Štiri stoletja brexita

Malo pred referendumom leta 1975 o ohranitvi britanskega članstva v Evropski gospodarski skupnosti (EGS), predhodnici današnje Evropske unije, je vidni nasprotnik evropskih integracij, britanski zgodovinar E. P. Thompson zapisal, da je ozkogledno zvesti “idejo Evrope” na blagovno menjavo med nekaj zahodnimi tržišči (in spotoma še pozabiti na Varšavo, Beograd in Prago).

Dve generaciji kasneje, po referendumu leta 2016 in predčasnih parlamentarnih volitvah konec 2019 (ki so bile v osnovi ponovljeni referendum o brexitu, ki so si ga nekateri tako želeli), se je dokončno izkazalo, da ideja Evrope na Otoku ni pognala dovolj globokih korenin. Porazile so jo različne permutacije predstave o izjemnosti Otoka. Da je imperij stoletja dolgo ponosno stal sam in zakaj ne bi tudi v bodoče. Da je napočil čas, da se nadzor iztrga iz rok bruseljskih birokratov in da se ga vzame v lastne roke. Da je skrajni čas, da se zapre meje pred poljskimi vodovodarji ali islamističnimi skrajneži. Da se je treba vrniti v čase, ko se je živelo bolje in dalo najti službo, saj je obratovala lokalna tovarna.
Ideje Evrope zagotovo niso ponotranjili pomembni deli obeh dominantnih političnih organizacij: konservativne in laburistične stranke. Odločitev za referendum o brexitu se je začela kot poskus pomiritve evroskeptičnega krila v torijskih vrstah in manevriranja proti naraščajočemu vplivu danes že pozabljenega Farageevega UKIP-a. Toda podobne shizme so pretresale torijce in laburiste še v času leve vlade Harolda Wilsona v sedemdesetih, ko se je zgodil uvodoma omenjeni referendum o članstvu v EGS. Članstvo je Britanija sprejela dve leti prej, leta 1973, potem ko ga je v petdesetih najprej zavrnila. In bila nato dvakrat blokirana s strani Francije, medtem ko sta Charles de Gaulle in Konrad Adenauer nadaljevala z razvojem ideje Evrope, od premoga in jekla proti spregi nemške monetarne politike in francoskih kmetijskih subvencij ter naprej.
Takole zgodovinar Perry Anderson piše o prvotni britanski zavrnitvi vstopa v EGS v petdesetih – razen nekaj političnih anahronizmov umanjkata samo še besedi »referendum« in »brexit«:
Izčrpavajoče bobnenje ekonomske politike, vztrajna kombinacija špekuliranja in slumov v mestih, sramotni fiasko zunanje politike, kolosalno ponižanje, ki je bilo zavrnitev skupnega trga, in škandali, ki so temu sledili: vse to so zunanji znaki notranjega nereda – in nato demoraliziranosti – angleških vladajočih razredov, soočenih s svetom, ki je odbrzel mimo njih in njihovih spomenikov. Trenutek resnice je prispel leta 1958, pa ga niso prepoznali. Ko je konservativna vlada zavrnila pridružitev novonastali Evropski gospodarski skupnosti, je zavrgla edinstveno priložnost, da v petdesetih prenovi britanski kapitalizem brez večje politične in socialne krize na domačem polju. Z usodnim napuhom so mislili, da je Anglija nacija zase: da ji kot vrhu vsesvetovne Skupnosti narodov pritiče poseben položaj znotraj protislovne enotnosti mednarodnega kapitalizma. Štiri leta kasneje so spoznali resnico, toda Peta republika se je medtem trdno zasidrala in vrata so jim bila silovito zaloputnjena pred nosom, ko so pri skupnosti iskali pomoč. (»Origins of the Present Crisis«, New Left Review, I/23, 1964, str. 53)
Toda brexit je tisti prelom, ki je desetletja stare shizme podžgal v skoraj štiri leta trajajočo politično krizo. Posledično smo lahko v tem času spremljali dva čustveno nabita odstopna govora izpred Downing Street 10, medtem ko je Borisu Johnsonu za zdaj uspela izjemna taktična strnitev lastnih vrst. Ampak šele potem, ko so vsi drugačni poskusi že davno iztrošili svoj politični potencial in je tudi sam Johnson leta 2016 zavrnil možnost prevzema krmila. Johnson se na politično taktiko spozna bolj, kot želi dajati vtis v javnosti – v čemer se verjetno skoraj popolnoma razlikuje od Donalda Trumpa.

Britanska izjema

A evroskepticizem ni ostal omejen na kroge starih političnih profesionalcev, temveč ga je podprlo več kot 17 milijonov prebivalcev in prebivalk Velike Britanije. V tem smislu je razpoloženje v Britaniji popolnoma neprimerljivo s preostankom držav članic Evropske unije. Evroskeptične stranke na nedavnih evropskih volitvah maja 2019 niso doživele velikega volilnega preboja, ki je bil napovedovan. Zgodilo se ni nič več in nič manj od tega, da osrednja levo- in desnosredinska politična družina skupaj ne tvorita več absolutne večine v Evropskem parlamentu. Vzemši v zakup primerjalno večjo razdrobljenost kontinentalnih političnih sistemov je bila evroskeptična konjunktura tudi na nacionalnih volitvah prekratkega daha, na primer na Nizozemskem ali na Švedskem. Pa tudi prevzem izvršne oblasti je sam po sebi še premalo, da bi kdorkoli resno pričakoval uspešno izpeljavo izhoda, na primer pod koalicijo M5S-Lega v Italiji, ki je medtem prav tako že padla. Referendumski preizkusi zvestobe Evropski uniji so tako – po zadnjih krogih širitve in obdobju spreminjanja evropske ustavne ureditve, ki sta se pretežno zaključila še v bolj optimističnem času pred izbuhom evropske dolžniške krize – vsaj za zdaj še izjemno redki. Ostane le še grški memorandumski referendum (“Oxi”), ki je potekal leta 2015 v državi, ki je imela dobre razloge za nezadovoljstvo z evropskimi institucijami. Po drugi strani se je Sirizina vlada na vse pretege trudila, da ne bi referenduma ne v času kampanje ne po razglasitvi rezultatov interpretirala kot ali-ali izbiro med gospodarsko suverenostjo in ohranitvijo članstva v evrskem območju, temveč zgolj kot dodaten manever v pogajanjih s trojko.
V perspektivi je bila torej dramatičnost odločitve, s katero so bili soočeni Britanci, mnogo bolj odkrito poudarjena, medtem ko so bile politične in gospodarske razmere manj dramatične – čeprav je to seveda relativno in imajo prebivalci malih deindustrializiranih krajev srednje in severne Anglije gotovo o tem svoje ločeno mnenje. Ampak vseeno se podoben referendum na kratek ali srednji rok zdi neponovljiv v katerikoli drugi evropski deželi, če ne pride do primerljivo resne situacije kot v Grčiji. Kaj je torej drugače v Združenem kraljestvu?
Del odgovora tiči v tem, da so različni tropi, ki so jih lahko mobilizirali zagovorniki izstopa – imperij, industrijska sila, oblegani otok in tako naprej – trdno zakoreninjeni v britansko zavest že davno, preden je ideja o referendumu prvič prišla na plan.
To ne pomeni, da je vsak prebivalec Otoka že takoj vnet privrženec monarhije ali apologet Cecila Rhodesa – pomeni pa, da bodo med seboj divergentna politična prepričanja še vedno grajena na temelju specifične britanske zgodovinske izkušnje.

Delavski razred v imperiju

Anglija oziroma Velika Britanija je bila v marsikaterem pogledu prva moderna država sveta. Njena točka prehoda je državljanska vojna v štiridesetih in petdesetih letih 17. stoletja, kronološko prva, najbolj nadzorovana in najmanj izrazito buržoazna revolucija med velikimi evropskimi narodi. Karel I. je v njej resda izgubil svojo glavo enako kot Ludvik XVI, a medtem ko so jakobinci pri slednjem šele dobro začeli z giljotino, so mnogi britanski okrogloglavci v revoluciji potegnili črto z utrditvijo parlamentarnega zastopstva in nedotakljivostjo zasebne lastnine. Tako kot drugod je revolucija pomenila odpravo institucionalnih in pravnih ovir fevdalne dobe, ki so stale na poti gospodarskemu razvoju, nadomestila pa jih je racionalizacija države in ekonomije.
Ampak ta ni v Angliji s seboj prinesla nobene razširitve volilne pravice, nobenih vzponov talenta iz nižjih razredov in nobenega napada na principe hierarhije in dedovanja. Ista skupina ljudi, v manj dvornih funkcijah, je še naprej vladala deželi. Zemljiška posest je ostala nedotaknjena in njeni lastniki so skupaj s trgovci oblikovali novi kapitalistični razred. Če je kaj zaznamovalo Britanijo, je to ta interpenetracija družbenih slojev, v kateri je trgovski kapital iz Manchestra ostal za vedno socialno in politično podrejen starim zemljeposestnikom, medtem ko je londonski City dobil svoj aristokratski kolorit, ki ga ohranja do današnjega dne.
To je mešanica, ki je v naslednjih stotih letih proizvedla Britanijo satanskih mlinov in ovc, ki jedo ljudi – s tem pa rodila tudi prvi proletariat sveta. Kontekst, v katerega se je rodil ta novi moderni razred, je bilo dvajset let konstantnega strahu pred tem, da na Otoku izbruhne nekaj podobnega revolucionarni ali napoleonski Franciji.
Kot nekje pripomni Eric Hobsbawm, je zgovorno, da je bilo več vojaških čet mobiliziranih za boj proti ludistom doma kot pa za sočasno vojaško intervencijo proti napoleonskim četam na Iberskem polotoku leta 1808 skupaj s Španci in Portugalci. Štiri leta kasneje britanski parlament označi razbijanje tekstilnih strojev celo za zločin, za katerega je zagroženo kaznovanje s usmrtitvijo. Podobno kot v ZDA pol stoletja kasneje so bila ta prva gibanja delavskega razreda krvavo zatrta.
Masaker protestnikov v Manchestru, kjer se je vojaška konjenica zapodila v več kot šestdesettisočglavo množico, ki je zahtevala reformo parlamentarnega zastopstva, se je zgodil leta 1819, trideset let po padcu Bastilje. Tragični dogodek je postal znan kot »Peterloo«, po St. Peter’s Fieldu in Waterlooju, prizorišču velike bitke, kjer je Wellington štiri leta poprej dokončno porazil Napoleona, potem ko se je ta vrnil iz izgnanstva.
Navsezadnje so bila vsa ta zgodnja radikalna gibanja za socialno ali politično enakopravnost – od levellerjev in diggerjev do ludistov, owenistov in čartistov – v svojih prizadevanjih neuspešna. Praviloma je pri njih šlo za kombinacije ohlapnih etičnih prepričanj in spontanih izbruhov nezadovoljstva brez izdelane organizacijske strukture ali institucionalnega zaledja. Nobeno med gibanji ni pustilo za seboj formativnega svetovnega nazora, ki bi ga lahko za njimi pobrala naslednja generacija. A nemara bi bilo krivično reči, da je bil britanski delavski razred premalo zrel. Prej bi rekli, da je bilo njegovo zorenje prezgodnje. Potrebna je bila namreč polovica stoletja izkušenj z industrializacijo po celotnem kontinentu, preden je iz začetkov nastala celovitejša ideologija – da organizacijske prakse niti ne omenjamo. Tako pa je Komunistični manifest, sam po sebi še vedno zgolj knjiga, izšel komaj dva meseca pred dokončnim kolapsom čartizma (1848).
V vakuumu, ki ga za seboj pustijo čartisti, mine nekaj desetletij, v katerih zamrejo množične kampanje za splošno volilno pravico in utopistične vizije kooperativega organiziranja gospodarstva. Na koncu si volilne pravice (za vse moške) niso toliko izborile množice, kolikor so jo v razponu nekaj desetletij postopoma širili liberalci in dokončno razširili konservativci (1867), kar dokazuje, kako so se v tem času zmanjšali strahovi, do česa bo to privedlo. Naposled je na prelomu stoletja ustanovljena še laburistična stranka. 1900, uradna letnica njene ustanovitve, dokazuje, koliko je prvi proletariat zaostal za primerljivimi organizacijami na kontinentu: nemško 1869, francosko 1876 ali italijansko 1884. Nemara je tudi simptomatično, da ime nove stranke ne predstavlja svetovnega nazora in političnega smotra (kot ga na primer nosijo pridevniki socialdemokratski, socialistični in komunistični), ampak označuje preprosto stvar na sebi: stranko, ki jo tvorijo in ki zastopa delavce, se pravi laburistično stranko.[1]
Po drugi strani se je marksistična teorija in praksa med delavskim razredom tem bolj prijemala, kolikor bolj je posamična družba zamujala za Britanijo v veliki preobrazbi v kapitalizem. Na periferiji Evrope, v Rusiji, se je materializiralo tisto, kar se v Nemčiji, v središču kapitalizma v Evropi, ni uspelo. Francija, Italija in (z več Bakunina kot Marxa) Španija so vse imele od začetka do konca 20. stoletja močne in množične politične organizacije, da tretjega sveta in vloge protisistemskih gibanj pri njegovi osvoboditvi in modernizaciji niti ne omenjamo.
Ta stoletni manko svetovnega nazora in strukture, ki bi služil kot hrbtenica družbenih antagonizmov, je tisto, kar je iz Britancev naredilo bolj vdane podanike imperija, kot bi sicer bili. Do takrat, ko se je imperij kolonialno razširil po svetu, je religija monarhije dosegla svoje največje, viktorijanske in edvardijanske razsežnosti. Figure na levi polovici političnega življenja, od vigovcev do fabijancev, so se praviloma ravno toliko počutili podanike imperija kot vsi ostali.
Imperij je opravljal enako funkcijo kot vsaka ničta institucija – povezoval je nacijo, medtem ko jo je hkrati stratificiral – vendar na mnogo bolj osvajalski način kot pomlad narodov na kontinentu. To ne pomeni, da je bil britanski delavski razred pomembno investiran v imperializem, zadostovalo je, da je bil skozenj odvrnjen od konfrontacij vzdolž razrednih linij (poleg tega, da so migracije v kolonije služile koz ventil proti socialnim in demografskim nemirom). Entuziastično sodelovanje in glorifikacija morije prve svetovne vojne sta zgolj vrhunec desetletij imperialne mistifikacije.
Skozi vse to je bil ustvarjen britanski delavski razred, unikatno brez kakršnekoli močne hegemone ideologije in delujoč kot korporativna skupina – se pravi kot skupina, ki zasleduje svoje interese v okviru družbene totalitete, ki jo privzema kot naravno in onkraj svojega vpliva.

Poraz

Na koncu te stoletne epizode se vrnemo nazaj v polpreteklo zgodovino, ki jo danes splošno znana: slovesna razglasitev Margaret Thatcher, da predstavljata njen največji dosežek Tony Blair in novi laburizem, je bila zgolj še eno pregnetenje organizacije, ki ni nikoli bila pretirano odporna na takšne obrate. Desetletja razočaranj, ki jih je doba Blaira in Browna zapustila v laburističnih trdnjavah srednje in severne Anglije, je podedoval tudi Corbyn, ki je imel to nesrečo, da je vodil stranko v trenutku, ko je brexit eskplozivno razstrl nakopičene kontradikcije laburizma.
Corbynovo množično nizanje programskih ukrepov, ob odsotnosti trdne ideološke podstati, je ob izdatni podpori neprizanesljivega otoškega tiska izpadlo heterogeno, sanjaško in neprepričljivo (beri: zastonj brezžični internet za vse). Na drugi strani je bila množica potencialnih ali tradicionalnih podpornikov laburistov pripravljena glasovati za konkurenco potem, ko je ta naredila eno jasno ideološko zavezo – ne glede na to, kako se sicer ne strinjajo in kako slabe izkušnje imajo s torijevskimi politikami.
Tega se zaveda tudi sam Boris Johnson, ki se je nemudoma po razglasitvi rezultatov zahvalil prebivalcem t.i. rdečega zidu, ker so mu »posodili« svoje glasove. Tektonski premiki se dogajajo tudi drugod – na primer izkrvavitev socialdemokratskih strank širom Evrope ali pa eksodus volilcev konservativcev k zelenim v Nemčiji. Ampak ideološko opredeljen volivec, ki glasuje za nasprotni tabor zaradi strinjanja z nekim posameznim ukrepom, je redkost.
Natanko to se je zgodilo v tradicionalnih volilnih trdnjavah laburistov: nekatere od teh niso glasovale za torijce že od petdesetih in tudi dlje. Težko je reči, ali je bila nejasna in popuščajoča laburistična pozicija glede brexita tisto eno razočaranje preveč. A zdi se, da se izza podpore brexitu skriva več kot samo želja pokazati sredinec. Take Back Control je v tem smislu močnejše geslo kot Make America Great Again – ni zgolj obljuba, ampak je načrt. Zgodovini gredo zasluge, da se je leta 2016 in ponovno leta 2019 dovoljšnjemu številu ljudi zazdel prepričljiv.


Opomba:

[1] Leta 1908 je bilo vprašanje svetovnega nazora laburistov predmet diskusije ob prošnji za včlanitev v drugo internacionalo. Kautsky in Lenin sta oba izrazila naklonjenost priključitvi, češ, zastopajo delavstvo, kljub temu da razredni boj in socializem nista postulata v ideologiji laburizma.