Gibanja z močno identitarno osnovo, kot je nedavno gibanje Me Too, so pogosto nebrzdana in jih spremljajo odločni čustveni odzivi, tako oseb, ki so vključene vanje, kot medijev in javnega mnenja. Takšen odziv pa, četudi v osebnem smislu upravičen (očitno je, da bo žrtev neke krivice imela nanjo tako ali drugače žolčen odziv), pogosto onemogoča globljo analizo problema in, posledično, prinaša delne in včasih tudi kontraproduktivne rešitve.
Trije vzorčni primeri
Sijajen primer takšne dinamike, verjetno najbolj medijsko izpostavljen in znan tovrsten sodni proces, je proces proti O. J. Simpsonu, ki je bil lani posrečeno prikazan v dveh televizijskih serijah: O. J.: Made in America, ki je prejela oskarja za najboljši dokumentarec, in The People vs O. J. Simpson, ki je prejela več emmyjev in zlatih globusov. Kot je znano, so nekdanjega igralca ameriškega nogometa spoznali za nedolžnega v primeru umora njegove bivše žene in njenega prijatelja, četudi so vsi indici (in zdrava pamet) kazali na njegovo krivdo. Bistvenega pomena za takšno nepričakovano in nadrealno razsodbo je bil Simpsonov odvetnik Johnnie Cochran, aktivist za pravice temnopoltih, ki je iz kazenskega postopka uspel ustvariti priložnost za maščevanje v imenu celotne skupnosti. Najverjetnejši morilec, ki je izvedel grozljivo kaznivo dejanje, je tako ostal nekaznovan – v imenu zveličavnega boja za enake pravice.
Nekaj podobnega se dogaja tudi z že omenjenim gibanjem Me Too. Mediji in javno mnenje so še pred razsodbo sodišč v isti koš vrgli cel kup primerov z različno težo očitanih dejanj (te je bilo treba v nekaj primerih šele potrditi) in na isti pranger postavili vse obtožene: tako Louisa CK-ja, ki je priznal, da je kriv obscenih gest pred svojimi oboževalkami, kakor tudi Billa Cosbyja in Harveya Weinsteina, serijska posiljevalca, ki še vedno trdita, da sta nedolžna, kljub vsem dokazom o nasprotnem.
Poslednji primer takšnega protislovja, sicer manj resen od ostalih, je bila kritika skupnosti temnopoltih, da naj bi bilo med nominiranci in nagrajenci, ki jih izbira akademija oskar, premalo temnopoltih igralcev. A četudi zanemarimo resnične številke, po katerih so temnopolti igralci celo nadreprezentirani glede na število prebivalstva, še posebej v primerjavi z drugimi manjšinskimi skupnostmi, kot sta na primer azijska in latinoameriška, po kateri logiki bi morala umetniška nagrada temeljiti na statistični reprezentaciji etničnih skupin?
Identiteta in univerzalnost
Ena najpomembnejših pridobitev v celotni človeški zgodovini je brez dvoma univerzalna deklaracija o človekovih pravicah, napisana takoj po koncu druge svetovne vojne, po kateri se »vsi ljudje […] rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice«. Edino konkretno orodje, ki ga imamo, da bi zagotavljali to enakost, je pravna država, pred katero smo vsi enaki in čigar zakoni so za vse enako zavezujoči. Brez kakršnegakoli zanikanja in če vzamemo v zakup dejstvo, da je naša družba na različnih ravneh močno prežeta z diskriminacijo in nezakonitim ravnanjem, odkod takšne neenakosti, na katerih temelji ta identitarna pripoved?
Če sklepamo na razumen in ne čustven način in če k težavam pristopamo iz univerzalne smeri, kot jo narekuje deklaracija o človekovih pravicah, postane jasno, da, če močno poenostavimo, v naši družbi obstaja samo ena velika konkretna diskriminacija: tista med revnimi in bogatimi, med tistimi, ki imajo moč, in tistimi, ki je nimajo. Zato O. J. Simpson, ki je imel na voljo najboljše odvetnike, pozornost medijev in naklonjenost vodilnih razredov, ni bil obsojen, medtem ko se ameriški zapori še naprej polnijo s temnopoltimi fanti iz predmestij velikih ameriških mest; zato gibanje Me Too ostaja znotraj okvirov hollywoodskega sveta in ne daje besede družbenim slojem, kot so na primer prostitutke, ki še najbolj od vseh trpijo tovrstno nasilje, in se samo delno dotakne moških z močjo, kot sta recimo Berlusconi (in njegove večerje z mladoletnimi prostitutkami) ali Trump (ki se je hvalil z grabljenjem žensk za spolovila). Zato kljub množični represiji nad geji v svetu obstajajo tudi okolja, kot je na primer svet mode, v katerih homoseksualnost ni razlog za marginalizacijo.
Identitarno-čustveni pristop torej ne samo da le delno identificira vzroke težav, ampak s tem tudi spodbija univerzalnost, ki je edina varovalka pred in tudi rešitev za samo težavo. Tako v primeru O. J. Simpsona kot v primeru Me Too pravna država v praksi izgubi na moči, medtem ko polemika glede oskarjev postavlja pod vprašaj pravila umetnostne presoje in meritokracijo. Sočasno vsi trije primeri krepijo in legitimirajo sistem bogastva/revščine, ultimativni vzrok in osnovo težavo, za katero se išče rešitev.
Lastna identiteta
Identitarni vidik – in posledično čustveni odziv na težave – preveva danes že skoraj celotno družbo, predvsem v komunikacijskem smislu, in to v takšnem obsegu, da zaznamuje sodobnost samo, to obdobje globokih sprememb, ki ga doživljamo. Digitalna družba, ki se vrti okrog svetovnega spleta in hiperteksta, vključuje tudi vse ostale medije iz preteklosti (tekst, fotografija, video …), vendar jih postavi v okvir, ki je zelo podoben ustnemu izročilu (zato ni naključje, da govorimo o »globalni vasi«). Turška znanstvenica Zeynep Tüfekçi je v članku iz leta 2011 poudarila, da obstaja nemalo podobnosti med vsakdanjostjo svetovnega spleta in ustnim izročilom: gre za minljive svetove, ki jih podpirajo zgolj medosebni odnosi, ki so zamrznjeni v času, ki (pre)živijo samo v spominu in se, namesto da bi stremeli k ustvarjanju končnih in kompleksnih del, nagibajo k pogovoru, ki je sam sebi namen, in k znanju, ki si ga je zlahka zapomniti.
V tem kontekstu je očitno, da ni časa za kaj drugega kot za čustven odziv: racionalna analiza zahteva čas, potrpljenje in sodelovanje. Pristop, ki izhaja iz tega, v pomanjkanju znanstvene analize realnosti identitete ne more definirati drugače kot v razmerju do nečesa drugega. Ko je bil prvič izvoljen Obama, mu je to uspelo, ker se je ponujal kot predstavnik manjšinskih identitet (temnopoltih in latinoameričanov, seveda, ampak tudi kulturne in mednarodne elite), začenši s sloganom »Yes, we can«: da, mi (vsi, ki so dotlej bili brez moči) zmoremo. In, če bolje pogledamo, celo Nobelovo nagrado za mir, ki jo je prejel, še preden je bil prisegel (torej še preden je sploh karkoli storil), lahko razumemo na ta čustven in identitaren način. Zanimivo je, da se je Trump predstavil enako, le z drugačnim tonom in argumenti, saj je nagovarjal neko drugo skupino: »Make America Great Again,« naredimo Ameriko (tisto belo, ki pa doslej še ni imela moči) spet veliko.
Tudi takšna identiteta, ki je definirana v nasprotju do nečesa zunanjega, tako krši načela univerzalnosti, ki so nujna za dostojanstvo vseh ljudi, kakor tudi za korektno analizo resničnega stanja.
Identiteta zahodnega belega človeka
Rdeča nit takšnih identitarnih politik je torej identifikacija skupnega sovražnika: zahodna bela moška družba, ki je razumljena kot rasistična in patriarhalna zarota. Takšen koncept po drugi strani nujno ustvarja nekakšno »belo in moško« identiteto, ki pa ima, za razliko od manjšinskih identitet, dve pomembni posledici. Na eni strani imamo nekakšno skorajda besno željo revnih belih slojev po maščevanju, sploh če se spomnimo Trumpove izvolitve, izida referenduma o brexitu in populističnih ter protipriseljenskih teženj, ki vznikajo po celi Evropi. Na drugi strani imamo nekakšen zmeden občutek krivde bogatejših belih slojev in celo obupano iskanje neke druge identitete, ki bi ji pripadali in je ne bi bilo moč tako zlahka napadati. Ta proces so briljantno osmešile zadnje sezone serije South Park, z neprestanim norčevanjem iz »politične korektnosti« in, predvsem skozi lik Randyja, ki v iskanju druge identitete s pomočjo DNK testa ugotovi, da je imel neandertalske prednike, zato je tudi on, na nek način, manjšina v patriarhalni in rasistični beli družbi. Transparent, druga televizijska serija, ki se dotika teh vprašanj, pa prikaže iskanje spolne identitete kot degeneracijo individualizma pri ameriškem meščanskem sloju, v katerem vsi liki iščejo neko manjšino, ki bi ji končno lahko pripadali.
Temu pristopu, kot lahko vidimo, manjka nujni značaj univerzalnosti, ki je potreben, da bi lahko zaščitili vsakega posameznika in s tem vsako manjšino. Prav tako pa dejstvo, da gre za identitete, ki temeljijo na čustveni, in ne razumski osnovi, ne pušča prostora za učinkovito analizo družbe in njenih težav, kar posledično generira nazadnjaška, šovinistična in nestrpna mnenja, s katerimi se javno mnenje danes vse bolj ukvarja. Tudi pripisovanje krivde belemu človeku je preveč poenostavljeno in površno: ne nazadnje je bila deklaracija o človekovih pravicah ustvarjena ravno v družbi, ki naj bi bila rasistična in patriarhalna. Celotno dvajseto stoletje je polno kulturnih in umetnostnih gibanj izredno širokih in odprtih nazorov, a vseeno antiidentitarnih (pomislimo samo na punk in rock’n’roll, na Sida Viciousa in njegovo majico s svastiko, verjetno najmočnejši simbol razkola znotraj bele identitete).
Breme naše dobe je torej identiteta kot degenerirani individualizem, prepričanje (na podlagi proticepilskih kampanj, teorij zarote, a tudi, kot smo videli, zahtev manjšin), da je dovolj biti nekaj, da bi imeli mnenje, ter da je dovolj ne biti nekaj drugega, da bi nekaj bili. »Mislim, torej sem« je že zbledel spomin; živimo v času, ko identiteta definira mnenje, in ne obratno. V času, v katerem čustva nadomeščajo analizo in univerzalnost nadomešča polarizacija. To je čas totalizirajočega samega sebe: »Sem, torej mislim.«
Prevod: Bojan Albahari