Nedavna študija je pokazala, da je »Američanov, ki trpijo zaradi stresa, tesnobe in depresije,« več kot kadarkoli prej v zgodovini merjenja. Po prispevku iz Psychology Today naj bi ravno ta porast tesnobe prispevala k dejstvu, da je »med 1999 in 2014 stopnja samomorov narasla za 24 odstotkov.« V nedavnem članku za New York Times je Nitsuh Abebe poskušal podati diagnozo »nove ameriške ‘tesnobne’ motnje«. Zvrstili so se običajni osumljenci: tesnobni smo zaradi »družbenih medijev«, zaradi »Trumpa«, zaradi ostalin »velike recesije« in tako dalje.
Toda preden pogoltnemo novo rundo tabletk in začnemo v meglenem srdu očitati Trumpu našo digitalno tresavico, bi si morali pojasniti, kaj sploh je tesnoba. To je poslanstvo filozofije v moderni dobi – da gazi nekje zadaj za popularnim diskurzom in se čudi izrazom, ki jih diskurz naplavlja kakor ogorke na plažo.
Tesnoba je vrsta strahu. Srednjeveški teolog Tomaž Akvinski v svojem velikem učbeniku Summa Theologiae opiše strah takole: strah je »strast suše«, za katero je značilno telesno »krčenje«, ki se zgodi tedaj, ko se »motri neko prihodnje zlo, ki presega moč tistega, ki ga je strah, tako da je to zlo neustavljivo.« Razstavimo Akvinčevo definicijo na njene dele.
1. Strah je strast duše.
Strah je neko čustvo; je občutek; spada v razred izkušenj, ki nastanejo kot odziv na naše dojemanje te ali one realnosti kot pomembne, pri čemer ji pusti predreti in vznemiriti našo psihološko in telesno izkušnjo.
2. Zanj je značilno neko krčenje.
Za strah je značilna telesna izkušnja »krčenja vase«. Prične nas zebsti v okončine, tresemo se, odskočimo stran od nevarnosti in podobno. Akvinski opiše ta proces na fantastično srednjeveški način: »Pri prebivalcih mesta lahko vidimo, kako tedaj, ko jih pograbi strah, zapustijo obronke in se, kolikor je možno, prebijejo proti notranjim četrtim. Nekaj podobnega temu krčenju […] se pri strahu zgodi z ozirom na telo: toplota in življenjski duhovi se krčijo proti notranjim delom.«
3. Strah motri neko prihodnje zlo.
Predmet strahu (ali specifičen pomen realnosti, ki povzroča strah) je vselej neko zlo – uničenje nekega dobrega, ki ga cenimo. Akvinski neutrudno opozarja, da je predmet strahu vedno domišljijski. Ne bojimo se manka svoje noge, ko je bila ta že enkrat odgriznjena. Zanjo žalujemo. A če si domišljamo, da ta ali oni medved bo odgriznil našo najljubšo nogo, potem nas je strah – strah prihodnje izgube naše noge. Strah je v prihodnost usmerjeno čustvo, je krčevit umik pred domišljenim uničenjem dobrih stvari.
4. Strah motri prihodnje zlo kot neustavljivo.
Na ustavljivo zlo se ne odzovemo s strahom. Če vem, da se padcu na izpitu lahko izognem, se ga ne bojim, dasi ga lahko priznavam za možno prihodnje zlo. Tleči dvom, da sem morda nepripravljen, da se ne morem upreti, da me čaka poguba pod nakovalom prihajajočega izpitnega meseca – iz tega nastaja strah.
Strah prihaja v raznih oblikah. Lenoba je vrsta strahu – je umik pred prihodnjim zlom dela. Ta strah je prešel v modo par desetletij nazaj, ko so naši antiheroji dobili pridih jedrnate otopelosti, počasnega »kulstva«, ki se izogiba delu »očalarjev« in »kravatarjev« – kakor Cool Hand Luke. Današnji fiktivni junaki so načeloma tesnobni. So manične izgube, trzajoči piflarji, kot Sherlock iz BBCjeve nanizanke. Sram je še ena vrsta strahu, je izrazito krčenje, ki se zgodi vpričo grožnje ponižanja. Ta strah je Akvinčeva doba cenila: sam ga je opisal kot skorajšnjo vrlino, ki jo imajo tisti s poudarjenim občutkom za čast. Tesnoba pa je strah po naši izbiri, je znak uspeha v digitalni dobi. Kot je dejal članek iz New York Magazine: »Karikatura tega dneva niso več čemerni postopači, temveč panični gorečneži, namesto Prozaca pa je Xanax novi emblem narodovega počutja.«
S porastom tesnobe so se spoprijeli tudi uredniki revije Wired. Korenine zanj so našli v digitalni dobi, pomiriti pa nas poskušajo s tezo, da je »skrb nekaj naravnega, a ne pomaga.« Sicer predlagajo par treznih ocen nevarnosti, ki jih predstavljajo kibernetski napadi, mehanizirano delo, kraje identitet in podobni pojavi. Toda tesnoba, kot pravi Akvinski, je strah pred »nepredvidenim zlom« – je neustavljiva možnost katastrofe, ki preži na obzorju.
Drugače kot nedvoumni strah pred kibernetskimi napadi ali besnimi medvedi se tesnoba pogosto čudi lastnemu obstoju; pri njej predmet strahu ostaja nepredviden. Tesnobni človek ni pri miru; slabo mu je od občutka, da bo vsak hip nekaj – sam ne ve, kaj – šlo narobe. Vprašanje bi morali zastaviti v skladu z Akvinčevim opisom: Kaj je na digitalni dobi takšnega, da človeka spremeni v anteno, ki živčno tipa za nejasnimi zli na obzorju?
Za digitalno dobo je značilno, da so uporabne veščine in lastnina zbrane v rokah nekaterih in nato dane v najem mnogim. Najemnino plačujemo z močno kombinacijo raznih valut: z denarjem, pozornostjo, osebnimi informacijami in vse večjo nezmožnostjo, da bi shajali brez omenjenih digitalnih pripomočkov.
Neradi priznamo, da smo v nekakšnem novem tlačanstvu, a pomislimo: veščino branja map, ki si jo lastimo, zamenjamo za prikladnost GPS, ki jo imamo v najemu in ki jo financirata prostor za oglase in privlačen marketing. Dobrino spolnega vzburjanja, ki si jo lastimo, zamenjamo za prikladnost spletne pornografije, ki jo imamo v najemu. Lastne veščine branja knjig, spomina, pisanja, zabavanja in komunikacije zamenjamo za aplikacije, naprave in programe, ki si jih sposojamo od vse manjšega panteona monopolistov – Facebooka, Googla, Amazona, Verizona in Appla.
Z obsegom najetih stvari se poveča možnost nepredvidenega zla, saj najemanje vzame probleme in rešitve iz naših rok ter jih položi v roke drugim. Večina ljudi si ne lasti veščine popravljanja avtomobilov – najamemo jo pri nekomu, ki jo ima. S tem odstranimo ogromno predvidenega zla – izvajanje dela, kupovanje orodij, gradnjo garaže in tako naprej. Poveča pa se tudi grožnja nepredvidenega zla – recimo okvare sredi potovanja po Teksasu, ko sploh nimamo pojma, kaj je pod havbo. Za večino lastnikov avtomobilov je to sprejemljiva kupčija.
Toda zamenjava predvidenega zla za nepredvideno zlo je postala naš dnevni kruh. Svoje delo in spomine shranjujemo v oblak, da bi se izognili prevideni nerodnosti fizičnih stvari; s tem pa povečamo grožnjo katastrofe, ki bi ponesreči izbrisala naša »življenja«. Kreditna kartica me s pomočjo tehnologije čipa reši neprikladnosti, da bi moral nositi s seboj gotovino – a poveča grožnjo nepredvidene katastrofe, ki bi jo prinesla hekerski napad ali tehnološki zlom. Predvideno zlo map, kamer in funkcionalnega znanja domačih popravil zamenjamo za pripravnost pametnega telefona – toda povečamo tudi grožnjo nepredvidenega zla v obliki okvare, ki bi nam vzela navigacijo, komunikacijo in del ključnih informacij.
Ko vzamemo v najem proizvod, storitev ali izkušnjo, ki si jih že lastimo, se otresemo predvidenih neprikladnostih lastništva in sprejmemo statistično manj verjetno nevarnost, da nas bodo korporacije, ki nam posojajo naše proizvode, storitve in izkušnje, zatajile – in da bomo ostali v temi. Naše naprave zmanjšajo célo serijo dnevnih opravkov, nadlog in truda, v zameno za količinsko povečanje možnega, nepredvidenega zla – se pravi, okvare naših naprav, ki jih ne moremo popraviti, ali prihodnjih odločitev njihovih lastnikov, ki jih ne znamo predvideti.
Postajamo generacija človeških bitij, ki se spoprijema z manj predvidenega zla ter se vznemirja zaradi več nepredvidenih in katastrofalnih možnosti kot katerakoli generacija poprej.
Novi človek je človek tesnobe zato, ker je novi človek najemnik
Tipične razlage moderne tesnobe lahko poenotimo s pomočjo najemniške razlage. Ja, tesnobni smo po zaslugi družbenih medijev, ampak ne preprosto zato, ker nam nudijo grozne novice ali stalno primerjavo z drugimi. Uporabljati družbeni medij pomeni zamenjati lastno veščino komunikacije za najeti proizvod in tako postati odvisen od nešteto razvijalcev, oblikovalcev in tudi od vse več njihovih memov in smeškotov, brez katerih ne moremo slišati oziroma biti slišani. Celo serijo predvidenega zla, povezanega s pisanjem pisem in osebne komunikacije, zamenjamo za serijo nepredvidenega zla, kot sta hekerski napad ali sesutje – za prihodnje zlo, ki upamo, da ga bo Mark Zuckerberg znal ustaviti, saj je za nas tako neustavljivo kakor tudi nepoznano.
Ja, tesnobni smo zaradi »ekonomske negotovosti«, ne pa zato, ker smo revni. Revni smo z najetimi stanovanji, pametnimi telefoni, stranmi na Facebooku in računi na Netflixu; revni v času, ko se »prebijemo« tako, da plačujemo vedno več najemnine za nekdaj olastninjene veščine in dobrine; revni v času, ko uboštvo redko doseže digniteto varčnosti in samozadostnosti, temveč mora nabrati denar za internetno povezavo in mobilno porabo. Za to uboštvo je značilna tesnoba, saj je zanj značilna skrajna odvisnost od zemeljskih moči.
V »Novi ameriški ‘tesnobni’ motnji« Abebe pravi, da smo tesnobni zato, ker je naša trenutna politična situacija pokazala, da se »življenje naroda morda ne odvija v kraljestvu stvarnih vprašanj, direktiv in doseganja konsenza, temveč prej v nečem bolj neurejenem, iracionalnem in človeškem.« Toda za Američana, udeleženega v politiki, je to težko nek nov vpogled. Razlika je ta, da smo v dobi najemnine vedno bolj odvisni od vse manjšega števila odločevalcev. Ko je naš vsakdan odvisen od preskrbe z masovnimi storitvami, kot so elektrika, podatki in povezanost z oblakom; ko je za preživetje podjetja iz Ohia nujno, da premožni iz Silicijeve doline ostanejo preudarni, modri in uspešni; ko je bogastvo zbrano v rokah par lastnikov, od katerih je odvisna naša dobrobit – tedaj naša zla postanejo nepredvidena zla in mi postanemo tesnobni.
Zato je ves tehnološki optimizem, kolikor zagovarja zamenjavo lastništva za najemnino, zgrešen. Srečne prihodnosti ne bo. Tu bo zaskrbljena, tesnobna populacija, ki bo živčno preverjala svoje telefone in poskušala potlačiti strah pred pretečo katastrofo, njihova življenja pa bodo v rokah korporativnih monopolov, ki bodo nazadnje nekaj zafrknili. Trenutna obsesija z apokaliptičnim mišljenjem v umetnosti, politiki in celo poslovnem svetu ni nobeno naključje – je preprosto način, kako človeška duša občuti določeno akumulirano raven katastrofe.
Tehnološkemu pesimizmu se pogosto očita, da naj bi bil romantičen, saj naj bi si izmislil idilično preteklost še pred domnevnim »razčlovečenjem«, ki ga prinese pametna tehnologija. Toda skromni poziv, naj odvržemo pametne telefone in poberemo stare tehnologije, ne obeta konca predvidenemu zlu. Če že kaj, obeta ogromen porast predvidenega zla, ki ga sproži povečanje problemov in rešitev, postavljenih nazaj v naše roke – denimo preko map, kompasov, peči na les in svinčnikov, ki jih je treba šiliti. Prihodnost brez strahu so brezdelne sanje, a izberemo lahko, kakšno vrsto strahu bomo trpeli. Stava tehnološkega pesimizma je, da je veliko bolje bati se zla, implicitnega v dobrinah, veščinah in podvigih, ki so nam resnično lastni – veliko bolje kot bati se nepredvidenih dejanj premožnih, od katerih jemljemo reči v najem.
Prevedel Aljoša Kravanja