Na prošnjo uredništva sem del nedokončanega besedila, ki še nastaja, uredil v obliko, primerno za objavo. Ko sem začel tam čez pisati, nisem imel pred seboj nobenega posebnega namena ali naslovnika. Doživetja mi niso dala miru. To je vse. Kot novinec sem se skušal čuditi in čudil sem se. Ritem je prišel spontano. Verjetno ga je narekovalo samo mesto, ki je neizprosno. Tam sem bil en mesec in en teden. Tukaj so prvi dnevi.
Let je trajal 8 ur, brez posebnosti. Potniki so bili mirni. Reguliran zrak v kabini ima manj kisika, to se čuti. Vsak od nas je imel pred seboj svoj zaslon in večina se je kmalu zatopila vanje, potem so pocepali. Tako bo kmalu tudi v avtomobilih, ko bodo ti postali samovozeči. Gledam skozi okno. Na desetih kilometrih višine to nima kaj dosti smisla. Nerazločna belina. Dan pred odhodom sem pred trafiko srečal znanca, ki mi je povedal, da na določenih linijah letalsko osebje naroči potnikom naj zastrejo okna, in sicer zato, da lahko nemoteno spuščajo chemtrailse, s katerimi pasivizirajo prebivalstvo. Naročil mi je, naj v takem primeru ne ubogam in zadevo slikovno dokumentiram. Ker je bil skrajno resen, sem resno obljubil, da bom, če se bo zgodilo kaj takega. Skušam brat pa ne gre, tudi spanje ne. Kaj pa filmi? Izberem King Konga, a ne pridem daleč. Tudi Mila ne more spati. Zdaj jaz dežuram in z njo v naročju hodim gor in dol po kabini. Ogovori me visok temnopolti možak. »Where are you from?« »Slovenia.« »Eastern Europe?« »No, Central Europe,« se odločim. Zdi se mi, da mu ni jasno, pa rečem: »Like Central Amerika, in between.« Pokima, zdaj je ok. Ko strežejo zadnji obrok, mi odstopi svojo pico v kartonski škatlici. Njegova žena me spodbuja izza njegovih pleč. Le vzemite. Debelo pogledam in hvaležno sprejmem. Hrana je bila res pičlo odmerjena.
Prvič dam prstne odtise. Digitalno, brezmadežno. Zdaj sem v svetovni bazi. Najprej desna, nato leva roka, palca posebej. Meter in pol visoka govoreča naprava ni zadovoljna, levega moram na tipalo pritisnit še enkrat. Ona je naš prvi stik po tem, ko stopimo na american soil. Učinkuje kot oseba, kot uradna oseba, pred njo stojimo spoštljivo in formalno, sledeč navodilom. Kdo ve, lahko je smart in sproži special treatment. Obmejni policaji čakajo na portalu. Topi pogledi, kevlarski obrazi. Vsi so težji od 90 kilogramov, mišičevje v ramenskem obroču in rokah, maščevje v trebuhu in nogah. Niso za tek, ampak vseeno, če se vržejo nate, ne ubežiš. Stopimo naprej, končno prva bolj človeška pojava, zdolgočasena policistka. Še enkrat pogled v kamero. Slikanje. Še enkrat me premeri in primerja s fotografijo v potnem listu. Namen vašega potovanja? Bussines or pleasure? Skoraj me popade, da bi ji odgovoril kaj tretjega, ponujena izbira ni zajemala mojih namenov in pričakovanj, pa si kmalu premislim. Pleasure.
Taksi nas dostavi v Queens, Sunnyside Gardens. Ime se ujema s sosesko vrstnih opečnatih hišic med vrtovi in orjaškimi platanami, v angleškem stilu, bedroom community kot temu rečejo. Grajena je bila za vzpenjajoči se srednji razred, pretežno Jude in Italijane, v tistih povojnih letih, imenovanih the roaring twenties. Rjovenje utiša leto 1929 in takrat se ustavi tudi gradnja. Sosesko nadaljujejo v času New Deal-a, tokrat za low-income delavce, občutno višja gradnja (6, 7 nadstropij) in nič vrtov. Ker so tukaj prvič sistematično poizkusili planiranje, s katerim naj bi prekinili razraščanje slumov, je področje ovekovečeno kot historical district. Bolj kot o tem pa priča, kako je vsak z malo več denarja skušal pobegniti iz prenaseljenih in gnijočih manhattanskih četrti. Podobno je tudi danes. Čeprav imajo za svoje poslovne potrebe stanovanja na uglednih avenijah, bogati Newyorčani živijo desetine kilometrov stran, na zelenih posestih Long Islanda ali na področjih severno od Bronxa ob reki Hudson. Kot rimski patriciji. Sunnyside gardens je precej spremenil podobo po zadnji sprostivi imigracijskih kvot leta 1990. Poleg nekaj belih »staroselcev« živijo tukaj predvsem Kolumbijci, Dominikanci, Perujci, Bengalci, Korejci, Turki in Romuni. Delovni in družinski ljudje. Na linijah 7 in W podzemne železnice se zvečer vračajo z dela domov. Dremajo in se zibljejo na ovinkih. Število umorov je le dvanajst letno, v primerjavi s 147 konec osemdesetih. Nekaj več je ulične prostitucije na meji s sosednjim Woodsidom, večinoma transvestiti. Odbor občanov, berem v Queens Chronicle, predlaga mil ukrep, naj se grmovje, ki jim nudi diskretnosti pri občevanju s strankami, poreže na en meter višine.
Kljub temu, da so večinoma relativno sveži prišleki, ni na ulici opaziti nobenih posebnih običajev, le starejši Turki se ne morejo znebiti navad ter vsak zvečer sedijo (čepijo) po pločnikih in glasno razpravljajo. Po nacionalnosti so si podelili tudi business. Korejci imajo pralnice, Dominikanci trgovine, odprte 24 ur na dan, Kolumbijke negovalnice nohtov in voskalnice obrvi, Romuni odvetniške pisarne, specializirane za imigration, divorce in personal bankruptcy itd. Cene najemnin skačejo tudi za 20 odstotkov letno, bogatejši iz cityja so izvohali zelenje in horizont. Špekulacije skušajo zajeziti skupščine mestnih okrajev, a kljub temu se tisoči letno selijo proti revnejši Coroni. Tudi sicer New York sistematično »revitalizirajo«, vsak rentabilni kvadratni meter, za tiste »of gentle birth and achievements«. Gentrifikacija v večinsko najemniški situaciji tukaj dejansko pomeni množično razseljevanje.
***
V soseski živi tudi neverjetno število različnih ptičjih vrst, v prvo jutro nas je zbudilo njihovo skupno petje. Čudovito presenečenje, dokler ne zaropotajo smetarji, je eter njihov. Že znani sokoli, vrane, slavci, na novo spoznam tudi severne kardinale, oriole, parule. Tudi one so večinoma priseljene, posledica betonizacije, ki je številne vrste pregnala s prvotnih, zelo različnih, obsežnih področij v majhne ostaline zelenja. Kot kaže, so se naučile živeti (in peti) skupaj. Morda enako velja tudi za komarje, nisem jih še videl toliko.
Manhattan. Na poti me vseeno preseneti, koliko je zastav vseh formatov, na ducate, v šopih, svetleče, na baterije, ponekod imajo svetišča s palčki, samorogi itd., ki nemo služijo za podstavke. Vse plastično, za nekaj centov. Patriotizem v jaslicah. Seveda, nekaj dni nazaj je bil 4. julij. Tudi drugače so zastave povsod, na uniformah uslužbencev, na razvlečenih majicah debelih gospodinj, na čepicah utrujenih perujskih delavcev, naslikane na golih ritnicah promocijskih starlet, na vozičkih s hrenovkami, na smetnjakih, na brisačah za na plažo, v katere bodo brisali znoj in se ovijali, dokler se ne obrabijo. Skratka brand No.1, obljuba za vsakdanjo rabo, garancija za prav nakupljen jutri, splošna orientacija. Tukaj je selfmarketing osnovna drža, prodaja in nakup pa matrica vseh dejavnosti. Tako kot lahko prodaš sebe, lahko sebe tudi kupiš. Osebnost je postala relativna, zavisi od preskrbe, kateremu dobavitelju zaupaš.
Tako doživim tudi Times Square. Fasade so orjaški zasloni, na njih gigantske figure, mi spodaj liliputanci, v prometu, ki ima svojo hitrost, brez pardona. Tukaj nisi več ti dejaven, tisti, ki gleda in posluša, ampak je okoliš sam pogon slik in zvokov, naprava, ki ti v oči in ušesa vsipa hipersaturirane barve in zvoke. Namesto, da se ti sprehajaš po ulici, se ta pogon sprehaja po tebi, tvoje oči in ušesa spremeni v nabiralnike, ki jih ne moreš zapreti. Sprašujem se, ali ne poskušajo tudi številni liliputanci na enak način opozoriti nase, preusmerit pogled tako kot zasloni. Bikerji prdenje svojih kromiranih naprav dopolnijo s neznosnimi trobljami, hiphop seka skozi odprta okna tritonskih terencev, pešci, skaterji z glasnimi tranzistorji, celo kolesarji imajo na prtljažnikih nameščen sound-system. To predvajanje v splošni kakofoniji ni moč slišati niti kot običajni background music, ki naj bi nekomu zapolnil zastarelo tišino. Če bi šlo za dovajanje pogonskega ritma lastnemu gibanju, bi zadostovale že slušalke. Morda pa gre res za to, da hočejo biti vsaj za trenutek opaženi. Kot nekdo, ki je kul, morda pa samo zato da opozorijo, da sploh so. Kričavost kot dokaz obstoja. Čeprav tukaj vse še vedno ekspandira, višje, hitreje, glasneje, svetleje, se zatečem k misli, da se tudi v naših čutilih gotovo nahaja neka meja, tako kot tista v želodcu. Morda bo ravno bruhanje postalo naš edini izkaz človečnosti.
***
To noč sem sanjal srhljiv prizor, zbudil sem se v postelji nekje na prostem, v poltemi, in okoli mene je spalo na milijone ljudi. Naslednji dan pristanem v bukvarni, ki se hvali, da ima osemnajst milj knjig. Prva, ki jo pogledam natančneje, je Malthus. Principles of Population. Kakšno naključje. Kupim in na prošnjo še prispevam dolar za obolele za aidsom. Prodajalka mi z belim nasmehom pomoli ličen listek, na katerega naj bi napisal svoje ime, da ga obesijo na velikansko tablo »velikodušnih«. Nad njeno glavo je res orjaški panel. Vzamem listek in se obotavljam. Od nikoder me odreši preblisk. Čudovito. Kako na mestu. Zadovoljen nakracam Charity should be anonymous. Ona sprejme z belim nasmehom.
Predimenzioniranost gradnje je strašna, megalomanska. Polomi vse meni znane proporce. V geometrični mreži betonskih kanjonov se pogled konča takoj pri nasprotni fasadi ali izgubi v nedoločnosti konca ravnih ulic. Horizonta ni, nebo na svodu je porezano na ozke trakove, tako široke, kot so široke avenije. V tem letnem času vidiš polni sončni zahod samo iz prečne 42. ulice in obeh sosednjih. Seveda se ta ulica trži kot turistična atrakcija. Naletel sem na več grafitov z istim motivom, deset in več metrske figure ljudi, naslikane s hrbtne strani, ki se začenjajo pri tleh in s stegnjeno roko grabijo za zgornji rob zgradbe ter ga, kot da bi bil prevleka, skušajo povleči navzdol. Čeprav je pogled iz 50. nadstropja in višje osupljiv, to je tista višinska meja, nad katero se za sončne žarke in razgled plačuje dobesedno na milijone, predstavlja le drugo skrajnost. Mesta ni, le surealna panorama na betonskem reliefu in Atlantik v ozadju. Pogled z oblaka. Manhattan je izrazito nizek otok in ko pogledaš na njegov spodnji del, tja, kjer je financial district, denimo ko stojiš na trajektu za Staten Island, se zdi, kot da se gradnja penja iz vode. Volumen izgrajenega je tolikšen, da daje vtis, da otočič ne bo vzdržal in je tik pred potopom.
Sharif, mladi arhitekt, sin afganistanskega begunca iz časa sovjetske okupacije in ameriške matere iz družine velikih kmetov, pravi, da v zadnjih 15 letih big money vseh vrst, predvsem iz Zalivskih držav, Kitajske in Centralne Azije, dobesedno zlivajo v gradbene projekte. Največ na waterfronts, obalah, kjer čistijo od 70-ih let prejšnjega stoletja dalje opuščeno industrijsko gradnjo. Poslovno-stanovanjske vnebohodke so varna in donosna naložba. Lastništva in investitorji so pogosto zakriti. V njegovem poslu je postalo običajno opremljat stanovanja za petdeset in več milijonov. Stalen dotok investicijskega denarja je polomil trg, nad katerim nima več nihče nadzora. Tudi srednji razred že najema, ker nima za nakup. V biroju, kjer dela, večino prostora zasedajo po debelini, barvi, fleksibilnosti, toplotni izolaciji itd. različni vzorci stekla. Preko sto šestdeset vzorcev za ene in iste fasade. To izkusiš na ulici. Odsev je ob določenem položaju sonca ponekod tako nadležen, da je težko imeti odprte oči. V nekaterih predelih se je zaradi tega občutno dvignila temperatura, v drugih pa nastaja nasprotni klimatski pojav. Gradnja je namreč določene predele pogreznila v večno senco. Ko neko nedeljo počivamo na obali Long Island Cityja, ki jo je pregazila takšna gradnja, mi Nika reče, da jo spominja na kitajska nova mesta.
***
Na najprometnejših avenijah Manhattna sem na pločnikih srečal dve vrsti ljudi. Najprej tiste, ki hodijo izrazito determinirano in hitro, skratka ciljno usmerjeno in časovno odmerjeno. Ti prevladujejo in zato je treba posebej pazit, saj te zlahka podrejo, če nisi pozoren. Drugih posebnosti pri njih nisem opazil. In potem so tukaj tisti, ki recimo temu mirujejo. Nekateri med njimi sedijo ali stojijo v kioskih, ob stojnicah in vozičkih, tu so raznorazni ulični prodajalci iz južne hemisfere, drugi pa sedijo ali ležijo na pločnikih. Gibanja na način sprehajanja ala flaneur ali postopanja tukaj ni. Med sedečimi in ležečimi na pločniku je veliko bele mladine, pari, skupinice, solo. Ponošene obleke, upadli obrazi, neumita telesa, nekateri izgledajo strašansko utrujeni, zadeti, ali pa oboje. Oni so on the road. Prepotovane milje so se odtisnile nanje. Otroci restless nation, ki verjamejo, da je za nov začetek dovolj, če odpotuješ in se premakneš drugam – in sebe pustiš za seboj? Pionirji postdivjinske dobe, ki tu v betonu odkrivajo, kaj je nova divjina. Z napisi zbirajo denar. »Mama told me there will be a day like this«, »a little means a lot on the road«, »help your youth discover America«. Potem so tu berači, brezdomci, tu in tam kakšen veteran. Te je na ulice prisilila nuja. »Help me raise 20 bucks, so I can be off the street for one day.« Pod nadvozom FDR je bilo tudi nekaj družin. Bivališča so si naredili iz lepenke, za jedilno mizo služi embalaža od televizorja. Navade vztrajajo. Mož bere časopis, žena pometa. Kdor nima za bivališče, dejansko nima kam. Asfalt in kartonska posteljnina. Zelenice parkov so za spodobne ljudi, za sendvič brez glutena in počitek od delovnih naporov, trava je mehka in čista kot preproga. Idilo varuje Park Enforcement Patrol. Večina jih ima tudi sprehajalne piste za pse, tam je voda, kahlice za kakanje in ležišča iz penaste gume za počitek. Razkorak med skrajno revščino in nesramno bogatijo je neznanski. Ena zraven druge, vmes mogoče ulica ali niti ne. Prva je eksplicitna, javna, druga je diskretna, slutiš jo za fasadami kondominijev. Razkošne veže v masivnem marmorju in portirji v livrejah na vhodih, ki takoj priskočijo na pomoč, ko se prikažejo gospe z nakupovalnimi vrečkicami. Tam tudi dan osvetljujejo z medeninastimi baklami, z živim ognjem, ki ne pušča saj na fasadi.
***
Po zaslugi Woodyja Allena sem imel o Centralnem parku precej romantične predstave, sicer sem ga videl le v enem delu, a tam je bil bolj podoben človeškemu hipodromu. Resni rekreativci z napravami za merjenje pulza, glasni turisti z balončki in sladkorno peno, lunatiki vseh vrst, ki le na videz počivajo na drevesih. Bog ne daj, da prižgeš cigareto, neka newagerka je ubogega Mehičana odgnala s poblaznelim kričanjem. Kadim diskretno in opazujem kamnite gmote. So umetne ali so tukaj iz pradavnine? Bolj prijetno je v manjših parkih. Recimo Washington Square Park. Tam in okoli naj bi vadil mladi Zimmerman, preden je postal Dylan. Še v začetku 60-ih boemska četrt, kjer so se zbirali in začenjali mnogi umetniki in kjer se je dalo spati za nekaj dolarjev ali zastonj. Danes nič več. Zgledno gentrificirana soseska, kjer je New York University načrtno pokupila večino nepremičnin in jim dvignila ceno. Podobno počne tudi Columbia v Upper West Side, ki je baje že prodrla čez 125. ulico v Harlem. Ležimo v parku in poslušamo igranje pianista. Grem kadit. Do mene pristopi neverjetno žilav mož s kratko rumeno brado, od dima ali kaj. »I am Irish. Do you have some tabacco?« Ponudim. On poznavalsko ponjuha, »good blend, fine cut too«, in začne s tem, kako je treba iskati tobak po ulicah. Zadnje čase da ima srečo, vedno najde dobrega. Med iskanjem se mu odvija življenje. Zvija v potiskane krpe papirja. »Man, Bible paper is the best.« Uporablja pa izključno samo prebrane strani. »What a revelation.« Pokadil je že pol Stare zaveze. Tudi Biblije s pravim papirjem se vedno kje najdejo. Zadovoljno puha, se reži in nadaljuje. Irce jebe sindrom izvoljenega ljudstva. Ampak tega jim nihče ne priznava, čeprav imajo svoj avtentičen eksodus. Doma jih je pestila krompirjeva plesen in Angleži, namesto rešitve pa tukaj postanejo bloody white niggers. Zdaj razumem ta I am Irish. Vrnem se v park. Vmes se je zamenjal pianist. Mlad in lep. Njegov torzo je mehko valovil nad tipkami, njegov strog gladek obraz se je svetil tako kot lakirana glazura klavirja. Čudovito je igral 2. klavirski koncert Rahmaninova in ga divje zaključil. Na robu klavirja je stal zlat napis »This machine kills fascists«.
***
Podzemne železnice so poseben kraj. Samo tam se drveči nemir na odmerjen čas izmenjuje s popolnim mirovanjem. Tisoči krožijo, se mešajo in v naslednjem trenutku obstojijo drug poleg drugega. In tako naprej. Tega na površju ni. Odmerjeno čakanje na vlak ali vožnja nudita možnost, da se oveš drugih poleg sebe. Možnost za minutne pogovore, mimobežna spogledovanja, nabiranje in dajanje miloščine. Možnost! Včasih se zgodi, da ti bližnji neznanec po skupni vožnji priskoči na pomoč, če obstaneš sam pred stopnicam s kakšnim bremenom. Zgledujem se in tudi sam kdaj pomagam. Enkrat prav posebej. »Hey, I have three shots in my back,« se živčno oglasi nekdo za menoj. Moški mladega obraza. Prikotalil se mi je za hrbet na invalidskem vozičku. »Please, I’m fucking late.« Odpeljem ga čez Morgan Avenue, kot je prosil, potem pa še dve ulici naprej. Zamujal je na zmenek.
Nekega večera sem moral po limone. Po nekaj korakih srečam prijazno sosedo Josie, 64-letno Jamajčanko z delovno vizo, ki živi kot skrbnica s 105-letno gospo Ethel (z denarjem preživlja sebe in svojo 84-letno mater dva tisoč petsto kilometrov stran). »Watch out for your dick,« mi reče, medtem ko se tleska po stegnih in otepa komarjev. Gledam osuplo in nič ne razumem. »Young man, your zipper is down.« Aha! Se zahvalim, zaprem zadrgo in se pretvarjam, da mi ni nerodno. Ona kaže bele zobe in mi pove, kako je nedavno nazaj na nabito polni podzemni nekdo mirno izvlekel penis in začel z jerking off. In kaj se je zgodilo? Nothing! Ljudje so še bolj gledali v svoje zaslone. »Nobody was upset actually.« Čez nekaj postaj je v vagon vseeno vstopila sanitarna služba in možak se jim je na prigovarjanje prostovoljno pridružil. Celoten pripetljaj se je odvil gladko kot običajen postopek na običajen dan. Nekaj dni kasneje sem tudi sam doživel običajnost. Nekaj korakov od mojega sedišča se je skozi avtomatska vrata prizibala umazana temnopolta ženska nedoločljive starosti. Ne sebi je imela le razcapano sivo trenirko brez logotipov (nenavadno!) in plastične natikače. Oprijela se je za kromiran drog in ko je zvočnik oddrdral svoj večni stand clear off the closing doors, je od nikoder zapela – in to kako! Naravnost. S čudovitim bluesovskim vokalom. Njen gospel je napolnil vagon in preglasil ropotanje železnice. Ljudje poleg nje, čisto blizu nje, pa niso niti trznili. Še naprej so sklanjali svoje glave v zaslone. Slušalke so ostale v ušesih. Dajali so vtis, da je niso videli in da je niso slišali. Morda pa to ni bil le vtis. O Rilke, kje si, to moraš videti. Bil je čisto običajen dan.