Po slabem letu obstoja je javni zavod GO! 2025 dobil programskega direktorja. Zavod je prišepal na svet s klecajočim korakom. V svoji kratki zgodovini je imel že tri direktorje, večino časa se je ukvarjal s svojimi lastnimi procedurami, dolgo ni imel jasne vizije zaposlovanja in nemalo e-poštnih sporočil ustvarjalcev – tudi tujih in mednarodno priznanih – je romalo od enega do drugega nabiralninka elektronskih pošt zavoda, naposled pa so nekje ostala pozabljena in neodgovorjena. Zavod se je med tem ukvarjal z lastnim delovanjem, z administriranjem lastnih birokratskih preprek, ki si jih je nastavil, (oz. mu jih je nastavila občina), tako da je zmanjkalo časa in energije za vsebine. S prihodom Stojana Pelka na pozicijo programskega direktorja se zdi, da se je zavod končno rešil letargije in se začel ukvarjati z vsebinami. Kot poudarja Pelko sam, je funkcija programskega direktorja uresničiti umetniško vizijo iz prijavne knjige (t. i. bidbooka) tako, da se realizira v obliki programa, ki bo imel težo, kvaliteto in bo zmogel komunicirati svoje koncepte in raziskovanja različnim občinstvom in strokovni javnosti. Predvsem pri slednjem vztraja, da komunikacija ni zgolj PR, na kar se danes, v času socialnih omrežij, premnogokrat reducira, temveč da gre za intelektualno in dobro ubesedeno refleksijo, ki mora biti v srcu vsakega umetniškega projekta. Takšna zahteva nedvomno sloni tudi na Pelkovi formaciji: magistriral je iz filozofije, doktoriral iz filmske misli Gillesa Deleuza, predaval je na Filozofski fakulteti, bil je urednik revije Ekran ter se mnoga leta ukvarjal tudi s strateškimi komunikacijami in političnim marketingom. Poleg naštetega je bil Stojan Pelko tudi državni sekretar na ministrstvu za kulturo in vodja kandidature za Evropsko prestolnico kulture Dubrovnik 2020, ki je v zadnjem krogu moral priznati premoč Reki. Kot komunikacijski svetovalec posebnega predstavnika EU je tri leta služboval tudi na Kosovu. Z njim sem se pogovarjal nekega deževnega novembrskega dne v njegovi še vedno prazni novogoriški pisarni.
Ste prva oseba na vodstvenem položaju projekta Evropske prestolnice kulture 2025, ki ne prihaja z Goriške. Celoten proces, od zasnove, bidbooka do vzpostavitve zavoda so vodili domačini. Kje sami vidite najpomembnejše poudarke EPK, ki bi bili zanimivi za občinstvo v Sloveniji in tujini?
Nova Gorica je premagala druge slovenske kandidate, ker si je drznila iti čez: ne le čez mejo, v partnerstvo z Gorico, ampak tudi čez siceršnjo floskulo, da se prihodnosti ne moremo lotevati, če ne razumemo preteklosti. Sam sem središčni projekt kandidature, EPICenter, od prvega branja dalje razumel prav nasprotno: moramo se lotiti prihodnosti, da bi razumeli preteklost. Šele če z bregov Soče pogledamo iz perspektive okoljskega preživetja, bomo morda razumeli morijo prve svetovne vojne; šele če razumemo najsodobnejše premene zvočnih in vizualnih intervencij v krajino, bomo zares razumeli Mušiča …
Po ovinku vam odgovarjam o najpomembnejših poudarkih: kako misliti čez mejo stereotipa? Kako ne pristati na povprečje umetniškega akta? Kako se boriti za jezik, ko ti nihče več noče potujčiti imena? Kdo je danes nor in kdo nor-malen? To so bili izzivi, zaradi katerih sem se prijavil na razpis: meja, Zoran Mušič, Franco Basaglia.
Če hočemo, da nas obiščejo iz Evrope, se bomo morali naših največjih dragocenosti lotiti iz novih perspektiv in z večjo ambicijo – in prav te nove perspektive bodo lahko obenem tudi najbolj relevantne za domačo javnost.
Kateri so po vašem mnenju najpomembnejši projekti v okviru EPK?
Zelo veliko pričakujem od gledališkega seriala Tomija Janežiča in Simone Semenič, saj se redko ponudi priložnost tako ambicioznega procesa – in to ravno z avtorjema, ki sta iz uvida v ustvarjalni proces naredila metodo in jo izmojstrila do evropskih razsežnosti.
Da se v Gorici ne bi poglobili v Franca Basaglio, bi bilo približno tako, kot če bi se lotili Dunaja brez Freuda. Zato bi rad, da se temu psihiatru, ki je s svojo prakso odpiranja mentalnih institucij revolucioniral evropsko psihiatrijo, tudi programsko posvetimo tako velikopotezno, kot se naši sosedje lotevajo parka, ki nosi njegovo ime.
Mušiča sem že omenil: dejstvo, da je v Sloveniji v zadnjih petih letih nastal dobesedno popoln pregled njegovega opusa, catalogue raissoné v produkciji fondacije Lah Contemporary, evropsko prestolnico zavezuje, da se tudi njegovega opusa loti podobno ambiciozno. To pomeni, da znamo z veliko gesto povezati Bukovico, Dobrovo, Gorico, Novo Gorico, Benetke, tudi Bled – in povedati nekaj radikalno novega o tem modrem vidcu naše dobe, hkratnem Homerju, Teiresiasu in Haronu 20. stoletja.
Nova Gorica se je dolgo pojmovala kot mesto brez zgodovine. Toda to je bila v nekem smislu le posledica nezmožnosti, da bi lastno zgodovino zaobjela v neko pripoved. Kako se »dedišči« modernost?
Če bi modernost govorila, bi rekla “Hvala, dobro”. Kajti prav modernistična gesta je tista, ki v Novi Gorici fascinira zunanji pogled: ne samo v pomenu arhitekturnega obdobja, ki je z Ravnikarjem humaniziralo Le Corbusierjevo brutalnost, temveč kar modernističnega reza per se. Mar ni rez v polja ob Soči podoben rezu platna Lucia Fontane, kakor ga razume Deleuze? Moraš zarezati v marelo stereotipnih podob in misli, zdravorazumskih predsodkov, da spustiš noter prepišni kaos. Burja in brigade, naše in italijanske, oboje rdeče – to je zame modernizem.
Zagotovo te tradicije ne “dediščimo” tako, da jo konzerviramo, niti ne tako, da jo ohranjamo pri življenju s plastičnimi operacijami kazino-kapitalizma, ampak tako, da vedno znova raziskujemo pogoje, ki so do nje privedli – da bi nam prihodnjič spodletelo bolje.
V prijavni knjigi imamo izvrstne projekte na to temo: od vašega Ab Initio – urbana utopija prek Rešilca spomina in arhivskih brigad Anje Medved do že omenjenega središčnega EPICentra.
EPK-jev se drži – predvsem v Sloveniji – slaba fama, češ da se načrti nujno sfižijo, da se kulturniška scena skrega ali pa celo razkroji, da nekdo dobro zasluži, medtem ko prostoru prinese opustošenje. Kakšno je vaše mnenje glede EPK-jev in zakaj je smiselno – ali ne – kandidirati in se podati v ta proces?
Mariborsko premiero sem gledal iz perspektive ministrstva za kulturo, kjer sem bil državni sekretar pri ministrici Majdi Širca. Natanko tako kot ministrica Asta Vrečko tokrat, je morala ministrica Širca tedaj po mandatu ministra Simonitija sploh šele odpreti proračunsko postavko. Gledano za nazaj je Mariboru fokus odvzela prevelika regionalna razpršenost, ost pa predolgo gojena iluzija o infrastrukturnih projektih (UGM, Maks) in posledični umik Tomaža Pandurja.
O samem procesu, skozi katerega gre mesto, ko se loteva kandidature, sem se paradoksno več naučil v Dubrovniku, kjer sem pol leta koordiniral kandidaturo (v fotofinišu smo izgubili z Reko). Tam sem imel velik privilegij, da sem sodeloval z enim največjih poznavalcev teh vprašanj, Škotom Robertom Palmerjem, nekdanjim direktorjem za kulturo, dediščino in demokracijo pri Svetu Evrope. Naučil me je, da kandidatura vedno deluje kot svojevrstni stresni test, ki detektira vse hibe – od robustnosti ekipe in razumevanja oblasti, za kaj v resnici gre, pa je odvisno, ali je prestolnica na koncu pomnjena, pozabljena ali potlačena.
Sredstva, izzivi in odgovornosti so preprosto preveliki za običajno rutino, zato kandidature praviloma izzovejo boleče premisleke: kaj je zares relevantno v nekem okolju, tako za dom kot za svet? Kako naj soobstajajo in sodelujejo javni zavodi in neodvisna, nevladna scena? Kako zagotoviti trajnost po definiciji krhkih, subtilnih umetniških presežkov?
V situaciji, v kateri je po letih covida in zaničevalnega odnosa prejšnje vladne garniture do avtentičnega umetniškega ustvarjanja slovenski kulturni skupnosti resnično težko, je odgovornost EPK toliko večja: lahko povrnemo spoštovanje ustvarjalnemu procesu, niti za trenutek pa se ne smemo ujeti v past ošabnosti, ki jo realno veliki proračuni kaj hitro prinesejo.
Kaj vidite kot dediščino novogoriškega EPK?
V šali bi lahko rekli, da je Nova Gorica tako nova, da ne potrebuje novih stavb, temveč nove prostore: ustvarjalnosti, čezmejnosti, partnerstev. Zato kot glavno dediščino vidim prenovljene procese, ki kulturo in umetnost delajo za razvojno, radikalno silo družbenih sprememb: kako ustvarjalni ljudje snujejo svoj delovni proces, kako jim ni treba izgubljati dragocenega časa in energije za neumnosti, kako njihove stvaritve in iznajdbe pridejo do drugih ljudi, kako se zaradi tega tem drugim lahko temeljito spremeni percepcija ne le kulture, temveč kar celotnih družbenih razmerij … Štel bi za uspeh, če bi dobronamerni ljudje obeh mest in širše regije leta 2026 rekli: »Čuti se, da je drugače. Boljši smo.«
Do 2025 nas loči le par let, kar ne omogoča ravno obsežnih gradbenih ambicij – in nedvomno temu pripomore tudi kriza na globalni ravni. Kaj bo ostalo materialnega v mestu po EPK? Kako se bo prostor vidno spremenil?
Trg Evrope je in ostaja simbolno središče prestolnice kulture, somestja in celega podviga. Tam se je skakalo od veselja, tam se je jokalo ob ponovni postavitvi (kovidne) meje. Verjamem, da bo cel ta kompleks s celostno ureditvijo urbanih površin, zelenih con in tokov obiskovalcev postal in ostal epicenter prestolnice, od koder se bodo v koncentričnih krogih in tangentah širile kolesarske poti, itinerariji Muzejev ob meji, zelene pešpoti, radijske frekvence … K temu bo vsekakor prispevalo, da bodo ob postajnem poslopju urejeni še Razskladišče (razstavišče v skladišču), Super Osmica, objekt na meji, igrišča in zelenice …
Vsak epicenter ima svoj ekscenter: naša prestolnica bo imela kar dva. Novogoriškega že poznate, a se bo celovito pomaknil vse do Rusjanovega spomenika; goriški pa še išče svoje sidrišče, morda v ulici Raštel ob vznožju goriškega gradu.
Vidno se že spreminja park okrog Vile Rafut, upam pa, če uporabim terminologijo meni tako ljubega Ervina Hladnika Milharčiča iz njegovega kolumnističnega dopisovanja z Borisom Dežulovićem, da se do leta 2025 prebijemo tudi do vile.
Namesto ene ikonične stavbe bo EPK v Novi Gorici pustil množico točkovnih intervencij: na trgih, v parkih, v obstoječih javnih zavodih, med obema mestoma …
Ste filozof in tudi specialist za komunikacijo. Kaj je po vaše univerzalno sporočilo, ki ga Nova Gorica lahko ubesedi, da bo zanimivo in tehtno za ves svet?
Naj najprej povem, da sem v prijavi vztrajal na tem, da je komunikacija sestavni del vsebine, zato sem vesel, da sodi pod programski oddelek. Nedopustno bi bilo, če bi dosegali presežke na umetnostnem ali skupnostnem področju, komunicirali pa bi »po starem«, šablonsko, tabloidno, poneumljajoče. Zato zelo vztrajam na tem, da sta informacija in interpretacija sestavni del procesa, torej tako komunikacija kot teoretska refleksija.
Glede univerzalnega sporočila pa reči vidim dvojno: imamo prekrasna drobna, mikrolokalna sporočila, kakršna je denimo Kosovelova pesem Plašček, a je včasih potreben močan zunanji glas, denimo Patti Smith v Trstu pred tremi leti, da svet sliši njeno univerzalno sporočilo. Po drugi strani pa imamo formate prepoznano univerzalnega dosega, denimo Mušiča, a se je še vedno treba boriti za to, da mu pripišemo strešice, da ga postavimo v Bukovico, da uredimo problem vlage v gradu Dobrovo, da ga naredimo za mikrolokalnega. Iskreno verjamem, da je pot do univerzalnega prav singularnost umetnikove izkušnje.
Potem pa je, kot pri vsakem sporočilu, tu še stvar jezika. Nisem kak poseben purist, a sodelavci so me v tem mesecu dni že spoznali kot nekoga, ki vztraja, da moramo znati vsako reč povedati najprej v slovenščini, preden se gremo prevajat v sosednjo italijanščino ali precej bolj razozemljeno angleščino. Zato verjamem, da bo naše sporočilo Evropi in svetu v slovenščini. Da so se ljudje prav tod borili za to, da jo lahko izrekajo, pojejo, v njej pojmijo, pesnijo in ljubijo, poimenujejo sorte sadnega drevja in ptiče vseh vrst – in da je ni fraze bruseljske angleščine, ki bi lahko to nadomestila. Morda bo naše sporočilo: go-rimo in go-vorimo, torej smo! Go!
Kot človek, ki je že dolgo aktiven v kulturnem sektorju – kako lahko novogoriški EPK vpliva na razvoj kulturne politike v Sloveniji?
Tako, da pokaže, da kultura lahko v relativno majhnem mestu spodbudi razvoj in vzdrži preizkušnje časa. Da ga naredi ljudem prijaznega, očem prijetnega in misli spodbudnega. Nova Gorica se je že v kandidaturi zavezala, da bo dovčerajšnje konkurente naredila za partnerje – in povabila k sodelovanju ljubljanskega modnega snovalca in kostumografa, piranske pomorce, kranjske tkalke in predilke, ptujske kurente …
Če bo Slovenija po EPK v Novi Gorici videla slovensko Kalifornijo, kjer se računalniški geeki srečujejo v vinogradih, univerzitetniki balinajo s filmarji, s kapitalističnimi požari pa se spopadajo z redko videno solidarnostjo, tedaj bo morda prestolnica vplivala na … no, ja, prestolnico.
V trenutku, ko je kulturna politika v Ljubljani vodena s hvalevrednimi vrednotami solidarnosti in spoštovanja ustvarjalnosti, ima evropska prestolnica dobro »zaledje«, da dejansko postane laboratorij novih praks. Zato smo pozorni tudi na to, kako se javni zavod dogovarja z nevladniki in pogovarja s samozaposlenimi, saj lahko tudi na tem področju ustvarimo dediščino za prihodnost.
Ker sta Nova Gorica in Gorica tudi skupaj razmeroma majhni mesti, bo podeželje v EPK igralo pomembno vlogo: kako vidite vlogo kulture in umetnosti v podeželju in vlogo podeželje v realizaciji EPK?
Je bil OHO podeželski zato, ker so ustvarjali v Šempasu – ali so si naredili sami svoj Triglav ravno zato, da so bolje videli tja čez, v svet, vse do Kalifornije? Je bil Mušič podeželski, ker je rojen v Bukovici, ali je pariški svetovljan, pokopan v Benetkah? Podeželje je stanje duha, pokrajina pa vir navdiha. Prepričan sem, da tudi Marko Peljhan, ko načrtuje in kurira umetniške intervencije v dolini Soče, ne razmišlja o centru in periferiji, temveč kvečjemu o epicentru in ekscentru.
Za legitimiranje Evropske prestolnice kulture se vedno poudarja njene ekonomske, turistične, politične in socialne učinke. Kako obdržimo kulturo v središču takšnega projekta?
Tako, da ljudi vključuje, motivira, navdihuje, tudi izziva in provocira. Če sta bili še ne tako davno mantri predvsem dediščinski turizem in gospodarski potencial kreativnih industrij, se zdi, da so bili slovenski in novogoriški ustvarjalci, ki so stavili na preplet umetnosti in znanosti ter okoljske pravičnosti in kulturne komunitarnosti, dejansko pred časom. Danes se kulturni sektor lahko suvereno pogovarja tako z navigatorjem satelita Nemo nad dolino Sočo kot z raziskovalcem prehranske samooskrbe.
Morda nas duh pokovidnega časa sili, da naredimo še korak naprej v intimo – do vprašanj duševnega in duhovnega zdravja. Imam občutek, da bomo zato morali tako v goriški park Basaglia kot v temo Škocjanskih jam. Navsezadnje se je vodič, ki ga je tam srečal Freud, pisal kot aktualni goriški župan, Ziberna – kakor nas v uvodu v svoje delo Od kod prihaja oblast poduči Mladen Dolar.
EPK daje v središče zgodovinsko izkušnjo – oziroma travmo – vojne med slovenskim in italijanskim prebivalstvom in poskus, da to izkušnjo predelamo skozi kulturo in tako poskušamo to območje ponovno sešiti. Vendar je to območje deležno velikega odseljevanja domačinov, Slovencev in Italijanov, in po drugi strani priseljevanja z drugih koncev sveta. Na italijanski strani priseljenci prihajajo iz Kitajske in arabskih držav, pri nas pa je v zadnjem desetletju močno priseljevanje albanskega prebivalstva iz Makedonije in s Kosova. Kako naj se EPK dotakne tega prebivalstva, jih nagovori in s tem integrira v lokalno stvarnost, da bodo tudi oni lahko polnokrvni prebivalci prestolnice kulture?
Hvala za to izjemno pomembno vprašanje. Imam izkušnjo treh let življenja v Prištini in če sem se česa naučil, je to, kako hitro dobri nameni privedejo do žaljivo poniževalnega odnosa do drugega, nepoznavanje resničnega konteksta pa do enako žaljivih, če ne tragičnih napačnih posegov.
Mislim, da za naše sodržavljane in soobčane npr. iz Kosova lahko največ naredimo tako, da ustvarjamo pogoje za njihov ponos: nekdo bo ponosen, če bo sodeloval v filozofski debati s prevajalcem Žižka iz Prištine; druga, če bo v njeni Novi Gorici gostoval izjemni vizualni umetnik Petrit Halilaj; tretji, če bo sodeloval na gledališki delavnici v SNG, ki bi jo vodila ena od mladih kosovskih filmskih režiserk; četrti, če bo lahko po soški dolini kazal filme s kolegi s prizrenskega Dokufesta; peta pa, če bi na stadionu v Gorici skupaj nastopili Rita Ora in Dua Lipa …
Kaj hočem povedati? Da ne smemo nikogar reducirati na njegovo folkloro, ampak moramo verjeti, da ima sleherni narod, sleherno mesto, sleherni človek potencial za izjemne, sublimne presežke. Privilegij prestolnice, še posebej kulturne, je, da pritegne najboljše – ali pa jim omogoči, da to postanejo.