Ko so za mizo sedli predstavniki prevodnega komiteja ameriškega PEN in nekaj znanih kritiških imen, na primer Lorin Stein, glavni urednik Paris Review, in Ruth Franklin, ni bilo dvoma, da se bodo strinjali v vsaj eni točki dnevnega reda; prijazno so se smehljali in eden čez drugega vzklikali, kako radi imajo literaturo. Nato je Lorin Stein povedal, da imena prevajalcev nimajo kaj početi na naslovnicah prevedenih literarnih del, prevajalci pa so zmajevali s sklonjenimi glavami in nato prijazno nadaljevali z vprašanji: Kaj je pri prevodni literaturi pravzaprav podvrženo kritiki? Delo kot takšno ali kvaliteta njegovega prevoda? Kako se med seboj razlikujeta kritika prevoda in izvirnega dela?
Prevajalec
Že samo uvod pogovora je pokazal na dvoje: da literarnim prevajalcem pritiče submisiven položaj ter da jim literarni kritiki niso vedno pripravljeni priti naproti pri vzpostavljanju položaja, ki bi si ga zaslužili in preseganju njihove nevidnosti.
Literarni kritiki se pač ne lotevajo zgolj izvirnih del, pač pa tudi tistih, ki se v literarno tradicijo prostora umeščajo kot prevodi. Kar pa zahteva drugačen pristop. Predvsem takšen, ki ne bi (kot je zelo pogosta praksa) povsem zanemaril dejstva, da gre za prevod, ki ga je nekdo prevedel. Prenesti delo iz enega v drug jezik, okolje in kontekst je delikatno delo, ki bi ga bilo potrebno (o)ceniti ter nanj kdaj pa kdaj tudi posebej opozoriti.
Posebno moč pri tem imajo kritiki, ki pišejo recenzije za tisto časopisje in (literarne) revije, ki dosegajo širši krog javnosti, in ne prevodni teoretiki in prevajalci, ki svoje kritike v obliki poglobljenih analiz objavljajo v strokovnih publikacijah. Posebna moč, širina, ki jo zmore doseči njihov vpliv, kritikom omogoča, da prevajalce naredijo vidne in spremenijo na splošno brezbrižno družbeno klimo, znotraj katere je (in mora ostati) prevajalec nevidenlik, ki je zgolj na uslugo tistim bralcem, ki tuje literature ne morejo brati v izvirniku.
A dejstvo, da gre za prevod, se v ocenah neredko spregleda ali zanemari. Ne le, da umanjka analiza prevodne uspešnosti (s tem naj se pač ukvarjajo prevodoslovci v svojih revijah in publikacijah – ki pajih skorajda ni), kritika zanemari tudi dejstvo, da ima prevodno delo dva avtorja.
Če je priznanje dvojnega avtorstva prevelika zahteva, zakaj kritika več pozornosti ne nameni vsaj v prevodu bolj ali manj uspešno premoščenim razlikam med dvema okoljema, tistim, iz katerega delo izhaja, in tistim, ki ga sprejme in znotraj katerega mora prevod delovati kot polnovredno delo? Takšna je naloga prevajalca in dobra tuja literatura je dobra tudi zato, ker so prevajalci vzeli nase naporno delo premagovanja neštetih over, ki izvirajo iz mnogovrstne različnosti med izvirnim in prevodnim jezikom in okoljem.
Kritika kritike
Za literaturo, njeno prepoznavnost in pot v morebitno večnost je prevajanje pomembno prav toliko kot kritika. Kako je lahko potem enostavno sprejemljivo, da se kritika v tako zanemarljivi meri posveča dejstvu, da gre pri prevodni literaturi vendarle za – prevod, ki zaradi specifik svojega nastanka potrebuje tudi drugačno kritično obravnavo?
Če predpostavimo, da je literarna kritika eden gonilnih motorjev v življenju literature, potem bi bilo smotrno enako resno obravnavati tudi kritiko prevodov. Namesto tega pa kritiki navadno operirajo z redkobesednimi ocenami, da je prevod berljiv, tekoč, nevsiljiv, spretenin tako dalje. To seveda ne zadostuje za analizo prevoda. Vseeno pa v včasih skoraj standardizirani ignoranci vloge in pomena prevajalčevega dela in osebe za malo grenko srečo prevajalcev zadostuje tudi to, da je bil v kritiki prevedenega dela opažen in omenjen tudi njihov prispevek. Zgolj s tem se prevajalci ne bi smeli sprijazniti.
Očitno med dvema tako vitalnima elementoma literature kot sta njen prevod in kritična ocena, vlada prepad. Kako zmedena situacija. Še posebej, ker sta kritika in prevajanje med seboj močno strukturno povezana. Prevajalec pri prevajanju na vsakem koraku svojega dela deluje po principih kritike, tudi kadar ne gre za eksplicitno zatekanje k obstoječi kritiki prevajanega dela. Ne le, da je vsak vnovičen prevod znotraj istega jezika hkrati kritika že obstoječega prevoda, tudi sleheren prvi prevod je rezultat (samo)kritičnega razmisleka in izbir.
Kritika prevoda je potemtakem kritika besedila, ki je že samo po sebi delo kritike. Takšna prevajalčeva medprevodna kritika pa se ne dotika zgolj preizpraševanja posameznih prevodnih rešitev, temveč se širi daleč za meje besedila. Če se ne bi, bi živeli v svetu dobesednih prevodov. Prevajalci tako vedno težijo k temu, da bi besedilo iz njegovega izvirnega okolja in konteksta uspešno prenesli ne le v nov jezik, pač pa v okolje, ki je lahko povsem drugačno od izvirnega, in to na način, da bi ob tem še vedno ohranilo ne le bistvene vsebinske in oblikovne poteze, pač pa kar največ okusa, barve in polnovrednosti. Tudi za uspešno delovanje besedila znotraj tujega okolja pa mora prevajalec kritično upoštevati vse premike, do katerih pride pri prenosu, ter poskrbeti, da bo prevod na bralce učinkoval z enako močjo kakor izvirnik.
Ocena uspešnosti takšnega početja bi morala biti zato ob nekolikšnji angažiranosti izvedljiva tudi za kritiko in kritika, ki ne obvlada jezika izvirnika. Pri tem ne gre za histerično zahtevo po pozornosti, za izpostavljanje, ki bi bilo samo sebi namen. Literarna kritika je vitalen element v življenju literarnih del. Tudi tistih v prevodu. Zato vsak prevod kritiko nujno potrebuje. In to na vseh ravneh svojega obstoja. Ta potreba ni omejena zgolj na strokovno sfero, ki mu z analitičnim pristopom nastavlja ogledalo. Prevod in prevajalec potrebujeta tudi splošno pozornost, ki bi jima zagotovila prepoznavnost in priznanje. Podplačan in izkoriščan položaj prevajalca se lahko izboljša, če se prostor nasiči z opominjanjem na njegovo prisotnost in pomen. Nanj usmerjena pozornost ga (poleg njegove osebne etike) primora k intenzifikaciji občutka odgovornosti, ki jo nosi za kvaliteto prevoda. Tako kritika prevodom (pa tudi izvirnim delom) ne omogoča le medsebojnega povezovanja, prepoznavnosti in večnosti, pač pa lahko pod svojimi žarometi osramoti vsak prevajalski blef, kar lahko na bolj ali manj dolgi rok izboljša splošno kvaliteto objavljenih izdelkov.
Prepad med kritiko in prevodno umetnostjo
Tukaj se lahko vrnemo k enemu osnovnih zapletov. Kje je kritika, ki bi zmogla oceniti delo tudi brez poglobljene analize prevodnih odločitev in zakaj je med vsemi umetnostmi zapostavljena ravno prevodna?
Ker besedila ni mogoče prenesti brez jezikovnih in kulturnih prilagoditev, je vsak prevod do določene mere interpretacija izvirnika. In navadno kritika znotraj drugih vrst umetnosti z različnimi interpretacijami nima večjih težav. Res je – prevod se od drugih interpretativnih umetnosti loči v tem, da so te namenjene interpretaciji z drugimi izraznimi sredstvi. Glasbena kompozicija je namenjena prenosu v gib in zvok, medtem ko literarno delo samo po sebi ne predvideva prevoda v drug jezik. Prevajalčeva interpretacija zato ne more biti vznemirljiva na enak način kot performativne umetnosti, saj ne le, da uporablja enak kanal sporočanja – besede, pač pa naj se tudi ne bi pretirano (ali sploh) oddaljevala od vsebine.
Prevodno delo ni izvirnik, pač pa leži na njem kakor palimpsest. Ravno ta stara, tradicionalna obtožba prevoda, da gre zgolj za prevod, ki je zato manjvreden od izvirnika, predstavlja izvor težavne situacije, v kateri se prevodi vedno znova znajdejo v podcenjenem položaju, kritika pa jim ob tem ne priskoči na pomoč (s tem, da bi prilagodila način njihove obravnave specifiki njihove narave).
Četudi dnevno časopisje tudi s kritiškimi ocenami omenjenih vrst umetnosti ni ravno nasičeno pa se ne zgodi, da bi omenjale koreografa, vendar ne plesalca, naslov glasbene kompozicije, vendar ne izvajalca. Prav tako se znajdejo brez poglobljenega poznavanja glasbene harmonije, kontrapunkta in analize, kar ni ovira, da bralcu ne bi mogle prepričljivo predstaviti umetniškega dela/interpretacije, ga zanjo navdušiti ali ga od nje odvrniti. Zakaj literarne kritike torej ne bi mogle podati mnenja o prevodu, ki bi presegalo oznake berljiv, tekoč, zatikajoč? Pa ob tem niti ne omenjam tega, da včasih v celoti izpustijo omembo dejstva, da gre za prevod. Na podlagi tega pač ni pretirana trditev, da kritika prevajalce obravnava kot manjvredne in drugotne pisce ali nujno zlo za tiste, ki ne morejo brati izvirnika.
Od kod takšen prepad ravno med kritiko in prevodno literaturo? Ker tudi recenzenti sledijo logiki založnikov, naj se prevajalci ne mešajo v že tako problematično sfero promoviranja literature in borbe za bralce in kupce, ki jo zagovarja prej omenjeni Stein (zaradi česar se izogibajo objavljanju prevajalčevega imena na naslovnicah knjig), ali ker prevajanje po njihovem ni umetnost?
Kljub izgovorom, da znotraj revijalne kritike o prevodu ne gre na dolgo razpredati zaradi omejitve znakov, da se kritiki nočejo spuščati v ocenjevanje prevodov, če ne poznajo jezika izvirnika, da se založniki izogibajo objavljanju imen prevajalcev na naslovnici, saj naj bi ta zmotila bralca, ki od dela pričakuje zaključeno celoto, ne pa da se ga že vnaprej pripravi na to, da ima opravka s sekundarnim delom, ni prav nobenega razloga, da prevajalčevega dela ne bi upoštevali pri recenzijah, kritikah in ocenah prevedenih literarnih del. Položaja in pomena prevajanja ne gre izboljšati brez močnih in širše zastavljenih razprav o vlogi prevajanja in kvaliteti prevodov, ki jih kritika s svojim skopim in površnim načinom obravnave in ocenjevanja prevodnih del doslej ni uspela vzpostaviti. Brez tega pa se le stežka vzpostavlja kakršna koli diskurzivna praksa. To literarnemu prevajanju odreka njegov umetniški statusin prevod obsoja na obrtniško raven, v oceni prevajalčevega položaja pa je implicirana njegova obrtniška narava. Takšen odnos slika prepad med literarno kritiko in prevodi. Namesto, da bi kritika obravnavo novih in starih prevodov, prevajalcev in prevodnih problemov smatrala kot nujno za omogočanje vzpostavitve pomembnejšega položaja prevajalcev, se povsem izogiba uporabi svojega vpliva za popularizacijo prevajanja in prevajalcev, čeprav bi bilo to veliko lažje uresničljivo znotraj časopisja in literarnih revij, ki ciljajo na širšo bralsko publiko, kot pa v sklopu objavljenih strokovnih prevodoslovnih analiz.
Ob povedanem se pojavlja misel, zakaj bi si ravno prevajalci in njihovo delo zaslužili več pozornosti in prepoznavnosti? Konec koncev niso edini, ki delujejo iz ozadja in, ki kljub pomembnemu delu, ki ga opravljajo, v veliki meri ostajajo neopaženi (pomislimo samo na urednike ali pa filmske montažerje). Pa vendar. Kljub temu da lahko uredniki živijo z enako mero nevidnosti kot prevajalci in da knjižno urednikovanje res ni posel, ki bi kogar koli naredil slavnega in bogatega, imajo v primerjavi s prevajalci uredniki vseeno večji vpliv – vpliv na izbor literature, na avtorje, njihovo pisanje in drugo. Čudno pri tem je, da pri izbiri naslovov, ki bi jih bilo vredno prevajati, prevajalci navadno nimajo veliko besede (v kolikor ne govorimo o kakšnih posebno velikih eminencah literarnega prevajanja), čeprav so prav oni tisti, ki lahko na podlagi poznavanja izvirnega dela in konteksta, iz katerega to izhaja, najbolje presodijo smiselnost prenosa.
Kako kritizirati
Kako torej oceniti prevod, če zaradi kritikovega nepoznavanja izvirnega jezika ne more opraviti ocene jezikovnega prenosa?
Kritika prevajalce kljub vsemu pomenu, ki jim ga ne gre odreči, najbolj slavi takrat, ko so nevidni. Smešno je, da na trenutke izgleda, da ta nevidnost zanje pomeni, da o prevajalcih zato ni potrebno govoriti. Toda nevidnost prevajalca vendar pomeni okretnost prevoda, ki ima veliko opraviti prav s kvalitetno opravljenim delom prevajalca, ne pa da je prevajalec skoraj ničelna figura v nastanku prevoda!
Omembe vredni so prevajalci večinoma tedaj, ko zagrešijo napako. In sicer napako pri težavnem procesu prestavljanja literarnega dela v novo obliko, kar, kot rečeno, sam po sebi ni bil nikoli prvotni namen izvirnega dela (kot je namen partiture ta, da se jo izvaja). Takšna odgovornost in težavnost bi morala biti (o)cenjena, takšni nalogi bi se bilo naravno čuditi in jo hoteti razumeti.
Vendar ne. Kadar prevajalec stori napako, je to predstavljeno kot krivica izvirniku. Prevajalec izdaja in zlorablja. Počne, kar se ne počne.
Za uspešno kritiško delo je bistveno prekiniti z naglimi sodbami ter se lotiti dolgega in večkratnega potrpežljivega branja prevoda, ob tem pa izvirnik postaviti ob stran in se upreti želji po primerjavah. Le tako lahko bralec/kritik ugotovi, ali prevod kot takšen deluje, kar pomeni, ali upošteva vsa pravila ciljnega jezika in se prilagaja normam pisateljske prakse v ciljni kulturi. Z vnovičnim branjem se prično razkrivati tudi problematična mesta v prevodu, napake ali pomankljivosti postanejo bolj opazne – bodisi prevodno besedilo slabi, izgublja ritem, ponavlja vzorce, besede, strukture in fraze, ki v jeziku bodisi ne delujejo (torej se pri njih zataknemo) ali pa so fraze preblizu ciljnemu jeziku, kar jih zopet osami in poudari. Hkrati takšno poglobljeno branje razkrije tudi izstopajoče dobre dele prevoda. Takšni deli so tisti, pri katerih se tujost gladko prelije v ciljni jezik. Takšna mesta v prevodu, kjer je prevajalec tujost izvirnika uspel ohraniti na način, da se le ta naravno zlije s ciljnim jezikom in delom, so mesta, na katerih prevod pridobi svojo bogastvo in privlačnost. Vse to bi lahko uporabil literarni kritik pri ocenjevanju prevodov. Že tudi zgolj z upoštevanjem, da imamo opraviti z dvema kulturnima okoljema, izvirnim in prevodnim, je mogoče preveriti, v kakšni meri je prevajalcu uspelo prenesti tujost, v kakšni meri so značilnosti tujega ostale prisotne znotraj prevoda, na katerih mestih je tuje nadomeščal z (pre)očitno domačim.
Optimistično gledano pa bi se lahko kritika za pojasnila in usmeritev obrnila tudi na prevajalca. To misel navede k temu, da bi kljub opisano mačehovskemu odnosu do prevajalcev in njihovega dela, lahko tudi prevajalci (skriti med vrstice svojih prevodov in daleč stran od omembe svojega imena na naslovnicah) sami storili več za promocijo in razumevanje lastnega dela: ga pogosteje tudi sami komentirali ter vztrajali pri tem, da naj dodajanje prevajalčevega komentarja prevedenemu delu postane redna praksa.
Ker: manj pomembni kot so v družbi literarni prevajalci, manj je upoštevano dejstvo, da je delo prevod, zaradi česar se kritiki posvečaju delu kot takemu, ne da bi v ozir vzeli, da ne gre za izvirno delo. To povzroči, da umanjka ocena, ali gre za dober ali slab prevod. Brez preverjanja kvalitete prevoda se pri prevajalcu zmanjša občutek za odgovornost, ki jo nosi (če sam ne premore dovolj prevajalske etike). Nižanje statusa prevajalca pa pomeni, da si lahko upajo prevajati vsi, ki govorijo dva jezika. Takšni prevajalci pa velikokrat pristajajo na položaj, ki jim je dodeljen in se ne brigajo dovolj za svoje pravice in status, ki bi bil ustrezen njihovemu početju. Dokler pa se ne bodo pobrigali, bodo ostali tam, kjer so.
Prevajanje kot napredek
Tudi prevajanje bi, splošno gledano, moralo biti del širšega družbenega gibanja, ki je najbližje povezano s tistim mehanizmom, ki teži k razumevanju multinacionalnosti, vzajemnemu poznavanju kultur, in priznavanju pravic ranljivim skupinam kot so imigranti, pripadniki manjšin, ženske itd., s tem pa tudi k spreminjanju družbe.
Tovrstna moč sprožanja družbenih sprememb tudi prevajanju skozi zgovino ni bila tuja. S pomočjo prevodov in prevajalcev so v 19. stoletju v Rusijo lahko prodrle zahodne demokratične ideje. Tudi v obdobjih stroge cenzure so prevajalci iznajdljivo obšli prepreke in vnesli v pred svetom zaprto družbo ideje, ki drugače vanjo ne bi imele vstopa.
Moč prevajanja pa je za svoje manipulatorske namene od nekdaj znala usmerjati in izrabljati tudi oblast. Naj bo primer Hitlerjevega Führerlassa iz leta 1940, s katerim je preko prevajanja podpiral uvoz tujih jezikovnih oblik v nemščino, ki se je morala odpirati svetu, da bi postala svetovni jezik, dovolj zgovoren primer.
In čeprav prizadevanja raznih družbenih gibanj svetu še niso prinesla vseh željenih uspehov, se je v nekaj zadnjih desetletjih marsikaj vendarle izboljšalo, družba pa se je z izpostavljanjem različnih problematik (imigrantske, rasne, ženske …) pričela vsaj malo bolj zavedati pomembnosti tovrstnih vprašanj. Če priznamo prevajanju vso njegovo izobraževalno in razsvetljevalsko funkcijo, ne gre zanikati, da ga njegova medkulturna in povezovalna vloga prav primerno umešča v kontekst takšnega mehanizma.
Le da so znotraj tega mehanizma tako prevodi kot njihovi prevajalci vztrajno spregledani.
Kdo ima torej roko na vzvodu ali jezik na mestu, da resnično pozove k prekinitvi zarotniške tišine in samorazkrivanju? Kdo bo pričel opozarjati na vseprisotnost prevodnega fenomena in postavil na mesta vprašanja, v kolikšnji meri se prevajanje dotika naših življenj, na kakšne načine nas zadeva, česa je zmožno (in česa ne) ter kakšno pozornost si zaradi vsega tega zasluži.
Kaj je pomembno
Kar je pomembno, je izpostaviti izpostavitve potrebno. In kdo ne bi hotel podpreti nečesa, kar skrbi za ozaveščanje raznolikosti sveta, v katerem živimo?
Govorimo o ljudeh, ki nam odpirajo vrata v svet literature z literaturo, ki nam odpira vrata v svet. Prevajalčevo delo je akt nenehnega iskanja ravnotežja, pri katerem je potrebno pretehtati vsak aspekt prevajanega dela in to naenkrat: drug jezik, drugega pisatelja, drugo bralsko publiko, drugačne uredniške in založniške standarde in še marsikaj. Vse to je zajeto v sleherno odločitev, ki jo mora prevajalec tekom svojega dela sprejeti – z drugimi besedami, to so odločitve, ki narekujejo izbiro vsakeposamezne besede v besedilu.
Izkažimo spoštovanje do njihovega dela tako, da vsaj razumemo, zakaj pavšalne ocene njihovega dela, ki ne temeljijo na aktivnem branju in preučevanju, ne zadostujejo, in zakaj je to na škodo vseh. Zato znova: vsak bralec, prevajalec in kritik bi moral obsoditi ignoranco prevajalčevega imena, pomena in vloge pri bogatenju kulture s tujimi literarnimi deli, saj pretvarjanje, da te izbire niso bistvenega pomena, kaže na ignoranco, ki je v škodo tako avtorju kot kulturi, iz katere literarno delo izhaja. To je dejstvo, s katerimi bi se moral sprijazniti vsak literarni kritik, ko bo pod kritiško oko vzel prevodno delo.