Na mnogih krajih sogovornikom ni jasno, kam naj te vtaknejo. Ali bolje, od kod si se vzel. Prej ali slej te nekdo vpraša, od kod si. Vprašanje ni nevtralno. Če se motaš po krajih, kjer si ljudje zaradi identitete molijo dolge cevi pod nos, je vprašanje tvoje identitete lahko usodno. To je eno tistih vprašanj, na katera je nemogoče odgovoriti brez pleteničenja. Odgovor v stilu »Veste, jaz sem iz dežele, iz katere je samo dve uri vožnje do Benetk in štiri ure vožnje do Dunaja« vzbudi nelagodje in nezaupanje. Človek, ki ne ve, od kod prihaja, zagotovo nekaj skriva.
Moj odgovor je vedno isti. Jaz sem iz Nove Gorice. Temu se imam zahvaliti, da sem tako na lahko prišel skozi.
Včasih vprašajo, kaj si. Izbor je običajno omejen. V Kairu sem moral na prošnji za akreditacijo izbirati med muslimanom, kristjanom in judom. Pustil sem prazno. Uradnica je sama naredila križec pri kristjanu. Ampak če si iz Nove Gorice, je težko biti samo eno. Res je težko.
Vedno me mika, da bi dal odgovor, ki sem ga slišal v kuhinji none Angele v petem bloku na Kidričevi ulici.
Bil sem še čisto majhen in sem se šele navajal na vonj po kavi, ki se je pražila v osmojeni črni ponvi na štedilniku. To so bili časi, ko je kava prihajala kot surovo zrnje in je bila tako dragocena kot njuhanec in olivno olje. Vse troje se je po skrivnostnih poteh tihotapilo iz Stare Gorice skozi blok na Rafutu. Njuhanec Santa Giustina je nona skrila v pločevinasto škatlo, da se ne izsuši, olivno olje se je uporabljalo s kapalko za zapovedane praznike, kava pa se je pražila pest za pestjo takrat, ko je prišel čas za kavo.
Ko je po bloku zadišalo, ker se je tanka luščina ločila od zrna in se začela smoditi, so se v kuhinji prikazale nonine prijateljice. Sedele so za mizo in opravljale nastajajoče mesto. Ko so prišle do delikatnih tem sumljivih nosečnosti in zakonolomov, so iz slovenščine preskočile v italijanščino v zmotnem prepričanju, da otroci, ki smo se jim motali pod nogami, tega jezika ne razumemo. Pa nam je prišel v ušesa in je mimogrede postal eden od jezikov, ki smo jih odnesli s seboj v odraslost. Kot bi slutile, da v italijanščini niso čisto varne, so pri komentiranju, kdo od znancev je prebegnil čez mejo in kje, preskočile v nemščino. Vmes so se nekatere pogovarjale v nečem zelo starodavnem, kar se je kasneje izkazalo za furlanščino.
»Kaj ste vi?« sem enkrat vprašal gospo, ki je sproščeno skakljala iz slovenščine v furlanščino, se vrtela v italijanščini in je tako kot nona govorila tudi nemško. Zanimalo me je, če je Slovenka ali Italijanka ali kaj.
»Jaz sem nič,« je odgovorila. Nič je pomenilo, da je Slovenka in Italijanka, da je bila mogoče rojena kot Furlanka, če je treba pa je lahko tudi Nemka. Bila je Goričanka, ki se je iz Gorice leta 1947 preselila v Novo Gorico. V nekaj sto metrih selitve je že tretjič ali četrtič spremenila državo, v kateri živi, dokumente in dobila identiteto, ki ni segala več od Hotedrščice do Tobruka, ampak od Nove Gorice do Gevgelije. Kaj si, je v teh okoliščinah stvar izbire. Lahko si marsikaj. »Jaz sem nič« pomeni, da si lahko karkoli. Kot Terence Hill v filmu I am nobody.
So namreč trenutki, ko hočejo ljudje z vprašanjem, od kod si, vedeti, ali si katolik, pravoslavec ali musliman, za Ruse ali za Američane, na strani naprednih sil človeštva ali zadrt neokonservativec, fašist ali komunist, agent izraelskega imperializma ali simpatizer teroristov.
V Kairu že otroci, ki komaj znajo hoditi, tečejo za tabo in čivkajo: »Where are you from?« Ti si zanje govoreče skladišče resursov, ki hodi po dveh nogah. Iz tvojega odgovora sledi hitra ekonomska analiza poslovnih priložnosti, na podlagi katerih ti ponudijo pomoč pri iskanju poti do najbližje trgovine s potiskanim papirusom, ustreznega prenočišča, restavracije s škampi v rokah globoko vernega Kopta, piramid, vodiča po Luxorju ali lekarne, kjer prodajajo zdravila brez recepta. Ne vprašujejo samo po kraju, od koder prihajaš, ampak o tem, kdo si. In »Kdo si ti?« je vprašanje, ki sega globoko v intimo in ga ne vzameš resno od vsakogar, ki se obregne vate.
»Jaz sem iz Nove Gorice,« je moj odgovor zadnjih trideset let. Popolnoma mi ustreza in mi je bil v pomoč na najbolj nenavadnih koncih sveta. Če s tem niso zadovoljni in še naprej vprašujejo, kje je Nova Gorica, pa jih ne odpravim s kratkim geografskim določilom.
»Rad bi vedel, kje je Nova Gorica? Bi res rad vedel?« Včasih se zgodi, da bi kdo res rad vedel. »Potem pa si moraš vzeti čas. Najprej samoumevnosti. Poglej, usedla se bova v čajnico v ulici El Alfi, kjer ti bom razložil osnove historične goriške pokrajine, skrivnostni pojav rumenih vrtnic nad grobnico Burbonov na Kapeli, Laščakovo neoislamsko vilo sredi bambusovega gozda, kipe na občinski zgradbi in glavno ulico, ki je videti kot ponesrečeno letališče, ki se nikjer ne začne in nikjer ne konča. Potem pa posebnosti. Razložil ti bom edino krščansko mesto na svetu, ki v svojem središču nima katedrale, ampak igralnico, kinodvorano in študijsko knjižnico, na hribu nad mestom pa se je prikazala devica Marija. Okrog sebe ima arheologijo industrijskih zgradb iz socializma, ki so mesto naredile. Dejavnosti v njih so izumrle, na njih pa so zrasle popolnoma nove reči, ki nikoli niso bile v načrtu. Načrt pa je bil in je na Kidričevi ulici tudi vlit v bron. Mesto je načrtu že takoj na začetku obrnilo hrbet in šlo svojo pot. Ima tudi še nekaj drugih bolj pregrešnih institucij. Vendar ti bom o njih govoril, ko mi boš ti kaj povedal o sebi. In da ne bi mislil, da je to samo eno mesto. V resnici sta dve. Med njim pa teče meja spopada civilizacij. Od tam sem jaz.«
Mesto se mi je vedno zdelo kot vas, v katerih v romanih Agathe Christie živi detektivka Miss Marple. Iz razmerij v svojem naselju razvozla najbolj nemogoče umore in popolnoma nerazrešljive spletke. Sam sem skozi svoje mesto na meji razumel, zakaj so v Belfastu eni taksiji vozili samo na Shankhill Road, kjer so živeli protestanti, drugi pa samo na Falls Road, kjer so živeli katoliški irski nacionalisti. Med njimi je bila namreč meja, čeprav je ni bilo prav dobro videti. Na eni in na drugi strani so bile stvari popolnoma drugačne, razumeli pa so jih na obeh straneh. Nikoli nisem imel težav znajti se v severni ali južni Mitrovici, vzhodnem in zahodnem Bejrutu, severni in južni Nikoziji, Laredu in Nuevu Laredu, v Berlinu pa se še vedno vprašujem, če sem v njegovem vzhodnem ali zahodnem delu in kje natančno je tekel zid. Tri leta sem živel v Jeruzalemu, kjer je bil vzhodni del od zahodnega vedno ločen na metre. Živel sem v hiši na nikogaršnji zemlji, na razmejitveni črti zemljevida delitve mesta iz leta 1948, ki je ob povečavah postala široka tri kilometre.
»Kako je živeti tam?« so me vpraševali.
»Tako kot v Gorici,« sem z veseljem odgovarjal. »Tukaj je Jafska cesta, ki postane Salahedinova, v Gorici je Erjavčeva, ki postane Škabrijelska. Isti svet. Prva reč, na katero naletiš, ko greš iz Gorice čez Rdečo hišo v Novo Gorico, je judovsko pokopališče, levo od njega pa je pod hribom arabska hiša.«
Zvenelo je kot postavljanje z mestom, ki je imelo svojevrstno usodo in z interpretacijo, ki je bila zelo osebna. Potem pa se presrečen ugotavljal, da v svojih fantazijah nisem sam.
Na začetku leta 1997 sem Josija Beilina v njegovi pisarni v Tel Avivu vpraševal o usodi mirovnih sporazumov iz Osla. Pred hišo sem se pripeljal z džipom z goriško registracijo. Bilo je prelepo pomladno jutro, pod oknom je cvetel oranževec. Rahel veter, ki je pihal s Sredozemlja, je prinašal zvoke živahnega mesta, vonj pomarančnih cvetov se je mešal z bolj prozaičnimi vonjavami iz sosednje restavracije. Izraelci so v svoji kuhinji brez vsakršnih zadržkov za svoje razglašali najbolj klasične arabske jedi, kot so humus in šiš kebab, in jih mešali s čudežnimi vzhodnoevropskimi jedmi, ki so jih prinesli iz Baltika in Galicije. Nič neobičajnega ni bilo, če si pri Izraelcih najprej na mizo dobil libanonski babaganuž iz jajčevcev, za tem pa čulnt, peklensko mešanico mesa, krompirja, trdo kuhanih jajc in zelenjave, ki se je dvanajst ur kuhala za šabat. Izraelci so humus ponujali kot judovsko hrano, Palestinci so se branili ped kolonialnim prisvajanjem najbolj domače arabske jedi. Prisvajanje mi je bilo domače. Polenta, pašta in mineštra v Novi Gorici nikoli niso veljale za italijanske jedi, ampak smo jih kuhali kot naše, slovenske. Vse to je skozi okno prihajalo v Beilinovo pisarno skupaj s trepetajočo glasbo iz avtomobilov s spuščenimi šipami in glasnimi pogovori na ulici.
Pogovor bi moral biti veder in sproščen, kot se za mediteranska jutra spodobi. Beilin pa je bil mračno razpoložen in je raztreseno odgovarjal na moja vprašanja o usodi mirovnega procesa. Benjamin Netanjahu je leta 1996 po političnem umoru premiera Jicaka Rabina zmagal na volitvah in začel demontirati proces, ki naj bi po Belinovem načrtu pripeljal do umika izraelske vojske iz zasedenega Zahodnega brega in Gaze. Nobelovo nagrado za mir so prejeli izraelski premier Jicak Rabin, njegov zunanji minister Šimon Peres in vodja Palestinske osvobodilne organizacije Jaser Arafat, arhitekt mirovnega sporazuma pa je bil Josi Beilin. On se je v Oslu pod pokroviteljstvom norveškega zunanjega ministrstva skrivaj srečal z Ahmedom Kurejem Abu Alajem. Skupaj sta začela prva neposredna pogajanja med Palestinci in Izraelci.
Beilin je pripovedoval, kako so potekala prva srečanja, kako sta na sprehodih po zasneženih vrtovih iskala skupno govorico, najdevala možne rešitve in se zaletavala v probleme, ki so se zdeli hkrati rešljivi in nerešljivi. V pogajanja so se v strogi tajnosti vključevali tudi drugi, vendar sta uspela pogajanja in sporazum, ki je iz njih izšel, izpeljati do konca brez vmešavanja Združenih držav, Rusije ali Arabske lige. Bila je fantastična zgodba, ki je ravno v dneh, ko sva se pogovarjala, doživljala nesrečen konec v Hebronu, kjer je Netanjahu zaustavil umik izraelske vojske. Hebron je bil arabsko mesto, ob katerem je po okupaciji leta 1967 zraslo novo izraelsko mesto Kirijat Arba, ki je bilo od njega ločeno z visoko ograjo, izraelska naselbina pa je nastala tudi v samem središču ob tržnici in glavni trgovski ulici Šuhada. V ozkih prehodih Hebrona je mirovni proces propadel, še preden se je dobro začel. Le da jaz takrat tega nisem videl. Tudi Beilin je bil optimističen, a Netanjahujeve poteze so bile veliko bolj usodne, kot so si bili takrat na obeh straneh pripravljeni priznati.
Pogovor je tekel gladko. Jaz sem vpraševal, on je odgovarjal. V enem trenutku pa je spraševanje prekinil: »Ta vaša vprašanja, od kod prihajajo?«
Odgovoril sem mu, da sem na Bližnjem vzhodu nov in da se opravičujem, če nisem dovolj jasen.
»Ne, ne,« je rekel, »iz kakšnega konteksta vprašujete? Vaša vprašanja so neobičajna. Od kod ste rekli, da ste?«
»Iz Nove Gorice.«
»Gorice. Gorizie?«
»Ja. Ampak Nova Gorica je v Sloveniji.«
Nasmejal se je.
»Natančno vem, kje je Nova Gorica.«
Zdaj sem bil jaz začuden.
»Oprostite, ampak od kod vi veste, kje je Nova Gorica?«
Razložil je, kako so ob oblikovanju sporazumov iz Osla iskali primere, ko sta morala dva naroda najti meje med svojima državama v podobno zapletenih okoliščinah, kot so jih risali Palestinci in Izraelci. Propad imperijev in svetovne vojne so ustvarili mešana območja, kjer so drug ob drugem živeli ljudje, ki bi jih meja morala ločiti.
»Zdelo se mi je, da ste na meji med Italijo in Jugoslavijo našli rešitve, ki bi jih morda bilo dobro preučiti. Zelo natančno sem se informiral, kako so potegnili mejo v Gorici in kaj se je zgodilo s Svobodnim tržaškim ozemljem. Kaj ste naredili, da med vami ni bilo več vojne? To bi nam zelo prav prišlo. Tako se je takrat zdelo.«
Na poti proti Jeruzalemu se mi je zdelo, da sem o svojem mestu izvedel nekaj novega. Zakaj je prav tam, sem se vprašal že kdaj prej. Vendar sem naletel na odgovore, ki me niso zadovoljili. Beilin mi je dal odgovor, ki je potešil mojo željo po patosu. Mesto so naredili, da med nami ni bilo več vojne. Nastalo je, ker so se na obeh straneh strinjali, da je vojne konec. Pokojni direktor Goriškega muzeja je rad kazal zemljevid obeh mest. »Vidiš, v Stari Gorici korpusi, heroji, in armade, v Novi Gorici divizije, heroji in fronte. Le da so tam vsi iz prve svetovne vojne, tukaj pa vsi iz druge svetovne vojne.« Obe Gorici skupaj sta na zemljevidu narisani na vojaškem zemljevidu sveta. Zato je novo mesto nastalo. Ker je bilo vojne konec. Zvenelo je kot nekaj, kar bi lahko vklesali v spomenik.