»Tranzicijske zgodbe je konec, a druge ni na obzorju«

Tako ostrih mednarodnih kritik, kot jih je deležen nov madžarski medijski zakon, ne pomnimo od leta 1989. Mislim, da je to vezano na tri ključna dejstva (če odmislimo to, da ima zakon vprašljiv namen, da je splošno nekvaliteten in da so nekateri njegovi deli zaskrbljujoči).
Zakon prihaja kot nadaljnji korak v dolgi vrsti vladnih ukrepov, ki merijo na centralizacijo moči in slabljenje sistema zavor in ravnotežij. Prejšnji ukrepi so pritegnili precej manj mednarodne pozornosti, čeprav so bili vsaj tako ali celo bolj sporni. Če omenimo le dva izmed njihovih odločilnih ukrepov, je Fidesz v zadnjih mesecih, še posebej pa po zmagi na lokalnih volitvah zgodaj jeseni, vztrajno napadal ustavno sodišče in obstoječi model proračunskega nadzora. Posegli so celo v zasebno lastnino in praktično enostransko podržavili zasebna pokojninska zavarovanja. Posledično je bilo moč čutiti vse več razburjanja nad konkretnimi vladnimi ukrepi in politično usmeritvijo, ki se zarisuje pred očmi, ko te zakone pogledamo kot celoto. Tu moram dodati, da se je zaradi krize v arabskih državah pozornost preusmerila stran od Madžarske, kar nam kaže odnos Zahoda do demokracije v bistveno drugačni luči. Tamkajšnji dogodki lahko stvari resnično obrnejo na glavo. Zgodilo se je podobno kot leta 1956, ko je sueška kriza sovpadla z madžarsko revolucijo. Tudi takrat so zahodne sile, razumljivo, dale prednost Egiptu. Danes se nevarnost diktature znotraj Evropske unije nenadoma zdi bolj kot miselna špekulacija kot pa resna grožnja. To vseeno ni dobro za kvaliteto demokracije na Madžarskem.
Dodati moramo, da medijski zakon neposredno vpliva na ljudi, ki delajo v medijih. To so ljudje, ki so sposobni odreagirati složno in učinkovito in imajo močne mednarodne povezave. Splošno znano je dejstvo, da če napadeš medije, sprožiš neposredno medijsko reakcijo. To je bil v tem primeru ključen dejavnik. Še nekaj: Fidesz je sprejel zakon v trenutku, ko je bila mednarodna pozornost že usmerjena na Madžarsko, saj je ta bila tik pred prevzemom rotacijskega predsedovanja EU. Že mesece pred predsedovanjem je bilo slišati pomisleke, še posebej z nemške strani, da Madžarska s Fideszom na oblasti morda ni dovolj primerna in usposobljena za prevzem predsedovanja. Če smo iskreni, je bila iz strateškega vidika odločitev za sprejetje tovrstnega zakona v takšnem trenutku nerazumljiva. Večina madžarskih desničarskih političnih komentatorjev se strinja, da je Fidesz žrtvoval del svoje mednarodne verodostojnosti in s tem najbrž tudi del svojega evropskega programa zaradi nepotrebnega zakona in škodljivih polemik, ki so sledile.
Poleg tega Fideszovim predstavnikom ni uspelo pravočasno odreagirati na posledice. Potrebovali so nekaj tednov, preden so ubrali spravljivejši ton. Namesto, da bi spor takoj umirili tako, da bi pokazali dobro voljo in pripravljenost, da se prilagodijo evropskim standardom in pričakovanjem, so raje več tednov vztrajali pri podpiranju zakona. Istočasno je vlada spor skušala prikazati kot nasprotje med lojalnostjo in nepošteno, uničevalno kritiko. To ni sicer nič novega, zanimivo pa je, da jim je pri tem uspelo pridobiti podporo Evropske ljudske stranke. Tako jim je uspelo preslikati madžarsko politično delitev v Evropski parlament, kjer so takšna neposredna nasprotja med levico in desnico prava redkost.
Skratka: zakon, njegov namen, njegovo tempiranje in začetne reakcije na kritike so bile slabo izvedene. Vse to je razlog za ostrino mednarodnih kritik. Zato se sprašujem o sposobnostih ljudi, ki so odgovorni za področje informiranja v trenutnih madžarskih vladajočih krogih. Istočasno pa moramo zakon razumeti v kontekstu prejšnjih, vsaj tako spornih zakonov, ki so mnogo manj odmevali v tujini.

Nisem prepričan, da imam zadovoljivo razlago. Če sem iskren, nisem prepričan, da jo sploh kdo ima. Lahko rečem le, da madžarski razvojni model, ki je nastal po letu 1989, v zadnjem desetletju ni prinesel želenih rezultatov, pozitivna pričakovanja ljudi glede razvoja države po vstopu v EU pa se niso izpolnila. Prihodnja usmeritev države se zaradi tega zdi popolnoma negotova, življenjski standardi pa močno zaostajajo za bogatejšimi deli celine, po katerih bi se vzhodna Evropa rada zgledovala. Država je že unovčila tiste prednosti, ki jih je imela, zato se je njen mednarodni položaj začel slabšati že pred izbruhom krize.
Medtem pa je bil politični razred povsem zaposlen z borbo za oblast. Politiki, še zlasti nekdanja vladajoča elita, so zato izgubili stik s širokimi sloji prebivalstva. To seveda niso problemi, ki bi bili značilni samo za Madžarsko. Po mojem mnenju je bila največja napaka socialistov ta, da so se skušali predolgo obdržati na oblasti. Ne smemo pozabiti, da so bili socialisti leta 2006 prva stranka, ki je ponovno zmagala demokratičnih volitvah. Danes se tega redki spomnijo. Po škandaloznih razkritjih leta 2006 in množičnih protestih, ki so sledili, je postalo ozračje v državi izrazito naklonjeno opoziciji. Postalo je jasno, da bodo socialisti izgubili naslednje volitve. Tega so se tako bali, da so več let na oblasti držali popolnoma diskreditiranega predsednika vlade in da so, ko je globalna kriza močno udarila državo, celo vztrajali pri začasni vladi. Če pomislimo, da so skoraj štiri leta podpirali diskreditirane vlade in da so se tik pred volitvami razmere v državi hudo poslabšale, lahko rečemo, da so bili njihovi volilni rezultati bili še kar spodobni. Poleg tega imajo velike težave pri nagovarjanju in privabljanju mladih generacij; zdi se, da te težave ne znajo rešiti.
Poleg tega še ni povsem jasno, kako novi mediji vplivajo na politično dogajanje. Prav gotovo pa je, da je ta vpliv zelo pomemben. Zdi se mi, da za ustanovitev nove stranke in njeno preoblikovanje v resnega političnega tekmeca niso več potrebni tradicionalni viri moči, vsaj ne na enak način kot prej. Nove politične sile lahko pomanjkanje bogatih podpornikov, mednarodne zaslombe, dostopa do časopisov in televizijske, podpore slavnih ljudi in intelektualcev v veliki meri nadomestijo z inovativnim, vizualno usmerjenim oglaševanjem na spletu in z lokalnim aktivizmom. S kombinacijo močne virtualne prisotnosti in pravega organizacijskega dela ti lahko uspe. Obe novi stranki, ki sta vstopili v madžarski parlament leta 2010 – skrajno desničarski Jobbik in naravovarstveni LMP (Lehet más a politika, »Politika je lahko drugačna«) – sta uspeli prav na ta način. To je bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo. To sta prvi stranki, ki jima je uspelo na novo priti v parlament po letu 1998, in še celo takrat se je novonastala stranka odcepila od zmagovalca volitev iz leta 1990. Tako je Madžarska nenadoma prešla iz izjemno stabilnega strankarskega sistema v drug, skoraj popolnoma nov sistem. Leta 2010 smo bili priča velikemu volilnemu prelomu.
Poleg tega smo bili priče spremembi enega najbolj standardnih evropskih političnih sistemov (postkomunistične države, za katero se je zdelo, da se sklada z zahodnoevropskimi vzorci) v sistem, ki v primerjavi z ostalimi predstavlja anomalijo. Na začetku 90. let je bila Madžarska deležna hvale zaradi velike politične pluralnosti, saj je imela približno enak delež desnosredinskih, levih in liberalnih volivcev, kar je bila redkost v regiji. Fidesz je s ponovno in vztrajno aktivacijo protikomunizma v trenutku krize uspel začasno združiti večji del svojih volivcev. Pravzaprav so zmagali, ne da bi pridobili veliko novih glasov: njihovi nasprotniki so bili tisti, ki so jih ogromno izgubili.
Zdaj hočejo ta trenutek preobrata obrniti sebi v prid. Govorijo o narodni enotnosti in se skušajo prikazati kot naravni vladarji države. V tem vmesnem obdobju, ko je politična in družbena opozicija še vedno šibka, skušajo čim več moči skoncentrirati v svojih rokah. Imajo premišljeno strategijo: v kratkem času želijo temeljito reorganizirati institucije na način, da bi politični sistem prikrojili sebi v prid. To morajo narediti, dokler imajo dovolj visoko podporo javnosti in dokler državljani še vedno čutijo nezadovoljstvo s starimi načini vodenja države. Ljudje ne vidijo bistvenih premikov na bolje v vsakodnevnem življenju, vendar jim trenutno ne ostane drugega, kot da upajo na uspeh Fideszove vlade. Problem je, kot sem že prej omenil, da je Fidesz v svoji samozavesti in želji po oblasti šel predaleč in izzval preveč ogorčenja s svojim medijskim zakonom.

Fidesz je eklektična stranka, kjer je moč skoncentrirana v rokah majhne skupine ljudi. Problem s Tamásovo interpretacijo je v tem, da jemlje nekatere trditve Fidesz-a dobesedno. Menim, da skuša Fidesz z vsemi možnimi sredstvi vzbuditi vtis, da se dogajajo epohalne spremembe. S tem opisom se strinjajo najrazličnejši ljudje, od privržencev do nasprotnikov; vsak iz svojih razlogov.
Precej zaskrbljujoče je, da so že zdaj veliko bolj pripomogli k poslabšanju stanja demokracije v državi kot katerakoli prejšnja vlada po letu 1990. Zavedajo se, da obstajajo določene meje, ampak hočejo preizkusiti, do kod lahko grejo. Država vsekakor ni samostojna: njena prihodnost je močno odvisna od njenega položaja v mednarodni skupnosti. Fidesz se hoče polastiti čim več oblasti v državi, a hoče tudi doseči rezultate, za to pa potrebuje mednarodni uspeh. Zdi se mi, da se še predobro zavedajo, da to dvoje ni združljivo in da potrebujejo neko ravnovesje, zato nihajo med dvema poloma. Odločnim izjavam, v katerih poudarjajo neodvisnost države in izražajo prezir do mednarodnih organizacij, sledijo dejanja sodelovanja in udinjanja mednarodni skupnosti. Pred podporniki skušajo zakriti to omahovanje: udinjanje preprosto zanikajo, sodelovanje pa prikazujejo kot velike zmage. To je nevarna vrsta politike, ker krepi nacionalistične poglede in dviguje napačna pričakovanja.
Kako uspešni bodo pri reformiranju države in koliko podpore bodo obdržali, sta temeljni vprašanji. Trenutna situacija je precej slaba: uspehi njihove vlade so precej povprečni ali celo slabši, vendar so zaenkrat ohranili večino svoje podpore. Vendar se to lahko hitro spremeni, saj so interesi skupin, ki tvorijo Fideszovo politično koalicijo, medsebojno izključujoči. To je razlog, zakaj celo strankina ekonomska politika od časa do časa spremeni smer.

Mislim, da je nekdanja moč in trenutna šibkost postkomunistične levice na Madžarskem tesno povezana z usodo sporazumno izpeljane tranzicije. V trenutku, ko se je tranzicija izkazala za neuspešno, je bila za propad obtožena stranka, ki je imela strukturne interese za ohranjanje močne kontinuitete s preteklostjo. Poraženci tranzicije so bili vse bolj prepričani, da so bili namerno žrtvovani, za kar so krivili zmagovalce. Poleg tega mislim, da je trenutna tragična šibkost levice posledica skoraj popolne monopolizacije levičarstva s strani prenovljenih komunistov, ki v bistvu nikoli niso bili levičarji v pravem pomenu besede. Poleg tega je jasno, da je pojem tranzicije izgubil svojo razlagalno moč, po drugi strani pa ni vzniknila nobena nova velika zgodba, ki bi dala ljudem usmeritev. Zato ostajamo pri starih in partikularističnih pojmovanjih, včasih najslabše sorte.
Zaton liberalnih elit je zame bolj dramatična in manj očitna zgodba o neuspehu. Tu lahko le pogojno govorimo o polomu, saj je veliko liberalnih intelektualcev še vedno pomembnih in njihova mnenja imajo odmev med vplivnimi ljudmi. Zgodba liberalne stranke pa je vseeno velikanska polomija. Nastali so neposredno iz opozicije in so tako veljali za največje protikomuniste. Liberalci so bili intelektualno najbolj sposobni in so imeli najširšo mednarodno razgledanost. Bili so prozahodna, proevropska stranka s skoraj brezmadežnim mednarodnim ugledom, povrh vsega pa še prokapitalistična stranka z močno finančno podporo. Njihovi poslanci so imeli najdaljši osebni staž v parlamentu, zato so bili tudi najmanj uspešni pri vključevanju mlajših generacij. Zaradi vseh teh razlogov so postali arogantni. Še huje, v svoji predrznosti so mislili, da jim medijska prisotnost zadostuje, čeprav niso imeli močne in velike politične stranke. To je posledica njihovega razumevanja politike: mislili so, da njihovi volivci hočejo, da se jih pusti pri miru. To je bil individualističen liberalizem, ki je zagovarjal progresivne vrednote, vendar ni imel progresivne socialne vsebine.

To je v tem trenutku glavno vprašanje. Medtem ko so se nekateri naivno nadejali sistema napredovanja na temelju strokovnosti in sposobnosti, sem sam mnenja, da je Fidesz že zamudil priložnost, da bi vladal kot sredinska stranka. Pridigajo o narodni enotnosti, vendar so v svojih odločitvah očitno pristranski: njihovi zvesti privrženci imajo skoraj vedno prednost, ko prihaja do novih imenovanj – in to se dogaja brez prestanka.
To samo nadaljuje staro delitev na leve in desne, ki se odraža celo v boju okoli terminologije: Fidesz pojem együttműködés, ki ga omenjaš, prevaja kot »nacionalno sodelovanje«, lahko pa ga prevedemo tudi kot »sloga«, kar ima očitno drugačno konotacijo. Pravzaprav je čisto mogoče, da je to v Fidesz-ovem interesu, saj lahko ves ta čas, ko je opozicija označena kot neposredno odgovorna za polomijo preteklih let, sedijo precej trdno v sedlu. Tu smo priča zanimivi anomaliji: medtem ko ima vlada široko politično podporo, se protivladni protestniki na ulicah vseskozi distancirajo od opozicije. Vedo, da so lahko verodostojni samo kot avtentično nova sila. Še nekaj let bo moralo preteči, preden bomo izvedeli, ali gre pri tem zgolj za protest civilne družbe ali pa bo iz tega nastalo kaj politično bolj relevantnega. Kljub temu sem v tem pogledu precej optimističen: naenkrat se je pokazalo, da kaže izobražena mladina več zanimanja za politiko in da na novo premišljuje možnosti za prihodnost.

Uspeh države je nekaj, kar bi moralo zanimati vsakega od nas, še posebej po zadnjih letih, ko so nekatere negativne tendence prišle mnogo bolj do izraza. Na žalost je notranja delitev na Madžarskem tako močna, da nekateri, ko so njihovi nasprotniki (ali, bolje rečeno, sovražniki) na oblasti, zagovarjajo stališče »slabše kot je, boljše je«. Jaz nisem med njimi. Stara, tradicionalna madžarska levica še vedno interpretira politične dogodke skozi prizmo antifašizma. To ima še vedno določen odmev v mednarodni javnosti, čeprav večina izobraženih Madžarov antifašistično retoriko razume v prvi vrsti kot propagando: poceni različico politike ustrahovanja. Na žalost take propagandistične zgodbe najdejo pot v mednarodne medije, saj so preproste, takoj razumljive in dovolj senzacionalne. Za nameček se je tudi mednarodna debata o stranki Jobbik spremenila v obujanje neprijetnih spominov iz časov fašizma. Ta stranka je grozna, vendar nam analogije s fašizmom povedo premalo o njenem nastanku in njenih stališčih. Še bolj žalostno je dejstvo, da je zaradi takega senzacionalizma diskusija o resnično problematičnih pogledih Fideszove vlade toliko težja. Če začneš kritizirati antifašistično paradigmo, te mnogokrat označijo za fašističnega hujskača ali vsaj kot njihovega zaveznika. Iz izkušenj vem, da je tako ostra mednarodna kritika v bistvu protiproduktivna, še posebej, če se opira na mnenja splošno znanih strankarskih izvedencev.
Nesmiselno bi bilo trditi, da Madžari ne bi smeli kritizirati lastne države v tujini. Problem nastane, ko skušajo nekateri madžarski intelektualci argumente, ki jih ne morejo braniti v Budimpešti, plasirati na mednarodnem prizorišču. Nič ni napačnega v tem, da sodelujejo v mednarodni razpravi, ki se osredotoča na negativne vidike države; ni pa v redu, ko njihove prostodušne izjave otežujejo razumevanje političnega in družbenega dogajanja, ki je nekoliko bolj zapleteno od njihovih poenostavljenih trditev. Delež mednarodne pozornosti, usmerjene na tako majhno državo, kot je naša, je že tako ali tako majhen, zato je morda bolje, da si ne spodkopavamo priložnosti s tem, da v tujini širimo naše najslabše klišeje in na tuje izvažamo naša najhujša medsebojna sovraštva in strahove.
Navsezadnje je glavno vprašanje, kakšno politično ceno je potrebno plačati za uspeh države, če ga bomo sploh dosegli. Kot načelni demokrati bi delali norca iz sebe, če bi se pretvarjali, da avtoritarni sistemi, vsaj začasno in v določenih okoljih, ne morejo biti bolj uspešni od demokratičnih. In vendar je to moj največji problem s Fideszom: za njihovimi protidemokratičnimi potezami pravzaprav ne vidim nobenega konstruktivnega načrta. To, da se njihovih načrtov vnaprej ne pretresa v javnosti, je eno; problem je v tem, da ti načrti sploh niso dobro artikulirani. To, kar predlagajo pod populističnimi slogani narodne enotnosti je v najboljšem primeru nekonsistentno. Nočem reči, da ni nobenih pozitivnih izboljšav na nekaterih področjih, vendar so te pogosto povezane z nepravičnimi reorganizacijami. Vidim preveč politično motiviranih odločitev in premalo razumnih in uporabnih zamisli.