Pred šestimi leti, ko sem po desetletju zblaznelih sanjarij le popokal svojo culo in se končno preselil v Berlin, me sprva niti pod razno ni vleklo v zakajene hipsterske špajze in zapušene oguljene parke, kaj šele v prešvicane betonske kleti med nabliskano svojat. Namesto tega me je notranji kompas raje usmerjal proti Potsdamer Platzu, kjer sem se kakor mlad kozel v miru prepuščal napojem v potoku urbanega blišča.
V očeh mlade internacionale, ki dere v nemško prestolnico, je ta moderni trg predstavljal komercialno smetišnico, ki se ji je potrebno tako v geografskem kot v diskurzivnem smislu izogibati, vendar pa v tistih uvodnih dneh zdomstva pomisleki okolice, ki ji zares še nisem pripadal, niso zmogli preprečevati vdajanja pritajenim, a iskrenim impulzom vročične psihe.
Po mučni tlaki v klicnem centru sem često skočil na U-bahn in se odcijazil naravnost do središčne točke Potsdamer Platza, kjer sem, obkrožen s Pianovimi ostrimi stolpnicami, zažrtimi v berlinsko nebo, zadovoljno obračal pogled in vsrkaval kipečo simboliko sodobne bogatije.
Ob razgledovanju se je miza vedno šibila pod težo dobrot: steklene veleblagovnice, ogromni, sakralni kinematografi, ameriške verige restavracij, polne objestnega cvrtja, parada debelih, z dragimi urami ovešenih rok, nagnjenih skozi priprta, zatemnjena okna limuzin … Berlinale in Sony Center in Ritz Carlton in vedno izmikajoča se obljuba obiska Georga Clooneyja v zraku.
Vseh teh klišejev zahodnega obilja se kar nisem mogel nadihati in bolj kot sem si ob vsakem vnovičnem obisku dopovedoval, da je ta kompulzivni ritual, še posebej za deklariranega levičarja, nekaj skrajno trapastega, bolj je postajalo očitno, da je moja obrambna lupina kritično kompromitirana. Pojasnjevalna moč razlage, da na redno pašo prihajam zgolj zaradi novitete, zgolj zaradi tega, ker vsega tega pač »nimamo doma«, je skopnela hitreje kot luža na soncu.
Naj sem si tega želel ali ne, so prizori, ki so se vedno znova razprostitali pred menoj, nagovarjali nekaj skrajno, malodane boleče, intimnega – nagovarjali so temelje mojega notranjega sveta.
…
Težko bi rekel, da se časov tranzicije nadrobno spominjam. Vse skupaj je nekakšna žlindra prekipevajočih čustev in čudno zgoščenih pol-prizorov. Vseeno pa so ti motni fotografski negativi vselej raztreseni po eni in isti rjuhi nenadne vznesenosti, ki je v labilno dušico odtisnila svoj nepovratni pečat.
V hipu se je namreč zazdelo, da vse rohni v upanju na boljše življenje, ki se izrisuje na obzorju, in začuda so vse te abstraktne obljube kmalu začele poganjati v otipljivost našega bivanja; televizijske pokrajine v katerih smo ob starših, ki so medtem garali, praktično bivali, so se z danes na jutri podeseterile. Zvoki tujega jezika so zvrtali tunel med ušesi in tja naselili cel kup pojmov, ki so nam postali domači še preden smo si prvič nadeli rumene rutke. Vsi smo želeli govoriti kot Ninja želve, kot Princ iz Bel-Aira, kot Lorenzo Lamas, kot bleščeči ameriški reprezentanti nove dobe. Materinščina je vsled tekmovanja v vnašanju tujk nenadoma pokala po šivih. Še starši, večno skeptični do »vsega slovenskega« so prostodušno priznavali legitimno “zgodovinskost” tekočih dogodkov (»končno ne bo treba po plenice v Avstrijo«).
Tudi tam zunaj, onkraj dnevnih sob, polnih nenehnega črpanja podob, so se odvijali pravi čudeži. Simboli novega reda so se s televizij selili na ulice. V otroških očeh je mesto postajalo vedno bolj kričeče, vedno bolj rejeno, vedno bolj pisano. Benettonovi panoji so zavzeli svoj prostor pod ljubljanskim soncem. Na Čopovi je glasno odjeknila eksplozija rumenega M-ja … Ne spominjam se prvega šolskega dne, kristalno jasno pa se spominjam tresočih ročic, ki po rokah nejeverno valjajo ceneno plastiko, ki je še zmeraj smrdela po prežgani govedini.
…
Seveda so že takrat, v osnovni šoli, med nami obstajale razlike, ki smo se jih pereče zavedali; nekateri sošolci so živeli v centerskih stanovanjih z visokimi stropovi in nekatere družine so se do prvih »trio-osem-šestk« prikopale prej kot druge. Vendar pa je bilo konec koncev vseeno pri komu smo po pouku buljli »Megajverja« ali nažigali špile – obuti v identične Super Mario copate smo vsi lokali iz natanko istega potoka podob in okolica je vedno znova potrjevala tezo, da vsi potujemo v isto smer.
Te tektonske spremembe so se tisti čas zdele kot naraven razvoj dogodkov, kot najbolj banalna vsakdanjost, v vzvratnem ogledalu dveh desetletij pa spominjajo na brezglav sociološki eksperiment, na neusmiljeno plimo, ki nas je nenadoma preplavila in pod vodo določila obliko naših sanj.
V zraku je vseskozi plapolal ogenj vseprisotnega prepričanja, ki se je na vsakem koraku učvrščevalo – rojeni v sivino smo bili nenadoma skupinsko blagoslovljeni s srečnim dejstvom, da je svet zaživel v barvah. Edina pot je vodila navzgor.
…
Vse dokler v Berlinu nisem stkal tesnih prijateljstev z vrstniki iz Zahoda, sem bil sveto prepričan v našo tesno sorodnost ideoloških ognjenih krstov. Navsezadnje smo bili vsi rojeni v osemdesetih in rasli smo pod umetno lučjo iste kulturne hegemonije. Vseeno pa me je pri mojih prijateljih v njihovem odnosu in postopanju do sveta presenetila nekakšna jedrna trdnost, vseprisotna brezkompromisna odločnost, ki je pri sebi in svojih slovenskih tovariših, ne glede na to iz katerih koncev prihajajo, nisem nikoli zapazil.
Ob neskončnih večerih »flaše resnice«, ki so se pogosto razlili v pričevanja o odraščanju, so se vedno znova razkrivale čudno divergentne poti naših otroštev. V letih naših pravljičnih začetkov v novem sistemu, so se ti sinovi in hčere Zahoda že spopadali s težo prvih sistemskih deziluzij, s spoznavanjem okolja, ki se pogosteje kot ne nahaja v krizi.
Sodelavka Laura pogosto pripoveduje o tragičnem valu globoke depresije, ki je med thatcherjevskim lomljenjem hrbtenice delavskega razreda kot bubonska kuga zadel njen okoliš, družine njenih sosedov, znancev, sošolcev, in delov nje same. Američana Linda in Uriel s plastično spretnostjo slikata grozo ogromnih otroških oči, s katerimi sta, vsak iz svoje strani ameriškega kontinenta požirala prizore razkroja mestnih ulic, posledice epidemije cracka, predvsem pa Reaganovega neoliberalnega paranja socialnih mrež, ki je njune starše konstantno držal v krčevitem eksistencialnem strahu.
S pravo karikaturo uvoda v zakulisje družbenega razkroja postreže moj kolumbijski cimer Sebastian, ki je vsled štipendije obiskoval eno od najprestižnejših osnovnih šol v Bogoti. V drugem razredu se je domov nekoč peljal z očetom svojega sošolca, ki ju je pred šolo čakal v službeni limuzini, statusu primerno ovekovečeni s šoferjem. Med čakanjem na zeleno luč je med skupino brezdomcev blizu ceste nenadoma izbruhnil pretep. Kolumbijski papan je prizor nekaj časa stoično opazoval, nato pa se obrnil k šolarčkoma in, ne brez optimizma v glasu, prhnil: »Odlično. Naj se živali pobijejo med seboj.«Potem je šoferju zapovedal naj spelje in poln židane volje vse tri odpeljal na sladoled.
Laura, Linda, Uriel in Sebastian nikoli ne pozabijo poudariti, da so se znotraj svoje družbe znašli na »srečnem« koncu loterijskega izida, v privilegiju (nižjega) srednjega razreda, odraščali v relativno varnih soseskah in se naposled dokopali do univerzitetnih diplom. Uriel se je kasneje, da bi poplačal svoj glomazen študijski kredit in družini v Los Angelesu pomagal iz finančne luknje, iz Berlina preselil v Savdsko Arabijo, kjer je na elitni gimnaziji depresivna tri leta poučeval razvajene aristokratske mulce. A vendar vsi ti mladi danes živijo življenja, ki aktivno presegajo svojo genezo. Nasproti grenkemu pelinu mladosti so postavili lasten angažma, pa četudi je ta zavezan cinizmu ali popolnemu umiku. Teža njihovih vložkov se kot težka klofuta zoperstavlja klicu naših, še vedno utripajočih otroških prividov.
…
Po številnih večerih druženja sem si s to nadvse neprijetno primerjavo pogosto razbijal betico.
Edina stvar, ki povezuje zgoraj omenjene in mnoge tem podobne anekdotične izpovedi berlinskih znancev, je travmatični šok zgodnjega spoznanja o grobem prepadu med sijajnimi podobami, ki se usipajo z množičnih občil, in brezkompromisno mehaniko sveta onkraj sten.
Zdi se, da se prav v tem zrcali globina razpoke med »nami« in »njimi«.
Medtem ko smo se, pozlačeni otroci dveh sistemov, vedno hitreje bližali sijaju ponujenega ideala in v kritično formativnih letih žejno vsrkavali popkulturno mano, so se potomci »čistega« kapitalizma od nje oddaljevali. Medtem ko so bili naši starši, učitelji in varuhi v svojem kolektivnem upanju pred naletom novih simbolov pravzaprav enako gluhi in slepi kot mi sami, so naši zahodni vrstniki svojo okolico prepoznavali v krčevitem naprezanju, v cefranju družbene tkanine, ki ni bilo v ničemer podobno brezhibni plovbi proti sončnemu zahodu televizijskih sanj. V teh edinstvenih okoliščinah največje možne dovzetnosti je bilo naše ideološko jedro tako silovito zapečateno, kot je bilo njihovo načeto.
Samo na ta način si zmorem pojasniti globoko vsajeno naivnost, to specifično obliko nezmožnosti kakršnekoli zavezanosti, ki bi peljala onkraj gole performativnosti, in ki, ne glede na provenienco posameznikov, kot neprebolele otroške klice razsaja po naši kolektivni psihi.
Kadarkoli se ozrem k svojim raznorodnim berlinskim kolegom, k njihovim prijateljem, k znancem njihovih znancev, v njihovem delovanju ni težko prepoznati sklepov, ki omogočajo premik, pa čeprav pri tem vedno obstaja možnost poloma in zablode.
Ob grobem polaganju naših življenj poleg njihovih ne morem mimo opazke, da se v kritičnem motrenju sami kažemo kot mojstri varne razdalje, kot prvovrstni cenzorji lastnih korakov. V svoji zrcalni podobi, v podobi istorodnih vrstnikov me čaka artikulirana, a popolnoma brezzoba pozicija ujetosti v kletko igrane načelnosti. Kljub pogosto iskreni želji po izplovu, kljub kultivaciji najbolj prhle in modne oblike cinizma, kljub družbeno-kritični pismenosti, kljub dejstvu, da tudi naš svet že nekaj časa vidno razpada, se globoko v sebi še zmeraj ravnamo po posvojeni intuciji magičnih sil, ki so v ciklu neskončnega ponavljanja vedno tik pred tem, da končno izpolnijo obljubo in stvari postavijo na svoje mesto.
Zaljubljeni v otroške fantazije, paralizirani vsak pred svojo verzijo Potdamer Platza cincamo in se, brez da bi kadarkoli karkoli zastavili, poskušamo reševati z akti pogostega izrekanja. Kot nema vojska vztrajamo pri avtomatizmu podajanja preperele štafete, pri cenzurni moči humorja, pri skupnem ugotavljanju splošnih resnic; ves čas potihem blagoslavljamo tišino, samo da nihče ne bi prišel do dovoljšnje sape, da bi zmogel nagovoriti prikazen v sobi.
V groteskno popapečnem upanju lastne mladosti, ujeti v podobe preteklih desetletij, še vedno čakamo boljših časov …
…
Pred kakšnim tednom dni me je pot po dolgem času slučajno zopet zanesla na Potsdamer Platz. Med čakanjem na vlak, ki je zamujal, sem se sprehodil čez trg, ki je pogreznjen v izpraznjeno žalost pandemije izgubil ves svoj sij. Poletje se je bližalo koncu, turisti so izginili z ulic, nebo se je kot umazana cunja stiskalo k tlom. Večina luči po hotelih je pogasla, kinematografi so zaprli svoja vrata.
Naslonil sem se na mrzlo železno ograjo in nekaj časa srepo buljil predse, čakajoč živih prividov, ki so me nekdaj tako evforično pretresali. Kljub trudu je trg ostal bled, pust in tih.
V meni se ni zganilo popolnoma nič. Zabaviščni park je dokončno ugasnil.
Prešinila me je iskra drobnega upanja, namesto blišča me je tokrat nagovorila zgolj praznina.
Quod licet Iovi, non licet bovi.