Kakor mi, so tudi naši predniki znali ceniti mir, čeprav so se bili ljudje pred več kot sto leti še vedno pripravljeni brez težav, z orožjem v roki, boriti za »pravično stvar«. Seveda, julija 1914 so na glas razlagali, da bodo do božiča doma, kar se je uresničilo, toda šele leta 1918. Streli Gavrila Principa in mednarodna zavezništva so svet, v domino efektu, pahnili v svetovno morijo. Toda ta morija je dala priložnost, da se po koncu vojne svetovno politiko postavi na nove temelje; takšne, ki bi zagotavljali mir na celini in širše v svetu ter preprečili,da bi se »velika« vojna ponovila. To politiko poznamo pod imenom versajski sistem, Ta sistem je retrospektivno obveljal za enega glavnih krivcev oz. vzrokov, ki je pripeljal do druge svetovne vojne. Splet okoliščin je morda res pripeljal do takšnega zaključka. Toda če se osredotočimo na vprašanje, zakaj je versajski sistem sploh nastal, s kakšnimi namerami in v kakšnih okoliščinah, bi se ob stoletnici morda lahko izoblikovala realnejša ocena prizadevanj in rezultatov iz leta 1919.
Gradnja miru
Prva svetovna vojna bi se lahko končala precej drugače, če leta 1917 vanjo ne bi stopile Združene države Amerike.. Predsedoval jim je znameniti Woodrow Wilson, mož, ki je odigral eno izmed ključnih vlog na mirovni konferenci v Versaillesu, v znamenitem dvorcu Ludvika XIV. Tam so podpisali mirovni sporazum s poraženo Nemčijo, z ostalimi poraženkami pa v drugih pariških predmestjih; z Avstrijo v St. Germainu, z Madžarko v Trianonu (sicer del versajskega kompleksa), z Bolgarijo v Neuillyju in s Turčijo v Sevrèsu. Od vseh teh pogodb le zadnja ni stopila v veljavo, saj je Osmanski imperij vmes zajela državljanska vojna med sultanovo vlado v Carigradu in novoustanovljeno skupščino v Ankari pod vodstvom Mustafe Kemala, bolj znanim pod imenom Atatürk, ki je sevrèško pogodbo zavračala. Leta 1923, po končani državljanski vojni in vojni z Grčijo, jo je zamenjala za Turčijo precej ugodnejša lozanska pogodba.
Na mirovni konferenci se je zbralo 27 delegacij brez poražene Nemčije. Toda to ni bil prvotni načrt. Prvotno je bilo mišljeno, da bodo antantne sile v nekaj mesecih pripravile osnutek mirovne pogodbe, na podlagi katere bi se nato pogajali z Nemčijo. Najverjetneje so se za takšen korak odločili (predvsem Britanci) na podlagi izkušenj iz edinih do tedaj primerljivih okoliščin. Dunajski kongres iz leta 1815, ko so se po Napoleonovih vojnah ponovno risale meje, je namreč vključeval tudi poraženo stran, torej Francoze.
Na pariški mirovni konferenci so imeli glavne niti v rokah že prej omenjeni Wilson, britanski premier David Lloyd George, francoski premier Georges Clemenceau in italijanski ministrski predsednik Vittorio Orlando. Kot (ne)enakovredni partner so se izkazali Japonci, katerih delegacija (Saionji Kinmochi) je želela zadržati ozemeljske pridobitve (del Kitajske in nemška pacifiška otočja) ter v akt ustanovitve Društva narodov zapisati »rasno klavzulo«, da so vsi narodi enaki. Čeprav bi po japonskem predlogu to veljalo samo za članice Društva narodov, klavzula zaradi nasprotovanja Avstralije in ZDA ni bila sprejeta. Rasni predsodki so bili v tem času še premočni, kolonializem še vedno živ, veliki imperiji pa so tudi na Japonce gledali zviška.
Nastali versajski sistem je bil plod kompromisov med štirimi velesilami (ZDA, Britanija, Francija in Italija). Glavno besedo je seveda imel Wilson, ki je želel uresničiti svojih štirinajst točk, ki jih je 8. januarja 1918 predstavil ameriškemu kongresu. Od vseh točk je bila zanj najpomembnejša štirinajsta, saj je predvidevala nastanek »splošnega društva narodov, ki bi zagotavljalo medsebojne garancije glede politične neodvisnosti in ozemeljske celovitosti tako velikih kot malih držav«. Dvoličnost in kupčkanje, ki sta se pojavili na konferenci (kar se tiče npr. vprašanja plebiscita za Primorsko in Koroško, pa tudi drugih spornih ozemelj in mandatov nad državami Bližnjega Vzhoda, Afrike in Azije, ki so si jih razdelile zmagovalke), sta pokazala predvsem, da so ZDA postale svetovna velesila št. 1, ki pa svoji vlogi ni dorasla. Kot sem zapisal že v lanskoletnem eseju za Razpotja o prvi svetovni vojni kot začetku konca imperijev, so se zmagovalni imperiji ozemeljsko razširili in okrepili, predvsem na račun tako imenovanega mandatnega sistema, po katerem so si razdelili nekdanje nemške kolonije.
Okoliščine mirovne konference
Kako razumeti Versailles 1919? To je mogoče zgolj skozi prizmo političnega dogajanja v tem letu in okoliščin, v katerih je mirovna konferenca zasedala. Kljub temu, da bi Nemčija morala biti po izdelavi osnutka mirovne pogodbe povabljena na pogajanja, se to ni zgodilo. Za to sta obstajala vsaj dva precej dobra razloga. Prvič, povojni kaos Nemčije se je končal šele avgusta 1919 z novo Weimarsko republiko. Januarska spartanska vstaja proboljševiških elementov je bila sicer zatrta, njeni vodji, Karl Liebknecht in Rosa Luxemburg, sta bila usmrčeni, toda strah pred širitvijo komunističnih idej je bil še vedno živ. Drugič, v primerjavi z dunajskim kongresom leta 1815 so bili voditelji držav v Parizu pod pritiskom javnosti, kakršnega do tedaj še niso poznali. Če so se na Dunaju pogajali politiki in diplomati, ki so jih izbrali monarhi, in so torej bili primorani upoštevati zgolj želje slednjih, so politiki v Parizu morali upoštevati javno mnenje, od katerega so bili odvisni na dan volitev. K temu je treba prišteti še pritiske različnih časopisov, ki so poročali o vsakem koraku pariškega srečanja. Dejstvo je, da je javno mnenje v Franciji in Veliki Britaniji pričakovalo »nemško kri« in se ne bi zadovoljilo z ničemer manj. Iz tega izhaja predvsem ogromen znesek (132 milijard mark), ki so ga zmagovalci naprtili Nemčiji, ki je tedaj bila v očeh javnosti velesil največji krivec za vojno.
Po zadnjih raziskavah dr. Andreja Rahtena so imeli slovenski diplomati v Parizu v sklopu jugoslovanske oz. srbske misije precej dobro urejeno pisarno pod vodstvom Ivana Žolgerja – edinega Slovenca, ki je v črno-žolti monarhiji zasedal mesto ministra – ki ni bila le urejena po »dunajskem vzoru«, ampak je tako tudi delovala. Pisanje memorandumov in risanje zemljevidov naj bi tako potekalo pozno v noč. Kot porazno pa se je izkazalo njihovo zamujanje na konferenco. Nekateri so zamudili celo prva da mesecain prav tako ni pomagalo dejstvo, da so med samo vojno bili sestavni del poražene Avstro-Ogrski. Kljub temu se lahko preprečitev referenduma za Maribor in okolico ter priključitev Prekmurja štejeta za diplomatski uspeh. K temu bi morda v primeru drugačnega izida koroškega plebiscita lahko prištevali tudi slednjega.
Pod tako imenovanim »versajskim sistemom« pa ne smemo razumeti zgolj mandatnega sistema, ki je razdelil nemške kolonije med zmagovalce, ampak tudi nastanek novih nacionalnih držav v Evropi, ki so na pariški mirovni konferenci dosegle mednarodno priznanje. Nekatere od njih na zemljevidih predvojne Evrope niso obstajale : Kraljevina SHS, Čehoslovaška, Poljska itd. Nove države so za zahodno Evropo predstavljale tamponsko cono pred komunistično grožnjo z vzhoda, hkrati pa so bile tudi varuhinje versajskega sistema. Izguba zgodovinskih ozemelj in problematika nacionalnih manjšin je namreč za Madžare in Bolgare pomenila stalno željo po reviziji mej (madžarski predsednik Viktor Orbán v svoji pisarni in v PR namene še danes razkazuje zemljevid velike Madžarske), čemur so seveda nasprotovale države, ki so ta ozemlja posedovale. Tako se je rodila »mala antanta« med Čehoslovaško, Kraljevino SHS in Romunijo pod pokroviteljstvom Francije. Na nove nacionalne države so komunistične partije po Evropi gledale kot na »versajske produkte«, tj. kot otroke imperializma, in zato pozivali k njihovem razpadu.
Liga narodov kot varuh miru
Poleg novih držav in meja, ki so ponekod vidne še danes, je pariška mirovna konferenca ustanovila tudi Ligo oz. Društvo narodov, na katerega je mogoče gledati kot predhodnika današnje organizacija OZN. Toda že kmalu po ustanovitvi so se pokazale prve velike razlike in težave v dojemanju njegove funkcije. Države zmagovalke, predvsem Velika Britanija in ZDA, so druga na drugo gledale s sumničanjem, češ, kdo ima za bregom društvo bolj izkoristiti v svoj prid. Niso si bili enotni niti v tem, kako kaznovati oz. sankcionirati tisto državo, ki bi kršila novi versajski sistem. Francozi so si želeli kopenske mednarodne vojske, medtem ko so ZDA hotele groziti z gospodarskimi sankcijami. V vmesnem času so se stvari zapletle tam, kjer bi moral Wilson imeti največ podpore, na njegovem domačem dvorišču. Tik pred njegovim odhodom na mirovno konferenco je prišlo v ZDA do volitev v kongres, kjer so dobili večino republikanci in s tem nadzorovali še ta spodnji dom kongresa, medtem ko so v senatu že imeli večino, kakor tudi v odboru za zunanjo politiko. Republikance je motil predvsem X. člen Pakta o Društvu narodov, po katerem bi morale ZDA braniti ozemeljsko celovitost drugih držav. To pa je bilo v očeh ameriške javnosti v takratnem času nepredstavljivo, saj je v vojni padlo 112.000 ameriških vojakov, kar je vplivalo na javno mnenje. Po vrnitvi domov si je sicer Wilson prizadeval pridobiti naklonjenost senatorjev. Ko je 10. julija 1919 senatu uradno predstavil Pakt o Društvu narodov in versajsko pogodbo, je uporabil naslednje besede, v katerih se je skliceval na moralne vrednote, ki jih je tudi sam nosil v srcu:
»Nobenega govora ne more biti o tem, ali bomo prenehali obstajati kot svetovna sila. Edino vprašanje je, ali lahko zavrnemo moralno vodstvo, ki nam je ponujeno, ali bomo sprejeli ali zavrnili zaupanje sveta. /…/ Oder je pripravljen, usoda razkrita. Prišlo je do tega brez našega miselnega načrta, ampak z Božjo roko, ki nas je vodila na to pot. Ne moremo se obrniti nazaj. Lahko gremo samo naprej, z dvignjenimi očmi in svežim duhom, da sledimo viziji. O tem smo sanjali ob svojem rojstvu. Amerika bo po pravici pokazala pot. Svetloba vihra nad potjo pred nami in nikjer drugje.«
ZDA so naposled »zavrnile zaupanje sveta« in se umaknile v izolacionistično zunanjo politiko, medtem ko ji je v domači sferi botroval strah pred komunizmom. Svetovni politični oder je bil pripravljen za igro, toda glavni igralec ni želel nastopiti.
Društvo narodov je nastalo aprila 1919, sestavljeno iz skupščine in sveta s sedežem v Ženevi. V skupščini naj bi sedeli predstavniki vseh članic, v svetu pa je bilo pet stalnih sedežev (Velika Britanija, Francija, Italija, Japonska in mesto, rezervirano za ZDA, ki ga te niso nikoli zasedle) ter štiri voljene nestalne članice (kasneje jih je bilo šest), od leta 1926 pa celo tri mesta polstalnih članic. Že na začetku je postalo jasno, da bo Društvo narodov le s težavo kos ciljem in zavezam, saj je do kršitev pravil prihajalo že od samega začetka. Tako se je kljub dogovoru, da v skupščini ne sedijo predstavniki vlad članic, dogajalo, da so bili vodilni politiki ravno ministrski predsedniki. Skupščina naj bi zasedala na vsaka štiri leta, vendar so že ob prvem zasedanju prišli do novega sklepa, da se sestajajo vsako leto. Ob Društvu narodov so bili ustanovljeni stalno mednarodno sodišče, stalni sekretariat in mednarodni urad za delo. V prvih letih je bilo videti, da bo društvo mogoče celo kos nalogam, saj so uspešno razreševali spore med državami, npr. med Jugoslavijo in Albanijo v prvi polovici dvajsetih let, v istem desetletju pa tudi spore med Grčijo in Bolgarijo, Grčijo in Italijo itd.. V tridesetih pa je društvo popolnoma zatajilo pri reševanju mandžurske in abesinske krize, z vzponom Adolfa Hitlerja ga je zapustila Nemčija, zadnji prav tako neuspešni akt pa je bila izključitev Sovjetske zveze zaradi napada nad Finsko decembra 1939.
Mir se (z)ruši
Obdobje med obema svetovnima vojnama bi lahko razdelili na dvajseta leta kot leta mirovnih prizadevanj in trideseta kot leta restavracije versajskega sistema. S Hitlerjevim vzponom 1933 na oblast so se bliskovito pričele kršitve versajske pogodbe (npr. glede števila vojakov), ki pa jih Društvo narodov ni znalo pravilno sankcionirati. K temu je bistveno pripomoglo tudi to, da so države iskale individualno dogovarjanje z Nemčijo. Tako so Britanci na lastno pest podpisovali pogodbe o tem, koliko tonaže dovolijo imeti nemški morski floti, čeprav so s povečano številko kršili mirovno pogodbo. Z vzponom Benita Mussolinija na oblast 1922 je bila tudi Italija pahnjena v totalitarni sistem. Ko si je »zadnji rimski cesar« Mussolini zaželel zavzeti Abesinijo, ga je Društvo narodov sicer kaznovalo z nekakšnimi sankcijami, toda neuspešno. Kralj Italije je postal hkrati cesar Etiopije, apetiti pa so kmalu preskočili še na Albanijo. Ker so nekateri mislili, da se s Hitlerjem da dogovarjati, so hoteli pot iskati z mednarodnimi pogodbami, čeprav je bilo jasno, da je führerju malo mar za podpise na listu papirja. Tako je npr. nastal Münchenski sporazum, po katerem je bilo Hitlerju dovoljeno zavzeti Sudete na Čehoslovaškem, kjer so živeli večinoma Nemci. Takratni britanski premier Neville Chamberlain je ob vrnitvi domov rojakom povedal, da so si s pogodbo zagotovili »mir za naš čas« oz. za čas našega življenja, kakor je to dejal že premier Benjamin Disraeli, ko se je leta 1878 vrnil z Berlinskega kongresa. Disraeli je umrl leta 1881 in je tako res zagotovil mir (vsaj) za svoj čas, toda Chamberlain se je že leto kasneje znašel v vojni.
Triindvajsetega avgusta 1939 je Hitler sklenil nov sporazum s Stalinom in 1. septembra 1939 napadel Poljsko, medtem ko so Sovjeti tri tedne kasneje napadli in okupirali ozemlja Poljske v skladu s tajnim protokolom omenjenega pakta. Svet se je zopet znašel v vojni, ki se je za razliko od »velike vojne« precej hitreje razvila iz evropske v svetovno in za razliko od pozicijske vojne potekala dinamično ter z odločilnimi dogodki tudi izven Evrope. Ko so po japonskem napadu decembra 1941 v vojno vstopile še ZDA, je vojna dokončno postala svetovna. Mir je bil porušen in pariška mirovna konference je bila videna kot eden izmed glavnih krivcev.
Kanadska zgodovinarka Margaret MacMillan, sicer prapravnukinja enega glavnih akterjev mirovne konference, britanskega premierja David Lloyd Georgea, zagovarja tezo, da bi pariški mir vzdržal, če se v tridesetih ne bi zgodila »velika recesija«, ki je ne samo ekonomsko, ampak tudi psihološko zlomila razočarane, revne in ponižane Nemce, ki so tako postali dovzetni do Hitlerjevih idej o graditvi ponosnega in velikega Tretjega rajha. Takšna razlaga najverjetneje ne pove vsega in ostaja zgolj špekulacija, vseeno pa je potrebno pritrditi njenemu mnenju, da so glede na okoliščine leta 1919 mirovniki naredili, kar se je narediti dalo. Žal živimo v današnjem post-1945 obdobju, v prizmi svetovne politike, na zelo dragem in tragičnem popravnem izpitu, ki ga pooseblja organizacija OZN. Zaenkrat organizacija, za razliko od Društva narodov, uspeva pri prepričevanju razširitve oboroženih konfliktov v večje svetovne razsežnosti. In to, kljub kritikam in slabostim ki jih OZN ima, lahko štejemo za precejšen uspeh. Relativno kratko zgodovinsko obdobje zadnjih nekaj sto let, nam namreč priča, da mir res ni samoumevna stvar.