Tešinski tramvaj

Olša (poljsko Olza, nemško Olsa), desni pritok Odre, ni zelo dolga reka, saj meri le 82 km, od tega jih 16 km teče na Poljskem, 42 km na Češkem in 24 km na meji med obema državama. »Most čez Olšo« – tako bi lahko, prosto po Andriću, poimenovali zgodbo o Tešinu. Čeprav most čez reko Olšo ni tako star in imeniten kot Andrićeva čuprija, si ne zasluži nič manj pozornosti. Ko potujete skozi mesto z dvema imenoma, a eno skupno zgodbo, je treba pri prehodu meje prečkati most, ki ima – tako kot mesto – dve imeni v dveh jezikih: imenuje se Most svobode (Most Wolności oz. Most Svobody) ali Most prijateljstva (Most Przyjaźni oz. Most Družby). Do leta 2007 je na njem stal zelo prometen mejni prehod, zdaj pa je zaradi schengenskega sporazuma prehod iz ene države v drugo praktično neopazen. Nanj opozarjata le še znaka z državnima grboma in imenom mesta v obeh jezikih in pa sprememba operaterja mobilnega omrežja. Sprememba je še manj opazna, ker so na češki strani meje topografski znaki z imenom mesta in ulic napisani tudi v poljščini.

Razdeljeno mesto

Mesto, ki ga Poljaki imenujejo Cieszyn, Čehi Těšín, Nemci pa Teschen, je največji kraj v deželi, ki ji je dalo svoje ime. Na vprašanje, čigava je ta dežela, pa odgovor ni tako enostaven.

Tešin je bil od zgodnjega srednjega veka dalje sedež istoimenske vojvodine, ene izmed mnogoštevilnih šlezijskih kneževin, ki jih tako Poljaki kot Čehi štejejo za del svoje zgodovine. Tu je stoletja prevladovala nemška kultura, identiteta prebivalcev pa je bila raznolika, kot je značilno za dežele, ki živijo na stičišču jezikov in kultur. Nekateri prebivalci sosednje poljske dežele Gornje Šlezije zdaj skušajo obnavljati lastno specifično identiteto, ki je do neke mere del identitete poljskega naroda (čeprav nekateri Šlezijci – kot pisatelj Szczepan Twardoch – trdijo, da sploh nimajo ničesar skupnega s Poljaki), vendar z njo ni povsem istovetna. A čeprav nekateri Poljaki Cieszyn umeščajo v Gornjo Šlezijo, ima Tešinska Šlezija lastno zgodovino: za razliko od Gornje Šlezije, ki je bila sredi 18. stoletja priključena Prusiji, pred tem pa je kulturno, jezikovno, včasih pa tudi politično gravitirala k Poljskemu kraljestvu, je bila Tešinska vojvodina vse do leta 1918 sestavni del avstrijske Šlezije, ene izmed dežel habsburške krone – med številnimi nazivi dunajskega cesarja je bil tudi »vojvoda Tešinski«.

Tešin je eno najstarejših mest v Šleziji. Legenda pravi, da so ga leta 810 ustanovili trije bratje Bolko, Leško in Teško (od slednjega naj bi mesto dobilo svoje ime), sinovi češkega vojvode Lecha, ki je leta 805 padel v bitki proti vojski cesarja Karla Velikega. Zametki mesta segajo na grajski hrib na levem (današnjem poljskem) bregu Olše, kjer je že v 9. stoletju stal grad, čigar ostanki so še vedno vidni, denimo znamenita rotunda, kapelica v romanskem slogu, ki je upodobljena na poljskem bankovcu za 20 zlotov. Tešin je dobil mestne pravice okoli let 1217–1223, od konca 13. stoletja pa je bil že središče cvetoče vojvodine, ki je bila od 14. stoletja v vazalnem razmerju do češkega kralja. Ko so Habsburžani leta 1526 podedovali češko krono, se je njihov vpliv tako razširil na Tešin, leta 1654 pa so po izumrtju domače vojvodske dinastije iz rodu poljskih Piastov dunajski monarhi neposredno zavladali nad malo deželo. Leta 1722 je cesar Karel VI. (isti monarh, ki je le nekaj let pred tem Trst razglasil za svobodno luko) Tešin daroval svojemu zavezniku vojvodi Leopoldu Lotarinškemu, čigar sin Franc je bil zaročen s cesarjevo hčerjo Marijo Terezijo. Pruski kralj Friderik Veliki je Mariji Tereziji v vojni za avstrijsko nasledstvo iztrgal večji del Šlezije, a Tešin je ostal habsburško-lotarinški dinastiji: po Frančevi smrti ga je podedovala nadvojvodinja Marija Kristina, najstarejša hči cesarskega para, ki je veljala za najljubšega otroka Marije Terezije. Poročena je bila s saškim princem Albertom, ustanoviteljem znamenitega dunajskega muzeja Albertina. Ker je par ostal brez otrok, je Tešinska vojvodina prešla na njunega nečaka in posvojenca nadvojvodo Karla, znamenitega vojskovodjo, ki je veljal za enega najsposobnejših avstrijskih generalov v času napoleonskih vojn. Karlovi potomci so podedovali vojvodski naslov in posestva v Tešinski vojvodini, ki pa je bila v političnem in upravnem pogledu povsem vključena v Avstrijsko cesarstvo in je leta 1848 postala sestavni del avstrijske dežele Šlezije.

Po razpadu Avstro-Ogrske po prvi svetovni vojni je med novonastalima Češkoslovaško in Poljsko republiko izbruhnil spor okoli meje na večjezičnem tešinskem območju. V mestu je bilo koncentrirano veliko industrije, skozenj je potekala pomembna železniška proga, prebivalstvo pa je bilo mešano – čeprav se je večina prebivalcev imela za Poljake, je bilo med njimi tudi veliko nemško govorečih Avstrijcev in Judov, ki so sestavljali lokalno elito, v samem mestu in njegovih predmestjih pa je živela tudi maloštevilna češka manjšina.

Oktobra 1919 je med Češkoslovaško in Poljsko izbruhnila kratka vojna zaradi Tešinske Šlezije in nekaterih drugih obmejnih območij, ki se je končala s premirjem in razmejitveno črto na reki Olši. Leta 1920 je bila meja dokončno potrjena. Odtlej se večji in zgodovinski del mesta na desnem bregu reke imenuje Cieszyn (njegovo uradno ime v poljščini), medtem ko se manjši del na levem bregu uradno imenuje Český Těšín. V nasprotju z mestom Český Těšín so okrožja na poljskim bregu danes etnično homogena, saj se več kot 96 % prebivalstva prišteva k poljski narodnosti. V Češkem Tešinu je položaj zapletenejši.

Govorimo tudi »po naše«

Z Romanom Wirthom, solastnikom knjigarne U Wirthów v središču Češkega Tešina, nedaleč od železniške postaje, se rad pogovarjam o zgodovinskih preobratih v Tešinu. Knjigarna ponuja predvsem knjige in časopise v poljščini, na vratih pa je izobešen napis »Mówimy po polsku« (Govorimo poljsko) s podnapisom »i po naszymu« (in po naše); mišljeno je poljsko šlezijsko narečje, ki ga uporablja večina Poljakov na desnem bregu Olše.

»Český Těšín je mesto, ki je bilo večinoma zgrajeno v času prve češkoslovaške republike v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja,« mi je povedal Roman, ko sva se prvič srečala. »Pred tem je bilo predmestje zgodovinskega Tešina na desnem bregu Olše, z železnico, postajo in delavskimi soseskami.« »Kakšna je bila etnična sestava tega mesta?«, ga vprašam. Roman se nasmehne. V tistem času bi bilo verjetno še najnatančneje ime Deutsche Teschen, saj je velik del prebivalstva govoril nemško, preostali so govorili poljsko ali »po naszymu«, Čehov pa je bilo razmeroma malo.

Središče Češkega Tešina je res videti kompaktno in lepo, vendar večina stavb (razen morda železniške postaje in avstro-ogrskih hiš ob njej) – vključno z glavnim trgom ČSA náměstí – v osnovi odraža češkoslovaški modernizem iz štiridesetih let prejšnjega stoletja.

Mostovi čez Olšo

Druga zgodovinska prelomnica v življenju mesta se je zgodila jeseni leta 1938. Tridesetega septembra, po münchenski konferenci, ki je zaznamovala usodo Češkoslovaške in izpolnila Hitlerjeve zahteve po priključitvi pretežno nemško govorečih Sudetov Tretjemu rajhu, je poljska vlada z ultimatom od Prage zahtevala izročitev čehoslovaškega dela zgodovinske Tešinske vojvodine, ki se v poljščini imenuje Zaolzie (tj. območje za reko Olšo). Drugega oktobra je poljska vojska vkorakala čez most in vstopila v češki del Tešina, po vsej Poljski pa so potekali domoljubni shodi. Časopisi so bili navdušeni. Zmaga! Zgodovinska pravičnost obnovljena! Zaolzie je spet naše! Skoraj nikogar ni zanimal kontekst dogodkov – Poljska je dejansko skupaj s Hitlerjem in Horthyjem sodelovala pri razkosanju Češkoslovaške.

A domoljubno veselje zaradi združenega mesta ni trajalo dolgo. Prvega septembra naslednjega leta je Nemčija napadla Poljsko in uničila njeno državnost. Nemci so vso nekdanjo Tešinsko Šlezijo priključili h Gornji Šleziji (ki je v celoti postala del Rajha), južna okrožja nekdanje avstrijske Šlezije (območje okoli mesta Frýdek Mistek) pa so vključili v Češko-moravski protektorat, ki so ga ustanovili iz ostankov Čehoslovaške po razglasitvi »neodvisne« Slovaške marca 1939. Po vojni je Olša spet postala mejna reka, na mostovih čeznjo so bili obnovljeni mejni prehodi in Tešin je bil znova razdeljen med Poljsko in Češkoslovaško.

Mostovi čez Olšo so bili v povojnem obdobju priča marsikaterim travmatičnim dogodkom. Avgusta 1968, ko je Sovjetska zveza organizirala vojaško invazijo, da bi zatrla praško pomlad, so vojaške enote Ljudske republike Poljske prek njih vkorakale v Čehoslovaško in tako izpolnile svojo »mednarodno obveznost«. V osemdesetih letih so se na njih vile velikanske čakalne vrste, ko je gospodarstvo LRP propadalo in so množice njenih državljanov v iskanju osnovnega potrošnega blaga potovale na nekoliko bogatejšo Češkoslovaško. Ti mostovi pa so videli tudi veselje, ko sta se obe državi – Poljska in Češka – leta 2004 pridružili Evropski uniji, leta 2008 pa schengenskemu sporazumu, s katerim je Olša znova postala navadna reka.

Na njenem levem bregu še vedno živi okoli 28 tisoč čeških državljanov, ki se imajo za Poljake. Poljska manjšina »za Olzo« živi v samem Češkem Tešinu, Jublunkovu, Karvini in več kot tridesetih drugih vaseh in manjših mestih v regiji. Češki Poljaki so dobro organizirani in skrbijo predvsem za izobraževanje v maternem jeziku, čeprav številni med njimi pogosteje kot knjižno poljščino uporabljajo lokalno narečje, ki je podobno poljskemu šlezijskemu narečju v Gornji Šleziji, vendar med njima obstajajo tudi številne razlike. V regiji deluje 33 poljskih vrtcev, 25 osnovnih šol in gimnazija, poimenovana po poljskem pesniku Juliuszu Słowackem. Izhajata časopisa Głos in Zwrot. V Ostravi, glavnem mestu Moravsko-šlezijske regije, obstajajo televizijske in radijske oddaje v poljščini, ki se financirajo iz lokalnega proračuna.

Gledališče »brez meja«

Eden najzanimivejših dosežkov lokalne poljske skupnosti je profesionalni poljski oder Državnega gledališča v Češkem Tešinu, o katerem mi je pripovedoval Karol Suszka, ki je bil 20 let direktor gledališča: »Po razdelitvi Tešinske Šlezije leta 1920 je naša skupnost vedela, da se lahko za svojo identiteto bori le s kulturo,« mi je povedal gospod Suszka. »V vsaki vasi niso delovale le plesne skupine ali pevski zbori, ampak tudi knjižnice, gledališke skupine in kulturni narodni domovi. Konec tridesetih let prejšnjega stoletja se je govorilo o ustanovitvi polprofesionalnega poljskega odra, podobnega tistemu, ki zdaj obstaja na primer v Lvovu v Ukrajini.« Po vojni je pobudo prevzela Poljska kulturna in izobraževalna zveza (Polski Związek Kulturowo-Oświatowy, PZKO), ustanovljena leta 1947. V mestu je od leta 1945 delovalo češko gledališče in vsi so vedeli, da je kultura neverjetna sila. Češka gledališka skupina je štela kar 140 članov. Leta 1948 je glavni direktor gledališča postal Josef Zajic, ki je bil velik ljubitelj poljske kulture in je tudi ustanovil poljski oder. Po komunističnem udaru na Češkoslovaškem februarja 1948 si je nova oblast prizadevala pridobiti naklonjenost lokalne poljske skupnosti v Zaolzju in češki Šleziji, zato je dovolila številne podobne pobude. To je poljskemu odru omogočilo razvoj, ki se je nadaljeval vse do danes.

»Gledališče je v tedaj še združenem Tešinu doživelo svoj prvi razcvet tik pred prvo svetovno vojno, ko so v starem mestnem jedru, na levem bregu Olše, postavili gledališko stavbo, ki naj bi delovala v glavnem v nemščini: to je bila majhna kopija dunajskega Burgteatra,« nadaljuje gospod Suszka. Ko so se na obeh bregovih Olše pojavila češka in poljska gledališča, sta bili to že različni mesti. Kljub edinstveni izkušnji poljskega odra v Češkem Tešinu je gospod Suszka prepričan, da, paradoksno, večina prebivalcev poljskega Cieszyna sploh ne ve, da je na češki strani reke profesionalno poljsko dramsko gledališče, da obstajajo tudi poljske šole in da izhajajo poljski časopisi.

Na vprašanje o financiranju je Suszka zavzdihnil. »Denarja imamo tukaj dovolj, zato ga od Poljske nismo nikoli zahtevali,« pojasnjuje. »Toda po mojem mnenju bi morala Poljska najprej ustvariti pogoje, da bi lahko naš poljski oder gledališča v Češkem Tešinu obstajal tudi na Poljskem, da bi lahko sodelovali na festivalih, da bi bili bolj vidni, bolj znani. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nam je to enkrat uspelo na festivalu v Opolju. Poljski uradniki so me pogosto spraševali – v kakšnem jeziku igrate na tistim vašem poljskem odru? Nedavno mi je enako vprašanje zastavil poljski namestnik ministra za kulturo. V bistvu niti ne vem, kaj bi lahko še dodal.« Pobaram ga še glede znamenitega festivala Bez granic/Bez hranic? (brez meja). »To je bila lepa pobuda nedavno preminulega Jureka Krocholta s poljske strani,« odgovarja Karol Suszka. »Imel sem čast, da sem se udeležil ustanovnega sestanka. Zdaj si ne morate predstavljati, koliko težav smo morali premagati: za prehod meje so bila potrebna posebna dovoljenja, pogajati smo se morali z oblastmi, mejnimi službami, carino, samo da je lahko avtobus z gledalci peljal brez čakanja v čakalni vrsti. Češke skupine so igrale na Poljskem, poljske pa pri nas. Prvi festival je bil posvečen Vaclavu Havlu. Iz tega je nastala velika zamisel. Geslo festivala je bilo – ljudje, začnimo se pogovarjati, cenimo drug drugega. Naše gledališče je to večinoma storilo. Žal je festival pozneje propadel, čeprav so se dogajali in se še vedno dogajajo poskusi njegovega ponovnega zagona.«

Pravni položaj poljske manjšine na Češkem

Z Dariuszom Brannyjem iz Karvine sem se pogovarjal o vsakodnevnih težavah in izzivih poljske manjšine na Češkem. Dariusz je eden od dveh poljskih delegatov v Svetu za narodne manjšine Vlade Češke republike, ki je bil leta 2019 izvoljen za drugi mandat.

Zakon o pravicah pripadnikov narodnih manjšin velja na Češkem od leta 2001. Poljaki so zastopani v vladnem svetu za narodne manjšine, moravsko-šlezijski regionalni komisiji za narodne manjšine in njihovih občinskih organih. Zakon o narodnih manjšinah v Češki republiki zagotavlja pravico do svobodne izbire pripadnosti narodni manjšini, pravico do včlanitve v združenja narodnih manjšin, pravico do uporabe imena in priimka v jeziku narodne manjšine, pravico do večjezičnih krajevnih imen, do uporabe jezika narodne manjšine v uradnih odnosih in na sodišču, pravico do izobraževanja v jeziku narodne manjšine ter pravico do razširjanja in prejemanja informacij v jeziku narodne manjšine. Zdaj se le še izjemno redko zgodi, da kdo odstrani dvojezični napis.

Te široke pravice se odražajo v političnem življenju. Dariusz pravi: »Poljaki niso le člani odborov narodnih manjšin, ampak bolj ali manj uspešno sodelujejo tudi na lokalnih volitvah. Trenutno imajo svojega predstavnika v senatu, Poljak je namestnik župana regije Moravske in Šlezije, Poljak je namestnik župana Karvine, več Poljakov je županov ali namestnikov župana, poljski člani sveta pa se štejejo v desetinah.«

Češki Poljak, s katerim sem se pogovarjal, kljub različnim pravicam vidi težavo v izgubi poljskega jezika. »Dobro je, da obstajajo dvojezične table, dobro je, da so se pred kratkim na železniških postajah v regiji pojavila dvojezična zvočna obvestila, vendar še vedno vidim možnosti za izboljšave. Vendar pa bo obseg, v katerem se bodo Poljaki (skupaj s Čehi) pojavljali v javnem prostoru, odvisen od tega, kako nam bo uspelo prepričati naše sodržavljane v lokalnih skupnostih, da so Poljaki skupaj z njimi zanesljivi in legitimni solastniki območja,« pravi gospod Branny.

Tešinski tramvaj

Z Romanom sediva ob kozarcu odličnega češkega piva v gostilni blizu mostu Družbe (oziroma Svobode). Govoriva o Romanovi knjigarni, ki je pred kratkim prejela lokalno nagrado za prispevek k ohranjanju poljske kulture v Tešinu, Roman pa me sprašuje o Slovencih v Trstu, o vsakdanjem življenju v Novi Gorici in Gorici. Ko sem mu lani prvič pripovedoval o Trstu, Borisu Pahorju, slovenskih šolah na Tržaškem in slovenski knjigarni na tržaškem Trgu Oberdan, so Romana te zgodbe navdušile in je v tržaško slovensko knjigarno celo poslal razglednico iz Tešina, pisano s pozdravom v slovenščini.

Govoriva o Maxu Fabianiju, ki se je uveljavil v Tešinski Šleziji z urbanistično zasnovo za mesto Bielsko-Biała. Mesto s tem imenom je bilo sicer uradno ustanovljeno 1. januarja 1951, ko je tudi uradno prišlo do zlitja dveh mest, ki ju je – podobno kot danes Češki Tešin in Cieszyn – dolga stoletja ločevala meja. Biała v Tešinski Šleziji je bila prvič omenjena leta 1312, sosednje galicijsko mesto Bielsko pa je nastalo v 16. stoletju in mestne pravice dobilo leta 1723. Tedaj je bila Biała del Habsburške monarhije, Bielsko pa Poljskega kraljestva. Ko je bila Galicija s prvo delitvijo Poljske leta 1772 priključena avstrijski monarhiji, sta se obe mesti znašli v istem državnem okviru in se začeli polagoma zlivati v urbano celoto. Sestavljeno ime Bielsko-Biała je pravzaprav kalk nemškega naziva Bielitz-Biala, ki se je že v 19. stoletju uporabljal za somestje, ki se je razvijalo na obeh straneh deželne meje, v avstrijski Šleziji in Galiciji. Skovanka je služila tudi za poimenovanje nemškega jezikovnega otoka (Bielitz-Bialaer Sprachinsel) na tem območju. Mesti je ločevala reka Biała (kar v slovenščini pomeni »bela«), ki je služila kot meja med Tešinsko vojvodino in Galicijo-Lodomerijo. Prebivalstvo obeh mest je bilo večinoma nemško govoreče, zato je bilo mesto med tamkajšnjimi Poljaki znano kot »nemški otok«. V tem smislu bi lahko somestje Bielitz-Biala primerjali s Kočevjem v Sloveniji. Bielsko-Biała, ki leži kakšnih 40 km severno od Cieszyna, je zdaj eno samo mesto, medtem ko Cieszyn in Češki Tešin ločuje državna meja, ki poteka po reki. Ironije zgodovine.

Prebiram dvojezično zbirko poezij Srečka Kosovela, ki sem jo kupil v Romanovi knjigarni, in z nasmehom razmišljam o portretu Franca Jožefa II., ki visi na steni knjigarne. Ta Franc Jožef je videl že veliko zanimivih razprav v poljščini in češčini (in včasih tudi v slovenščini). Spomnim se, da sem se z enim od Romanovih prijateljev, ki je prišel v knjigarno, dolgo in strastno pogovarjal o posebnostih makedonske identitete.

»Ali si vedel, da sta si zastavi pokrajine Furlanije-Julijske krajine in Tešinske kneževine zelo podobni?« me vpraša Roman. »Obe sta enake barve – azurne – z rumenim orlom v ozadju.« Odgovarjam mu, ali je sam opazil podobnost med zastavama avstrijskega Primorja in Galicije (pred letom 1890). Roman mi pritrdi in doda: »Poglej si tudi barve sedanje zastave občine Češki Tešin!« Rumeno-modro-rdeča kombinacija je v Srednji Evropi očitno zelo priljubljena. Govoriva o preteklosti, ki nas povezuje, pa tudi o novejših zgodbah. Roman mi pove, kakšno je bilo življenje v razdeljenem mestu ob Olši med pandemijo covida-19. »Ko so na mostu postavili zaporo, je bil to šok za vse. Vsi smo se navadili, da se ljudje nenehno gibljejo v obe smeri, nekateri so vsak dan prihajali v službo pri nas, drugi so hodili na poljsko stran po nakupih in tako naprej. In nenadoma je meja spet postala nepropustna, kot je bila nekoč. Po nekaj tednih zaprtja, je nekdo na poljski strani nabrežja izobesil transparent z napisom “Tęsknię za tobą, Czechu” (hrepenim po tebi, Čeh), odgovor pa je hitro prišel z naše strani – “I ja za tobą, Polaku” (in jaz po tebi tudi, Poljak). Na most sem šel celo protestirat proti zaprtju meja,« nadaljuje Roman. »Prišel sem z zgodovinsko zastavo Tešinske vojvodine, da bi poudaril, da je na obeh straneh reke ista dežela, ki ji vsi pripadamo. Nek novinar me je ujel v kader, fotografija je zaokrožila na spletu in postala pravcat simbol protestov proti zaprtju meje pri nas. Sem pa zato prebral vse mogoče komentarje o sebi,« se smeji prijatelj.

Ko sem se vračal čez most na Poljsko, sem razmišljal o še eni nenavadni zgodbi tega nenavadnega mesta: zgodbo o tešinskem tramvaju, ki je nekoč vozil čez most in povezoval oba dela mesta.

V obdobju belle époque je bil tramvaj simbol tehnoloških inovacij, pa tudi prizadevanj avstro-ogrskih mest, da bi se uvrstila med velika mesta. Po padcu Habsburške monarhije je postal simbol povojne usode mesta. Leta 1911 so odprli tramvajsko progo, ki je povezala železniško postajo (zdaj v Češkem Tešinu) s središčem mesta na drugi strani reke Olše (zdaj v Cieszynu na Poljskem). Tramvaj je obratoval le desetletje in je bil leta 1921 dokončno zaprt, predvsem zaradi težav, ki so jih povzročale mejne kontrole na mostu čez Olšo, in pomanjkanja dogovora med obema stranema o njegovi skupni uporabi in financiranju. Tramvaja v razdeljenem mestu več kot stoletje ni več, a spomin nanj še vedno živi. Na osrednjem trgu češkega mesta, pred mestno hišo, je postavljena instalacija, ki spominja na skupni tramvaj, na poljski strani pa izhaja revija Cieszyński tramwaj, ki se pogosto sklicuje na skupno zgodovino mesta in niti, ki povezujejo oba bregova reke Olše. Tako je, vsaj virtualno, postal tramvaj kljub svoji kratki zgodovini simbol Tešina – podobno kot je openski tramvaj (ki, mimogrede, prav tako že več let ne obratuje) postal simbol Trsta. Pod mostom, ki ga je nekoč prečkal tešinski tramvaj, pa še naprej mirno teče reka Olša, tako kot pred sto leti.