Medtem ko se prostori, v katerih lahko shranjujemo lastne smeti vedno bolj krčijo, ko smeti svetovne proizvodnje fizično spreminjajo svet – ta tekst sem denimo pisal v Sarajevu, kjer je padel industrijski sneg – se na obronkih leporečne mainstream kulture pojavlja tako imenovani trash, na svojstveni estetiki utemeljeno naziranje, ki alternativne možnosti življenja zavestno ali nezavedno vidi v vzpostavitvi simbolnega reda, sestavljenega iz simbolnih izvržkov civilizacije. V zadnjih letih je bilo tako denimo v razpravah mlajših slovenskih intelektualcev, zbranih predvsem okoli Radia Študent, govora o trashu kot nekakšni mešanici dispozicije za delovanje, organizacijski obliki in načinu mišljenja, o trash estetiki se je govorilo v off teatru, pojavile so se glasbene zasedbe, ki so slavile domnevno zavrženost. Različne skupine ljudi po svetu so oblikovale specifično kulturo spletnega obnašanja, ki se hrani s podobami in diskurzom mainstreama, po tem, ko jih ta prebavi in izloči na rob spomina; tam so uporabljene kot ready-made in oblikovane v (ironično imenovane) meme, sličice z napisi, ki z nastavljanjem izvržkov ironizirajo to civilizacijo samo. Kljub temu, da gre za obliko izražanja odpora do glavnih tokov kulture, pa ta odpor pogosto ni v prvem planu. Tu in tam so bile začrtane vzporednice z obdobjem punka; vendar trash za razliko od punka ni toliko obseden s spremembo, kot je zaverovan v lastno neodvisnost življenja na obrobju. Res je, da nekateri navdušenci nad memi trdijo, da so pomagali izvoliti Trumpa s širitvijo sličic zelenega junaka, žabca Pepeja, vendar tudi tega navadno neposredno ne dojemajo kot prevraten politični dosežek, ki bo izboljšal svet, temveč kot simbolično zmagoslavje lastnega svetovnega nazora, pri čemer je Trump zgolj njegova lutka, pritiklina.
Pred meseci sem se v družbi Blaža Božiča (znanega tudi pod umetniškim imenom SsmKOSK) znašel v kultni Skalci, klubu, ki kvari podobo Plečnikove Ljubljane tako s svojim idiotskim hrupom, negirajočim znano malomeščansko zahtevo po tišini, kot s svojo celovito trash podobo nasploh (spomimo se še vonja hitre hrane, ki jo je bilo mogoče tam ponoči kupiti). Božič je po mojem prepričanju eden največjih genijev trasha – njegova zmožnost razumevanja njegove notranje logike, odkrivanja in izumljanja trasha, predvsem pa njegovega sublimiranja tako v pesniški besedi kot v grmečem zvoku, dosegata svetovne standarde. Kljub temu sem ga v neki specifični dejavnosti, ki se dotika omenjenega polja sodobne kulture, premagal.
Obstajajo različne skupine trash populacij: imamo white trash, južnjaški trash, ruski trash in tako naprej. V nekem trenutku je k šanku pristopil izjemno zavzet – najbrž nakokiran – mladenič v japonkah, zatopljen v omamno cenene ritme glasne elektronske glasbe, in z izjemno osredotočenim izrazom na obrazu, ki je spominjal na košarkarje v stanju zone ali na vojake v hollywoodskih filmih, nekaj prosil, najbrž izražal glasbeno željo. Glede na njegovo pojavo – sklop gest, oblačil, čustvene naravnanosti – sva tekmovala, kdo bo uganil, od kod prihaja. Božič je omenil eno zahodnoevropskih držav, jaz pa eno vzhodnoevropskih. Ko sem mladeniča glede tega povprašal potem, ko sem se mu v pravem hipu približal, se je izkazalo, da prihaja iz sosednje države, ki sem jo navedel. Nato mi je Božič govoril o skupini nizozemskih maturantov, ki jih je pred kratkim videl, kako so se opotekali in kotalili po Ježici v skrajno vinjenem stanju. To ga je neznansko zabavalo in lahko sem razumel. Šlo je za enega od tipičnih prizorov iz imaginarija trash kulture, prizorov, ki so tipični ravno po tem, da so nepredvidljivi – kaj naj bi namreč skupina nizozemskih maturantov v neprištevnem stanju počela na Ježici? Gre za nekakšen glitch v resničnosti.
Narodnjaki, youtube posnetki iz Rusije, gopniki, slavic science, trap, memeji, vaporwave; vse to so izrazi, podobe in reference, ki jih povezujemo z neko specifično ljubeznijo do kulture zavrženih artefaktov. Ne smemo verjeti neposrednim pojasnilom, od kod želja po njih; ne gre za transgresijo, ne gre za upor proti vrednotam mainstreama, kajti mainstream kultura je že davno transgredirala vse, kar je mogoče transgredirati, katoliška srednjeevropska morala pa je mrtev konj, ki ga brcajo in pri tem uspešno ožemajo le še najbolj etablirani slovenski kulturniki.
Ko Sokrat v enem najtežjih Platonovih dialogov, v Parmenidu, začenja razpravo o poslednjih rečeh in pri tem izpostavi pomen poguma, ki umu odpira vrata v najhladnejše votline kozmosa, ga nasprotnika, Zenon in naslovni Parmenid zbodeta – si mar drzne razmišljati celo o nečem tako zanikrnem, kot je dlaka; ima lahko dlaka svojo Idejo? Tu Sokrat zastane, njegove noge se zatresejo in z blagim drgetom v glasu odgovori, da se dlake morda vendarle noče lotiti. Zamišljamo si dobrohotno vzvišena nasmeha modrecev na drugi strani češ ha, pa sva te dobila; če resnično želiš prekrižati ontološki meč z nama, si moraš drzniti stopiti tudi na področje zavržene roževine.
Kakšna generacija je že minila, odkar so bili razbiti še zadnji templji sramežljivosti, oskrunjene zadnje svetinje, izrečene še zadnje prepovedane besede. Zgolj pretvarjamo se lahko, da je ukvarjanje z memi ali narodnjaki uporniško. Povezovati svete tekste in spolne organe, razbijati cerkvene relikvije ali se izrekati skozi antihumanistični vulgomarksizem ter razglašati nujo po poboju buržujev, nič od tega ni več prepovedano in nenavadno, in navdušenje nad vsem omenjenim je navdušenje podeželskega dijaka, ki v drugem letniku v bližini regionalnega šolskega centra prvič poskusi travo. Pozoren razbiralec internetne nesnage bo ugotovil, da pri resničnih ljubiteljih trasha ne gre za vulgarnost in transgresijo; pri posnetkih ruskih tankov, ki nenadoma zadriftajo sredi blokovskega naselja, pri samplih Šabana Šaulića v Božičevem noisu, pri navdušenju nad srbskim podeželskim nogometom, derbijem med kluboma z imenoma Atletico in Real, ne gre za rušenje, temveč ubiranje drugačnega življenja, ki mu je za politične napetosti dnevnega sveta in njegove svetinje kaj malo mar. Trash navadno ni obremenjen z mainstreamom.
Primer iz Platonovega dialoga pride prav, saj gre pri trashu resnično za neko globljo intuicijo, za neko ontološko intuicijo pravzaprav. Namesto da bi probleme svojega življenja locirali v aktualnih političnih in kulturnih bojih, ljudje skozi trash pod vprašaj postavijo to življenje samo. Ernst Junger je civilizacijskemu liku meščana, ki se boji nevarnosti, ki svoje nasilje imenuje z najlepšimi imeni (danes recimo boj za demokracijo ali človekove pravice), ki potrebuje velike zamejitvene kategorije, sopostavil lik delavca z njegovo ljubeznijo do nevarnosti in elementarnih sil. Obstaja pa tudi vmesna sorta, to je romantik. Romantik je ubežnik iz civilizacije, utemeljene na meščanovem umu, zanikovalec meščanskega življenja, vendar nezmožen tvornosti in preoblikovanja sveta. Trasher je sodobni romantik. Če je meščanska civilizacija civilizacija horizontov in s tem horizontalnosti, potem je zagovornik trasha ljubitelj vertikalnosti in neskončnosti – oziroma iluzije slednje.
Na prvi pogled se morda zdi nasprotno. Trash, denimo, v predstavah off gledališkega dua Kitch ali v izvajanju Jerneja Kaluže (glej prispevek Trash, trap in teorija na Radiu Študent) ravno potrjuje horizontalnost sveta, zamejenost horizontov, kjer ni več mogoče upati na preboj, pri čemer je treba realistično poiskati zadovoljitev znotraj danih možnosti. V resnici pa gre za utopično doživljanje. Lana Zdravković iz omenjenega dua v predstavah vedno znova išče transcendirajoči seks, transcendirajočo zabavo; trap, o katerem piše Kaluža, v svojizazankanosti išče transcendirajoči punchline, presežno podobo kriminalnega gorja. Ko 21 Savage našteva »I got 1-2-3-4-5-6-7-8 M’s in my bank account, yeah (on God), I got 1-2-3-4-5-6-7-8 shooters ready to gun you down, yeah (fast)«, se zdi, da s števili ne izraža zgolj velike količine svoje posesti, temveč z njimi gestikulira neskončnost. Prav tako je morda z besedico »God«. Zdravković v enem od svojih performansov ravno tako utilitaristično govori o številkah: toliko in toliko zaužitih in porabljenih kalorij rezultira v toliko in toliko seksualnega užitka, ki ga je mogoče oštevilčiti s številom spolnih partnerjev. A tudi tu se težko ognemo vtisu, da te številke pomenijo nekaj le, če se nadaljujejo v neskončnost.
Gre za instinktivno zasledovanje lastne neskončnosti. Vendar tu ne gre za možnost neskončnega dviga, temveč za neskončno padanje; v kolikor obstaja dimenzija brezkrajnega povzdignjenja, obstaja tudi brezkrajnega padca. Ljubitelj trasha v postmoderni civilizaciji ne more biti več povsem romantik v smislu, da ne more več staviti na avtentičnost narave, individualnosti ter na sentimentalni zanos. Njegov zanos mora biti prefiltriran skozi številne plasti postmoderne ironije. A vseeno gre za neskončnost; če denimo na resnih straneh Facebooka opazujemo vedno ene in iste formulacije ter podobe, ki se nanašajo na to ali ono aktualno zgodovinsko resničnost, je čar trasherskih strani prav v tem, da je vedno mogoče priti do nove fore. Vedno je mogoče vzpostaviti nove mizanscene smeti; vedno je nekdo lahko še bolj neumen, bolj pijan, bolj samozaverovan v svoje neobstoječe zmožnosti, manj v stiku z resničnostjo. Če govorimo o neskončnem, govorimo tudi o nekakšni duhovnosti. Ena od zanimivih balkanskih trasherskih skupin na facebooku se imenuje trešerana duhovna mi hrana – za ironičnim imenom se skriva dejanska oblika protoduhovne forme ne glede na to, koliko je degradirana.
Vendar je trash kultura nezgrešljivo odvisna od prevladujoče kulture meščana. Sestavljena je iz simbolnih odpadkov glavne kulture, iz neverjetne količine zavrženih informacij, industrijsko degradiranih krajin, hrupa, ki ga civilizacija proizvaja in izloča; vse, kar je trash, je takšno nujno po tem, da ga izloči prevladujoča kultura. Trasherjeva iluzija, podobno kot romantikova, je v tem, da misli, da je avtonomen, da so njegove smeti njegov lastni teritorij, ki mu ga ni mogoče odvzeti, čeprav so samo stranski produkt. Distopija se nahaja med romantičnim in trasherskim imaginarijem in tudi ona vzbuja vtis neskončnosti. A ena od bistvenih potez distopične krajine je njena morečost, omejenost možnosti, ki jih nudi; distopija se lahko zdi kot velika razširitev izkustva samo v pogledu gledalca.
Ontološko gledano je torej ključna napaka trash kulture zamenjava novosti z neskončnostjo. Novost je značilnost oblik. Oblika je lestev na poti k neskončnosti, kjer v neomejenem prostoru-času nima smisla govoriti o novosti (niti o starosti); vse je eno in večno. Nov človek, kos pohištva ali vzklik živali so samo oblika stalno prisotne materije, udeležene na enem temelju. Trash se ustavi pri obliki, čeravno obstajajo primeri, ko je sublimiran. Eden od njih je najbrž glasba omenjenega Blaža Božiča ter nekatere druge prefinjene avantgardne forme, v večini primerov pa trash zaradi svoje omejenosti začne hitro dolgočasiti, njegova fora se izčrpa. Od znotraj se zdi kot da gre za sosledje vedno novih izvirnih for, kdor pa ne pade not’, navadno zadevo hitro začne dojemati kot ponavljajočo se, četudi ni ljubitelj horizontalne meščanove kulture. Da bi bil trash sublimen, nujno potrebuje distanco, tako kot je distopična krajina lahko sublimna le v pogledu filmskega gledalca, ne pa tudi, če v njej živimo več kot nekaj dni.
Vendar sublimiranje še ni transcendiranje, lastno tisti vertikalnosti, ki je usmerjena k vzpenjanju. Kar nas v največji romantični poeziji prepriča, ni njena ubežniška sentimentalnost, temveč sublimacija, ki kaže poti izhoda, ki kaže na nekaj ontološkega. Tako tudi sublimna smetiščna umetnost prepriča s tem, da v prostoru smeti odkrije razpoko, skozi katero zasije nekaj temnega. Ni dovolj odkriti teritorij in ga razglasiti za novi svet; Amerika še ni Amerika brez transcedentalistov, Thoreaueja, Emersona, Whitmana.
Ker trash večinoma ne ponuja izhoda iz samega sebe, ker v sebi ne vsebuje lestve, po kateri bi splezali iz njega (tako kot recimo Wittgenstein v jeziku odkrije neko slabo neskončnost, predlaga alternativno metodo, vendar tudi izpostavi, da gre samo za lestev, ki jo preplezamo, nato pa odvržemo), je figura vseživljenjskega avanturista, malega kriminalca, profesorja na ekstaziju, ostarelega pijanega angleškega turista sredi robne četrti Bukarešte v resnici nadvse žalostna; kar se v mladosti kaže kot sij in vitalnost, se v starosti kaže kot izgubljenost. Ali, z večkrat ponovljenimi besedami protagonista Varuha v rži, »it depresses the hell out of me«.
Trash (v uporabi je tudi izraz camp; camp je po mojem zgolj element trasha, namenjen predvsem občasni zabavi, ne pa vzpostavitvi življenjskega sloga) kot estetski svetovni nazor je nekaj razmeroma novega in generacijskega, omogoča pa ga svetovni razmah popkulture in vsesplošna informacijska nasičenost, ki v simbolnem redu ustvarja krajine, podobne ogromnim smetiščem tretjega sveta ali favelam. V svojem bistvu je razmeroma tipičen odziv na globoko prevlado meščanske modernosti, ki je poseben po tem, da za lastno legitimacijo potrebuje ironičen pristop. Dvajseto stoletje je bilo obdobje, v katerem si je modernost zadnjič drznila biti neposredna, obdobje, v katerem vodilni ideologi svoje samozavesti niso izražali z lepimi pojmi. Od takrat so se v obliki prevlade človekovih pravic, liberalizma in tistega, kar Badiou imenuje živalski humanizem, vedno kitili s sentimentalnimi frazami, medtem,ko se je dokončno, po celem svetu, uveljavljala meščanova vizija sveta. Neposrednost je v tem stoletju morala za vselej postati cenzurirana. Ironija je, kot smo že omenili, tista, ki omogoča trashu resnost in globino njegovega užitka v padanju. To jasneje opazimo pri omenjenih Zdravković in Kaluži, kjer v zavestni teoretizaciji moment ironije uhaja in se v ospredje prebija vsa resnost podjetja (pri čemer pa se lahko vprašamo, koliko ravno resnost povratno zakriva ironijo).
Trash svojo dejansko ontološko naravnanost večino časa zanika; bolj ko trdi, da gre za nekaj povsem neresnega, površinskega, plehkega, bolj se tanjša v neskončnost, globlje v blatu se valja. Brez sublimacijskega izhoda ostaja še eno tipičnih, samozažirajočih se, solipsističnih gibanj, prežetih z udobnostjo kulturnih safarijev, le da so mu lastne predpostavke tokrat tuje; trash se ne more soočiti ne z resničnostjo ne z resnico o lastni nezmožnosti soočenja z resničnostjo.