Težave s civilno družbo

Letos obeležujemo tristoto obletnico rojstva Adama Fergusona, škotskega filozofa. Če bi njegovo zapuščino povzeli z eno besedno zvezo, bi bila to »civilna družba«. Ferguson je bil prvi, ki je posvetil temu pojmu samostojno delo, Esej o zgodovini civilne družbe. Izraz je imel zanj širok pomen. Pod »civilno družbo« je Ferguson razumel celoto človeških interakcij, ki so dosegle omiko: vanjo je spadalo človekovo družinsko življenje, družabnost in tržni odnosi. Njen del so dejavnosti mesarja, peka in pivovarja, o katerih piše Fergusonov rojak Adam Smith, ki prav tako slavi tristoto obletnico. Civilna družba je spontan, a urejen preplet medčloveških razmerij, ki nastane neodvisno od države. Izraz v podobnem pomenu uporabljajo kasneje; še posebej izrazit je pri Heglu in Marxu. 

V socialističnih deželah v 20. stoletju dobi ožji pomen. Ne nanaša se več na najširše (nedržavne) človeške interakcije, kot sta trg ali druženje. Izraz »civilna družba« začne pomeni gibanja, ki so neodvisna od državnega vodstva, torej od partije, in ki od vodstva zahtevajo politične spremembe, kot so priznanje manjšin, upoštevanje človekovih pravic, odprava korupcije in skrb za okolje. »Civilna družba« v novem smislu je podobna Fergusonovemu pojmu v tem, da je ločena od države. Toda če je Ferguson razumel civil society kot najširše področje (pretežno nepolitičnih) medčloveških razmerij, ki vključuje trg in družabnost, je v socialističnih deželah civilna družba sila, ki pritiska na politiko. 

V tem smislu se besedna zveza uporablja danes. Ko rečemo »civilna družba«, imamo najprej v mislih nevladno ali aktivistično organizacijo, ki od politike zahteva spremembo (šele v drugem koraku pomislimo na društva, ki jih ne zanima pritisk na vlado, denimo na prostovoljske gasilce). Ni dvoma, da v Sloveniji civilna družba v smislu civilnodružbenih gibanj uživa ugled; še manj dvoma je, da se je ta položaj civilne družbe utrdil v mandatu te vlade. Civilna družba daje vladi predloge, pobude, pozive; ko vlada ne izpolni njenih pričakovanj, jo kritizira; ko ji ugodi, jo pohvali. Mediji so na civilno družbo prenesli del svojega poslanstva. Ko novinar meni, da bi se spodobilo kritizirati vlado, povabi v studio predstavnico civilne družbe (in se odpove lastni kritiki). Civilna družba v podobi nekaterih izpostavljenih organizacij je pomemben vir vpliva, primerljiv s sindikati v evropskih demokracijah 20. stoletja. 

Pri razmišljanju o civilnodružbenih gibanjih moramo obdržati pred očmi naslednje vprašanje: Zakaj jim zaupamo? Smo jim dolžni zaupati? Ta vprašanja niso razdiralna. Vsaka posebna organizacija, ki hoče vplivati na smernice celotne skupnosti, mora znati odgovoriti na vprašanje o svoji legitimnosti. Stranke dobijo legitimnost na volišču. Sindikati s članstvom. Od kod jo črpajo civilnodružbena društva? Rekel bi, da se odgovor skriva v njihovi definiciji. Civilnodružbena gibanja se, podobno kot stranke, ukvarjajo s skupnim dobrim (ki sega od energetike do civilnega prava, od pitne vode do obdavčenja SUV-jev). Tako aktivist kot politik, ki prihaja iz parlamentarne stranke, hočeta vplivati na skupnostna vprašanja. Ampak aktivist ima vrsto moralnih prednosti. Ker ne tekmuje za oblast, mu ni treba napadati rivalov (in tudi sam ni tarča napadov tekmujočih nevladnih organizacij). Ker se ne poteguje za službo, ne moremo sumiti, da je njegov cilj dohodek. Ker so njegovi edini zavezniki somišljeniki iz gibanja, ne sklepa ideoloških kompromisov. In naposled: ker nima oblasti, se ne moremo bati njegovega vpliva. Civilnodružbena gibanja imajo torej a priori višji moralni položaj kakor politične stranke. Njihove motivacije so čistejše. Njihovega sporočila ne ogrožajo posebne okoliščine aktivistov. To je, kot se zdi, dovolj za odgovor na vprašanje, zakaj je njihov vpliv na skupnost legitimen. 

A tukaj se začnejo težave. Civilnodružbena gibanja uživajo ugled zato, ker so ločena od oblasti. Zato menimo, da legitimno vplivajo na odločitve vlade. Toda več ko ima nevladna organizacija vpliva na delovanje vlade, bolj se zabriše črta, ki jo razmejuje od politične oblasti, in bolj kopni moralni položaj, ki jo ločuje od strank. Večja ko je njena beseda pri vladi, bolj izginja razlog, zaradi katerega menimo, da bi morala imeti besedo pri vladi, torej njena ločenost od politične moči. Kajti ne moremo imeti obojega: ne moremo imeti civilne družbe, ki bi imela močen vpliv na oblast in ki bi bila istočasno prosta skušnjav, značilnih za bližino oblasti. Civilna družba, ki redno vpliva na vlado, je izpostavljena vsem slabostim, ki prežijo na običajnega poklicnega politika: rivalstvu, iskanju osebnega dohodka, ideološkim kompromisom in čezmerni rabi vpliva. Če bi veljalo nasprotno, potem bi to pomenilo, da smo odkrili odgovor na enega najstarejših problemov politike: »Kako imeti politični vpliv brez skušnjav, ki jih prinaša oblast?« Morda nam je to uspelo; ampak prednost moramo dati bolj realistični hipotezi.×