Ko sem razmišljal o temi »strokovnost«, sem preveril etimologijo besede. Kot pravi Snojev etimološki slovar, izhaja beseda iz hrvaškega »struk«; torej je strokovnost tako rekoč nastala iz stroka. Ta izvor besede je paradoksen. Nekaj, kar je zelo ugledno, namreč stroko, poveže s strokom, v katerem se nahajajo semena česna ali fižola – torej ne najbolj uglednih rastlin. Toda pomenska povezava je, se mi zdi, tudi nekoliko globlja (in manj ironična). Struka izvorno pomeni tudi vrsto, serijo, zaporedje. Semena rastline, ki se nahajajo v strokih, so nanizana, postavljena v vrsto. So urejena. Spekuliram, da je ravno to razlog za to, da se je pri nas in v hrvaščini ideja ekspertize izrazila s to besedo, »stroka«. Strokovnjak je nekdo, ki zna urediti stvari, jih razpostaviti po vrstah in redih (jih odredi v postroj!), ne zelo drugače od načina, kot so urejena semena v stroku fižola. Strokovnjak ima intelektualno zmožnost, da svet znanih stvari spreminja v ličen strok.
Ta etimologija nam pomaga, da strokovnjaka jemljemo manj resno (kar je osnovni pogoj za to, da sploh definiramo strokovnjaka kot figuro s posebnimi interesi, vzorci obnašanja, videzom ugleda itd.). Toda ne pove nam še veliko o tem, kar je specifično zanj. Vzemimo oznake, kot so modrec, znanstvenik, poznavalec in mojster. Vse se nahajajo v pomenski bližini strokovnjaka, vendar ni povsem jasno, kaj jih ločuje. Vsi ti nazivi se nanašajo na ljudi, ki posedujejo neko znanje in izkušenost. Vednost modreca, na primer, je manj »formalna«. Modrec ni hodil na fakulteto in običajno ne govori brezhibno francosko. Ima izkušnje, na podlagi katerih lahko formulira jedrnate resnice o življenju. Modrec je živeči pregovor. Na naši Filozofski fakulteti bi najbrž tudi opazili, da ne poznamo – simptomatično! – ženske oblike za modreca (poznamo pa modrico, ki je običajna sled patriarhata). Strokovnjak je drugačen. Njegovo znanje ima formalni žig institucij. Strokovnjak je nekdo, za katerega jamčijo drugi strokovnjaki (tu se znova pojavi asociacija s strokom). Poleg tega vloga strokovnjaka ni omejena na starejše moške; ker je naziv strokovnjaka formalen, ne izključuje nobene posebne identitete. Modrec je vedno neki specifični »nekdo«, nosilec osebne izkušnje, strjene v eksemplarično modrost; pri strokovnjaku pa je njegova – ali njena – specifična persona odmišljena.
Ali je strokovnjak enak znanstveniku? Res je, da oba posedujeta neko formalno avtorizirano vednost. Za strokovnjaka jamčijo drugi strokovnjaki, za znanstvenika pa njegovi raziskovalni dosežki, npr. uradno izmerjena količina citatov in patentov. Res je tudi, da znanstvenik včasih – zlasti v javnosti – nastopa kot strokovnjak. Toda med njima obstajata dve bistveni razliki. Prvič, znanstvenik je po svoji naravi obseden z negativnim. To preprosto pomeni, da ga privlačijo tista področja vednosti, kjer vladajo negotovost, razdor in nezaključenost. Na področju vednosti ga bolj zanima vprašaj kot pika (zato Popper pravi, da je kriterij znanstvenega stavka ta, da ga je mogoče ovreči, in ne ta, da je njegova resničnost zanesljiva). Pri strokovnjaku je drugače. V govoru strokovnjaka postane vednost dokončana stvar. Znanstveniki lahko imajo »deljena mnenja«, strokovnjaki ne. Strokovnjaki se vedno strinjajo, soglašajo, strnejo vrste (se postavijo v strok). Če znanstvena skupnost večinoma meni, da se Werner moti o naravi osnovnih delcev, to ne pomeni, da Werner niznanstvenik. Toda če isto sodbo o Wernerju poda skupina strokovnjakov, to pomeni, da Werner dejansko ni strokovnjak. Iz stroke te nestrinjanje izključi, iz znanosti ne.
Druga razlika je ta, da je za strokovnjaka, z ozirom na splošno populacijo, bistvena določena asimetrija v porazdelitvi znanja. Napravimo miselni eksperiment. Zamislimo si, da ambiciozni minister za znanost pridobi dovolj sredstev EU, da celotno populacijo države spremeni v znanstvenike. Ta scenarij je politično neizvedljiv, ampak z vidika tega, kaj pomeni beseda »znanstvenik«, ni na tem razpletu dogodkov nič protislovnega. Znanstvenik ne preneha biti znanstvenik, če se znanostjo ukvarjajo tudi vsi drugi ljudje. S strokovnjakom je drugače. Sam pomen besede »strokovnjak« izključuje možnost, da bi bili vsi ljudje strokovnjaki na istem področju. Če obstaja strokovnjak, potem to pomensko implicira, da obstaja neka druga oseba, ki ni strokovnjakinja in ki se bo, če je pametna, ravnala po strokovnih nasvetih. Strokovnjak potrebuje nestrokovnega človeka kot svojega naslovnika in varovanca. Strokovna vednost je torej nujno razporejena neenakomerno.
Poznavalec ali connaisseur je tretja figura, ki se nahaja v bližini strokovnjaka. Ko rečemo besedo »poznavalec«, jo želimo avtomatično dopolniti z besedo »vino«. Poznavalec vina je nekdo, ki nam zna priporočiti dobro letino, pomaga ubesediti okus sorte in namigniti, da v lokalni trgovini z italijanskim imenom v resnici prodajajo domačo kislico. Včasih takemu človeku rečemo, da je strokovnjak, vendar je to nenatančno na dveh točkah. Prvič, za poznavalca je značilno, da poseduje znanje konzumenta. Idealno gledano je poznavalec vina nekdo, ki ne ve ničesar o pridelavi vina in vse o njegovem okusu. Poznavalstvo se manifestira v diskriminacijski zmožnosti, torej v sposobnosti, da z razsojanjem razločimo to, kar je okusno, od tega, kar je degutantno. Za to zmožnost pa je povsem nebistvena veščina ali vednost tistega človeka, ki je stvar pripravil, se pravi mojstra. Kot v sijajnem aforizmu pravi Baltasar Gracian, je gostija »pripravljena po okusu gostov, ne po okusu kuharjev«. To pomeni, da se mora mojster pri pripravi jedi ali pridelavi vina ozirati na okus (ali diskriminacijsko zmožnost) poznavalca-gosta, medtem ko je sam poznavalec neveden o mojstrovih produkcijskih trikih. Na podoben način tudi poznavalcu poezije ni treba poznati natančnih mehanizmov npr. aliteracije, da bi znal razlikovati med blagozvočnim in nerodnim verzom. Strokovnjak pa se nahaja nekje med njima. Strokovnjak pozna veliko splošnih stavkov o tem, kakšne sorte pridelujejo v Makedoniji in iz kakšnih kozarcev pijejo Francozi. Ve nekaj tudi o pridelavi in idealnem kotu, ki ga morajo nuditi griči za padec sončnih žarkov na trto. Toda vina ne prideluje in tudi uživa ne v njem. Strokovnjak za vino je človek, ki ob kozarcu vode bere študijo o porastu alkoholizma v dobi neoliberalizma.
Zato je za strokovnjaka, v nasprotju s poznavalcem, značilno to, da izniči ves eros znanja. Strokovnjak je nekdo, ki poseduje veliko znanja, vendar si ne moremo predstavljati, da bi mu bilo to znanje v radost. Znanje prej nabira iz nekakšnega občutka dolžnosti, trpinčenja samega sebe ali iz tega, kar je Weber slavil kot »poklic/poklicanost«. Svojo vednost maksimalno odtuji od svoje zmožnosti razsojajočega ločevanja med ugodjem in neugodjem. Zato je še posebej nenavadno, ko danes ljudje govorijo o »strokovnjakih za seks«, saj ta izraz naravno implicira, da sta predmetu tega strokovnjaštva odtujena sleherna eros in radost.
Mojstrico smo že omenili. Mojstrica ima proizvajalno veščino (torej to, kar je Aristotel imenoval poiesis in kar npr. dobro povzema nemška beseda Kunst). Mojstrstvo lahko definiramo negativno kot »znanje glede veščine, ki ga tedaj, ko govorimo o tej veščini, nujno izrazimo v neoptimalni obliki«. Definicija zveni zapleteno, a je njen konkretni pomen jasnejši. Denimo, če bo mojster vinar govoril o svoji veščini proizvajanja vina, bo s tem govorom svojo veščost vedno izrazil na slabši način, kot jo izrazi tedaj, ko postreže s svojim vinom. Kipar bolje kipari, kot govori o kiparjenju. Tesarka svojo zmožnost tesarjenja izrazi bolje s hišo kakor z govorom o deskah. Fina poanta pa je ta, da tu niti ne gre za razliko med verbalnim in neverbalnim. Tudi za pesnika, ki v vsakem primeru gradi z besedami, velja, da bo svojo pesniško veščino bolje izrazil tako, da bo sestavil pesem, kot pa da bi napisal razpravo o poeziji! Ta negativna definicija seveda še ni adekvaten zajem bistva mojstrstva, vendar je koristna za našo diskusijo o strokovnosti. Strokovnjak je namreč obratna podoba mojstra. Biti strokovnjak za neko veščino pomeni, da svoje znanje glede te veščine optimalno izraziš z govorom o njej. Mojster svoje znanje v veščini vinarstva optimalno izrazi z buteljko svojega vina, strokovnjak pa z govorom o vinu.
Ta definicija implicira, da se strokovnjak na druge ljudi prvenstveno obrača kot na poslušalce. Strokovnjak govori. V javnosti svetuje, opozarja in izraža zaskrbljenost. Pri tem nosi znamenja svoje ekspertize, podobno kot ima škof svoji palico in mitro. Za strokovnjakom stoji knjižna polica z večinoma rjavimi platnicami in neimenovanimi fascikli. Ko mu novinarka omeni nazadnjaške vernike, pristaše brexita ali zanikovalce globalnega segrevanja, se namršči in pokima. Seveda! Kaj drugega bi sploh lahko pričakovali od nestrokovnjakov?! Tu končno pridemo do vprašanja usode strokovnjaka. Po svoji usodi je najbližje Kasandri. Kot pripoveduje grški mit, je bila Kasandra obdarjena z daljnovidnostjo, torej s pravilnim znanjem o prihodnjih dogodkih. Toda ta dar je bil uravnotežen z nekim prekletstvom: Kasandre ljudje niso poslušali. Na podlagi pravilnega uvida v prihodnje dogodke jih je svarila, a so ljudje, skladno s svojim nestrokovnim bistvom, preslišali njena opozorila. Kasandra je bila prva strokovnjakinja. Strokovnjakinja je oseba, ki nesebično in brez radosti prejme neko vednost; po tej vednosti je razločena od drugih ljudi, saj je strokovnjaštvo po definiciji razdeljeno neenakomerno; naposled jo izrazi v govoru (prerokbi), kar je tudi optimalni način izražanja strokovnosti; toda ker so drugi ljudje nestrokovnjaki, ne bodo upoštevali praktičnih implikacij njenih priporočil. Od tod njena kasandrinska žalost. Ko ljudje zavrnejo njene nasvete, strokovnjakinja izrazi zaskrbljenost in začudenje. Ni prizadeta, saj ji njeno področje ni v radost (do vednosti nima erotičnega razmerja) niti nima praktičnih interesov za uveljavljanje svojega prav. Strokovnjakinja obžaluje nestrokovne odločitve drugih, toda na enak način, kot obžaluješ osebni stečaj znanca ali vzpon populizma nekje na drugi strani sveta. Skrbi jo, a je sama iz te skrbi izvzeta. Skrbi jo brez tiste stalne srbečice, s katero se skrb sicer javlja v našem psihičnem življenju.
*
Strokovnost je samo eden od načinov, kako lahko človeško znanje zaživi v skupnosti. Strokovnost je tipična drža, je nek kompleks retorike, avtoritete, spoznanja in afektivnosti. Zaradi takšnih ali drugačnih razlogov je strokovnost postala prevladujoča shema ali kalup, po katerem bi se naj vedoči človek obnašal v skupnosti. Mehanizmi modernosti nas silijo, da zapuščamo druge drže vednosti, npr. figure modreca, poznavalca-uživača ali molčečega mojstra; pripravljajo nas k temu, da svoje znanje ubesedimo kot strokovnost. Ta dominacija strokovnosti je postala tako samoumevna, da celo filozofa – to zelo specifično, odbito držo vedočega človeka, ta lik pol duhovnika pol trola – izenačimo s človekom, ki je preprosto strokovnjak v filozofiji (ali v zgodovini filozofije). Se je treba proti duhu strokovnjaštva boriti? Ne nujno. Treba pa je biti pozoren na to, da damo mesto temu, kar strokovnjaštvo izključuje: torej stvarem, kot so nesoglasje, spoznavni eros ali osebna vpletenost vedočega. Prvi korak v tej smeri je natančna, neusmiljena definicija strokovnosti.