Biti antikapitalist danes ni nujno posebej naporno. Če so levičarji še pred leti lahko legitimno trdili, da je danes kritiko brez večjega upiranja javnosti in centrov moči mogoče nasloviti na karkoli, le na produkcijski način ne, pa se zdi, da to ne velja več. Kulturna industrija je polna kritike kapitalizma kot produkcijskega načina, nekateri intelektualci pa lahko na ta račun postanejo tudi zvezdniki. Kapital se je izkazal za lahko tarčo besednih napadov, saj je popolnoma abstrakten. Tudi ko se učloveči, ne postane težji nasprotnik. Goldman Sachs pač vsi sovražijo.
Poleg sfere kulturne industrije antikapitalizem vstopa tudi v politično. Obe sferi privzemata klasične hierarhične odnose, v katerih nekateri pridejo na vrh in poberejo zaslužek ter slavo, ostali pa so odrinjeni na dno. In prav tu, na dnu, skupine levičarjev začnejo privzemati drugačne organizacijske oblike, ki jih omogoča pozni kapitalizem.
Prekariat in identiteta
Spremembe na globalnih trgih dela v zadnjih desetletjih, ki jih povezujemo z razmahom neoliberalizma, so povzročile grobo segmentacijo delavskega razreda. Ta je danes še posebej opazna. Medtem ko mediji po koncu ekonomske krize razglašajo gospodarski bum, se množice borijo z mankom delavskih pravic, potrebo po fleksibilnosti, duševnimi boleznimi in medikalizacijo, ki iz njih izhaja, samoto in nezmožnostjo opolnomočenja. Prekariat nima koherentnega glasu, ki bi ga zastopal, kot v nedavno prevedenem delu Prekariat: novi razred večkrat opozori angleški ekonomist Guy Standing.
Eden od načinov za kompenzacijo nezmožnosti izraziti svojo bolečino in osamljenost, je samoviktimizacija, iz katere izvira sodobna kultura žrtev, ki je prisotna na vsakem koraku, še posebej v množičnih medijih. Ni dvoma, da ženske, LGBT osebe ter etnične manjšine v skrajno tekmovalnem in dereguliranem trgu dela potegnejo krajši konec. Privzem identitetne politike v obliki afirmacije manjšinskih vrednot pa se kaže kot najlažja pot do oblikovanja skupnosti in s tem blaženja občutkov samote. Biti pripoznan kot žrtev vsekakor ponudi nekaj dostojanstva, ki ga brutalen ekonomski red vzame.
Z vzponom žanra antikapitalizma znotraj kulturne industrije in propadom mnogih aktivistov in intelektualcev na tem istem trgu, z njihovo prekarizacijo, se pojavi potreba po opolnomočenju levičarjev samih. Simbolni trg seveda tudi njim nudi možnost privzetja neke identitete. Katera po spolnih, etničnih in drugih preostane razočaranemu in degradiranemu levičarju?
Modri ovratniki
Nobena se ne zdi ustreznejša kot identiteta obubožanega, garaškega, pogosto maskulinega pripadnika modrih ovratnikov. Ta lahko na trgu uspešno tekmuje z ostalimi identitetami. Biti črn je že rezervirano; biti musliman tudi; biti gej ali transseksualec prav tako. Obenem pa še biti pripadnik srednjega razreda, ki s svojim dostopom do občil, kulturnim kapitalom in privzgojeno samozavestjo svoje identitete lažje prodaja. Preprost delavec pa je reven in ponavadi zamišljen kot bel. Obenem je v preteklosti, v velikih levih gibanjih zgodovine predstavljal nosilca univerzalnosti. Tako menijo, da je še danes, tudi številni levičarji: beli modri ovratnik ni še ena izmed partikularnih identitet na trgu, temveč je univerzalni subjekt.
Vendar empirija takšno prepričanje hitro postavi na laž. Najprej, ta tip delavca z mehanizacijo, rastjo storitvenega sektorja, prekarizacijo, selitvijo industrije v tretji svet, postaja redkejši. Seveda identiteta modrega ovratnika ni preprosta, ne gre nujno za fizičnega, tovarniškega delavca. Zagotovo pa je bolj nekoherentna kot bi si identitetna levica rada priznala.
Nadalje lahko opazimo, da je ta tip delavca zagovarjan podobno kot so zagovarjane ostale identitete. Zdi se, da modri ovratnik ne more biti etično sporna osebnost, ne more biti denimo pravi rasist, ker je preprosto predstavnik te identitete. Tudi če zagovarja skrajno desne politike, razlog za to ne more biti njegova splošna želja po nasilju, ki si jo deli človeštvo, temveč je to zgolj posledica in samo posledica trpljenja in zavedenosti. Tako kot pogosto terorist ni razumljen kot zloben človek, temveč je reduciran na svoje življenjske razmere, ki zavajajo njegovo dobro naravo, je enako tudi z belim modrim ovratnikom. Glasba, denimo turbofolk, ki jo poslušajo delavci, ni izraz kulturne degradacije množic, ki je deloma pogojena s slabim ekonomskim stanjem, temveč je vrednota, ki jo je treba afirmirati.
Identitetni levičar bo na vsak način poskušal pokazati, da preprost beli delavec na trgu nima nobenih privilegijev v primerjavi s temnopoltimi, priseljenci in transseksualci. Čeprav to na določenih segmentih trga najbrž drži, pa večinoma ne. Slednji bodo imeli večje težave že zato, ker so konstantne tarče simbolnih ali fizičnih napadov nekaterih predstavnikov belih modrih ovratnikov, kar jim zagotovo jemlje delovno storilnost, obenem pa so predsodki proti njim še vedno vpisani v kulture delodajalcev. Če bo dobil prednost, bo zato, ker je pripravljen delati za manj, kar pa mu bo s strani konkurenčnih modrih ovratnikov nakopalo dodatne težave.
Vendar trg identitetnih politik zahteva, da je tvoja identiteta deležna najhujšega, da je izenačena z največjo žrtvijo. S tem se identitetna levica spušča v konkurenčništvo, ki ni nič več kot del fragmentacije delavne sile in privzema novo obliko partikularizma. S tem, ko se bori proti identitetnim politikam, jim levičarstvo večkrat podlega.
Dodatne nevarnosti
Ker se veliko število razvrednotenih modrih ovratnikov nagiba k fašistoidnim politikom in privzema etnične identitete, se pojavlja nevarnost, da se temu pridruži tudi levica. V neki meri se to pravzaprav že dogaja. Srbsko gibanje dizelašev svojih nacionalisitčnih potez ne skriva. Podobno je s panslovanskim imaginarijem, ki se znova obuja, in vključuje tako Stalina kot Putina, tako poljski konservativizem, kot tudi ironično – a, kot vemo, prav zato tudi dejansko – afirmiranje realsocialističnih simbolov. Vse to seveda zajema tudi izključevanje Drugega: najsibodo to muslimani pod internetnim geslom »remove kebab« ali pa visoka kultura, ki jo je razvila buržoazija in ki je seveda ni mogoče zvesti samo na njeno razredno poreklo, temveč predstavlja pomembno dediščino človeštva. Naj se odpovemo Tolstoju za nekaj dobrih memov?
Ko smo že pri memih. Zdi se, da subkultura anonimnega objavljanja sličic s humornimi pripisi pomembno oblikuje mišljenje subkulturne levice. Memi, ne glede na to, s katero politično opcijo so povezani, vključujejo maskulin imaginarij (spomnimo se mema, ki sopostavlja piflarja z nabildanim chadom), poenostavljeno binarno mišljenje, obenem pa neskončna zaloga sličic in njihovih kombinacij omogoča neskončno drsenje v svetu naključnih idej, hitrih domislekov in cenene propagande. Ja, memeji so lahko zelo smešni, so pa obenem tudi nevarni. Navsezadnje je aktualni ameriški predsednik meme. Vsaj tako menijo nekateri pripadniki 4chana, spletnega foruma, na katerem se zbirajo predstavniki gibanja alt-right. Ob izvolitvi Trumpa jih je obšlo navdušenje, prepričanje, da so uspeli na oblast postaviti meme lika – karikaturo, ki je osvobojena spon politične korektnosti, ki jo je zmožna razdirati z distanco in ciničnim prestopom. Ki lahko iz kleti marginaliziranih belcev pride v središče spektakla, Belo hišo, tako kot lahko Pepe pride pred zaslone množic po svetu. Vsa ta hitrost komunikacije in produkcije politične propagande povečuje nevarnost zdrsa v regresivne politične ideje in spojitev levice z etnonacionalizmom.
Kako naprej?
Vprašati se moramo – ali smo v tem zgodovinskem trenutku res tako ponižani, da si ne upamo več zamišljati boljše prihodnosti? Jernej Kaluža nekje piše, da je trap glasba stvar afirmacije lastne ujetosti, lastne zazankanosti v težko življenje. Toda ali je kako drugače z identitetno levico? Mar ni groba in strupena kultura idealnega modrega ovratnika, ki ga v veliki meri projiciramo, nekaj, kar moramo prevladati, tudi z izboljševanjem naših ekonomskih razmer, ki bodo prišli z aktivnim političnim bojem? Mar ni lekcija Lenina, na katerega se identitetna levica toliko sklicuje, ravno to, da je treba poskusiti vedno znova in poraze sprejeti kot dragoceno lekcijo? Morda bo znova treba poskusiti z manj Lenina, z manj modrimi ovratniki, ker Leninove analize svoje zgodovinske situacije ne bodo več tako aktualne in modri ovratniki ne bodo več prevladujoča oblika delavskega razreda.
Pa tudi – ali je duh v celoti zvedljiv na ekonomske razmere? Zgodovina nam priča o situacijah, ko so posamezniki do najvišjih dosežkov duha prišli v slabih razmerah. Morda boj za delavske pravice ni zgolj enosmerno mehanicističen in lahko tudi stanje duha, ki kulturno oblikuje boj, na ta boj dobro vpliva. S tem seveda ne pišemo apologije krivičnemu in ponižujočemu redu sodobnega kapitalizma, temveč pozivamo k aktivnejšemu boju proti njemu. Morda je treba premisliti zapuščino idej emancipatornih bojev. Je nagovarjanje množic v prekariziranem svetu, v upanju na odrešilni veliki Dogodek resnično praksa, ki danes lahko osmišlja delavske boje? Mar nismo razbiti na mnoštva brez glasu, na underground otočke, ki danes nimajo več upanja, da bi lahko s svojim glasom zasedla prve strani časopisov, velike govorniške odre, množične stavke (kajti sindikati so razbiti in so v antagonizmu s predstavniki prekarnih poklicov), protesti, iz katerih bi vzniknil enoten glas ljudstva? Treba je premisliti lastno anonimnost in brezglasnost, ki si jo delijo tako najbolj prodorni intelektualci svojega časa (tisti, ki se nahajajo onkraj kulturne industrije), večina umetnikov, migrantov in seveda pripadnikov prekariata. Oligarhizacija množičnih medijev in razbitje množičnih zavesti ne vzbuja upanja, da bi stare oblike mobilizacije lahko bile uspešne. Najbrž se kot bolj verjetno izhodišče organiziranja pojavlja mednarodno mreženje samoorganiziranih manjših skupnosti – skvotov, društev, migrantskih skupin, NGO-jev, ki lahko preko sodobnih virov financiranja lažje vzpostavijo svoja sredstva občevanja in simbolna oporišča, ki bodo dajala oporo novim oblikam organiziranja. Zdi se, da danes množice niso več mainstream – množice so underground. Mnenja oblikujejo predstavniki privilegiranih manjšin intelektualcev, ki vedno bolj izgubljajo stik z vsakdanjim življenjem, najsi gre za leve ali desne mislece. Svojo marginalnost je treba razumeti kot izhodišče, ne pa jo prehitro in na slepo skušati preprečiti. Treba je začeti od začetka.
Z globalizacijo, ki se kaže v obliki svetovne uveljavitve prekarnih oblik dela in množičnih migracij, se univerzalnih subjekt ustvarja sam – ni potrebe, da bi ga performirali, da bi ljudi prepričali, da so nosilci univerzalnosti. V to nas sili že skupna izkušnja nove stopnje odtujitve od dela in deteritorializacije. Z vsem tem pa izginja stara ideja univerzalnosti in se vedno bolj prepleta z mehanizmi identitarnega boja. V njem se drobi tudi levica in del le-te poskuša preživeti na opisane načine. Vendar se pot emancipatorne politike za sodobni čas najbrž nahaja na drugem koncu. Ob izgubi stare ideje univerzalnosti, se morda odpira možnost ponovne usvojitve subjektivnosti – kjer je nevarnost, tam rase odrešilno … Odtujenost morda omogoča nov vstop v subjektivnost, saj z izgubo možnosti participacije na univerzalnem in subjektivacijo skoznjo, odkrivamo individualnost (onkraj redukcije na atomiziranega posameznika, ki jo spodbuja neoliberalizem), druge možnosti duha. In morda je lahko individuum, združen v nove mikroskupnosti, ki se povezujejo v globalno mrežo, lahko nosilec določene politične odgovornosti in participacije od spodaj navzgor. Seveda se to sliši naivno in najbrž tudi je. A zdi se mi, da se smer mišljenja politike, množič in emancipacije neizogibno spreminja in poskus zapopasti to spremembo bo na začetku najbrž nujno naiven.