato nek zdravnik, štirje nikakor ne tako pobožni duhovniki, ponarejevalec denarja,… Skratka ob vpeljavi vsakega novega lika je vnaprej jasno, da bo slednji Justine, če že ne posilil, pa vsaj želel posiliti. Ko takšno predvidljivost, ki se kaže že na stoterici strani prve verzije, razširiš na monumentalnih štiri tisoč strani zadnje verzije romana, izkustvo dolgčasa doseže vrhunec. Rekli bi lahko, da je ponavljanje zgolj pokazatelj tega, kako zanič pisatelj je bil Sade, morda da so erotični romani obsojeni na to, da se iztečejo v dolgčas, pa vendar s tem ne bi mogli izreči večje zmote. Ponavljanje, ki dolgčas popelje vse do vrhunca, ni le slučajen element mišljenja sadista, ki bi poleg vsega slabo pisal, temveč element brez katerega kot tak sadistični Um ne bi obstajal.
Zakaj ne? Če pogledamo Sadov sistem – pa naj se tu sklicujemo na oris podan s strani Klossowskega ali Blanchota – opazimo, da v njem temelju sloni težnja, da se sadist znese nad vsakim obstojem, okitenim z moralno idealnostjo, ki upravičuje njegovo domnevno trajanje, pa naj bo to človek, Bog, narava,… Brez razžalitve merila, v golem uničenju brez predhodnega priznavanja kriterija, ki uničevanje zvede pod režim Zla, bi bilo dejanje uničenja zgolj uničenje, na nek način neopredeljivo, za sadista nesmiselno. Tisto, kar Sadovo misel razlikuje od običajnega prestopnika, ki ves čas prestopa eno in isto pravilo, je to, da iz trangresij ustvri sistem, v okviru katerega funkcijo prestopka zasede celoten postopek prestopanja kot tak. Posledično vsebina razžaljene vsebine ni pomembna – gre zgolj za to, da gibanje razžaljevanja, ki odpravlja eno merilo za drugim ne pade v inercijo, da stalno pospešuje Zlo zaradi Zla. V tem procesu je določena entiteta vzeta za tarčo ter izničena, da se lahko odvihra do naslednje in uniči tudi njo. Zanimivo pa je ravno to, da uničenje poteka prek rabe elementa, ki bo v naslednjem koraku prejel vlogo tarče uničevanja. Tako se veriga zla začne s Človekom, ki se je podredil Bogu, ki pa se mu ni podredil sadist. Bogu nepodrejeni sadist je zatorej za razliko od Bogu podjarmljenega Človeka stopil na božji tron od koder izvaja uničenje človeštva. A Bog je zgolj vmesna postaja, zanikal bo tudi njega, pri čemer bo tu v službo poklical Naravo, instanco, oprano vsakega moraličnega praznoverja. Ker se bo izkazalo, da mu Narava, oprana vsake moralnosti onemogoča, da izvaja Zlo, ki predpostavlja Dobro, bo v želji po pospeševanju razžalitve zanikal logiko in na izničenje obsodil tudi Naravo. Kaj se zgodi na tej točki, zakaj je sadist neuspešen, je tema zase. Tisto, kar je pomembno, je sila, ki mu sploh omogoči, da od ene tarče razžalitve prestopi k drugi. In to pomagalo je apatija, ki se formira v nenehnem ponavljanju negiranja – skratka, ki je drugo ime za dolgčas.
Ponazorimo s primerom. Sadist muči človeka. Uživa v tem, da človek, ki je z njegove strani mučen trpi, ko primerja lastno blagostanje z bednim položajem svoje žrtve – to je sloviti primerjalni užitek. Lik Saint-Fonda, finančnega ministra Francije, si iz želje po tovrstnem užitku zaželi, da bi njegove žrtve živele večno, da bi se nad njimi lahko izživljal v neskončnost. Blanchot omenja, da si enkrat tekoma La nouvelle Justine izmisli nekakšen stroj, ki mu omogoča dostop do pekla, kjer si najde žrtve skladne njegovemu okusu, nad katerimi se nato lahko izživlja v neskončnost. A kaj to pomeni? Prvič to, da iz trpljenja svoje žrtve vleče užitek, pomeni, da ga zanjo na nek čuden način briga, da je do nje oblikoval določeno negativno empatijo, zavoljo katere žrtev ohranja pri življenju. To pa spet implicira, da prestopek kot gibanje procesa konča v inerciji, ki bo proces pojmovanj kot neustavljivo gibanje zamenjav tarče prestopka postavila na stran laži. Kako bo sadist gibanje pognal naprej? Povprašal se bo, kaj je tisto, kar njegovo žrtev ohranja pri življenju in ji daje neko navidezno vrednost in na vprašanje odgovoril z: »Moj lastni užitek. Zgolj, ker sem se želel ob uničevanju zabavati je meja, ki jo predstavljajo moje žrtve, faktično ostala pri življenju.« Sade na tem mestu izvede nekakšno obratno rešitev Heglovega gospodarja in hlapca. Ko ugotovi, da za svoj lastni užitek potrebuje primerjavo z mankom le tega na njegovi žrtvi, ugotovi, da užitek kot tak implicira minimalno stopnjo pripoznanja. Slednje pa implicira, da bo žrtev ohranjena. Sadist se tako odreče lastni nasladi in žrtvam nameni minimum pozornosti – svoja dejanja reducira na umor, ki ga karseda hitro ponavlja na vedno novi žrtvi, v genocidu, ki s tem, ko prežene vsak užitek v izvajanju Zla, producira Zlo, izkušeno kot vladavino popolnega dolgčasa, brez katerega bi proces prestopa izgubil vso energijo in se tako dobesedno ujel v krog reprodukcije neuspešnega prestopa iste tarče. Isti postopek se mora potem mutatis mutandis ponoviti na primeru Boga ter na instanci s katero bo zrušen tudi Bog – Naravi, kjer bo sadist vedno znova neuspešno poskušal stopiti iz sveta, ki mu hočeš ali nočeš, ne glede na to koliko njegovih predmetov izniči, pripada, v katerem bo ne glede na trud vložen v destrukcijo na koncu obsojen na to, da v dolgčasu ponavlja umor, ki nikoli ne doseže cilja čistega izničenja.
Mazohizem in lenoba
Podobno kot pri dolgčasu znotraj sadizma, moramo tudi na lenobo znotraj mazohizma gledati povsem svojevrstno. Mazohista si ne smemo zamišljati lenega, pač pa moramo lenobo razumeti kot orodje ob katerem lahko posameznik šele karkoli občuti. Lenobo moramo obravnavati kot sredstvo na poti do cilja, ne kot končno postajo. Deleuze jasno zameji in opredeli razlike med sadizmom in mazohizmom in sicer ravno na polju dveh primerjalnih procesov znotraj akta repeticije, medtem ko se sadizem vrši skozi negativno in negacijo, se mazohizem naslanja ob procese utajitve in suspenza. To pomeni, da medtem, ko se sadizem poslužuje apatičnega ponavljanja negiranja svojega jaza, s čimer se usmerja na spekulativni in analitični način dojetja instinkta smrti, se mazohizem skrivnosto drgne ob mitični, imaginarni svet.
Sedaj, mazohizem lahko preprosto opišemo kot doživljanje užitka ob lastnem trpljenju, občutenju bolečine. Med nujne in vseprisotne elemente, ki takšno stanje gradijo vsekakor sodita vsaj tesnoba in krivda. Vendar pozor, ne glede na to, koliko destruktivne vrednosti bi pripisali tema dvema elementoma, na njiju ne smemo gledati skozi uničevalno in zatiralsko prizmo, pač pa skozi prizmo osvobajanja. Zakaj? Takoj namreč, ko mazohist občuti ta “destruktivna” občutja, si nadvse zaželi kaznovanja, ravno skozi ritual kaznovanja pa se negativnih občutkov osvobodi, jasno, saj je zanje poplačal z neko primerno kaznijo. Na tej točki verjetno ni potrebno posebej poudarjati kakšno vlogo ima lenoba sama pri vzbujanju slabe vesti in krivde, rečemo lahko le, da gre mazohizmu nadvse na roko. Lenoba pa se znotraj mazohizma ne ustavi zgolj pri tako v oči bijoči situaciji.
Za razliko od Sadovih romanov, kjer so mučenja in trpinčenja žrtev nadvse natančno opisana, pri Masochu tega ni moč najti. Morda bi kdo pomislil, da je pisatelj malo len, a vendar je glavna značilnost njegovih romanov ravno manjko opisov posamičnih aktov despotinj, domin. Z drugimi besedami, Masochov romaneskni dotik temelji na suspenzu, manjku, saj s tem bralcu daje možnost, da se hitreje poistoveti s samo žrtvijo, ne pa njenim rabljem, poleg tega pa še daje prostor vzniku posameznikovega ustvarjanja imaginarnega in fantastičnega, na čemer mazohizem kot tak tudi temelji. Temu v namen so podobe rabljev v Masochovih romanih zgolj fotografske, nepremične narave, seveda ob vključenih dobesednih suspenzijah, ko junake romanov brezkompromisno na nekaj pripnejo, križajo ali obesijo.
Kot smo že omenili, Masochu bi verjetno res lahko očitali t.i. lenobo, a ravno s tem, ko se je pri svojem opisovanju romanesknih situacij raje poslužil okamenitve in suspenzije, je šele dosegel želeni učinek. Ravno odsotnost obscenih opisov, premestitve z objekta na fetiš, itd., dajejo njegovim romanom to neverjetno moč zapeljevanja bralca z lastnim fantazmatskim svetom, ki ga do zadnje sape ovije okoli mitičnega. Če je kraj rojstva mazohizma res fantazija, kot pravi Deleuze, potem so suspenz, manjko informacij in navsezadnje lenoba tisti ključni elementi, ki njegov nastanek omogočijo. Zaključimo z zmanipulirano Nietzschejevo mislijo: če naj ima lenoba nek smisel, potem pač mora biti nekomu v ugodje.