V četrtek zjutraj, 20. avgusta letos, je v generično kavarno na majhnem letališču v mestu Tomsk sedel Aleksej Navalni, nekdanji aktivist, ki v zadnjem desetletju velja za najvidnejšega ruskega opozicijskega politika, in naročil čaj. Čakal je let za Moskvo.
Kmalu po vzletu so Navalnega zajele krčevite bolečine; letalo je moralo pristati v Omsku in odpeljali so ga v bolnišnico. Popoldne istega dne sta v bolnišnico prispeli njegova žena Julija Navalna in njegova osebna zdravnica Anastazija Vasiljeva, ki jima osebje sprva ni dovolilo obiskati Navalnega. Angažirala se je fundacija Cinema for Peace Foundation, ki je iz Berlina v Omsk poslala letalo, in 22. avgusta je bil Navalni sprejet v berlinsko univerzitetno bolnišnico Charité,kjer so ugotovili, da je bil zastrupljen z novičokom.
Omenjena fundacija se je razvila iz pobude Cinema for Peace Initiative,ki jo je leta 2002 ustanovil slovenski aktivist Jaka Bizilj. Fundacija si prizadeva s filmom opozarjati na družbene, humanitarne in politične izzive ter nuditi rešitve in vizije za boljšo prihodnost. V mednarodnem komiteju organizacije imajo med drugimi svoj sedež Kasparov, Gorbačov, brata Kličko in nekdanji, »Schröderjev«, finančni minister ter upornik generacije ’68 Joschka Fischer
Navalnega so prebudili iz kome po šestnajstih dneh, le dan potem, ko se je z nekaj pomembnimi poudarki glede zastrupitve oglasil sedanji nemški zunanji minister Heiko Maas: obstajalo naj bi več znakov, da za napadom na Navalnega stoji »Moskva«; obstajala naj bi možnost, da Nemčija za Rusijo uvede sankcije; in ogrožen naj bi bil projekt plinovoda Nord Stream 2.
A v Maasovi izjavi ne gre prepoznati zgolj izjav, ki bi jih lahko pričakovali od ministra demokratične države, ki spoštuje človekove pravice, ampak tudi odmik od drže, ki jo je še 10. avgusta v diplomatskem sporu z Združenimi državami zavzemala Nemčija. Spor, ki izhaja iz sankcij, ki jih je lani decembra sprejel spodnji dom ameriškega kongresa, se je stopnjeval do letošnjega poletja in dosegel vrh, ko je bilo 5. avgusta na naslov nemškega podjetja, ki upravlja s pristaniščem Mukran na otoku Rügen, od koder so vodene operacije za dokončanje projekta, odposlano pismo treh ameriških senatorjev (Teda Cruza, Toma Cottona, Rona Johnsona). V njem so podjetju sporočili, da bo vsakršna nadaljnja podpora gradnji plinovoda pomenila uvedbo ukrepov, ki bodo prekinili gospodarske in finančne odnose z ameriškimi osebami ter podjetji. Desetega avgusta je sledil Maasov telefonski klic, v katerem je sekretarju Pompeu izrazil svojo zaskrbljenost glede svaril ameriških senatorjev. Še v istem tednu, 15. avgusta, je Pompeo med obiskom na Poljskem s poljskim obrambnim ministrom podpisal sporazum o premestitvi 1000 vojakov iz Nemčije na ozemlje Poljske, ki projektu že ves čas nasprotuje. Premestitev predstavlja del operacije umika ene tretjine (12.000) vojakov iz Nemčije, od katerih se bo del vrnil domov, del (okrog 5000) pa bodo razmestili po drugih evropskih državah, ki so članice zveze NATO. Menda zato, ker se Nemčija ogiba nameniti dva odstotka proračuna za obrambo.
Surovi(nski) igri Nemčije (EU), Rusije in Združenih držav vliva nepredvidljivost lanski potek veljavnosti rusko-ameriške pogodbe o prepovedi jedrskih raket srednjega dosega iz leta 1987, s katerim je po Putinovih besedah Gorbačov izdal Sovjetsko zvezo, in potek sporazuma »New Start« o zmanjšanju strateške jedrske oborožitve februarja naslednje leto, ki sta ga leta 2010 v Pragi podpisala Obama in Medvedjev. Obris razvoja geopolitičnih napetosti prve kategorije po drugi svetovni vojni kaže, da se je »tresavica negotovega kazalca nad rdečim gumbom« doslej pomirjala z lokalnimi vojnami, ki so jih sprožale propagande agresivnega zaostrovanja in obljub reševanja obstoječih spornih vprašanj, lastnih vsaki skupnosti.
Ne glede na to, kaj je mogoče vedeti o zastrupitvi Navalnega, je nemogoče prezreti, da sta bila incident in »borec za svobodo« izrabljena za državni politični pritisk, ki mu daje podlago predvsem ekonomski interes Združenih držav. Ko je moderator N. H. Gowing letos na Blejskem strateškem forumu izzval »voditelje«, češ da je prihodnost Evrope stvar naslednjih desetih do dvajsetih tednov oz. mesecev, mu je Orban oponesel, da s sodelujočimi v razpravi ni mogel najti skupnega stališča, ker ni bil nikoli, tako kot oni, borec za svobodo. Gowing mu je odgovoril, da je v osemdesetih preživel veliko časa v družbi tajnih služb držav vzhodnega bloka, kjer je srečal tudi njega. A medtem, ko se takim zablodam marionet svetovnega političnega odra še lahko nasmejimo, je v ruskem primeru ob pojemajoči Putinovi moči zadeva preveč tvegana, da bi se lahko prepustila nenadzorovanemu poteku dogodkov. To je resen mednarodni problem.