Rusija je 24. februarja 2022 napadla Ukrajino in v naslednjih mesecih zasedla velik del severa, vzhoda in jugovzhoda države. Do začetka aprila pa je odpor ukrajinske vojske prisilil rusko vojaško vodstvo, da je umaknilo svoje enote iz Černigojevske, Sumske in Kijevske regije ter iz delov Harkovske regije. Slednja je bila po septembrski ukrajinski protiofenzivi skoraj v celoti izpraznjena. Novembra so bile ruske enote prisiljene zapustiti Herson, edino prestolnico regije, ki so jo v invaziji zavzeli. Okupirana ukrajinska ozemlja na jugovzhodu – deli Hersona, Zaporožja, Luhanske in Doneckega področja – kljub temu ostajajo pod ruskim nadzorom. Po zrežiranih referendumih med 23. in 27. septembrom je Moskva te štiri ukrajinske regije priključila in jih razglasila za del Ruske federacije.
Kaj vemo o spreminjajočih se ciljih, političnih projektih in politikah Rusije na novo zasedenih ozemljih? Kako okupatorji kombinirajo represijo, propagando in humanitarno pomoč, da bi spodbudili lojalnost lokalnega prebivalstva? S kakšnimi dilemami se pod rusko okupacijo soočajo lokalne ukrajinske oblasti, lokalna podjetja in izobraževalne ustanove? Kako se težko odločajo med odporom in sodelovanjem, med samožrtvovanjem in samoohranitvijo?
Okupacija od leta 2014
Rusija si je leta 2014 priključila Krim in vzpostavila nadzor nad deli Doneckega in Luhanskega okrožja. Danes na ozemljih, ki jih zaseda od februarja 2022, uporablja številne metode, ki jih je uporabljala že tam. Obstajajo pa nekatere pomembne razlike.
Rusija je pri zasedbi Krima spomladi 2014 izkoristila politično krizo v Ukrajini in prorusko mobilizacijo na polotoku. Ozemlje Krima je bilo priključeno na podlagi na hitro organiziranega kvazireferenduma, ki – čeprav ni bil mednarodno priznan – je bil uporabljen za legitimizacijo »združitve« Krima z Rusko federacijo. Priključitev je bila izvedena skoraj brez nasilja, Moskva pa je trdila, da ni bila vojaško vpletena. Leto pozneje je Putin javno priznal, da je bila na Krimu dejansko izvedena »specialna operacija«.
Prebivalci Krima so čez noč postali ruski državljani, zavrnitev ruskega potnega lista pa je bila zapletena in draga. Krim se je v ruski politični, pravni in upravni sistem vključil v nekaj tednih. Proukrajinski in krimsko-tatarski aktivisti so bili tarče represije. Mnogi so iz političnih razlogov zapustili Krim, preostalo prebivalstvo pa so prepričale obljube o boljšem življenju.
Zasedba delov Donbasa je bila drugačna. Moskva je spomladi 2014 po vsej vzhodni Ukrajini podpirala proruske separatiste in jim omogočila, da so v mestih Luhansk in Doneck razglasili »ljudski republiki« (t. i. LNR in DNR). Ko je ukrajinska vojska poskušala ponovno vzpostaviti nadzor Kijeva nad uporniškimi območji, je ruska vojska prikrito posredovala. Posledica tega je bila vojna med ukrajinskimi oboroženimi silami in Rusijo podprtimi separatističnimi silami, v kateri je umrlo več kot 14 000 ljudi, na milijone pa je bilo notranje razseljenih.
Drugače kot na Krimu pa si Moskva ni prizadevala za priključitev nadzorovanih delov ukrajinskih pokrajin Doneck in Luhansk. Svoji vazalski »republiki« je raje skušala uporabiti za pridobitev vpliva v Ukrajini. Moskva je zahtevala reformo ukrajinske ustave, ki bi »ljudske republike« v Ukrajino vključila kot avtonomne entitete in z volitvami legitimirala njihovo vodstvo. Tudi Kijev je želel ponovno integrirati te regije, vendar pod drugačnimi pogoji. Vztrajal je, da bodo v skladu z ukrajinsko ustavo volitve lahko potekale šele, ko bo Ukrajina ponovno vzpostavila nadzor nad mejo z Rusijo.
Vpliv ukrajinskih institucij in akterjev v »ljudskih republikah« se je zelo hitro zmanjšal. Četudi se je Moskva zaustavila pred formalno priključitvijo, pa je vojaška, politična in gospodarska podpora privedla do dejanske integracije separatističnih ozemelj v Rusko federacijo, tudi z izdajo ruskih potnih listov lokalnemu prebivalstvu.
Ukrajina ni sprejela niti priključitve Krima niti okupacije delov Donbasa. Kljub temu so se razmere med letoma 2015 in 2022 nekoliko stabilizirale. Kijev je moral priznati, da bo vrnitev zasedenih ozemelj lahko mogoča le po politični in diplomatski poti. Leta 2016 je Ukrajina ustanovila ministrstvo za začasno zasedena ozemlja, katerega naloga je bila zaščititi pravice ukrajinskih državljanov, ki živijo na teh področjih in v bližini razmejitvene črte ter notranje razseljenih oseb.
Krhka stabilnost se je 21. februarja 2022 nenadoma končala, ko je Rusija uradno priznala »ljudski republiki« Doneck in Luhansk ter jima obljubila vojaško podporo proti poskusom ukrajinskega »vdora«. Nato je Rusija 24. februarja začela obsežen napad na Ukrajino, ki ga je predstavljala kot »posebno operacijo«.
Od takrat so Krim in »ljudske republike« služili kot odskočna deska ne le za vojaške operacije, temveč tudi za vzpostavitev nadzora nad novo zasedenimi ozemlji. Pobegle ukrajinske državljane zadržujejo v tako imenovanih »filtrirnih taboriščih«, zapori pa se uporabljajo za pridržanje ukrajinskih aktivistov in vojnih ujetnikov. Učitelje pošiljajo na Krim na usposabljanje o ruskem jeziku in zgodovini, ukrajinske otroke pa pošiljajo na »domoljubno prevzgojo« v poletnih taborih.
Izkušnje vključitve lokalnih elit v ruski politični, upravni in gospodarski sistem se zdaj izkoriščajo na novo zasedenih ozemljih. Uradniki iz DNR in LNR so bili napoteni za pripravo referendumov v Donecku in Luhansku, uradniki s Krima in Sevastopola pa so sodelovali pri organizaciji referendumov v zasedenih regijah Herson in Zaporožje.
V nasprotju z letom 2014 Rusija zdaj odkrito izvaja obsežno vojaško invazijo. Ne skriva več svojega cilja ozemeljske širitve – neoimperialinega zavzetja ozemlja, ki ga legitimirajo zgolj z zgodovinskimi argumenti. Toda v tej novi fazi so imeli ruski poskusi uporabe političnih instrumentov, ki so bili uporabljeni že na Krimu in v Donbasu, omejen uspeh.
Scenarij »ljudskih republik« je propadel nekaj tednov po začetku invazije. Rusija ni imela nadzora nad področnimi prestolnicami (z izjemo Hersona) in ni ji uspelo mobilizirati kritičnega števila lokalnih elit. V Hersonu je svet oblasti z veliko večino sprejel deklaracijo, v kateri je potrdil ozemeljsko celovitost Ukrajine, vključno s Hersonsko oblastjo. Hersonski mestni svet je deklaracijo podprl, regionalni tožilec pa je proti Rusiji sprožil kazensko preiskavo zaradi kršitve ozemeljske celovitosti Ukrajine. V naslednjih tednih je bilo v Hersonu več velikih shodov proti okupaciji, ki so jasno izrazili, da javnost scenarija »ljudske republike« ne podpira.
Naslednja razpoložljiva možnost so bili referendumi na zasedenih ozemljih, toda ti so za Kremelj pomenili velike težave. Za razliko od referenduma na Krimu leta 2014 jih je bilo treba izvesti sredi vojne. Poleg tega dejanska frontna črta ni sovpadala z upravnimi mejami ozemeljskih enot, ki jih je Moskva nameravala priključiti. Medtem ko sta bili območji Herson in Luhansk večinoma pod ruskim nadzorom, je bilo treba osvojiti še precejšen del območij Donecka in Zaporožja (vključno z mestom Zaporožje). Priključitev delov Ukrajine, ki jih Rusija ni nadzorovala, je pomenila, da se je »posebna vojaška operacija« zunaj meja Rusije spremenila v vojno na njenem lastnem ozemlju.
Da bi bili verodostojna manifestacija ljudske volje in bi tako služili kot legitimacija ozemeljskih pridobitev Moskve, so morali biti referendumi temeljito pripravljeni. To nalogo je dobil Sergej Kirienko, prvi namestnik vodje predsedniške uprave, odgovoren za notranjo politiko, ki mu je bila aprila 2022 dodeljena odgovornost za Donbas in druga na novo zasedena ozemlja. Sestavljena je bila ekipa izvedencev za organizacijo goljufivih volitev v Rusiji. Ankete, ki jih je naročil Kremelj za interno uporabo, so pokazale, da je podpora priključitvi Rusiji nizka, kar pomeni, da bo treba vložiti veliko propagandnega dela, da bi pridobili vsaj nekaj naklonjenosti prebivalstva in lokalnih elit. Poleg tega je obstajalo mnogo organizacijskih izzivov: ni bilo lojalnega upravnega aparata, Ukrajinci so se pasivno in aktivno upirali, vključno s sabotažami, in premikala se je frontna črta.
Zaradi vseh teh težav so bili referendumi vedno znova preloženi. Ugibanja so se okrepila pred praznovanjem dneva zmage 9. maja, ki ga Moskva tradicionalno izkorišča za spodbujanje proruskega razpoloženja v nekdanjih sovjetskih državah. Ker je bila »posebna vojaška operacija« označena kot vojna proti »ukrajinskemu nacizmu«, bi bil ta datum idealna priložnost za praznovanje odločitve »osvobojene« Ukrajine, da postane del Rusije. Vendar je bilo očitno prezgodaj. Namestnik vodje »vojaško-civilne uprave« v Hersonu, ki ga je imenovala Rusija, je celo predlagal, da se območje priključi Rusiji s predsedniškim odlokom, brez ljudskega glasovanja – ki ga Zahod tako ali tako ne bi priznal. Vendar se je Moskva odločila ohraniti videz zakonitosti.
V ruskih medijih so se ugibanja in govorice nadaljevale tudi poleti. Po referendumih naj bi zasedena dela Hersonske in Zaporožske pokrajine postala »Severna Taurija« s čimer bi se obnovile meje stare carske pokrajine.1 Drugi so trdili, da Kremelj razmišlja o združitvi štirih ozemelj, priključenih po referendumih, v novo zvezno okrožje.
Plebiscit naj bi potekal v začetku septembra, hkrati z lokalnimi in regionalnimi volitvami v Rusiji. Namesto tega je ukrajinska protiofenziva omogočila, da je ukrajinska vojska skoraj v celoti oscovodila okrožje Harkov. Referendum v regiji Herson je bil 5. septembra preložen iz »varnostnih razlogov«. Dva dni pozneje je Andrej Turčak, vodja stranke Enotna Rusija, dejal, da bi bilo »pravilno in simbolično«, če bi referendume izvedli 4. novembra, na ruski dan enotnosti.
Vendar Kremelj v nadaljnjem odlašanju ni videl smisla. Ukrajinska protiofenziva je Moskvo prisilila, da je referendume izvedla kljub temu, da nima popolnega nadzora nad nobeno od štirih regij. Referendumi, še zdaleč niso pomenili končnega dogovora pri utrjevanju ruskega nadzora nad zasedenimi ozemlji, pač pa so bili videti kot obupan poskus, da Rusi ohranijo status quo na bojišču in odvrnejo Kijev od nadaljnjega napredovanja.
Referendumi so v štirih delno zasedenih območjih potekali med 23. in 27. septembrom 2022. Ni presenetljivo, da so rezultati, ki jih je objavila Moskva, pokazali skoraj popolno podporo aneksiji, od 99,23 % v donetski in luhanski regiji do 87,05 % v regiji Herson. Referenduma sta bila mednarodno zavrnjena kot zrežirana in nista zagotovila niti delne legitimnosti ruske vladavine nad lokalnim ukrajinskim prebivalstvom.
Ozemlja so bila 30. septembra uradno priključena Rusiji. S priključitvijo je rusko vodstvo zvišalo vložek in zagrozilo, da bo uporabilo »vsa možna sredstva« za zaščito svojih novo pridobljenih ozemelj. Toda novembra je Rusija izgubila nadzor nad Hersonom, edino regionalno prestolnico, ki ji jo je leta 2022 uspelo zavzeti. Z aneksijo, ki naj bi ponovila »uspešen« krimski scenarij iz leta 2014, Rusiji ni uspelo stabilizirati razmer na terenu ali zagotoviti nadzora Moskve nad zasedenimi ozemlji.
Aneksija je Rusijo postavila pred problem obnove obsežnega ozemlja, ki ga je opustošila vojna. Povzročila je tudi pravne dileme. Ker meje priključenih ozemelj niso bile jasno določene, so postale ruske enostransko razglašene nove državne meje nejasne. Poleg tega so precejšnji deli novih ruskih ozemelj zdaj »pod ukrajinsko okupacijo«, medtem ko je treba odpraviti kvazidržavnost dveh »ljudskih republik«.
Ne glede na nezakonitost pa je priključitev za ukrajinsko prebivalstvo na teh ozemljih ustvarila novo realnost, ki pušča malo prostora za kompromise in ljudi sili v dokončne odločitve.
Odziv ukrajinske države
Leta 2014 je politična kriza v Ukrajini oslabila državne institucije, množična protiukrajinska propaganda pa je zmedla prebivalstvo na vzhoda in juga države. Leta 2022 pa sta ukrajinska država in ukrajinska civilna družba izkazali precejšnjo odpornost. Vojska je bolje pripravljena in ni nobene proruske mobilizacije od spodaj.
Tudi odziv ukrajinske države na rusko okupacijo je bil bolj konsolidiran. Osvoboditev z vojaškimi sredstvi ostaja glavna strategija Kijeva, saj je malo upanja, da bi svoja ozemlja ponovno pridobil v pogajanjih z Rusijo. Država ne more storiti veliko, da bi preprečila rusko politiko na zasedenih ozemljih, razen da poskuša ohraniti lojalnost ukrajinskih državljanov in preprečiti kolaboracijo. Išče načine za komunikacijo z lokalnim prebivalstvom na zasedenih ozemljih in državljanom odločno zagotavlja, da jih njihova država ni zapustila. Spodbuja ljudi, da dokumentirajo zločine okupatorjev (na primer ropanje premoženja in žetev), ter podpira lokalni odpor.
Ministrstvo za reintegracijo skuša ljudem z zasedenih, obleganih in od vojne opustošenih območij omogočiti beg na ozemlje pod ukrajinskim nadzorom ter nudi podporo notranje razseljenim osebam. Prizadeva si za vrnitev ukrajinskih državljanov, ki so bili prisilno preseljeni v Rusijo (zlasti otrok). Hkrati razširja nasvete, kako ravnati v primeru prisilne deportacije, kako se lahko moški na zasedenih ozemljih izognejo vpoklicu v rusko vojsko ter kakšno vedenje Ukrajina šteje za kolaboracijo in kako se prebivalci lahko izognejo temu, da bi bili vanjo prisiljeni. Vlada je že zgodaj opozorila, da bo vsak ukrajinski državljan, ki bo sodeloval pri organizaciji referendumov, za to odgovarjal.
Pokojnine in drugi socialni prejemki se zdaj izplačujejo brez ponižujočih postopkov preverjanja, ne glede na to, kje se upravičena oseba nahaja. Uprave okupiranih mest so se preselile na ozemlje pod nadzorom Kijeva in ohranjajo stike s svojimi državljani prek Telegrama in drugih kanalov. Uprava Mariupola je na primer v več ukrajinskih mestih odprla centre, kjer lahko razseljeni ljudje prejmejo podporo in se družijo. Podobno je bil v Zaporožju ustanovljen drop-in center za razseljene osebe iz Hersona.
Humanitarne razmere na novo zasedenih ozemljih
Situacija na zasedenih območjih se med posameznimi predeli močno razlikuje. Odločilni dejavniki so trajanje okupacije, vojaška situacija ter bližina fronte in stopnja uničenja ter razseljenosti prebivalstva.
Okupirana področja v Kijevski, Sumijevski in Černigojevski regiji [oblast] na severu Ukrajine so bil osvobojena p zgolj štirih tednih. Tam Rusija nikoli zares pokušala vzpostaviti proruske uprave ali si pridobiti privrženosti prebivalstva. Namesto tega so lokalne prebivalce brez razlikovanja obravnavali kot potencialne upornike in saboterje. Tisti, ki so se zdeli umljivi, so mučili in ubili, ženske, otroke in starejše pa so pridrževali cele dneve in tedne, pogosto v nečloveških razmerah.
Številna mesta so bila po zavzetju v veliki meri uničena. Trije primeri so Mariupol v regiji Doneck, Izjum v regiji Harkov in Rubižno v regiji Luhansk. Večina prebivalstva je pobegnila, razmere za tiste, ki so ostali, pa so dramatične. Izjum, ki je od septembra spet pod ukrajinskim nadzorom, si le počasi celi vojne rane. V Rubižnem, ki je še vedno pod rusko okupacijo, se domačini bojijo hudih spopadov, saj se bliža frontna črta. Mariupol je Moskva spremenila v razstavni primerek obnove, vendar je vsakdanje življenje še vedno težko.
Regija Herson in deli regije Zaporožje so pod nadzorom ruske vojske padli brez večjih spopadov. Vendar so se od takrat humanitarne razmere močno poslabšale. Po več valovih eksodusa je bila avgusta v Hersonu le še tretjina prebivalstva. Prisilna »evakuacija« oktobra, ko so se Rusi odločili zapustiti Herson, je mesto še dodatno izpraznila.
Prebivalstvo na vseh novo zasedenih ozemljih živi v strahu in negotovosti. Po ukinitvi ukrajinske države sta nasilje in ropanje postala del vsakdanjega življenja. To, kar so ukrajinske enote in oblasti odkrile po ponovni vzpostavitvi nadzora nad Hersonom, je potrdilo (in preseglo) poročila očividcev. Odkrite so bile na primer številne mučilnice.
Okupatorji so na svoj način zapolnili praznino oblasti. Po ulicah patruljirajo milice »Ljudske republike Doneck« ali zloglasne enote čečenskega voditelja Ramzana Kadirova. Na zasedenih ozemljih je nameščena tudi ruska nacionalna garda (Rosgvardija). Okupatorji oblikujejo novo policijsko enoto, katere pripadnike delno rekrutirajo med uslužbenci razpuščene ukrajinske policije. Vse te sile bodo težko ponovno vzpostavile javno varnost ali pridobile zaupanje prebivalstva – nasprotno, pogosto so same vpletene v vsakodnevno kriminaliteto.
Veliko ljudi je izgubilo delo, saj so se podjetja zaprla ali zapustila to območje. V prvih mesecih okupacije so zaposleni v javnem sektorju – zdravniki, učitelji, socialni delavci – plače pogosto prejemali z zamudo ali sploh ne. Prav tako so zamujale ali bile znižane pokojnine in otroški dodatki. Tudi če je bil denar nakazan, ga pogosto ni bilo mogoče dvigniti v gotovini. Kmalu so okupatorji začeli izvajati pritisk na javne ustanove in nameščati kadre, lojalne Rusiji. Cilj je bil prekiniti vse vezi z ukrajinsko državo in ljudi narediti odvisne od preskrbe s strani okupatorjev. Ljudje so bili prisiljeni pokojnine in socialne prejemke prejemati v rubljih.
Moskovska propaganda je trdila, da je ukrajinska vlada zanemarila svoje državljane. Številni ukrajinski upokojenci, zlasti na podeželju, nimajo bančnega računa. Pred rusko invazijo so pokojnine prejemali v gotovini na domu prek lokalne pošte. Samo v regiji Herson je bilo 70 000 upokojencev odvisnih od poštnih storitev. Avgusta, ko je vročanje postajalo vse težje, je Ukrpošta prenehala delovati na zasedenih ozemljih. Kot delno rešitev ukrajinsko ministrstvo za socialne zadeve zdaj upokojencem omogoča, da vzpostavijo spletni bančni račun za socialne prejemke. Takoj ko zapustijo zasedena ozemlja, lahko pokojnine prejmejo v gotovini.
Na številnih mestih so poškodovana omrežja za oskrbo z vodo, elektriko in daljinsko ogrevanje. Mariupol je najbolj znan primer, vendar so razmere podobne tudi v številnih manjših mestih. Zdravstvena oskrba je zelo težko dostopna. Številni zdravniki so pobegnili, v bolnišnicah pa primanjkuje povojev, zdravil in še marsičesa drugega. V Hersonu se je do maja zaprlo 90 % lekarn. Na vseh zasedenih ozemljih primanjkuje zdravil za rakave bolnike, diabetike in druge bolnike, ki potrebujejo redne pripravke.
Oskrba s hrano ostaja težava. Večina ukrajinskih supermarketov na zasedenih ozemljih se je kmalu po invaziji zaprla zaradi motenih dobavnih verig in pritiska okupatorja. V prvih mesecih so se cene vsakodnevnih dobrin povzpele v nebo. Le lokalni kmetje so ponujali sadje in zelenjavo po dostopnih cenah – vendar le zato, ker niso mogli več dobavljati na svobodna območja Ukrajine. Ulična trgovina, pomanjkanje in čakalne vrste so se mnogim zdeli kot vrnitev v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Čeprav so med tem prispeli hrana in zdravila, dobavljena iz Rusije in ruskih trgovskih verig, se razpoložljivost vsakodnevnih izdelkov nikakor ni vrnila na prejšnjo raven.
Poleg vsega tega spopadi povzročajo hude okoljske nevarnosti: zlasti gozdne in poljske požare ter onesnaževanje vode. Povsod nevarnost predstavljajo tudi mine. Na osvobojenih območjih bo odstranjevanje eksplozivnih sredstev trajalo več let. To močno vpliva na kmetijstvo. Poleti so bile enote za odstranjevanje min prisiljene požgati polja s pridelki, ki so bili pripravljeni za žetev. Ob vsem tem sploh ne omenjamo posledic, ki bi jih imela morebitna nesreča v zasedeni jedrski elektrarni v Zaporožju.
Politike Rusije na zasedenih ozemljih
Na področjih, kjer se je fronta stabilizirala, je Rusija začela vzpostavljati »vojaško-civilno upravo«, ki naj bi nadomestila ukrajinske oblasti. Toda sprva je marsikje z omejenimi pristojnostmi še naprej delovala lokalna ukrajinska uprava. Ker skoraj nihče ni bil pripravljen sodelovati z okupacijskimi silami, je bil to edini način za ohranjanje osnovnih občinskih storitev. Na primer, mestna uprava v Hersonu pod vodstvom župana Ihorja Količajeva je delovala še skoraj dva meseca po zavzetju mesta. Šele 25. aprila so okupatorji zasedli mestno hišo in sneli ukrajinsko zastavo.
Okupatorji so se pogosto zatekali k ugrabitvam in mučenju politikov, uradnikov in novinarjev, da bi pomembne lokalne osebnosti prepričali v kolaboracijo. Pomemben zgodnji primer je bil župan Melitopola Ivan Fedorov, ki so ga ugrabili 11. marca. Naslednji dan je približno 2000 ljudi v okupiranem mestu javno zahtevalo njegovo izpustitev. Kmalu so ga zamenjali za devet vojnih ujetnikov, ukrajinski predsednik pa ga je odlikoval, ker ni podlegel fizičnemu in psihološkemu pritisku. Od takrat je bilo ugrabljenih ali aretiranih na stotine ljudi; nekatere so prijeli na domovih, potem ko so kolaboranti sestavili sezname imen z naslovi; druge so aretirali na kontrolnih točkah, potem ko so preverili njihove pametne telefone, ali pa po zaslišanjih v filtrirnih taboriščih.
Nekateri ugrabljeni so bili izpuščeni, pogosto po pretepanju in mučenju, drugi pa ostajajo pogrešani ali pa so bili najdeni mrtvi. Po uradnih podatkih je bilo samo na okupiranem ozemlju regije Zaporožje med marcem in julijem 2022 ugrabljenih 415 ljudi. Aktivisti Euromajdana in ljudje, znani po svojih proukrajinskih stališčih, so ob pripadnikih nacionalističnih skupin in ukrajinskih vojaških veteranih najbolj ogroženi. Okupatorji verjamejo, da bi ti lahko oblikovali podzemno oboroženo odporniško gibanje.
Eden od načinov, kako si je Rusija zagotovila poslušnost ukrajinskega prebivalstva, je humanitarna pomoč. Vzorec je bil povsod enak. Najprej so blokirali ustaljene poti za prevoz hrane, da bi pri tem povzročili pomanjkanje. Pomoč z ukrajinske strani je bila ovirana, ponekod pa se zdi, da so bile zaloge ukradene in prepakirane kot ruska pomoč. Nazadnje so hrano pripeljali tovornjaki iz Rusije, okupatorji pa so se predstavili kot dobrotniki.
Drug način je bil kupovanje lojalnosti domačinov, zlasti ranljivih družbenih skupin. Številni upokojenci so prejeli enkratno plačilo. Na »dan zmage« 9. maja je predsednik Putin izdal odlok, s katerim je vsem veteranom »velike domovinske vojne« na »osvobojenih ozemljih« namenil 10 000 rubljev (130 EUR). Posnetki ljudi, ki so hvaležno sprejemali te drobtinice, so se vrteli po vseh ruskih državnih televizijskih postajah, ki jih predvajajo tudi na zasedenih ozemljih.
Nadzor nad informacijami in propaganda sta bila ključni sredstvi za vzpostavitev trajne oblasti nad zasedenimi ozemlji. Kmalu po invaziji so okupatorji izklopili ukrajinske televizijske kanale. Njihove frekvence se zdaj uporabljajo za oddajanje ruskih postaj. Prevzeli so tudi nekatere lokalne časopise. V Mariupolu so okupatorji postavili javne zaslone, da bi redkim prebivalcem, ki so ostali v mestu, predstavili moskovsko različico zgodbe o zavzetju mesta.
Nič manj pomemben ni nadzor nad telefonskim prometom in internetom. V začetku junija je bil lokalni ponudnik mobilne telefonije in interneta v regiji Herson, ChersonTelekom, prisiljen prekiniti povezave z ukrajinskim omrežjem. Regionalno omrežje je bilo pozneje povezano z ruskim omrežjem prek ponudnika, ustanovljenega leta 2014 posebej za priključeni Krim. Ko so se novembra umikale iz Hersona, so ruske enote uničile celotno telekomunikacijsko in internetno infrastrukturo.
Na drugih zasedenih ozemljih Rusija nadzoruje pretok komunikacij in podatkov ter uveljavlja režim cenzure, ki je še strožji kot v sami Rusiji. Facebook, Instagram in Twitter so blokirani, na številnih območjih pa tudi Google in YouTube. Blokirana je tudi storitev za sporočanje Viber, ki jo mnogi prebivalci Ukrajine uporabljajo za komunikacijo z banko. Obstaja tudi nadzor. Ker ukrajinske kartice SIM na mobilnih telefonih ne delujejo več, morajo ljudje kupiti nove kartice pri ruskih ponudnikih. Kartice SIM se prodajajo le ob predložitvi osebne izkaznice, kar pomeni, da je mogoče slediti vsem dejavnostim. Ruske posebne službe lahko zdaj spremljajo vse telefonske klice in internetni promet.
Prav tako poteka gospodarska odcepitev zasedenih ozemelj. Ukrajinske banke so morale zapreti svoje poslovalnice in so zdaj dostopne le prek spleta, če sploh. Spomladi je bilo na bankomatih vse težje najti grivno. Konec maja so okupatorji napovedali uvedbo rublja v Hersonski regiji, sprva vzporedno z ukrajinsko grivno. Pokojnine, nadomestila in plače so okupacijske oblasti izdajale samo v rubljih. Lokalni podjetniki so bili prisiljeni odpreti nove račune in v rubljih opravljati vse denarne transakcije. Kljub pritiskom na lastnike trgovin in trgovce na tržnicah, naj zamenjajo valuto, pa je grivna dolgo ostala prednostna valuta. Od 1. januarja 2023 je poslovanje z grivno na zasedenih ozemljih prepovedano.
V začetku junija je ruska banka v državni lasti Promsvyazbank napovedala, da bo odprla podružnice v novo zasedenih delih regij Doneck in Luhansk. Ker za banko Promsvyazbank veljajo zahodne sankcije in ne more več izdajati kartic ponudnikov Visa in Master Cards, morajo prebivalci sprejeti kartico ruskega plačilnega sistema Mir. Druge banke iz Rusije so se sicer obotavljale, da bi začele delovati na zasedenih ozemljih. Le banka MRB, ki je registrirana v Južni Osetiji in ima že več let podružnice v obeh »ljudskih republikah« (s čimer si je pridobila slab sloves), je konec julija napovedala, da bo odprla podružnico v Hersonski regiji.
Po priključitvi štirih ukrajinskih regij konec septembra je njihova vključitev v ruski finančni sistem postala neizogibna. Decembra 2022 je Banka Rusije na zasedenih ozemljih odprla lokalne podružnice. Tudi ruska zvezna davčna služba je od takrat na zasedenih ozemljih odprla svoje pisarne.
Pred priključitvijo je bilo pomembno orodje za utrditev okupacijske oblasti »pasportizacija« lokalnega prebivalstva. Predsednik Putin je 25. maja izdal odlok o poenostavitvi izdajanja ruskih potnih listov prebivalcem območji Herson in Zaporožje. Podobna pravila že od leta 2019 za obe »ljudski republiki«. Vendar ruski potni listi niso bili priljubljeni: navdušenja nad novim državljanstvom ni omejevala le lojalnost Ukrajini, temveč tudi strah pred prisilnim rekrutiranjem v rusko vojsko. Ruske oblasti so zato stopnjevale pritisk na ljudi, naj zaprosijo za ruske potne liste. Vsak, ki je vodil podjetje, ne glede na to, kako majhno je bilo, ga je moral ponovno registrirati v skladu z rusko zakonodajo. Za to je bilo treba imeti ruski potni list. Enak pogoj je veljal tudi za registracijo avtomobilskih registrskih tablic in za prodajo zemljišč.
Po priključitvi so vsi prebivalci zasedenih ozemelj avtomatično postali ruski državljani. Kot po priključitivi Krima so imeli tisti, ki so zavrnili rusko državljanstvo na voljo en mesec, da vložijo svojo odločitev.
»Mehka moč« in simbolna politika
Osrednji element okupacijske politike je rusifikacija. Ta se nanaša na jezik, kulturo in zgodovino. Imena ulic, javni oglasi, uradni dokumenti in mediji so zdaj v ruščini; javna uporaba ukrajinskega jezika velja za znak nelojalnosti. Muzeji, kulturni centri in knjižnice so dobili novo prorusko vodstvo. Ukrajinski umetniki, pisatelji in glasbeniki, ki so ostali, so bili prisiljeni h kolaboraciji. Tisti, ki to zavračajo, tvegajo življenje. Septembra so ruski vojaki ustrelili dirigenta Jurija Kerpatenka, potem ko je zavrnil sodelovanje na koncertu v okupiranem Hersonu. V regiji Harkov so okupatorji ubili pisatelja Volodimirja Vakulenka. Njegovo truplo so po osvoboditvi mesta našli v množičnem grobišču v mestu Izjum.
Zgodovinska pripoved, ki jo širi Vladimir Putin, da je Ukrajina umetna država brez lastne zgodovine in identitete, je jedro ruske propagande. Namesto tega se Rusijo prikazuje kot zgodovinsko izvorno deželo Ukrajincev. V ta namen se uporablja celoten arzenal simbolne politike. V Hersonu so maja na pobudo kremeljske stranke Enotna Rusija izobesili plakate s portreti in citati Aleksandra Puškina, poveljnika vojske Aleksandra Suvorova in kneza Grigorija Potemkina. Plakati hvalijo širitev carstva v severno Črnomorje v 18. stoletju in navajajo, da je »Herson mesto z rusko zgodovino«. Skupna preteklost predpostavlja skupno prihodnost: slogan referendumske kampanje je bil »Za vedno z Rusijo«. Dan Rusije (12. junij), ki je od leta 1992 praznik, so praznovali tudi na zasedenih ozemljih. Ironično je, da ta dan obeležuje razglasitev suverenosti Ruske sovjetske zvezne republike. Ta listina, ki jo je ruski parlament ratificiral leta 1990 , je prispevala k razpadu Sovjetske zveze, ki si jo Moskva zdaj tako zelo želi ponovno ustvariti.
Vendar se zdi, da ruska imperialna zgodovina ne zadošča za pridobitev zvestobe Ukrajincev. Obetavnejše, zlasti med starejšo generacijo, je sklicevanje na sovjetsko preteklost. Ulicam so vrnili stara imena, ki so jih imele pred dekomunizacijskim gibanjem leta 2015. Ni jasno, ali se to dogaja na pobudo lokalnih kolaborantov z zamerami do Majdana ali na pobudo ruskih okupatorjev. Ponovno so bili postavljeni tudi Leninovi kipi, na primer v Heničesku in Novi Kahovki. Tudi to je nekoliko ironično, saj je Putin v svojem govoru tik pred invazijo za nastanek ukrajinske države krivil Lenina.
Seveda pa ruskim oblastem ni mar za Lenina ali sovjetsko ideologijo. Toda neosovjetska Ukrajina se jim zdi antipod današnji postmajdanski Ukrajini, ki jo Kremelj imenuje »protiruski projekt«. Spomeniki, ki obeležujejo Evromajdan, Nebeško stotnijo – tako so poimenovali več kot 100 ljudi, ki so jih ubili ostrostrelci na Majdanu – ali ukrajinske vojake, ki so bili v zadnjih osmih letih ubiti v Donbasu, so bili zato vandalizirani ali uničeni. Seveda so bili odstranjeni tudi ukrajinski nacionalni simboli, kot je trizob.
Toda v središču simbolne politike Moskve na zasedenih ozemljih sta »velika domovinska vojna« in »dan zmage«. Zmaga v drugi svetovni vojni že dvajset let prevladuje v politiki spomina Putinovega režima. Leta 2014 je imel ta spomin pomembno vlogo pri opravičevanju priključitve Krima in proruske mobilizacije med tako imenovano »rusko pomladjo«. Danes se invazijo na Ukrajino prikazuje kot boj proti »ukrajinskemu fašizmu«, kar je ponovitev ruske misije iz let 1941-1945.
Moskva je upala, da bo obletnica zmage 9. maja na zasedenih ozemljih imela proruski propagandni učinek. Za starejšo generacijo so organizirali praznovanja zmage v sovjetskem slogu s spominskimi pohodi »nesmrtnih polkov« in koncerti sovjetskih pesmi. Okupatorji so lažno trdili, da je bilo praznovanje dneva zmage v Ukrajini prepovedano in da lahko »osvobojeni« Ukrajinci zdaj to počnejo svobodno. 9. maja so okupacijske oblasti ob ruski zastavi dvignile zastavo zmage s srpom in kladivom, s čimer so ponovno upale na moč sovjetskih simbolov.
Verjetno najbolj bizaren simbol pa je bila »Babuška Z«, ki je spomladi tako na okupiranih ozemljih kot v Rusiji strašila iz zidov, majic in razglednic. Mem je temeljil na kratkem videoposnetku ukrajinskih vojakov, ki prinašajo hrano stari ženski, ta pa jim pride naproti z rdečo sovjetsko zastavo in jih pozdravi kot osvoboditelje. Ko ugotovi, da gre za ukrajinske vojake, jim hrano vrne. Za ruske propagandiste je bil to božji dar. Sergej Kirienko, eden najvišjih ruskih funkcionarjev, je maja med obiskom Mariupola odkril kip v čast »junakinji«; kmalu zatem je postal odgovoren za zasedena ozemlja.
Ukrajinski odpor
Takoj po vdoru ruskih sil so v številnih mestih, med drugim v Hersonu, Melitopolu in Energodarju, potekale velike proukrajinske demonstracije proti okupaciji. Tudi po vaseh se na videoposnetkih vidi jezne ljudi, ki vpijejo na okupatorje ali ustavljajo tanke.
Druge, ne izrecno politične oblike upora so sicer manj vidne, so pa še bolj razširjene in trajajo še danes. Številni ljudje so se neformalno organizirali, da bi nudili sosedsko pomoč, podpirali stare in onemogle ljudi, organizirali evakuacijo in prikrito prinašali humanitarno pomoč na zasedena območja. Lahko govorimo o odpornosti ukrajinske civilne družbe – ali pa preprosto občudujemo državljanski pogum ljudi.
Organizatorji protestov ali tisti, ki so jih Rusi prepoznali kot aktiviste, so tvegali, da jih ugrabijo, mučijo in ubijejo. Kljub temu so se še naprej organizirali proukrajinski »flash mobi«, ki so se hitro razpršili, preden so na prizorišče prišle patrulje. Še zdaj se z javnih krajev na skrivaj odstranjujejo ruske zastave, stavbe se barvajo z ukrajinskimi simboli in barvami, razdeljujejo se letaki, ki napovedujejo skorajšnji prihod ukrajinske vojske, svarijo pred sprejemanjem ruskih potnih listov ali zasmehovanjem kolaborantov. Rumen trak in ukrajinska črka Ї (ki je v ruski cirilici ni) sta v javnem prostoru postala simbola ukrajinskega upora.
Druga oblika upora je državljanska nepokorščina. V Hersonu je junija vodja oddelka za izobraževanje pri novi upravi sklical lokalne učitelje in ravnatelje šol, in večina jih je zapustila sestanek, ko so izvedeli za namen okupacijskih oblasti, da obstoječi učni načrt nadomestijo z drugim po vzoru ruskega sistema.
Najbolj radikalna oblika upora je načrtna sabotaža: uničevanje mostov, železniških prog ali vojaške infrastrukture, in napadi na kolaborante. V nekaterih primerih je pri teh napadih lahko šlo bolj za spore glede delitve sredstev kot za politiko, na splošno pa obstajajo znaki, da na zasedenih ozemljih nastaja partizansko gibanje, ki ga podpirajo ukrajinska vojska in tajne službe.
Petdeset odtenkov kolaboracije
Vsaka okupacijska sila je odvisna od kolaboracije. Za pridobitev nadzora nad zasedenimi ozemlji potrebuje ljudi z dostopom do lokalnih omrežij, poznavanjem lokalnih razmer in upravnimi izkušnjami. Na Krimu leta 2014 se je Rusija lahko zanesla na splošno pripravljenost za sodelovanje. Leta 2022 se je rekrutiranje sodelavcev izkazalo za veliko težjo nalogo.
Ukrajinski parlament je 3. marca sprejel dva zakona, ki kriminalizirata kolaboracijo. Prvi zakon kriminalizira sodelovanje z agresorsko državo , njenimi oboroženimi enotami ali okupacijskimi oblastmi. Poleg tega kaznuje tudi javno podporo okupacijski oblasti in javno zanikanje ruskega napada na Ukrajino ter okupacije delov njenega ozemlja. Za to je predvidena zaporna kazen do 15 let. Širjenje proruske propagande, zlasti v izobraževalnih in akademskih ustanovah, se prav tako kaznuje z zaporom do treh let. Drugi zakon omejuje pravice obsojenih kolaborantov. Ti ne smejo kandidirati za javne funkcije, imeti dostopa do državnih skrivnosti ali služiti v vojski. V prvih devetih mesecih vojne je državna policija izvedla približno dva tisoč kazenskih postopkov zaradi kolaboracije, 347 oseb ima status osumljenca, na sodišča pa je bilo vloženih 206 obtožnic. Nekatere sodbe so že bile izrečene, večinoma v odsotnosti obtožencev, ker so se ti takrat nahajali na zasedenih ozemljih.
Nevladna organizacija Pošteno (ukr. Česno oz. Чесно) je v sodelovanju z Nacionalno agencijo za preprečevanje korupcije ustvarila podatkovno zbirko, v kateri so evidentirani okupatorjevi sodelavci. Tudi ministrstvo za digitalno preobrazbo poziva vse, ki imajo informacije o kolaborantih na zasedenih ozemljih, da jih prijavijo preko klepetalnega robota.
Pravna opredelitev kolaboracije je sicer ena stvar, obnašanje ljudi pod okupacijo in njihovi morebitni motivi pa druga. Kolaboracija se giblje od odkrite podpore okupaciji iz ideološkega prepričanja do sodelovanja v neki določeni situaciji, lahko tudi zaradi groženj z nasiljem ali drugačnega izsiljevanja ali pa v pričakovanju finančne koristi. Pogosto namreč ni mogoče razlikovati med enim in drugim. V mnogih primerih gre ideološko prepričanje z roko v roki s priložnostjo maščevanja političnim nasprotnikom.
Tisti, ki so podpirali priključitev Krima ter »rusko pomlad« leta 2014 in so izgubili svoje položaje, ali bili obsojeni zaradi protiukrajinskih dejavnosti ali pobegnili v Rusijo, da bi se izognili aretaciji, imajo zdaj priložnost, da ponovno prevzamejo oblast. Današnji kolaboranti imajo v svojih vrstah tudi nekdanje poslance ali župane. Em takšen izpostavljen primer je Volodimir Saldo, nekdanji župan mesta Herson (2002-2012) in poslanec (2012-2015), ki je bil od aprila 2022 naprej vodja kolaboracionistične vojaško-civilne uprave mesta Herson v delu Ukrajine, ki so jo zasedli Rusi. Enako velja tudi za nekdanje pripadnike tajnih služb, policije in vojske, ki so prišli v konflikt z oblastmi ali gojili zamere do svojega delodajalca.
Med kolaboranti so tudi številni lokalni poslanci iz Opozicijske platforme, ene od naslednic Opozicijskega bloka, ki je nasledila Stranko regij bivšega predsednika Viktorja Janukoviča. Ob začetku ruske invazije je bilo delovanje Opozicijske platforme zaradi suma povezav z Rusijo prekinjeno, njena parlamentarna skupina pa je bila razpuščena.
A črnih ovac ne manjka tudi v drugih strankah. Znan je primer Oleksija Kovaljova, ki je v ukrajinskem parlamentu sedel kot član stranke Služabniki ljudstva Volodimirja Zelenskega, vendar se je aprila vrnil v svoje rojstno mesto v Hersonski oblasti. Trdil je, da želi biti s svojimi volivci, v resnici pa se je vrnil, da bi zaščitil svoje poslovne interese. Julija se je razvedelo, da je bil Kovaljov član »vlade« Hersonske oblasti, ki jo je nastavila Rusija, zato je bila za njim izdana tiralica zaradi veleizdaje. Po junijskem neuspelem poskusu atentata je bil avgusta ubit .
Tudi nekateri blogerji in lokalni novinarji so okupatorjem ponudili svoje usluge. Nekateri so se na njihovo stran postavili iz ideološkega prepričanja. Kiril Stremousov se je, na primer, več let gibal v proruskih krogih in med pandemijo covida-19 širil teorije zarote. Po okupaciji je postal namestnik poveljnika v Hersonu. Umrl je v prometni nesreči v Hersonu 9. novembra, tik pred ruskim umikom. Druge kolaborante motivirajo poslovni interesi in si prizadevajo za ugoden dogovor z okupacijskimi oblastmi. Njihovi različni motivi se med sabo pogosto dopolnjujejo .
Dlje kot traja okupacija, večji postaja pritisk h kolaboraciji. To velja tako za vodje občinskih služb kot za ravnatelje vrtcev. Poleti leta 2022 so priprave na referendum in začetek šolskega leta pustile bolj malo prostora za kompromise. Pritisk je povečala tudi vlada v Kijevu, ki je izdala ostra opozorila o kazenskih sankcijah za kolaboracijo in zlasti za sodelovanje pri organizaciji referenduma. Vseeno se je ukrajinska vlada odtlej vzdržala nadaljnjih pravnih ukrepov, saj bi bila kriminalizacija na primer pridobitve ruskega potnega lista, po njenem mnenju kontraproduktivna. Priključitev štirih ukrajinskih oblasti Rusiji septembra 2022 je dodatno zožala možnost izogibanja kolaboraciji.
Med Scilo in Karibdo: župani in poslovneži
Okupatorji so od vsega začetka izvajali pritisk na župane in občinske svete na zasedenih območjih, saj so se zavedali, da sta njihovo sodelovanje in podpora ključnega pomena za legitimizacijo dejanj okupatorjev in demoralizacijo njihovih nasprotnikov. Tiste, ki so se upirali, so fizično in psihično nadlegovali; mnoge so ugrabili, nekatere mučili ali celo umorili. Tisti, ki so organizirali evakuacijo in humanitarno pomoč, so tvegali zapor in celo usmrtitev, medtem ko so tisti, ki so si prizadevali, da bi komunalne službe delovale, tvegali, da bodo obsojeni kot kolaboranti. Tisti, ki so pobegnili, so lahko rešili sebe in svoje družine, vendar so jih ljudje, ki so jih zapustili, pogosto obtožili sebičnosti.
Župan mesta Herson Ihor Koljčajev je ostal na položaju prva dva meseca okupacije. Javno je razglasil svojo zvestobo ukrajinski državi, podpiral proukrajinske proteste in opravljal svoje uradne dolžnosti. Ukrajinski predsednik mu je podelil medaljo za hrabrost. Ukrajinska zastava je na strehi mestne hiše plapolala vse do konca aprila.
V izjavah za ukrajinske medije je Koljčajev poudaril, da nikakor ne more zapustiti mesta in zapustiti državljanov, ki so ga izvolili. Kritiziral pa je tudi ukrajinsko vlado, ker javnim uslužbencem, kot je on, ni zagotovila jasnih smernic za delovanje. Večina prebivalcev Hersona mu je zaupala, a pojavile so se tudi govorice o tem, zakaj so ga okupatorji tako dolgo pustili na položaju. Očitali so mu tudi zasledovanje zasebnih interesov, predvsem na področju kmetijstva.
Morda pa so okupatorji računali, da jim je v prid, če na položaju obdržijo župana velikega mesta, ki je znan po svojem pragmatizmu. Koljčajev se je na primer pred rusko invazijo izrekel proti blokadi oskrbe Krima z vodo preko severnokrimskega prekopa. A njegov primer je bil v resnici precej edinstven. Poglavitni izvoljeni predstavniki vseh preostalih 49 občin in okrožij Hersonske oblasti so namreč bodisi pobegnili, bili aretirani, bodisi odkrito kolaborirali.
Vseeno pa Koljčajev izjema ni ostal dolgo. Ruski vojaki so 25. aprila zasedli mestno hišo v Hersonu in postavili novo upravo. Koljčajev je moral izprazniti svojo pisarno, aje napovedal, da bo ostal v mestu in še naprej opravljal svoje dolžnosti. Zaradi obtožb o sodelovanju z ukrajinskimi saboterji je bil 28. junija aretiran in od takrat naprej ga ni bilo več na spregled.
Primer mariupoljskega župana Vadima Bojčenka je drugačen. Za župana je bil izvoljen leta 2015 kot vodja poslovnega imperija oligarha Rinata Ahmetova (med drugim lastnik Metinvesta). Leta 2019 je kandidiral za ukrajinski parlament na listi proruskega Opozicijskega bloka, a je vse pogosteje deloval neodvisno in med prebivalci mesta je bil priljubljen zaradi svojih progresivnih politik. Nekega dne, ko je Mariupol že bila obkolila ruska vojska, se Bojčenko z bližnjega podeželja ni mogel več vrniti v mesto.
Formalno je ostal na položaju in bil kot župan dejaven na popularnem družbenem mediju Telegram, dejansko pa je lahko zelo malo pomagal prebivalcem Mariupolja v njihovi izjemni stiski. Njegova sporočila na Telegramu so razjezila mnoge, ki niso verjeli njegovi zgodbi in so menili, da bi župan moral ostati med svojimi someščani. To nezadovoljstvo so okupatorji izkoristili za svojo propagando.
Z velikimi izzivi se soočajo tudi lastniki podjetij na zasedenih ozemljih. Njihove oskrbovalne verige so bile prekinjene, njihovi pridelki in lastnina pa pogosto izropani. Zlasti je to težava v kmetijstvu, ki je ostalo brez pridelka in opreme. Če podjetja ne popustijo pritiskom in začnejo kolaborirati, jih prevzamejo okupatorji ali proruski konkurenti.
Pogosto je nemogoče zapustiti zasedena ozemlja: poleg občutka družbene odgovornosti, zlasti pri podjetjih, ki pokrivajo osnovne potrebe lokalnega prebivalstva (npr. lekarne in pekarne), so s selitvijo na ozemlja pod ukrajinskim nadzorom povezani tudi določeni stroški. Ukrajinska država v takšnih primerih ne more zagotoviti finančne pomoči, kar pomeni, da je selitev, zlasti za večja podjetja, veliko finančno breme.
Tisti, ki se odločijo ostati, tvegajo, da jih ukrajinske oblasti obtožijo kolaboracije. Po novem zakonu o kolaboraciji je »opravljanje gospodarskih dejavnosti v sodelovanju z agresorsko državo« kaznivo dejanje. Sodelovanje je med drugim opredeljeno kot registracija pri okupacijskih organih (npr. začasno dovoljenje za kmetijsko dejavnost), plačevanje davkov okupacijskim organom in sodelovanje z dobavitelji iz Rusije. Lokalna podjetja so se tako znašla v skoraj nemogočem položaju.
Vseeno pa je ukrajinska vlada avgusta predlagala spremembe zakona: dovoljene naj bi bile nekatere izjeme, zlasti v kmetijstvu, logistiki, proizvodnji in prodaji zdravil, humanitarni pomoči in drugih dejavnostih, ki so nujno potrebne za blagostanje prebivalstva. V skladu s temi spremembami bi bilo kaznivo le prostovoljno sodelovanje, vendar pa parlament teh sprememb še ni sprejel.
Izobraževalni sistem
Od 24. februarja 2022 se z velikimi izzivi sicer sooča celoten ukrajinski izobraževalni sistem, so pa razmere na zasedenih ozemljih še posebej težke. Z uvedbo vojnega stanja na prvi dan invazije so bile šole in druge izobraževalne ustanove zaprte, otroci pa so šli na štirinajstdnevne počitnice. Ko je marca postalo jasno, da se vojna ne bo kmalu končala, je ministrstvo za izobraževanje priporočilo prehod na digitalno učenje na daljavo. Kjer to ni bilo mogoče, je šolam priporočilo, naj otrokom nudijo psihološko pomoč. Šole in druge ustanove so bile tudi pozvane, naj učence in njihove družine obveščajo o lokalnih razmerah in možnostih za evakuacijo ter pomagajo pri organizaciji civilne zaščite.
Številne šolske zgradbe so bile poškodovane ali uničene, več sto tisoč učencev in učiteljev pa je pobegnilo v druge dele države ali v tujino. Po podatkih ministrstva za izobraževanje je od začetka junija državo zapustilo 26 tisoč ukrajinskih učiteljev. Večina jih je še naprej poučevala prek spleta.
Maja 2022 je bilo na zasedenih območjih približno osemsto šol. Njihove nove uprave so si prizadevale, da bi jih znova odprle in tako državljanom nakazale vrnitev v »normalno življenje« ter proslavile »mir«, ki naj bi ga Rusija prinesla tamkajšnjemu prebivalstvu. Poučevanje na daljavo, ki so ga ukrajinske šole po dveh letih pandemije že izvajale, je postalo dejanje upora.
V začetku aprila je ministrstvo za izobraževanje uradno dovolilo šolam, da se same odločijo, kdaj se bo šolsko leto končalo. Prav tako so šole dobile navodilo, da lahko izpite izpustijo in vse učence pošljejo v naslednji razred. Ministrstvo je obljubilo, da bo vsak učenec prejel spričevalo, a so morali učenci z okupiranih ozemelj svoja spričevala prevzeti na ozemlju pod ukrajinskim nadzorom.
Osrednja matura, ki je po uvedbi leta 2008 uspešno zmanjšala korupcijo v izobraževalnem sistemu, je bila prilagojena trenutnim razmeram. V šolskem letu 2021/2022 je glavne izpite iz štirih predmetov nadomestil en enotni izpit. Ta je potekal v nezasedenih delih države in drugih evropskih državah na tri različne dneve. V prvem terminu julija je izpit opravljalo 187 tisoč kandidatov na 250 lokacijah v Ukrajini in v 40 mestih po Evropi, ker je omembe vreden organizacijski dosežek.
Septembra, ob začetku šolskega leta 2022/2023, so okupacijske oblasti nadaljevale prisilno vključevanje v ruski sistem. Učni jezik je postala ruščina, učni načrt je bil prevzet iz Rusije, kar je najbolj vplivalo na poučevanje zgodovine. A ne gre le za učni jezik in učni načrt: Moskva je napovedala, da morajo šole otroke vzgajati v »ruske domoljube«.
Zakon o kolaboraciji kriminalizira »širjenje propagande agresorske države v izobraževalnih ustanovah« in »dejanja, katerih cilj je uveljavljanje akademskega programa agresorske države«. Ministrstvo za reintegracijo je učiteljem priporočilo, naj prenehajo poučevati, kadar ukrajinskih standardov ni več mogoče izpolnjevati, in obljubilo, da jim bo še naprej izplačevalo plače. Čeprav ima zakon poučevanje ruskega učnega načrta za obliko kolaboracije, bo to ostalo nekaznovano, če učitelji dokažejo, da so to počeli pod prisilo.
V pričakovanju novega šolskega leta so septembra organi, ki jih je imenovala Moskva, povečali pritisk na učitelje in ravnatelje. Nekatere so aretirali. Tiste, ki niso hoteli sodelovati, so zamenjali s prostovoljci, med katerimi jih je bilo veliko iz Rusije. Od konca julija 2022 naj bi se za napotitev v Ukrajino prijavilo 200 učiteljev iz Rusije. Pritisk je bil izvajan tudi nad starši; po nekaterih poročilih so jim grozili z odvzemom starševskih pravic, če bodo zavrnili vpis svojih otrok v šolo pod ruskim nadzorom.
Mariupol je še posebej nazoren primer rusifikacije šolskega sistema. Kmalu po tem, ko je Rusija prevzela nadzor nad tem opustošenim in izpraznjenim mestom, so okupacijske oblasti oznanile podaljšanje šolskega leta do 1. septembra. Za otroke, ki so ostali v mestu, so organizirali poletne tečaje, da bi »izboljšali njihovo znanje ruskega jezika«.
Do maja 2022 so okupacijske sile v Mariupolju, mestu, ki je pred invazijo štelo pol milijona prebivalcev, našle zgolj 53 učiteljev, ki so bili pripravljeni sodelovati z njimi. Poslali so jih na prekvalifikacijo v rusko mesto Rostov na Donu, po končanem programu pa so prejeli uradno diplomo za učitelje ruščine in ruske zgodovine. V Mariupolj so bili poslani tudi učitelji in vzgojitelji iz »Ljudske republike« Doneck, da bi tako omilili pomanjkanje pedagoškega osebja.
Pojavile so se številne pobude s strani učiteljev, ki so bili prisiljeni zapustiti Mariupolj in želeli še naprej poučevati v skladu z ukrajinskimi standardi. Ena od njih je bila zasebni »licej«, ki so ga ustanovili učitelji iz mariupoljske šole št. 56, in ponuja spletni pouk za otroke ne glede na to, kje se nahajajo. A učenje na daljavo ne more biti trajna rešitev. Predpostavlja dostop do interneta, povzroča težave zaposlenim staršem z mlajšimi otroki in ogroža družine, saj okupacijske oblasti kaznujejo »podzemno« šolanje.
Leta 2017 je Ukrajina začela izvajati reformo izobraževanja, katere cilj je bil uskladiti šolski sistem z evropskimi standardi. Reforma je dosegla velikanski napredek kljub izzivom zaradi pandemije. Vojna zdaj ogroža vsa ta prizadevanja.
Podobno je tudi na univerzah. Na okupiranem ozemlju so bile nastavljene lojalistične uprave in imenovani novi rektorji. Ministrstvo za izobraževanje v Kijevu je sporočilo, da so ukrajinske univerze na zasedenih ozemljih evakuirane in da delo, ki poteka v njihovih prostorih pod vodstvom okupatorjev, ne bo priznano.
Pomenljiv primer je državna univerza v Hersonu, ki je, tako kot druge univerze na zasedenih ozemljih, že prvi dan invazije prešla na spletno poučevanje. Po ruski zasedbi Hersona v začetku marca 2022 so akademiki iz drugih koncev Ukrajine, Evrope in ZDA v znak solidarnosti s študenti te univerze organizirali serijo predavanj z naslovom »Akademski most«. Iz varnostnih razlogov je bila omogočena anonimna prijava nanje. Aprila je večina kadra univerze v Hersonu odšla v Ivano-Frankivsk na zahodu Ukrajine, da bi od tam nadaljevala s spletnimi predavanji. Številni profesorji in študenti so pobegnili v druge dele Ukrajine ali v tujino.
14. junija so ruske sile v Hersonu prevzele nadzor nad glavno stavbo univerze in aretirale prorektorja Maksima Vinika. Kasneje so sporočili, da je na varnem in na ozemlju pod nadzorom Kijeva. Ker so okupatorji potrebovali novega »rektorja«, so na to funkcijo imenovali Tetjano Tomilino, ki je bila od leta 2014 znana po svoji proruski drži.
Biografija Tomilinove biografija je tipična biografija kolaboranta. Diplomirala je na univerzi v Hersonu, kjer je diplomirala iz prava ter ruskega jezika in književnosti. Več let je bila direktorica akademskega liceja na univerzi, ki je dijake pripravljal na univerzitetni študij. Leta 2014 je na družbenih omrežjih promovirala projekt »Nova Rusija«. Zaradi tega je izgubila službo, za kar je krivila svoje proukrajinske kolege. V televizijskem intervjuju leta 2015 je trdila, da je v Hersonu tajni ameriški biološki laboratorij, ki predstavlja grožnjo za prebivalstvo.
Tomilina je v intervjuju na vprašanje glede njenih načrtov po imenovanju na rektorsko mesto odgovorila, da se bo spopadla z domnevno korupcijo, in dejala, da bodo študenti iz Hersona lahko magistrirali in doktorirali na Moskovski državni pedagoški univerzi. Na Tomilino je bil 12. septembra izveden poskus atentata, ki ga je preživela.
Ko so se Rusi novembra umaknili iz Hersona, je bila evakuirana tudi zasedena univerza v Hersonu, ki po navedbah ruskih virov še naprej poučuje preko spleta. Rektorat univerze v Hersonu, ki se zdaj nahaja v Ivano-Frankivsku, je študente opozoril, da diplome z univerz, ki jih je prevzel sovražnik, izven Rusije ne bodo priznane. Ukrajinske diplome, naj bi jim, po drugi strani, omogočile dostop do podiplomskih študijskih programov v Evropi. Univerza razpisuje posebne štipendije za študente iz Hersona, v tekočem študijskem letu pa se predavanja nadaljujejo preko spleta.
Osvoboditev: kratkoročni in srednjeročni izzivi
Po podatkih britanskega obrambnega ministrstva je Ukrajini od sredine decembra uspelo osvoboditi 54 % ozemlja, ki ga je Rusija zasedla od februarja 2022. A do zacelitve vojnih ran je na teh območjih še dolga pot. Ukrajina se sooča s številnimi izzivi, ki preprečujejo hitro okrevanje. Eden od njih je varnost: potrebno je obsežno razminiranje, poročila o prebivalcih, ki so jih poškodovala eksplozivna sredstva, pa se pojavljajo vsak dan. Še bolj smrtonosni so raketni napadi. Rusija nenehno obstreljuje Herson in dele harkovske oblasti, ki so bili osvobojeni septembra. Herson, Kupjansk in Vovčansk so bili ob osvoboditvu skoraj nedotaknjeni, zdaj pa jih vztrajno uničujejo.
S tem je povezana tudi problematika razseljenosti. Velik del prebivalstva je bil namreč pred osvoboditivijo deportiran v Rusijo, zaradi ruskega obstreljevanja pa se odseljevanje nadaljuje. Dober primer je skupnost Lipci v harkovski regiji ob ruski meji. Ta obsega 17 vasi, ki so bile vse osvobojene sredi septembra. Od 13500 prebivalcev pred invazijo jih je novembra ostalo le še 1900. Nekatere vasi so popolnoma prazne.
Ključna infrastruktura – ceste in mostovi, prometne povezave, električna in plinska omrežja, oskrba z vodo, ogrevanje, komunikacije – je bila v veliki meri uničena. Njena obnova predstavlja velik finančni, organizacijski in tehnični izziv. Zdravstvene storitve, po katerih je veliko povpraševanje, saj je med preostalimi prebivalci največ starejših, so pogosto komaj dostopne. To je še posebej problematično na podeželju. Lokalne oblasti si prizadevajo organizirati mobilne zdravstvene brigade in se posluževati telemedicine, za katero so nujno potrebni mobilni generatorji električne energije in terminali Starlink.
Ker je bil velik del nepremičnin poškodovan, se mnogi nimajo kam vrniti. Številne upravne stavbe, šole, kulturni centri in lokalne bolnišnice so bile uničene ali izropane. Zagotavljanje celo osnovnih storitev, kot so pošta, pokojnine, bančne storitve, trgovina na drobno, dobava goriva itd., je velik logistični zalogaj.
Vrnitev mladih in družin z otroki je odvisna tudi od razpoložljivosti delovnih mest. Zaposlenost je bila namreč v Ukrajini kritična že pred rusko invazijo. Obnova teh območij je odvisna od vrnitve prejšnjih prebivalcev, vendar oblasti zaradi nenehnega obstreljevanja, težav z ogrevanjem in izpadov elektrike ljudem ne dovolijo, da bi se vrnili na svoje domove.
Osvoboditev Hersona je ponovno pokazala, da ruska mantra o Ukrajini kot propadli državi nima nobene zveze z realnostjo. Ukrajinska policija, tajne službe in vojaško-civilna uprava so se vrnili takoj, ko so se Rusi umaknili, in podprli ukrajinsko vojsko z ukrepi za razminiranje in stabilizacijo stanja. Nemudoma so se začeli prizadevati, da bi obnovili internetno in telekomunikacijsko infrastrukturo. V mestna središča so nameščali terminale Starlink, da so ljudje lahko poklicali svoje družine in prijatelje v Ukrajini in tujini. Ukrajinska ponudnika mobilne telefonije Kyivstar in Vodafone sta vzpostavila javna območja s spletnim dostopom do interneta.
Prve pokojnine so bile izplačane v gotovini v prvem tednu po osvoboditvi na podlagi sodelovanja med ministrstvom za reintegracijo in ukrajinsko pošto. Slednja je že četrti dan odprla dve poslovalnici, svojo poslovalnico pa je odprla tudi Nova Poshta – vodilno zasebno poštno podjetje v Ukrajini. Ošhadbank in Privatbank – dve največji ukrajinski banki – sta v prvem tednu ponovno odprli svoje poslovalnice. Vodja ukrajinskih železnic je obiskal Herson drugi dan po osvoboditvi in železniška povezava s Kijevom je bila obnovljena v desetih dneh. Nenazadnje pa je Herson tretji dan po osvoboditivi obiskal tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Ti prvi in zelo simbolični koraki so pokazali, da so država, civilna družba in podjetja sposobni sodelovati pri obnovi ukrajinske suverenosti, pravne države in javnega reda na osvobojenih ozemljih.
Vseeno pa so izzivi, s katerimi se Ukrajina srednjeročno sooča na osvobojenih ozemljih, precejšni. Mednje sodi popravilo uničene infrastrukture med nenehnim obstreljevanjem, vrnitev deportiranih ukrajinskih državljanov iz Rusije, dokumentiranje in preiskovanje zločinov, ki jih je Rusija zagrešila nad ukrajinskimi državljani, boj proti revščini in zagotavljanje socialnih storitev, zlasti najbolj ranljivim skupinam, ter demontaža ruskih izobraževalnih in simbolnih politik.
Veliki izzivi Ukrjince čakajo tudi na področju tranzicijske pravičnosti. Zlasti občutljivo vprašanje ostaja pregon kolaborantov in treba bo absolvirati lekcije iz Ukrajine po Evromajdanu, ko sta bila policijsko nasilje in zahrbtnost lokalnih elit kaznovana prelahko in prepozno. Po drugi strani pa se starejša generacija še vedno spominja sumničavosti, ki je doletela sovjetske državljane, ki so živeli pod nacistično okupacijo. Zato bo treba ravnati previdno in človekoljubno, da kazenska odgovornost ne bo izključevala poznejše amnestije.
Če naj se kolektivna travma pozdravi, bo morala tranzicijska pravičnost prepoznati in dati glas tistim, ki so trpeli, ter počastiti spomin na žrtve. Omogočiti bo morala spravo ne le na nacionalni, temveč tudi na lokalni ravni: okupacija je razdvojila družbo in lokalne skupnosti ter ju razklala zaradi domnev kolaboracije in medsebojnega obtoževanja.
Obstajajo razlogi za upanje, da bosta sprava in javni dialog v ukrajinski družbi lažja kot po letu 2014. Danes je država pred skupnim sovražnikom združena kot še nikoli prej. A ponovna vključitev ozemelj, ki so bila okupirana leta 2014, bo precej bolj resen izziv. Za to bo potrebno daljše prehodno obdobje in verjetno tudi mednarodno posredovanje.×