Zadnjih nekaj mesecev ni bilo najbolj prijaznih do avtorjev oddaje Studio City. Medtem ko je njen voditelj vse bolj goreče agitiral proti vladi Janeza Janše, ki je vodila vse bolj brezobzirno vojno proti RTV-ju in vsem drugim, ki so si ji upali javno oporekati, je bil obstoj oddaje vse bolj na kocki. Začelo se je z odrekanjem honorarja gostujočim kolumnistom in umikom oddaje s sporeda za skoraj dva meseca, kulminiralo pa je po volitvah, ko je Jadranka Rebernik, odgovorna urednica informativnega programa, Marcela Štefančiča skušala zamenjati z Vido Petrovčič. Ta oddaje sicer ne bo vodila, ker se je nanjo in njeno družino usul plaz žaljivk in verbalnih napadov. Štefančič je naposled napovedal, da bo Studio City potekal v živo v Slovenskem mladinskem gledališču. Iz teh dogodkov je mogoče izluščiti kar nekaj žalostnih ugotovitev.
To, da vlada Janeza Janša ne trpi kritike in oporečnikov, ni nikakršno presenečenje. Vladavino SDS-a je zaznamoval odkrit spopad z mediji, ki je ogrozil obstoj celo tako apolitične in nepristranske medijske institucije, kot je STA. A če je neplačevanje honorarnih sodelavcev oddaje Studio City še mogoče razumeti kot metanje polen pod noge opoziciji in nekakšen podaljšek politično-kulturnega boja, je ukinjanje oddaje in dekapitacija njenega vodstva izredno grob poseg v svobodo medijev. Janševa oblast se seveda boleče zaveda kulturne hegemonije levice, ki jo sovzdržuje desnici nenaklonjena javna RTV. Te trdnjave se zato ne loteva z namenom zavzemanja, ampak stradanja in hiranja: obnaša se kot femicidalni ljubosumnež, ki svojo drago raje pokonča kakor prepusti drugemu, kot tista lažna mater iz zgodbe o kralju Salomonu, ki je pristala na delitev in razpolovitev dojenčka, medtem ko se je prava mati otroku raje odpovedala, kakor da bi pristala na njegovo smrt.
A ta poučna in zgovorna prilika nas žal privede do še bolj užaloščajočih opažanj. Prvič, spor med avtorji oddaje in vodstvom RTV-ja (ki deluje po diktatu oblasti v odhajanju) se je iz nič kaj usodnega nagajanja sprevrgel v ukinitev same oddaje. Materi sta se tako dolgo cukali za otroka, da sta ga sami razpolovili in mu bridko smrt storili. Štefančič, ki sicer velja za lucidnega analitika, kot da ni predvidel takšne eskalacije, ali, še huje, kot da je šel v odkrito konfrontacijo kljub resnemu tveganju, da RTV ostane brez Studia City – tako kot v tistem vicu o Bidnu, ki “se je pripravljen boriti proti Rusiji do poslednjega Ukrajinca”. Če je on pripravljen delati pro bono,“da ne pride do nepopravljive škode za RTV”, je to hvale vredno, ampak to je privilegij, ki ga nimajo nujno vsi (honorarni) sodelavci oddaje.
Drugič, ni se “poslovil gosposko”, kot o tem pišejo v Delu, temveč ravno obratno: pustil se je nečastno odžagati kot najbolj amaterski novinec. Ni poskrbel za regeneracijo generacij in ni predvidel zamenjave zase: naravnost kremžasto se je oklepal svojega položaja, namesto da bi pravočasno predal vodenje oddaje nasledniku, tako kot ga je sam prevzel od prejšnjega voditelja Bojana Kranjca. Urednica oddaje Alenka Kotnik je celo izjavila, da “če pade Marcel, pade Studio City. In če pade Studio City, pade javna RTV.” Z drugimi besedami: Studio City, c’est moi.
Tretjič, nihče ni kar nezamenljiv. Tudi medijske profesionalce je treba, zlasti takrat, ko postanejo trademark in večji od svoje vloge, redno menjati – tako kot politike in plenice – in tudi iz istih razlogov. Služenje javnemu interesu, kar delo za RTV tudi je, ni nikakršen dosmrtni mandat. Sosedi Italijani imajo krasen pregovor, ki pravi, da če papež umre, se pač imenuje novega.
Nazadnje pa ni nikakršnega razloga, da bi kobajagi progresivni in ženskam ter drugim podrejenim skupinam naklonjeni krogi zahtevali ohranjanje belega starejšega moškega na uglednem in vplivnem položaju, medtem ko obstajajo mlajše, ženske, predvsem pa več kot kompetentne kolegice, ki bi ga lahko zamenjale. Je Marcel res tako nenadomestljiv? Odkod že samo pomanjkanje vere v to, da ga nekdo lahko nadomesti? Kako to, da domači hiperprogresivni krogi prisegajo na “razsvetljenega vélikega voditelja” ne glede na to, kako grenak priokus ima ta izraz pri vseh, ki premorejo kaj zgodovinskega znanja in/ali spomina?
Skratka, odkod takšen odpor do sprememb? In to v krogih, ki naj bi bili naklonjeni raznolikosti, pluralizmu in spremembam? Leon Magdalenc, eden od dveh soustanoviteljev in soustvarjalcev oddaje Studio City, je nedavno, pred volitvami, v svoji kolumni na Dnevniku na javnost naslovil vprašanje: “Komu boste verjeli? Prvemu, ki potrjuje vaša stališča in prepričanja, vaša mnenja in strahove? Ali drugemu, ki bo pokazal drug pogled, drugo perspektivo in drugačno razmišljanje?”. Zgodba kaže, da bo tudi občinstvo Studia City prej verjelo prvemu in se izogibalo drugemu. In ravno to je v tem primeru – daleč največja škoda.